VDSS Sodba Pdp 558/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: (1) za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 21. 6. 2023 nezakonita; (2) za ugotovitev, da delovno razmerje tožnice pri toženki ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi; (3) da je toženka dolžna v roku 8 dni tožnico pozvati nazaj na delo ter ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, izplačati ustrezen regres, urediti neprekinjeno delovno dobo, urediti vpis zavarovalne dobe; (4) da je toženka dolžna tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati nadomestila plač v višini 2.093,81 EUR bruto mesečno, zmanjšano za prejeta nadomestila, ter ji plačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter (5) da je toženka dolžna tožnici plačati pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo tožnica vlaga zelo obsežno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Zatrjuje, da je sodišče zmotno dokazno ocenilo temperaturni list, iz katerega izhaja, da je bila 30. 5. 2023 ob 13.30 uri pri pacientki druga medicinska sestra in ne tožnica, kot je izpovedal A. A. Iz anonimne prijave ter izredne odpovedi izhaja, da je do dogodka prišlo ob 13.30 uri, ko je bila pri pacientki druga medicinska sestra, sodišče pa je širilo časovni okvir tudi na čas po 13.30 uri. Sodišče je spregledalo in v obrazložitvi izpustilo, da je bil 30. 5. 2023 torek, ko ni vizite, čeprav sta B. B. in C. C. trdili, da se je dogodek zgodil na dan glavne vizite. Ker je A. A. svojo izjavo, da je tožnica udarila pacientko, spremenil, so očitki zoper tožnico nejasni. Dogodek tudi ni izkazan, saj ga ni videla druga medicinska sestra, ki je takrat delila terapijo. Toženka dogodka ter s tem dejanskega stanja ni raziskala in tudi ni opravila varnostnega razgovora. Sodišče je verjelo B. B., čeprav so bile njene izjave nelogične - slišala je glasno govorjenje, a ni pristopila, da bi zaščitila pacientko. Sodišče je izpustilo v obrazložitvi, da B. B. ni potrdila, da je do dogodka prišlo. C. C. je trdila, da ji je B. B. povedala o dogodku, kar pa je slednja zanikala. Nekonsistentno je tudi, da je A. A. trdil, da je tožnico prepoznal šele ob osebnem srečanju teden dni po dogodku, saj jo je že 2. 6. 2023 - več dni pred tem srečanjem - skupaj z C. C. v anonimni prijavi navedel z natančnim imenom in priimkom, čeprav je ob osebnem srečanju sploh ni prepoznal. Trdi, da je izpoved A. A. neverodostojna, saj kljub domnevnemu nasilju pacientke ni zavaroval. Prav tako je A. A. izpovedal, da je videl le tožnico, kar je nerazumljivo, saj je jasno, da je bila v sobi ob 13.30 uri druga medicinska sestra. Ni razloga, da bi A. A. prijavo podal šele po treh dneh. Ni jasno, zakaj je sodišče glede razdalje in pozicije medicinske sestre, postelje in lege pacientke sledilo izpovedim A. A. in drugih prič toženke. Nadalje očita protispisnost in nelogičnost zaključkov sodišča. Sodišče je zaključilo, da naj bi tožnica merila vitalne funkcije, četudi meritve ne izhajajo iz temperaturnih listov, pri čemer je sodišče ugotovilo, da se meritve včasih ne vpisujejo. Prav tako je sodišče svoj zaključek o odprtih vratih naredilo s povsem nelogično izjavo, da naj bi vrata bolniških sob puščali odprta, da bi lažje slišali hropenje ali morebitne težave z dihanjem. Nelogično je sklicevanje sodišča na izpoved C. C. glede časa primopredaje, ko je sodišče ugotovilo, da je do primopredaje tožnice prišlo ob 13.15 uri ter da je prevzela popoldansko izmeno ob 13.30 uri. V tem primeru bi terapijo izvedla tožnica in ne druga medicinska sestra. Protispisna je ugotovitev sodišča, da se ura merjenja vitalnih funkcij (merjenja krvnega tlaka in saturacije) ne evidentira v zdravstveno dokumentacijo. Nelogično je tudi, da je sodišče napravilo zaključek, da ni znano, da bi tožnica tistega dne istočasno izvajala vse meritve vitalnih funkcij. Ugotovitev sodišča, da le tožnica dne 30. 5. 2023 ni vpisala merjenja pritiska ob 13.30 uri so v celoti neizkazane, saj se nikoli ob 13.30 uri niso vpisali nobeni vpisi, kar lahko zgolj dokazuje dejstvo, da se meritve takrat niso opravljale ter da neformalnih dogovorov, ki jih toženka v postopku tudi ni zatrjevala, ni bilo. A. A. ni prepričan, kaj je videl, saj ni bil prepričan, da se je izvajala meritev krvnega tlaka ter da naj bil zamah prišel s hrbtno stranjo desnice; sodišče pa je zmotno zaključilo, da je videl nedopustno ravnanje. Sodišče je tako napačno ugotovilo dejansko stanje in s tem napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, saj je svojo odločitev sprejelo na podlagi domnev A. A.

3Pritožba ni utemeljena.

4Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve, in se nanje sklicuje. Presoja pa le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

5Tožnica je bila zaposlena pri toženki na delovnem mestu diplomirana medicinska sestra v intenzivni negi - kompetenčna MS. Od 19. 4. 2023 dalje je bila razporejena na delo na kliniko D. Toženka ji je dne 21. 6. 2023 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ker je huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Dne 30. 5. 2023 okoli 13.30 ure je, ko je merila krvni tlak pacientki E. E., najprej s povzdignjenim glasom poskušala umiriti nemirno pacientko, ker se ta ni umirila, pa je nato z roko zamahnila proti njenemu obrazu. S tem je naklepno kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s čimer se je zaupanje toženke do tožnice porušilo do te mere, da z njo ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

6Sodišče prve stopnje ni kršilo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost). V točkah 9 in 16 obrazložitve je sledilo izpovedi A. A., da je opazoval merjenje krvnega tlaka, pri čemer je iz izpovedi C. C., F. F. in A. A. sodišče prve stopnje ugotovilo, da je lahko opravljenih več meritev, kot je dejansko vpisanih. Priče so pri tem podale jasne razloge, da se pri pacientih lahko opravijo dodatne meritve, ki se v praksi ne vpisujejo v temperaturni list. Sodišče prve stopnje torej ni ravnalo arbitrarno, temveč je ugotavljalo dejstva na podlagi izvedenih dokazov (zaslišanja prič). Ker tožnica v pritožbi protispisnost povezuje z očitkom o napačnih zaključkih, ki naj ne bi bili logični, dejansko uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, do katerih se je pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni pravilno dokazno ocenilo temperaturnega lista. Prvostopenjsko sodišče je pri presoji pravilno ugotovilo, da iz temperaturnega lista (B 18) ne izhaja čas meritev krvnega tlaka. Meritve krvnega tlaka se v temperaturnem listu vpisujejo v rubriko RR, pri čemer pri vpisih ni navedenega časa meritve. Do takega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo tudi na podlagi izpovedi C. C., F. F., A. A. ter tudi same tožnice. Sodišče prve stopnje je na podlagi temperaturnega lista pravilno ugotovilo, da je bilo dne 30. 5. 2023 ob 13.30 uri pacientki E. E. aplicirano zdravilo Fraxiparine, pri čemer je ob zapisu ure aplikacije zdravila zabeležena tudi parafa F. F., kar je slednja tudi potrdila. Sodišče prve stopnje je pri tem pojasnilo, da navedeno ni v nasprotju z izpovedjo A. A., ki je 13.30 uro v prijavi navedel le kot približno uro dogodka, saj natančnega časa takrat ni ugotavljal, je pa bilo nekje med 13.00 in 14.00 uro, pred vizito. Prav tako ne drži, da na dan 30. 5. 2023 ni potekla nobena vizita. Kot je izpovedala G. G., glavna medicinska sestra na kliniki D., je vizita vsak dan praviloma okoli 14.00 ure, glavne vizite pa dvakrat tedensko. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je A. A. opazoval merjenje krvnega tlaka. Do te ugotovitve je namreč prišel na podlagi tega, da je tožnica večkrat ponovila naj bo pacientka pri miru, ker meritve ne more izvesti oziroma naj bo pri miru, da lahko izvede meritev tlaka. Da se vse meritve ne vpisujejo v temperaturni list je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi skladnih izpovedi prič C. C., F. F. in A. A. Na podlagi izpovedi F. F. in C. C. je ugotovilo tudi, da imajo na oddelku interni dogovor, da se meritve vitalnih funkcij izvajajo takoj ob prevzemu izmene, v popoldanski izmeni torej ob nastopu službe, med 13.30 in 14.00 uro, po potrebi pa tudi večkrat. Po presoji pritožbenega sodišča iz izpodbijane sodbe izhaja vestna in skrbna dokazna ocena temperaturnega lista in ostalih relevantnih dokazov, pravilna pa je tudi ugotovitev, da se je dogodek zgodil pred vizito, okoli 13.30 ure.

8Prav tako je pravilna ugotovitev, da je tožnica dne 30. 5. 2023 na delo prišla ob 13.06 uri, kar je skladno z izpovedmi B. B. in F. F., ki sta potrdili, da primopredaja srednjih medicinskih sester na oddelku A poteka nekje od 13.15 do 13.30 ure in tako prevzem popoldanske izmene na oddelku A kliniki D. ob 13.30 uri, predaja službe pa poteka že od 13.15 ure dalje. Navedeno je skladno z izpovedjo F. F., da je tega dne odšla domov ob 13.30 uri, saj je potrebno upoštevati, da gre za približen čas, saj predaja službe poteka v približno določenem časovnem oknu. Kot je C. C. povedala, se lahko primopredaja začne tudi kasneje. Potrebno je poudariti ugotovitve sodišča, da je bila dne 30. 5. 2023 tožnica zadolžena za sobe od 1 do 5 in da je bila tako zadolžena tudi za pacientko E. E. v sobi 1. Iz izpovedi B. B. pa izhaja, da sta bili od diplomiranih medicinskih sester tistega dne v službi le ona in F. F., ki ob 13.30 uri deli terapijo in nato odide domov. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da glede na različno starost in videz F. F. in tožnice, ne ocenjuje kot verjetno, da bi ju A. A. lahko zamenjal.

9Kot je v točki 28 obrazložitve pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je G. G., glavna medicinska sestra klinike D., potem ko je bila seznanjena s prijavo odklona, opravila razgovore z nadzorno sestro oddelka C. C. in ostalimi zaposlenimi na oddelku A, med njimi tudi s B. B. Na razgovor je poklicala tudi tožnico, govorila pa je tudi z zdravnikom A. A. Nato sta G. G. in predstojnik klinike D. dr. H. H. izvedla rekonstrukcijo dogodka. Po vsem tem je G. G. poklicala glavno sestro toženke, predstavnico za varnost bolnikov, ki ji prijavljajo odklone, in pravno službo. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da si je toženka prizadevala z razgovori z zaposlenimi in rekonstrukcijo dogodka razjasniti dejansko stanje, zato ne držijo pritožbene navedbe, da tožena stranka dogodka ni raziskala.

10Sodišče prve stopnje je v točkah 22 in 23 izpodbijane sodbe po oceni pritožbenega sodišča podalo razumne in življenjsko sprejemljive razloge, zakaj je kljub spremembi prvotne izjave sledilo izpovedi A. A. Ta je zaslišan izpovedal, da je ob pogovoru med tožnico in njim okoli 10. 6. 2023 še enkrat podoživljal dogodek in ugotovil, da ni mogel trditi fizičnega kontakta, zato je tožnici rekel, da bo spremenil izjavo tako, da bo napisano samo to kar lahko trdi. Izjavo je torej spremenil iz razloga, ker je hotel zapisati le to, v kar je bil povsem prepričan, to je tožničin zamah z roko proti obrazu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila glede zamaha proti obrazu pacientke in tudi siceršnjega opisa dogodka njegova izjava dosledna in nespremenjena. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da očitki zoper tožnico niso jasni.

11Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve podalo razloge, zakaj verjame priči B. B., da je tudi ona slišala glasno govorjenje iz sobe 1. Pojasnilo je, da je izpovedi sledilo, saj je ugotovilo, da so bila vrata t. i. akvarija (prostor, kjer se nahaja dokumentacija bolnikov in računalnik) odprta, najbližje akvariju pa so bolniške sobe 1, 2 in 3. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je priča potrdila, da je enkrat maja A. A. prišel do nje v akvarij in jo vprašal, če ve katera je sestra v sobi 1. Tudi sama je namreč takrat slišala govorjenje, ni ga pa mogla sprocesirat, kaj je dejansko slišala, saj se je takrat pripravljala na vizito in tudi ni stopila ven pogledat. Po presoji pritožbenega sodišča je bistveno, da je B. B. potrdila, da je A. A. takoj po dogodku pristopil do nje, razlogi, zakaj si ne more priklicati v spomin, kaj je slišala, pa so po oceni pritožbenega sodišča razumni in življenjsko sprejemljivi, saj je do dogodka prišlo tik pred vizito, na katero se je B. B. pripravljala in je bila zato na dogajanje okoli sebe manj pozorna. Ne držijo torej pritožbene navedbe, da B. B. ni potrdila, da do dogodka ni prišlo.

12Nadalje je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je A. A. obravnavanega dne videl tožnico, saj je njeno identiteto ugotovil tako, da je vprašal sestro B. B., ki mu je povedala, da je sestra, ki meri vitalne funkcije v sobi 1, tožnica. Da je temu bilo tako, je potrdila tudi B. B., saj mu je rekla, da je to nova sestra, mogoče mu je pri tem rekla tudi celo ime I., ni pa povsem prepričana. Sodišče prve stopnje je sledilo priči, saj je izpovedovala prepričljivo, odločno, v času pričanja pa niti ni bila več zaposlena pri toženki, kar tudi kaže na verodostojnost njene izpovedi. A. A. se je osebno prepričal, da je tožnica oseba, ki jo je videl v sobi 1 in katere identiteto je ugotovil s pomočjo B. B., ob osebnem srečanju s tožnico teden dni po dogodku, ko je sama pristopila do njega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je o identiteti osebe, ki je bila udeležena v dogodku, A. A. prepričal na verodostojen način. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica sama pristopila do njega, saj trditve, da jo A. A. ni prepoznal, ni uspela dokazati.

13Tožnica v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dejstvu, da je sodišče prve stopnje A. A. poklonilo vero in s tem v zvezi izpostavi nekatere zanjo sporne dele izpovedi oziroma ravnanj, ki naj bi dokazovali, da je izpoved plod konstrukta zoper njo in ni verodostojna. Sodišče je izpoved A. A. ustrezno in obrazloženo dokazno ocenilo in ji tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno verjelo, ker je njegova izpoved podprta z izpovedmi prič B. B., C. C. in G. G. Sodišče je pravilno sledilo izpovedi A. A., zakaj po obravnavanem dogodku ni pristopil do tožnice in zavaroval pacientke. Pojasnil je, da je situacija po zamahu deskalirala, se umirila in ni videl potrebe, da bi pacientko še dodatno vznemirjal in posegal v dogajanje. Ni se mu zdelo, da je kakorkoli ogrožena, saj je šlo v prvi vrsti za nesprejemljivo ravnanje. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sama reakcija A. A. ne izkazuje, da do dogodka ni prišlo. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z razlogi, zakaj je A. A. prijavo podal dne 2. 6. 2023, torej šele tretji dan po dogodku. Izpovedal je, da je naslednji dan po dogodku srečal C. C. in ji kot vodji sester oddelka povedal za ta dogodek in da bi rad prijavil odklon. Ker je bila C. C. takrat na bolniški, sta se dobila dva dneva kasneje, ko sta oba imela čas. Takrat jo je prosil, če mu lahko pomaga pri prijavi odklona, ker je bilo to zanj prvič. Sodišče je razlogom A. A. sledilo, saj jih je potrdila tudi C. C. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo razdaljo in položaj tožnice. Pri tem se je sklicevalo na izpovedi C. C. in A. A., da morajo imeti vsi pacienti, ki imajo kanilo za dihanje, dvignjeno vzglavje za 30-45 stopinj. Navedeno izhaja tudi iz navodil za Nego bolnika po laringektomiji, trahetomiji in tonzilektomiji. Tako je sodišče pravilno ugotovilo, da ker je pacientka ležala z dvignjenim vzglavjem za 30-45 stopinj, ograjica postelje ni mogla ovirati pogleda priče na pacientko, njene gibe in reakcije ter na gibe tožnice v smeri glave pacientke. Sodišče je prav tako pravilno ugotovilo pogled na pacientko, njene gibe in reakcije ter to, da pogleda na gibe tožnice ni mogla ovirati sama tožnica, saj je v času obravnavanega dogodka pacientki merila krvni tlak, pri meritvi krvnega tlaka pa medicinska sestra stoji približno na polovici postelje oziroma ob boku pacienta. Prav tako je pravilno sledilo izpovedi A. A., da so bila v času dogodka bolniška vrata odprta, saj je navedeno potrdila tudi C. C. ter pri tem podala razlog, da je tako lažje slišati hropenje oziroma morebitne težave. Priča B. B. je sicer res povedala, da je pravilo, da se vrata zapirajo, a za konkretno situacijo ni bila prepričana, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila vrata sobe 1 odprta, kot je izpovedal A. A. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ter utemeljenost dokazne ocene izpovedi priče A. A. in so zato vse tozadevne pritožbene navedbe neutemeljene.

14Ker razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Odločitev o stroških postopka temelji na 165. in 154. členu ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.