VSC Sodba Cpg 141/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi v točkah II. in III. izreka izpodbijana sodba (in sklep) sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo (in sklepom) izreklo:"Zaradi umika zahtevka v delu, kjer se tožencu prepoveduje za svoj ali tuj račun: - sklepati posle, ki spadajo v okvir dejavnosti družbe D. d.o.o., - opravljati dejavnosti v drugi družbi, ki je ali bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo družbe D. d.o.o.; ter - za znesek 55.592,99 EUR, se postopek v tem delu ustavi. II. Zavrne se zahtevek, ki se glasi: "1. Toženec J. K., je dolžan tožeči stranki prepusti posle, ki jih je do 29.12.2014 sklenil za svoj račun oz. za račun Š. U. d.o.o., kot posle sklenjene za račun tožeče stranke, v 15 dneh pod izvršbo. 2. Toženec J. K., je dolžan na tožečo stranko D..o.o, prenesti koristi iz poslov, ki jih je do 29.12.2014 sklenil za svoj račun oz. za račun družbe Š. d.o.o., v 15 dneh pod izvršbo. 3. Toženec J. K., je dolžan tožeči stranki D. d.o.o., plačati znesek 112.379,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. 4. Toženec J. K., je dolžan tožeči stranki D.d.o.o., povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, v 15 dneh pod izvršbo, vse na TRR pooblaščenca tožeče stranke Odvetniške družbe Ž. o.p. d.o.o., , št. TRR: št. ...odprt pri N. d.d.." III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 3.463,56 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje, do plačila."

2Tožeča stranka po pooblaščencu s pravočasno pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje (točke II. in III. izreka) iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in dodeli v sojenje drugemu sodniku ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot bistveno tožeča stranka v pritožbi navaja, da je nepravilna ugotovitev sodišča o tem, da tožeča stranka ni konkretno opredelila konkurenčnega ravnanja toženca in poslov zaradi katerih je tožeči stranki nastala škoda, ki je predmet tožbenega zahtevka. Nadalje sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke po opravi uradnih poizvedb pri Finančnem uradu Celje, da sodišču sporoči podatke o poslih - carinsko posredovanje, ki jih od 1. 8. 2011 dalje za prevzete družbe opravlja družba Špedicija U. d.o.o. in da toženec oziroma njegova družba špedicija U. d.o.o. predloži račune, ki jih je izdala za opravljene storitve špedicije v letu 2014 in 2015, s čemer, da je sodišče odtegnilo možnost obravnavanja teh dokaznih predlogov tožeči stranki in je sodišče zaradi neizvedbe teh dokazov nepopolno in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zatrjuje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj da je sodba nejasna in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ne vsebuje jasnih razlogov, zakaj sodišče kljub temu, da ugotavlja nedopustno in protipravno konkurenčno ravnanje toženca v škodo tožeče stranke ni ugodilo tožbenemu zahtevku, ampak je zavrnilo tožbeni zahtevek, pri čemer je takšna odločitev sodišča v nasprotju z razlogi o odločilnih dejstvih in izrazito pristranska, na kar kaže dejstvo, da sodišče večino navedb tožeče stranke, ki so bistvene za odločitev, ni upoštevalo in do njih ni zavzelo objektivnega stališča.

3Tožena stranka se o pritožbenih navedbah tožeče stranke ni izjavila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila tožbo s tožbenim zahtevkom kot izhaja iz uvodoma povzetega izreka odločbe sodišča prve stopnje. Zatrjevala je, da je bil toženec edini direktor tožeče stranke do 16. 9. 2014, da je bil zaposlen pri tožeči stranki do 18. 8. 2014 in da je bil družbenik z 10 % poslovnim deležem pri tožeči stranki do 29. 12. 2014, da je 18. 6. 2014 ustanovil novo gospodarsko družbo Š. d.o.o., v kateri ima v lasti 100 % poslovni delež in se ukvarja z enako dejavnostjo kot tožeča stranka. Od ustanovitve te družbe dalje naj bi toženec začel prevzemati posle tožeče stranke in njene stranke preusmerjati na svojo novo družbo, prevzel naj bi dve delavki tožeče stranke, poslovne prostore, telefonske številke in osnovna sredstva tožeče stranke. S svojim ravnanjem naj bi toženec kršil Družbeno pogodbo, določila 41. člena OZ o prepovedi konkurence in načelo skrbnosti, vestnosti in poštenega gospodarstvenika ter toženi stranki povzročil škodo zaradi zmanjšanja prihodkov, ki se kaže v izgubljenem dobičku in v navadni škodi.

6Toženec je tožbeni zahtevek prerekal. Zatrjeval je, da so tožbene trditve pavšalne, nekonkretizirane, nepravilne in neutemeljene, da s svojimi ravnanji ni nikoli aktivno deloval na prekinitvi ali oteževanju poslovnih razmerij med tožečo stranko in njenimi strankami, da ni prevzemal nobenih poslov ali strank tožeče stranke, da ni prevzel zaposlenih, poslovnih prostorov, telefonskih številk in osnovnih sredstev tožeče stranke ter ni povzročil zmanjšana prometa tožeče stranke, temveč je bilo to zmanjšanje posledica vstopa Hrvaške v Evropkso unijo v letu 2013 in izčrpavanja podjetja s strani prokuristov, da je kot dober in skrben gospodarstvenik preostala družbenika - prokurista obveščal o rezultatih poslovanja, pozival k zmanjšanju stroškov in predlagal druge neobhodno potrebne ukrepe za ohranitev družbe, a se ta nista odzivala.

7Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da (skrčeni) tožbeni zahtevek ni utemeljen in ga je v celoti zavrnilo.

8Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna, čeprav delno iz drugih razlogov kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

9Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pravna podlaga za odločitev o zahtevku tožeče stranke Družbena pogodba družbe D.d.o.o. (v nadaljevanju tožeča stranka), ki pod točko VII. triindvajsetič določa, da direktor, družbenik ali delavec v družbi, ne sme brez soglasja družbenikov sklepati poslov v okviru dejavnosti družbe za svoj ali tuj račun, opravljati take ali podobne dejavnosti v družbi, ki je ali bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo prve družbe. Prav tako je pravna podlaga v 41. in 42. členu ter 263. členu ZGD. Prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti pa izhaja tudi iz obveznosti do lojalnosti družbi in iz temeljnega načela prepovedi povzročanja škode ter določb ZVK.

10Sodišče prve stopnje je kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da je bil toženec zaposlen pri tožeči stranki do 18. 8. 2014, da je funkcijo direktorja pri tožeči stranki opravljal do razrešitve 16. 9. 2014, da je bil družbenik tožeče stranke do 29. 12. 2014 in da je 18. 6. 2014 (sodišče je očitno pomotoma večkrat zapisalo 18. 8. 2014) ustanovil družbo Š. d.o.o., ki je registrirana za isto dejavnost kot tožeča stranka. Ugotovilo je, da med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno, da sta se v tej družbi zaposlili prejšnji delavki tožeče stranke ter da je toženec prevzel prejšnje prostore tožeče stranke. Nadalje je sodišče prve stopnje iz izpovedb zaslišanih družbenikov tožeče stranke, sedanjega direktorja tožeče stranke in obeh bivših delavk tožeče stranke, ki sta se nato zaposlili v družbi toženca ugotovilo, da je toženec (sodišče je očitno pomotoma zapisalo tožnik) ustanovil svojo družbo 18. 6. 2014, po tem, ko se družbeniki tožeče stranke A. B. (sodišče prve stopnje je očitno pomotoma zapisalo B.) in K. P. ter toženec niso strinjali glede nadaljnjega poslovanja tožeče stranke. Ugotovilo je, da je bila tožeča stranka v letu 2014 v težavah, da so se te začele z vstopom Hrvaške v Evropsko unijo, ko je promet drastično upadel, zato je tožeča stranka konec leta 2013 (sodišče očitno pomotoma zapiše 2014) zabeležila minimalen dobiček. Ugotovilo je, da so vsi družbeniki potrdili, da so iskali rešitev podjetja iz težav in da do soglasja v zvezi s tem niso prišli. Sodišče prve stopnje je sledilo prepričljivi izpovedbi toženca in obeh bivših delavk tožeče stranke, da je podjetje prišlo v težave in je bilo potrebno sprejeti ukrepe za zmanjšanje stroškov in da so se odvijali ukrepi za znižanje plač. Sledilo je delavkam, ki sta izpovedali, da toženec ni neposredno sodeloval s strankami tožeče stranke, ampak sta sodelovali oni dve, ki sta stranke dobivali na podlagi poznanstev in prijateljstev, nekatere sta pripeljali sami v firmo tožeče stranke, obe pa sta tudi izpovedali, da sta odšli iz družbe tožeče stranke, ker so bile tam nevzdržne razmere, slabo poslovanje, grozilo je, da jima bo prenehalo delovno razmerje, nato ko je toženec ustanovil svojo družbo, pa sta se zaposlili pri njemu in s sabo pripeljali tudi svoje stranke. V zvezi z očitkom tožeče stranke, da je toženec prevzel poslovne prostore in telefonske številke tožeče stranke je sodišče ugotovilo, da je toženec po ustanovitvi nove družbe sklenil najemno pogodbo za poslovne prostore, ki jih je prej imela v najemu tožeča stranka, za tožečo stranko pa je zagotovil nove poslovne prostore, ki so bili manjši in se je tja prestavil še edini zaposleni pri tožeči stranki S. B. (sodišče znova očitno pomotoma zapiše B.). Prav tako je bilo glede telefonskih številk, ki so se razdelile med obe pravdni stranki.

11Iz teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec ni bil tisti, ki bi odločilno prispeval k temu, da sta zaposleni P. K. in N. S. odšli od tožeče stranke in se potem zaposlili pri družbi Š., ki jo je ustanovila tožena stranka. Pravilno je nadalje zaključilo, da toženec tudi ni odgovoren za prehod strank iz družbe tožeče stranke na družbo, ki jo je ustanovil toženec, saj sta te s seboj pripeljali obe zaposleni. Prav tako je pravilno zaključilo tudi, da tožencu v zvezi z po tožeči stranki navedenimi ravnanji ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja pri tožeči stranki, saj je svoje funkcije oziroma naloge pri tožeči stranki vestno in skrbno izpolnjeval.

12Pritožbeni očitek, da je bil razlog, da sta navedeni delavki prenehali delati pri tožeči stranki in se zaposlili pri tožencu oziroma njegovi družbi, izključno v ustanovitvi toženčeve družbe in ker da jih je toženec prepričal, da prideta delat v njegovo družbo, ni dokazno podprt. Iz izpovedb zaslišanih delavk to ne izhaja. Kot sta izpovedali delavki in kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta delavki odšli od tožeče stranke zaradi slabih razmer v družbi, na katere je opozarjal toženec in zaradi ukrepov, ki bi jih in jih je v začetku leta 2014 sprejel toženec za zmanjšanje stroškov v družbi in zato da bi družba lahko preživela, za kar pa ni imel podpore v ostalih dveh družbenikih oz. prokuristih. Kot izhaja iz izpovedbe N. S. se je ta odločila za odpoved delovnega razmerja in odpoved dala tožeči stranki že s 1. majem 2014, kar je več mesecev pred ustanovitvijo družbe toženca. Smiselno enako pa je izpovedala tudi K.. Da bi ju k odpovedi delovnega razmerja pri tožeči stranki in zaposlitvi v družbi U.d.o.o. nagovarjal ali prepričeval toženec, iz izpovedb ne sledi. Sta pa obe jasno izpovedali, da sta delali s strankami, večinoma z območja kjer sta doma in ki sta jih pripeljali že k tožeči stranki, mnoge od njih pa tudi v družbo toženca.

13Četudi drži pritožbeno razlogovanje tožeče stranke, da je toženec kot edini družbenik in direktor novoustanovljene družbe odgovoren za ravnanje svojih delavk, pa to nima nobene zveze z očitano kršitvijo prepovedi konkurence. Odgovornost toženca bi bila podana le, če bi sam aktivno deloval, torej če bi stranke sam nagovarjal, naj zapustijo tožečo stranko in pridejo k toženi stranki. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta stranke s sabo pripeljali delavki, kar je ob načinu dela, kot sta ga opisali, tudi logično, poleg tega pa stranke svobodno same izbirajo s kom bodo poslovale in sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da s tožečo stranko niso imele sklenjene kakšne ekskluzivne pogodbe o nudenju poslov špedicije oz. carinjenja, kar so potrdili tudi zaslišani S. B. in A. B., so pritožbeni očitki, da tožena stranka z nobeno od omenjenih družb ne bi smela poslovati, neutemeljeni.

14Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je toženec hotel poslovati prav s strankami tožeče stranke in da je bil to glavni razlog, da je ustanovil konkurenčno družbo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bil razlog za ustanovitev konkurenčne družbe toženca v tem, da za potrebne ukrepe, ki bi jih bilo nujno izvesti v družbi tožeče stranke, da bi ta lahko nadaljevala s poslovanjem, ni imel soglasja preostalih dveh družbenikov.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 33 obrazložitve izpodbijane sodbe se je toženec ves čas trudil ravnati v dobro tožeče stranke na kar kaže tudi dejstvo, da je S. B. (sodišče znova očitno pomotoma zapiše B.) po tem, ko toženec ni bil več zaposlen pri tožeči stranki, niti ni bil več direktor pri tožeči stranki, skupaj z obema zaposlenima S. in K. še poučeval in seznanjal z načinom poslovanja oziroma opravljanja špedicije.

15Zgolj dejstvo, da je tožena stranka ustanovila družbo s konkurenčno dejavnostjo in je to dejavnost tudi opravljala, čeprav ji je bilo to z določili družbene pogodbe prepovedano, samo po sebi brez aktivnega ravnanja toženca še ne pomeni protipravnega ravnanja, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, pri čemer je sicer to ravnanje označilo kot "formalno protipravno" ravnanje, zato so vsa drugačna pritožbena izvajanja tožeče stranke neutemeljena.Četudi bi tožeči stranki zaradi odhoda delavk in izgube strank upadlo poslovanje in bi se zmanjšali prihodki, vzroka za to ni pripisati toženi stranki. Vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo tako ni podana.

16Pritožbeno sodišče prav tako ne soglaša s pritožbenimi izvajanji tožeče stranke, da na protipravno konkurenčno ravnanje tožene stranke, ki da je imelo negativen vpliv na poslovanje tožeče stranke in nastalo ji škodo, kaže prevzem poslovnih prostorov, osnovnih sredstev in telefonskih številk. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec kot direktor tožeče stranke tožeči stranki zagotovil najem drugega manjšega poslovnega prostora, telefonske številke pa razdelil med obe družbi, torej med tožečo stranko in novoustanovljeno družbo toženca, kar je bilo glede na ugotovljeno slabo finančno stanje tožeče stranke edino prav in kvečjemu v dobro tožeče stranke, ne pa v njeno škodo, očitano protipravno ravnanje ne izhaja, še manj pa ni moč zaključiti, da bi to imelo lahko negativen vpliv na poslovanje družbe tožeče stranke.

17Ob pomanjkanju protipravnega ravnanja tožene stranke in neobstoju vzročne zvete med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo tožeče stranke tožbeni zahtevek tožeče stranke ne more biti utemeljen in je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, pravilna že iz tega razloga. Ker tožbeni zahtevek ni utemeljen že iz navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi navedbami pritožnika ni ukvarjalo in nanje ni odgovarjalo.

18Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, ki jih samo ne bi moglo odpraviti. Zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo materialno pravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

19Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP).