UPRS Sodba I U 248/2021-57

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo v točki 1. izreka ugotovila, da se tožnik za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 šteje za rezidenta Republike Slovenije za namene Sporazuma med Slovenijo in Hrvaško o izogibanju dvojnega obdavčevanja. V 2. točki izreka odločbe je prvostopenjski organ tožniku odmeril dohodnino od obresti na denarne depozite pri bankah in hranilnicah, doseženih v letu 2014, in sicer v znesku 18.486,25 EUR, ki ga mora tožnik plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe, pod izvršbo.

2Prvostopenjski organ je od A., d.d. (tudi B., d.d.). iz Hrvaške pridobil podatek, da je tožnik pri tej banki v letu 2014 dosegel 75.995,13 EUR obresti. V zvezi z davčnim rezidentstvom je ugotovil, da ima tožnik stalno prebivališče na razpolago v obeh državah pogodbenicah, da pa ima središče življenjskih interesov v Sloveniji. Tožnik je v postopku trdil, da so bile njegove depozitne pogodbe predčasno prekinjene, posledično pogodbena obrestna mera ni bila realizirana in centrala banke v Zagrebu poroča o znesku obresti, ki pa mu niso bile izplačan. Depoziti niso bili sklenjeni v Zagrebu ampak v Poreču, zato bi moral organ upoštevati potrdila izpostave v Poreču in ne potrdila iz Zagreba, s katero nikoli ni bil v stiku. Tožnik trdi, da je v letu 2014 prejel obresti v višini 12.006,13 EUR in 998,40 USD, in to pri poslovalnici A., d.d. v Poreču, ob obresti je bil plačan 12% hrvaški davek. Prvostopenjski organ pa je na podlagi mednarodne izmenjave pridobil izpise prometa na računu tožnika pri A., d.d. Poslovalnica Poreč, in sicer za leto 2014. Pridobil je tudi kopije pogodb o vezavi depozitov, in sicer gre za osem depozitnih pogodb, sklenjenih med tožnikom in B., d.d. Poslovalnica Poreč. V postopku je bila opravljena preveritev transakcij na tekočem računu s karticami vseh depozitov, dospelih v letu 2014. Prvostopenjski organ ugotavlja, da ne drži tožnikova navedba, da obresti pri prekinjenih depozitnih pogodbah ne bi bile realizirane, bile so realizirane a brez stimulativnega dodatka. Prvostopenjski organ tako ugotavlja, da se podatki iz mednarodne izmenjave, ki jih je posredovala A., d.d. Zagreb, ujemajo z izplačilom obresti na TRR tožnika A., d.d. Poslovalnica Poreč. Poleg tega je v letu 2014 prejel tudi obresti na denarne depozite v Sloveniji v znesku 324,49 EUR. Prvostopenjski organ je v postopku pridobil tudi kopije pogodb, pri čemer ugotavlja, da je ena pogodba, pridobljena preko izmenjave, identična s tisto, ki jo je predložil tožnik. Prvostopenjski organ je od davčnega organa pridobil še sedem drugih pogodb, na katerih je prav tako tožnikov podpis.

3Tožena stranka je pritožbo tožnika zoper odločbo zavrnila kot neutemeljeno in v razlogih ter dokazni oceni vseh v postopku predloženih dokazil potrdila razloge prvostopenjskega organa.

4Tožnik vlaga tožbo, v kateri več ne izpodbija odločitve glede davčnega rezidentstva, se pa ne strinja z ugotovljeno davčno osnovo v znesku 73.945,00 EUR. Trdi, da teh obresti ni prejel. Sklicuje se na potrdilo A., d.d. Poslovalnice Poreč, iz katere izhaja, da je na podlagi depozitne pogodbe, s katero je vezal 662.938,37 EUR za dobo vezave od 5. 5. 2014 do 6. 11. 2014, prejel obresti v znesku 12.980,76 EUR. V postopku mu nikoli ni bil predočen dokaz, iz katerega izhaja s strani prvostopenjskega organa zatrjevani znesek obresti. Da bi dosegel tako visok znesek obresti, bi ob 3,9% obrestni meri moral imeti v banki 1,5 milijona evrov. Tega denarja nima in ga nikoli ni imel.

5V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in prereka tožbene navedbe. Razlogi za presojo glede višine doseženih obresti so obširno navedeni v izpodbijani odločbi.

6Tožnik v prvi pripravljalni vlogi ponavlja tožbene navedbe in ugovore. V drugi pripravljalni vlogi še pove, da je bil zadnji jugoslovanski ambasador v Rimu. Ves privarčevani denar je hranil v B. banki v Poreču, kjer je živel in je središče njegovih življenjskih interesov. Privarčevani denar izvira iz 40 letne službe diplomata Jugoslavije, ki mu je bil zakonito izplačan kot državljanu Srbije, zato slovenski davčni organ nima pristojnosti se vmešavati v njegove družinske in finančne zadeve. Ob sklenitvi depozita ni bil državljan Slovenije in kot državljan Srbije je moral, da je lahko obiskal ženo in otroka v Sloveniji, pridobiti 7 dnevno vizo. Naknadno je tožnik v spis vložil še laično vlogo, v kateri je ponovno poudaril, da ni imel nič z banko v Zagrebu in da je prejel znesek približno 12.000,00 EUR v letu 2014.

Dokazni sklep

7Sodišče je na glavni obravnavi kot dokaz sprejelo vse tožnikove listine, ki jih je predložil k tožbi in tudi listine iz kasnejših vlog, saj so bile tudi del upravnega spisa, ki ga je sodišču predložila toženka. Gre za naslednje listine: potrdilo A., d.d. z dne 5. 5. 2014 in obračun obresti (A 5); Pogodba o depozitu (A5); Poziv FURS za predložitev dokazil v ponovnem postopku opr. št. DT 42191-1108/2015-45 z dne 7.12.2018 (A8); pritožba predsednici Upravnega sodišča na odločbo ministrstva za finance št. DT-499-01-930/2019-7 oziroma vloga v zadevi, ki jo je tukajšnje sodišče obravnavalo pod opr. št. I U 321/2021 (A9); potrdilo FURS o prejemu listin z dne 22. 3. 2019; Izjava na zapisnik št. DT 42191-1108/2015 z dne 20.5.2019 in 21. 5. 2019; Poziv za predložitev dokazil FURS, št. DT 42191-1108/2015-45 z dne 7. 12. 2018; potrdilo o opravljenih storitvah C., d.d.; Potrdilo A. o plačilu davka z dne 8. 2. 2021; Potrdilo o životu (življenju) z dne 3. 3. 2021; Potrdilo o rezidentstvu hrvaškega davčnega organa; Potrdilo Porezne uprave Pazin o davčni številki (osebni identifikacijski broj); Potrdilo D. - free pass; Centar E. (častni gost); kopija tožnikove osebne izkaznice in srbskega potnega lista.

8Sodišče je na podlagi preiskovalnega pooblastila iz upravnega spisa kot dokaz sprejelo listine, na katere se prvostopenjski organ tudi sklicuje na straneh 12 in 13 izpodbijane odločbe, in sicer: Izvadak po tekočem računu građana 1/2014 do 9/2014, dopis FURS št. 42191-11108/2015-5 z dne 18.1.2017 in odgovor A. ur. Broj DT 42191-11108/2015-5 z dne 12. 4. 2017, Podatki iz mednarodne zamenjave - po 26. členu Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanja davčnih utaj ter 8 pogodb - Ugovor o oročenem depoitu, in sicer z dne 12. 6. 2013, 2. 5. 2013, 8. 1 2013, 5. 5. 2014, 20. 6. 2014, 10. 7. 2014, 13. 6. 2014, 9. 1. 2014.

9Tožba ni utemeljena.

10Po opravljeni glavni obravnavi in izvedenem dokaznem postopku sodišče glede višine obresti, ki jih je tožnik dobil izplačane v letu 2014 od hrvaške poslovalnice A., d.d., poslovalnica v Poreču, v celoti pritrjuje dokazni oceni v postopku zbranih listin, kot sta jo podala davčna organa. Posledično se sodišče tudi strinja z razlogi in samo odmero davka - dohodnine od dohodka iz kapitala v obliki obresti, kot so pojasnjeni v izpodbijani odločbi, in se v izogib ponavljanju na te razloge na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje ter dodaja, kot sledi.

11Davčna osnova, kot je bila ugotovljena v izpodbijani odločbi, temelji na podatkih, ki jih je prvostopenjski organ dobil od hrvaške A., d. d. (centrala v Zagrebu) oziroma v okviru mednarodne izmenjave podatkov s hrvaškim davčnim organom. Med temu dokazili so tudi izpiski transakcijskih računov (TRR), ki jih je imel tožnik v letu 2014 odprte pri tej banki, in iz teh izpiskov izhajajo vsa nakazila obresti (v EUR in USD), ki jih je prvostopenjski organ vključil v davčno osnovo. Poleg izpiskov je prvostopenjski organ pridobil tudi 8 depozitnih pogodb, ki jih je tožnik sklenil pri A., d.d., poslovalnica v Poreču, ki so bile sklenjene v letih 2013 in 2014, obdobje vezave pa se je v vseh pogodbah izteklo v letu 2014. Te pogodbe so tako bile podlaga za izplačane zneske obresti na tožnikov TRR v letu 2014. Med temi pogodbami je tudi pogodba z dne 5. 5. 2014, ki jo je predložil tožnik, ostale pogodbe so po obliki enake in prav tako podpisane s strani tožnika.

12Tožnik je v postopku ves čas zatrjeval, da je imel sklenjeno zgolj eno od teh osmih pogodb, in sicer pogodbo, s katero je za obdobje od 5. 5. 2014 do 6. 11. 2014 vezal znesek 662.938,37 EUR, za kar naj bi, po njegovih trditvah, prejel znesek 12.980,76 EUR. Sodišče pa ugotavlja, da tožnik ni predložil nobenega dokazila, s katerim bi dokazoval svojo trditev, da v letu 2014 na transakcijske račune, ki jih je imel odprte, ni prejel nakazil zneskov, kot izhajajo iz izpiskov A. 1 - 9 za leto 2014, medtem ko je prvostopenjski organ ta dokazila pridobil, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, toženka pa jih je v tem upravnem sporu tudi predložila sodišču. Tožnik v tožbi sicer zatrjuje, da mu prvostopenjski organ teh dokazil ni nikoli predložil, sodišče pa ugotavlja, da je bil tožnik z listinami, ki se jih navaja in povzema v izpodbijani odločbi, soočen najkasneje v tem upravnem sporu, a dodatnih dokazil, s katerimi bi izpodbil vsebino teh listin, ni predložil.

13Na glavni obravnavi se je tožnik še skliceval na ureditev iz 84. člena ZDoh-2, po kateri je ne glede na 83. člen tega zakona, davčna osnova od obresti, doseženih v primeru vezanih denarnih sredstev in varčevanja na računu pri bankah in hranilnicah, ustanovljenih v skladu s predpisi v Sloveniji, in pri bankah drugih držav članic EU, z ročnostjo daljšo od enega leta, pri katerem zavezanec ne more razpolagati s privarčevanimi sredstvi pred potekom datuma vezave oziroma poteka varčevanja brez bistvenega zmanjšanja obresti, enaka obrestim, obračunanim za obdobje davčnega leta, če se zavezanec rezident tako odloči in o tem v roku in na predpisan način obvesti banko ali hranilnico in davčni organ. Če bi se uporabilo to pravilo, bi bile obresti za leto 2014 zgolj 22.696,00 EUR. Sodišče ugotavlja, da tak pogodbeni dogovor iz obravnavanih depozitnih pogodb pri B., d.d, pri katerih se je doba depozita zaključila v letu 2014, ne izhaja, niti ni tega tožnik zatrjeval v tožbi, temveč se je na opcijo po 84. členu ZDoh-2 prvič skliceval na glavni obravnavi. Sodišče zato zavrača ta ugovor, saj tožnik niti ne zatrjuje (in tudi ne dokazuje), da bi izpolnjeval pogoje iz 84. člena ZDoh-2, poleg tega pa gre pri tem ugovoru za nedovoljeno tožbeno novoto, ki jo je treba zavrniti že iz tega razloga.

14Enako sodišče sodi glede prav tako na naroku prvič podanega ugovora, da je bil tožnik kot jugoslovanski diplomat po Dunajski konvenciji deležen davčne oprostitve od vseh osebnih in premoženjskih davkov. Sodišče tudi ta ugovor zavrača že iz razloga, ker gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Poleg tega pa so v obravnavani zadevi predmet obdavčitve obresti v letu 2014. Le te je tožnik dosegel od svojega premoženja, zato se z odmerjenim davkom ne obdavčujejo dohodki, ki jih je dosegel v službi jugoslovanskega diplomata, temveč dohodki, ki izvirajo iz teh njegovih prihrankov. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da se tožnik za namene Konvencije šteje za davčnega rezidenta Slovenije, ima Slovenija po prvem odstavku 11. člena¹ Konvencije pravico, da obdavči ta dohodek. Obdavčitev obresti, ki jih prejmejo fizične osebe, ureja ZDoh-2, ki pa ne določa davčne oprostitve za tožnikov primer, torej za obresti, ki izvirajo iz premoženja, ki je bilo ustvarjeno z opravljanjem službe diplomata.

15Sodišče po izvedenem dokaznem postopku kot sklepno ugotavlja, da je odločitev v izpodbijani odločbi pravilna in na zakonu utemeljena, pri čemer je bila sprejeta v pravilno izvedenem postopku. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Ki določa, da se obresti, ki nastanejo v državi pogodbenici in se plačajo rezidentu druge države pogodbenice, lahko obdavčijo v tej drugi državi.