VSRS Sodba I Ips 52178/2016

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 52178/2016 z dne 20. 2. 2024 kršen prvi odstavek 228. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP.

A.

1Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo A. A. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Oškodovano družbo je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in odločilo, da stroški kazenskega postopka, razen krivdnih stroškov, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov bremenijo proračun. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 20. 2. 2024 ob reševanju pritožbe državne tožilke izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženca oprostilo po prvotni obtožnici ter glede premoženjskopravnega zahtevka in stroškov postopka odločilo enako kot sodišče prve stopnje.

2Vrhovna državna tožilka je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, smiselno zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, s predlogom, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in ugotovi kršitev zakona.

3Zagovornica A. A., odvetnica Alja Šiška iz Ljubljane, je po drugem odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala njeno zavrnitev.

B.

Procesno dejansko stanje

4V obravnavani zadevi je bila zoper obdolženca vložena obtožnica, ki je postala pravnomočna s sklepom zunajobravnavnega senata o zavrnitvi ugovora z dne 12. 11. 2018. Državna tožilka je 22. 3. 2021 v fazi glavne obravnave pisno spremenila (modificirala) obtožnico, sodišče prve stopnje pa je na podlagi tako spremenjene obtožnice obdolženca s sodbo z dne 15. 4. 2021 spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 13. 9. 2022 ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti je presodilo, da dejstveni opis v izreku izpodbijane sodbe sicer vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, vendar je sodba obremenjena s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5V novem sojenju je sodišče prve stopnje obsojenca oprostilo očitka po spremenjeni obtožnici. Presodilo je, da (i) očitek preslepitve s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ni dokazan, (ii) očitek preslepitve s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, pa v dejanskem opisu ni konkretiziran. Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe državne tožilke izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je izreklo oprostilno sodbo na podlagi prvotne obtožnice. Presodilo je, (i) da prvotna obtožnica ne vsebuje konkretizacije objektivnih dejstev, ki bi presegala golo neizpolnitev obveznosti in ji podelila obeležja kazenskopravno relevantne preslepitve, deloma pa je tudi sama s seboj v nasprotju, (ii) da bi sodišče prve stopnje po taki obtožnici brez nepotrebnega izvajanja dokazov moralo izreči oprostilno sodbo, (iii) da je tožilec s spreminjanjem in dopolnjevanjem že izvorno nesklepčne obtožnice ravnal v nasprotju z namenom prvega odstavka 344. člena ZKP, (iv) da bi sodišče takšnemu ravnanju tožilca po 15. členu ZKP moralo odreči pravne učinke in odločiti po prvotni obtožnici, (v) ker pa tega ni storilo, je prekoračilo obtožbo in s tem storilo kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti

6Srž zahteve za varstvo zakonitosti je v zatrjevanju:

(i) kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče druge stopnje storilo s pravno napačno presojo, da opis dejanja v tenorju prvotne obtožnice ni vseboval zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1;

(ii) kršitve iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče druge stopnje storilo s tem, da je odločilo o prvotni obtožnici in ne o spremenjeni (modificirani) obtožnici, ki je po navedbah vrhovne državne tožilke zgolj podrobneje konkretizirala posamezne zakonske znake izvorno sklepčne obtožnice in je bila tako spremenjena v mejah prvega odstavka 344. člena ZKP;

(iii) kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče druge stopnje ni obrazložilo odločilnih dejstev, na kakšen način je tožilka s spremembo obtožnice zlorabila pravico (točneje: pooblastilo) iz prvega odstavka 344. člena ZKP in v čem naj bi bila prekršena obdolženčeva pravica do obrambe iz 1. alineje 29. člena Ustave RS in 6. člena EKČP.

Glede zakonskih znakov kaznivega dejanja

7Kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 je posebna (specialna) oblika goljufije, ki jo lahko izvrši le oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost ali ki sodeluje pri opravljanju gospodarske dejavnosti v pravni osebi (gre za posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca), pri čemer je izvršitev dejanja mogoča tako pri sklenitvi kot tudi pri izvajanju pravnega posla. Izvršitveno ravnanje pri tem kaznivem dejanju je preslepitev, ki nastopa bodisi kot (i) prikazovanje, da bodo obveznosti izpolnjene, bodisi kot (ii) prikrivanje, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, navedeno pa je v vzročno-posledični zvezi z nastankom zmote na strani tistega, ki razpolaga s premoženjem.¹ Izvršitvena načina se med seboj lahko dopolnjujeta.²

8Obdolžencu se je glede na dejanski opis v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje v odločilnem očitalo, da naj bi pri sklenitvi posla preslepil oškodovano družbo s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, in prikrivanjem, da ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi celotne neizpolnitve pa je za oškodovano družbo nastala premoženjska škoda, s tem, da je

kot direktor družbe A., d.o.o. preko zaposlenih pri oškodovani družbi naročil dobavo in izvedbo del in s tem prikazoval, da bodo naročena dela, kot v preteklem poslovnem sodelovanju, plačana v skladu z dogovorom, čeprav naj bi ves čas vedel, da za plačilo obveznosti ne bo poskrbel, ob tem pa prikril, da družba A., d.o.o. zaradi slabega finančnega stanja obveznosti ne bo zmogla poravnati, zaradi česar naj bi v oškodovani družbi verjeli, da bodo dobavljena in izvedena dela plačana in v ta namen izdali račun v višini 9.251,24 EUR, ki pa naj ga obdolženec v skladu s prvotnim namenom niti delno ne bi plačal, niti naj ne bi poskrbel za plačilo obveznosti z asignacijo, čeprav naj bi predstavnikom oškodovane družbe ves čas zatrjeval, da bodo obveznosti poravnane, pri čemer naj bi za odškodovano družbo nastala premoženjska škoda v višini 9.251,24 EUR.

9Sodišče druge stopnje v takem opisu dejanja ni prepoznalo zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Ob sklicevanju na sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 in I Ips 46459/2015 z dne 20. 5. 2021 je presodilo, da goli trditvi o obdolženčevem zavedanju, da prevzete obveznosti ne bo poravnal in da je družba v slabem finančnem stanju, ne zadoščata, saj bi iz opisa moralo jasno izhajati, da so bile težave s plačilno nesposobnostjo takšne, da se je storilec zavedal, da sprejetih obveznosti ne bo plačal. Razen tega je dejanski opis štelo za notranje protisloven, saj naj bi se obdolžencu po eni strani očitalo, da obveznosti ni mogel izpolniti zaradi slabega finančnega stanja, po drugi strani pa, da niti delno ni poskrbel za izpolnitev obveznosti niti ni poskrbel za plačilo z asignacijo, kar v seštevku nasprotnih očitkov za sodišče druge stopnje pomeni njuno vzajemno izničenje.

10Vrhovno sodišče se s povzeto argumentacijo ne strinja. Temeljno sporočilo sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, na katero sodišče druge stopnje opira svojo odločitev, je v presoji, da zgolj navedbe o (i) obdolženčevem prevzemu obveznosti in njegovem zagotavljanju, da jo bo izpolnil, (ii) ter kasnejši neizpolnitvi te iste obveznosti ne pomenijo konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, ki bi zadostila zahtevam načela zakonitosti, saj ne omogočajo razmejitve teh ravnanj ob civilnopravnega razmerja. Odločilni razlikovalni element (differentia specifica) je obdolženčeva zavest, da kljub dani zavezi do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, takšno vsebino zakonskega znaka preslepitve pa mora upravičeni tožilec v tenorju obtožbe napolniti z navedbo dejstev, ki kažejo na to, da so bile obdolženčeve izjave prazne in neresnične. Za pravilno razumevanje zahtev po konkretizaciji opisa, ki jih je Vrhovno sodišče postavilo v navedeni sodbi, je odločilno vrednotenje opisa dejanja, ki ga je imelo Vrhovno sodišče pred seboj v tej zadevi in ki se je izčrpal v navedbi vsebinsko praznega (abstraktnega) zakonskega znaka, da naj bi obdolženec predstavnike oškodovane družbe preslepil z dogovorom o poslovnem sodelovanju in zavezami, da bo izstavljene račune plačal v roku, vendar tega ni storil. Vrhovno sodišče je kot odločilno okoliščino v tej zadevi prepoznalo obdolženčevo zavest o prezadolženosti družbe, v kateri je opravljal funkcijo direktorja, ki je bila ugotovljena v razlogih izpodbijanih sodb, vendar ni bila navedena že v opisu dejanja, ki je prav zaradi tega ostal nesklepčen.³

11Takšne pomanjkljivosti opis dejanja v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe nima. Vrhovno sodišče je že v številnih odločbah presodilo, da je opis dejanja treba brati kot celoto z vsemi njenimi sestavnimi deli, vključno s sicer neobveznim abstraktnim delom. Zatrjevanje zgolj civilnopravno relevantne neizpolnitve obveznosti je v obravnavani zadevi preseženo z zatrjevanjem, da (i) naj bi obdolženec že ob sklenitvi posla vedel, da obveznosti ne bo izpolnil, kar pomeni, da naj bi že ob sklenitvi pogodbe ravnal z miselnim pridržkom (mentalno rezervacijo), ki naj bi jo prikril nasprotni stranki; (ii) da naj bi prikril nezmožnost plačila zaradi slabega finančnega stanja družbe in (iii) da naj računa po njegovi izdaji skladno s prvotnim namenom niti delno ne bi plačal, prav tako pa ni poskrbel za njegovo plačilo z asignacijo. Drugače kot sodišče druge stopnje Vrhovno sodišče ocenjuje, da med slednjima navedbama ni očitnega protislovja. Obdolžencu je bila namreč očitana preslepitev v fazi sklenitve pravnega posla, na ta čas (po opisu 11. 6. 2014) pa se navezuje njegova zavest o slabem finančnem stanju družbe. Njegovo ravnanje v času izdaje in zapadlosti računa pol leta po sklenitvi posla neposredno ni predmet očitka, lahko pa potrjuje obdolženčevo zavest in voljo v času sklenitve posla, ki sta bili usmerjeni v neizpolnitev obveznosti. Okoliščina, da naj obdolženec v tem času niti delno ne bi plačal računa ali poskrbel za plačilo z asignacijo, nakazuje na to, da je določen denarni priliv naposled vendarle prejel, vendar zgolj s tem trditev o slabem finančnem stanju družbe v času sklenitve pravnega posla ni izključena.

12Sodišče druge stopnje pravilno povzema pravna izhodišča iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 46459/2015 z dne 20. 5. 2021, da zgolj slabo finančno stanje, celo če je dodatno konkretizirano z navedbo drugih odprtih obveznosti do dobaviteljev, izvršilnih postopkov in blokad transakcijskih računov, samo po sebi še ne utemeljuje zakonskega znaka preslepitve, saj ni nujno, da se je obsojenec zavedal nezmožnosti izpolnitve. Če naj očitek preslepitve temelji (zgolj) na zamolčanju slabega finančnega stanja, mora po presoji Vrhovnega sodišča v navedeni zadevi iz opisa jasno izhajati, da so bili poslovanje, finančno stanje ali likvidnost tako slabi, da je že iz tega dejstva mogoče sklepati na to, da obsojenec obveznosti ni nameraval izpolniti.⁴ Vendar sodišče druge stopnje ob tem spregleda, da se je tudi v zadevi I Ips 46459/2015, podobno kot v zadevi I Ips 93283/2010, očitek obdolžencu izčrpal zgolj v opisovanju civilnopravnega razmerja, k čemur so bile dodane navedbe o siceršnjem slabem finančnem stanju obdolženca kot samostojnega podjetnika, iz katerih na trditveni ravni ni nedvoumno izhajalo, da se je obdolženec zavedal nezmožnosti izpolnitve ter da je vanjo vsaj privolil, pri čemer je Vrhovno sodišče posebej poudarilo okoliščine splošne plačilne nediscipline v relevantnem obdobju.

13Drugače kot v zadevi I Ips 46459/2015 v obravnavani zadevi iz opisa dejanja nedvoumno izhaja zatrjevanje, da naj bi se obdolženec že ob sami sklenitvi posla zavedal, da obveznosti ne bo izpolnil, pri čemer njegovo kasnejše ravnanje takšno trditev le dodatno podkrepi. Vrhovno sodišče je že v več odločbah presodilo, da dajanje obljub o plačilu ob hkratnem prikrivanju slabega finančnega stanja, ki plačilo dejansko onemogoča, presega dejanski stan gole neizpolnitve obveznosti, kar še toliko bolj velja ob hkratnem zatrjevanju, da obdolženec že ob sklenitvi pogodbe prevzete obveznosti ni nameraval izpolniti.⁵ Ob takšnem opisu je navedba o slabem finančnem stanju, ki onemogoča izpolnitev obveznosti, dovolj določna, da je (zlasti v povezavi z drugimi okoliščinami) v njej mogoče prepoznati zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1 tudi brez podrobnejšega opisovanja njenih pojavnih oblik.⁶

14Glede na navedeno vrhovna državna tožilka utemeljeno uveljavlja, da je sodišče druge stopnje z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali so podani zakonski znaki kaznivega dejanja, s čimer je storilo kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1.

Preostale zatrjevane kršitve

15Vložnica v preostanku zahteve odpira zlasti vprašanje pravilne uporabe prvega odstavka 344. člena ZKP in s tem kršitve iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, na kar navezuje še zatrjevani kršitvi po 9. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevane kršitve bi bilo treba presoditi, če bi bilo ugotovljeno, da opis dejanja v prvotni obtožnici, ki je povzet v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe, ni vseboval zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena ZKP, saj bi bilo v tem primeru treba odgovoriti na vprašanje, ali je odpravljanje nesklepčnosti tenorja obtožbe, ki torej ni rezultat tožilčeve drugačne subjektivne presoje uspeha dokazovanja, lahko predmet spremembe po prvem odstavku 344. člena ZKP. Ker pa je bilo ugotovljeno, da opis dejanja v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe vsebuje zakonske znake kaznivega dejanje in je sodišče druge stopnje prekršilo prvi odstavek 228. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, Vrhovno sodišče preostalih zatrjevanih kršitev ni presojalo.

C.

16Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zatrjevana kršitev prvega odstavka 228. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP podana, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo po prvem odstavku 426. člena ZKP. Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo, se je Vrhovno sodišče po drugem odstavku 426. člena ZKP omejilo na ugotovitev, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo.

17Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 (točka 12). Prim. tudi H. Devetak: 228. člen, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) - posodobljena izdaja (ur. D. Korošec et al.), Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, str. 958-965.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 4680/2016 z dne 30. 5. 2019.
³ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, točka 20.
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 46459/2015 z dne 20. 5. 2021, točka 10.
⁵ Npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 27274/2017 z dne 31. 8. 2023 (točka 12), I Ips 17526/2014 z dne 16. 9. 2021 (točka 9), I Ips 7749/2017 z dne 10. 12. 2020 in I Ips 5567/2014 z dne 11. 10. 2018.
⁶ Prim. zlasti opis dejanja v navedeni zadevi I Ips 27274/2917.