UPRS Sodba I U 1428/2024-13

Tožba se zavrne.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik v Republiki Sloveniji prvo prošnjo za mednarodno zaščito vložil 3. 7. 2023. Pristojni organ je s sklepom 2142-3887/2023/3 (1222-10) z dne 2. 8. 2023 postopek ustavil, saj je tožnik samovoljno zapustil prostore azilnega doma. Sklep je postal pravnomočen 22. 8 2023. Drugo prošnjo za mednarodno zaščito je vložil 18. 1. 2024. Pristojni organ je njegovo prošnjo zavrnil z odločbo št. 2142-3887/2023/13 (1222-15) z 8. 4. 2024. Odločba je 11. 6. 2024 postala pravnomočna in izvršljiva po sodbi Upravnega sodišča št. I U 784/2024-12, z dne 23. 4. 2024. Tožnik je nato prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka vložil 5. 8. 2024. Pri tem je bil s strani pristojne uradne osebe izrecno pozvan in opozorjen, da mora predložiti nove dokaze ali nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite ter da morajo novi dokazi in nova dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve, ali pa so obstajali že v času prvega postopka, pa jih prej ni mogel predložiti.

3Tožnik je kljub gornjemu opozorilu uradne osebe svoj zahtevek utemeljeval z istimi razlogi, kot jih je podal pri prošnji za mednarodno zaščito, vloženi 18. 1. 2024 oz. dejstvi, ki so bila znana že pred izdajo zavrnilne odločbe z dne 8. 4. 2024. Novih okoliščin oz. dejstev torej ni navedel, prav tako je povedal, da nima nobenih dokazov, ki bi se pojavili po izdaji odločbe. Odkar je zapustil Alžirijo, z državo ni imel stika, kakor tudi ne z družinskimi člani, za katere ne ve, če so sploh še živi. Ker tožnik ni izpolnil pogojev iz prvega in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, je toženka njegovo vlogo s sklepom zavrgla.

Bistvene trditve v tožbi

4Tožnik zoper sklep vlaga tožbo. Na podlagi 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) uveljavlja vse tožbene razloge: bistveno kršitev določb postopka, neuporabo oz. nepravilno uporabo materialnega prava ter nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

5Toženka je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot "očitno neutemeljeno...". Ne strinja se z njo, da v ponovnem postopku ni navajal novih dejstev, ki bi izkazovala upravičenost nove prošnje. Toženka njegovih navedb v upravnem postopku ni pravilno upoštevala. Iz teh izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da kljub trudu tam ni bilo mogoče dolgoročno preživeti. V svoji izvorni državi ni varen, boji se za življenje, je preganjan, izpostavljen nevarnostim, vrnil se je, da bi poskušal preživeti, vendar je moral takoj pobegniti. Države ni zapusti zato, da bi bolj udobno živel, ampak zato, da bi preživel. Če bi se moral vrniti v Alžirijo bi to vodilo samo v še več trpljenja, z družino bi spal na cesti. Teroristična grožnja v državi je visoka. Teroristični napadi so usmerjeni zoper oblasti in varnostne organe, vendar so lahko vsesplošni in usmerjeni zoper civilno prebivalstvo in tujce. Tožnik navede, kje je največja prisotnost terorističnih skupin. Od poletja 2019 se je povečalo število političnih aretacij in samovoljnih pridržanj miroljubnih aktivistov gibanja Hirak ter sindikalnih aktivistov in novinarjev, kar pomeni kršitev temeljnih pravic do poštenega sojenja in dolžnega pravnega postopanja. Še naprej se zaostrujejo cenzura, sojenje in strogo kaznovanje neodvisnih medijev, ki so pogosto obtoženi, da s tujimi silami delujejo proti državni varnosti. V tem okolju represije prihaja do vse več domnevnih primerov mučenja na policijskih postajah in v generalnem direktoratu za notranjo varnost v mestu Alžir. Glede na nezmožnost preživetja v matični državi tožnik še meni, da zavrnitev njegove prošnje s sklicevanjem na 1. alinejo 52. člena ZMZ-1 ni pravilna.

6Toženka ga pred izdajo odločbe tudi ni seznanila s konceptom varne izvorne države. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da kljub temu, da je neka država razglašena za varno izvorno državo, lahko vsak prosilec za azil uveljavlja, da zanj osebno tista država ni varna. Vendar pa mora biti predhodno seznanjen s tem, da bo koncept varne izvorne države pri njem uporabljen. Ker v tožnikovem primeru ni bilo tako, je prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke. Pred izdajo odločbe ni bil seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so pomembni za izdajo odločbe, kar zahteva 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in se do vseh pravno relevantnih dejstev ni mogel opredeliti.

Odgovor na tožbo

7Toženka sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Vztraja pri razlogih, ki jih je navedla že v izpodbijanem sklepu.

Dokazni postopek

8V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-3887/2023, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 in A 2 ter toženke B 1. Zaslišalo je tožnika.

9Tožba ni utemeljena.

Presoja sodišča

10Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, lahko vloži ponovno prošnjo le, če ob tem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Oseba iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 mora sama predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1). O prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek 65. člena ZMZ-1).

11Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da se v okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Opozorilo je, da tudi SEU poudarja, da gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.¹

12Po presoji sodišča ima izpodbijani sklep pravilne razloge in sodišče utemeljitvi toženke v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Ključna je ugotovitev, da tožnik novih razlogov za prošnjo za mednarodno zaščito nima. S tem niso izpolnjeni pogoji iz prvega in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, da bi toženka lahko dovolila vložitev ponovne prošnje. Da nima novih razlogov za vložitev ponovne prošnje je tožnik potrdil tudi ob svojem zaslišanju. Med drugim je pojasnil, da je zahtevo podal (zgolj) zato, ker so ga policisti, ki so ga prijeli na meji, vrnili nazaj v azilni dom. Sodišče ni imelo razloga, da mu ne bi verjelo. Ker za tožnika tudi ni sporno, da je Alžirija (še vedno) varna država², je le še dodatno potrjeno, da kljub tožbenemu sklicevanju na delovanje terorističnih skupin, nima novih razlogov, ki bi utemeljevali vložitev ponovne prošnje. Teh tudi v ničemer ni konkretiziral, na zaslišanju pa je prepričljivo izpovedal, da v svoji izvorni državi ni bil vse od leta 1997. Zato ni pravno pomembno ali ga je toženka v postopku seznanjala s konceptom varne izvorne države ali ne. Nanj se v ničemer ni oprla, tožnik pa z izpovedjo, da v izvorni državi ni bil že 27 let, tudi ni potrdil (posplošenih) tožbenih navedb, da v izvorni državi ni varen, da se boji za življenje, je preganjan in izpostavljen nevarnostim.

13Sodišče ugotavlja, da tožnik s tožbo dejansko napada prvotno odločitev toženke z dne 8. 4. 2024, s katero mu je prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno. Tako npr. zapiše, da naj bi toženka na strani 3 izpodbijanega sklepa pojasnila, da je na podlagi 3. odstavka 64. člena ZMZ-1 zavrnila prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. To ne drži, saj je toženka v zaključku izpodbijanega sklepa odločitev pravilno oprla na četrti odstavek 65. člena ZMZ-1. Nikjer v izpodbijanem sklepu tudi ni zapisano, da bi se toženka sklicevala na 1. alinejo 52. člena ZMZ-1, kot ji očita tožnik. Ta namreč določa, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. O tem je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo tega sodišča I U 784/2024-12 z dne 23. 4. 2024, kot vse izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in je podprto z listinami v upravnem spisu. Slednji tožbeni razlogi tožnika so tako že preseženi in kot taki neutemeljeni.

14Odločitev v izpodbijanem sklepu je tako pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča I Up 45/2023, z dne 15. 3. 2023. Vrhovno sodišče se je sklicevalo na Sodbo v zadevi LH (C-921/19) z dne 10. junija 2021, točke 31 do 38 in sodbo v zadevi XY (C-18/20) z dne 9. 9. 2021, točki 33. in 34.
² Odlok Vlade RS o določitvi seznama varnih izvornih držav, Uradni list RS, št. 47/22.