VSC Sodba Cpg 18/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Prvostopno sodišče je odločilo, (I.) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.406,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 1.067,65 EUR od 19. 1. 2019 dalje, - 1.041,32 EUR od 19. 2. 2019 dalje, - 794,33 EUR od 19. 3. 2019 dalje, - 670,80 EUR od 19. 4. 2019 dalje, - 493,49 EUR od 21. 5. 20219 dalje, - 480,53 EUR od 19. 6. 2019 dalje, - 117,37 EUR od 19. 7. 2019 dalje, 98,04 EUR od 20. 8. 2019 dalje, - 95,73 EUR od 19. 9. 2019 dalje, - 254,41 EUR od 19. 10. 20219 dalje, - 293,07 EUR od 19. 11. 2019 dalje in (II.) naložilo toženi stranki v plačilo povrnitev stroškov postopka v znesku 4.577,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Prvostopno sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo dobave toplotne energije po posameznih vtoževanih računih v obdobju od decembra 2018 do oktobra 2019. Presodilo je, da je tožeča stranka pravilno obračunala dobavo toplotne energije toženi stranki na podlagi Splošnih pogojev za dobavo in odjem tople vode iz toplovodnega omrežja v Občini ..., Tehničnih pogojev za priključitev na toplovodno omrežje v Občini ... in Tarifnem pravilniku za dobavo in odjem toplote iz toplovodnega omrežja v Občini ... (Ur. l. RS, št. 69/ 2003 z dne 16.7.2003), zato je tožena stranka dolžna plačati vtoževani znesek.

3Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, pred novim sodnikom. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba očita, da sodišče ne sprejema izvedenskega mnenja, čeprav samo trdi nasprotno. Izvedenskemu mnenju ne sledi v delu, ko izvedenec zaključi, da toženi stranki toplota ni bila obračunana pravilno in zakonito. Sledi zgolj zaslišanju prokurista tožene stranke in izvedenskemu mnenju izvedenca A. A., ki je bilo izdelano za potrebe drugega postopka in ima v tem postopku le naravo trditev tožeče stranke. Izvedenec je izpostavil, da določbe 14. člena Tehničnih pogojev za priključitev na toplovodno omrežje ne bi smeli uporabiti, ker so to določbo povozili številni predpisi in standardi. Kljub temu sodišče zaključi, da naj bi tožeča stranka upravičeno določila priključno moč na podlagi navedene določbe. Izvedenec je izpostavil, da regulator Trovis v vtoževanem obdobju ni bil pravilno nastavljen za kar je pristojna tožeča stranka, pa sodišče bolj kot izvedencu, verjame prokuristu tožene stranke in priči B. B. Izvedenec utemeljeno izpostavi, da toženi stranki toplota v vtoževanem obdobju ni bila zaračunana v skladu s pravili stroke in predpisi in da variabilni del računov ni odražal realne porabe toplote za ogrevanje. Sodišče izpelje zaključke mimo izvedenskega mnenja, zato je sodba arbitrarna, protispisna, protislovna in nejasna, saj zaključki niso v skladu z vsebino listin na katere se sklicuje.

5Očita tudi, da gre za stanovanjski objekt, ki je celotno vtoževano obdobje namenjen izključno bivanju, ne poslovni dejavnosti, o čemer bi se sodišče lahko prepričalo z ogledom. Zahteva za odklop objekta je bila pravilna in zakonita, saj je bila podana pred začetkom veljavnosti 2. člena Odloka o spremembi Odloka o načinu izvajanja gospodarske javne službe opravljanja in vzdrževanja toplovodnega omrežja in oskrbe tople vode v Občini ... O zahtevi ni tožeča stranka nikoli odločila in je toženi stranki še naprej dobavljala toploto pod le njej znanimi predpostavkami, nezakonito in v nasprotju s predpisi. Določba 2. člena Odloka je pričela veljati šele 27.4.2018, tožena stranka je zahtevo za odklop podala 11. 4. 2018. Na pravni položaj tožene stranke odlok ne more vplivati ne glede na 90 dnevni odpovedni rok. Pred tem veljavna določba 6. člena je določala, da je uporaba storitve javne službe za oskrbo s toplo vodo obvezna za objekte namene pridobitni dejavnosti, ki imajo kurilno moč 250 kW, ki je navedeni objekt nima. Prav tako ni namenjen pridobitni dejavnosti v vtoževanem obdobju. Ne velja torej obvezna uporaba storitev tožeče stranke. Sicer bi tožeča stranka o tem morala izdati upravno odločbo zoper katero ima tožena stranka pravna sredstva. V tem delu je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, posledično tudi napačno uporabilo materialno pravo.

6Sodišče ne more ovreči zaključka izvedenca, da je 14. člen v Tehničnih pogojih nestrokoven, zastarel in se ga ne bi smelo uporabljati, z izpovedjo prokurista tožene stranke in zaključki izvedenca A. A. iz drugega postopka, saj se tožena stranka z navedenim izvedenskim mnenjem ni strinjala in ne more imeti večje dokazne vrednosti od izvedenca C. C. Očita tudi, da je tožeča stranka brez doseženega predhodnega dogovora in pojasnila o izračunu primerne obračunske moči za predmetni objekt, pričela enostransko obračunavati obračunsko moč 75 kW. Enostransko spreminjanje obračunske moči na škodo tožene stranke brez predhodnega pojasnila in utemeljitve oziroma doseženega dogovora s toženo stranko je nezakonito, kar je pojasnil tudi izvedenec C. C. Obračunska moč mora temeljiti na ogrevalnih potrebah odjemalca in je ni mogoče vsiliti, kot je storila tožeča stranka. Iz zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke, priče Č. Č. in D. D. (I Pg 202/2018) je razvidno, da se je obračunska moč določala v preteklosti za navedeni objekt na podlagi dogovora med tožečo stranko in uporabnikom objekta, ne na podlagi 14. člena Tehničnih pogojev. Zato je neresničen in protispisen zaključek sodišča, da naj tožena stranka v postopku ne bi konkretizirano navedla, kdo od zaslišanih naj bi potrdil toženkine navedbe o vsebinsko drugačnem pogodbenem razmerju med strankama do menjave števca. Sodišču očita enostranske zaključke, ki so neresnični in v škodo tožene stranke. Vrednost priključne moči 15 kW, oz. 75 kW je bila določena enostransko. Toženi stranki tožeča ni nikoli pojasnila kako, zakaj oziroma na kakšni podlagi je bila obračunana priključna moč 75 kW. Za pritožbo ni sporno, da je od konca leta 2014 do 1.12.2017 redno in pravočasno plačevala račune. Predpogodbe na katero se sklicuje tožeča stranka, tožena stranka ni prejela in ji v smislu ne sklenitve pogodbe ni moč ničesar očitati. Očita napačno ugotovljeno dejansko stanje.

7Tožeča stranka je bila obveščena o spremembi lastništva predmetnega objekta, direktor tožene stranke je komuniciral s takratnim vodstvom tožeče stranke, ki pa ni nikoli zahtevala sklenitve pogodbe, čeprav bi jo kot koncesionar morala in pisno obvestiti o pogojih, cenah odjema toplotne energije. 17. člen Splošnih pogojev ne določa, da je obveznost tožene stranke, da je dolžna zahtevati sklenitev pogodbe. Zadnji odstavek 20. člena Splošnih pogojev določa, da dobavitelj ni dolžan dobavljati toploto, če odjemalec noče skleniti pogodbe, kar pomeni, da je tožena stranka tista, ki mora zahtevati sklenitev pogodbe in ne obratno. Sodišče se na več mestih sklicuje na skrbnost tožene stranke, čeprav je ta glede daljinskega sistema dobave toplote popoln laik. Medtem, ko se tožeča profesionalno ukvarja s tem in jo zavezuje standard profesionalne skrbnosti. Neutemeljeno priviligira tožečo stranko, kar je nezakonito in v nasprotju z določbami EZ-1, sklicujoč se na 288. in 290. člen EZ-1. Tudi glede pravne fikcije nastanka pogodbenega razmerja med pravdnima strankama je dejansko stanje napačno ugotovljeno.

8Ne drži, da bi lahko tožena stranka sama upravljala s krmilnikom kot sta izpovedala prokurist in priča B. B., kar je v svojem izvedenskem mnenju potrdil tudi izvedenec C. C. 15. člen Tehničnih pogojev jasno določa, da je nastavljanje zapornih elementov priključne postaje in regulacije izključna pravica pooblaščenih delavcev dobavitelja. Podobno tudi splošni pogoji za dobavo in odjem toplote (6., 10., in 43. člen ).Tudi dopis z dne 27.8.2018 dokazuje, da se tožeča stranka stranka dojema kot lastnik celotne toplotne postaje z opremo in posegi brez predstavnika tožeče stranke niso dopustni. Tožena stranka je ob nakupu nepremičnine prevzela obstoječe stanje toplotne postaje, vključno z obstoječimi deli toplotne postaje in nastavitvami. Navodil, usmeritev za upravljanje ali reguliranje toplotne postaje tožena stranka s strani tožeče stranke ni prejela. Šele tekom pravde se je z njimi seznanila.

9Tožeča stranka je koncesionar, tožena pa je potrošnik, ki ni strokovnjak na področju daljinskega ogrevanja. Obveznosti kar se tiče informacij in nastavitev sistema, transparentnosti zaračunavanja so na strani tožeče stranke in so bistveno večje od obveznosti tožene stranke kot uporabnika sistema. Tožena stranka je bila zavedena z enostranskimi, nestrokovnimi dejanji tožeče stranke, kar ne more iti v njeno škodo. Tožena stranka ne more glede na obstoječe stanje samostojno uravnavati temperature lastnih prostorov, ampak potrebuje korektno in kvalificirano asistenco tožeče stranke. Tožeča stranka je imela poslovni odnos s toženo stranko neurejen in tega poslovnega odnosa ni želela urediti strokovno in na sporazumno dogovorjen način. Tožeča stranka je tista, ki ni ravnala z ustrezno skrbnostjo. Zato je tožena stranka zahtevala odklop, ki pa ga tožeča stranka ni spoštovala in je nadaljevala z dobavo.

10Tožeča stranka je po pooblaščencu v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

11Izpostavila je, da sodišče sprejema izvedensko mnenje izvedenca C. C., razen v delu, ki se nanaša na zaključke glede obračunane priključne moči objekta in glede dejanske pristojnosti nastavitve temperature in časovnice na krmilniku. Opozarja, da pritožnica zmotno navaja, da toženi stranki ni bila toplota obračunana pravilno in zakonito. Izvedenec je namreč izhajal pri pripravi mnenja iz Načrta strojnih inštalacij št. 152/2014 iz leta 2015, ki jih je predložila tožena stranka ob ogledu in niso bile znane tožeči stranki pri obračunu toplote.

12Ne drži, da je navedeni objekt namenjen bivanju, da je stanovanjski objekt in da je bila zahteva tožene stranke za odklop od toplovodnega ogrevanja zakonita in pravilna. 27. 4. 2018 je začel veljati Odlok o spremembi odloka o načinu izvajanja gospodarske javne službe opravljanja in vzdrževanja toplovodnega omrežja in oskrbe s toplo vodo v Občini ..., ki je določal, da je uporaba javne službe v Občini med drugim obvezna za objekte namenjene gostinski in hotelirski dejavnosti. Tožena stranka je lastnica navedenega objekta, ki opravlja samostojno pridobitno dejavnost. Poslovni prostori so namenjeni pridobitni dejavnosti, kar je splošno znano dejstvo. Tožena stranka je vložila zahtevo za odklop 11. 4. 2018, ki je tožeča ni realizirala, saj bi od 27. 4. 2018 zanjo veljala obvezna uporaba javne službe. Odlok ni veljal retroaktivno.

13Pravilen je zaključek sodišča, da je tožena stranka upravičeno določila priključno moč na podlagi 14. člena Tehničnih pogojev ob odsotnosti dogovora. Izvedenec pravilnost zaključka ni ovrgel, temveč je navedel le, da je način obračuna na podlagi 14. člena zastarel. Vendar tožena stranka ni predložila projekta strojnih inštalacij in ni aktivno sodelovala v smeri sklenitve pogodbe, zato tožeča stranka ni imela druge možnosti in je ustrezno priključno moč ocenila na 75 kW, v skladu s 14. členom Tehničnih pogojev. Tožena stranka pa bi takšen obračun lahko kadarkoli izpodbijala. Ne držijo navedbe, da tožena stranka ni prejela predpogodbe, saj ji je tožeča stranka posredovala le to v podpis že dne 20. 10. 2014 ob nakupu nepremičnine, vendar tožena stranka ni vrnila podpisane. Nato še z dopisom 7. 2. 2018 ponudila sklenitev pogodbe o dobavi toplote, pa tožena ni izrazila pripravljenosti za sklenitev le te. Ne drži, da je ni obvestila kot odjemalca o pogojih in cenah odjema toplote, oziroma, da ji ni ponudila v sklenitev pogodbe. Tožena se ni odzvala in je ravnala neskrbno. Ker ni bila sklenjena pogodba pisno, se šteje, da je pogodbeno razmerje med strankama bilo vzpostavljeno na podlagi 1. odstavka 20. člena Splošnih pogojev, ko je tožena stranka začela toploto koristiti, od pridobitve lastništva dalje. Ne drži, da bi do leta 2017 tožeča stranka dobavljala toženi toploto pod drugačnimi pogoji oziroma jo obračunavala na drugačen način. Do leta 2017 je obračunavala mesečno in pavšalno, od menjave števca decembra 2017 je prešla na daljinsko odčitavanje. Ni mogoče govoriti o drugačnem načinu obračunavanja. Storitve je obračunavala enako po ceniku in po enakih postavkah ves čas. Nerelevantno je kdaj je pogodbeno razmerje nastalo, če se vtoževano obdobje naša na 2019. Takrat sta pogodbeni stranki bili v pogodbenem razmerju. Vtoževane dobave toplotne energije so bile opravljene, kar tožena stranka niti ne zanika, pravilno obračunane in jih je tožena stranka dolžna plačati. Posledice svojega neskrbnega ravnanja tožena stranka, ki ni podpisala pogodbe, nosi sama.

14Pritožbeni očitki česa vsega tožeča stranka ni opravila oziroma opravila v nasprotju z EZ-1, so nerelevantni, saj ne vplivajo na opravljene storitve tožeče stranke, ki je toploto dobavila toženi stranki in jo je ta dolžna plačati. Tudi ne drži, da tožeča stranka ni ravnala v skladu z določili EZ-1, saj je ponudila toženi stranki pogodbo v podpis in jo obveščala v skladu z določbo 290. člena EZ-1 ter prilagodila svoje interne akte določilom EZ-1, pridobila je tudi ustrezna soglasja. Tožena stranka ni potrošnik, saj je gospodarska družba.

15Pritožba ni utemeljena.

16Pritožba izpodbija prvostopno sodbo v celoti (člen 350/I ZPP), zato je predmet pritožbenega preizkusa sodba prvostopnega sodišča v celoti. Pritožbeno sodišče ne povzema dejanskega stanja in dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča na tem mestu, ker so razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, se pa opredeljuje do bistvenih pritožbenih navedb.

17Pritožba neutemeljeno očita, da prvostopno sodišče ni sledilo izvedencu C. C. Prvostopno sodišče je v 10. točki obrazložitve pojasnilo, da sprejema izvedensko mnenje izvedenca C. C. kot strokovno in pravilno in mu v celoti sledi, razen v delu glede obračuna priključne moči objekta in glede dejanske pristojnosti nastavitve temperature in časovnice na krmilniku. Obrazložilo je, da je izvedenec pri ugotavljanju primerne obračunske moči izhajal iz podatkov, ki tožeči stranki v času izdaje obračuna niso bili na voljo, zato v tem delu ni sledilo izvedencu. Izvedenec je namreč svoj izračun priključne moči oprl na podatke iz projektne dokumentacije iz Načrta strojnih inštalacij in opreme 152/15 (priloga B 14), s katerim pa tožeča stranka ni razpolagala ob določitvi priključne moči za sporni objekt in ob izstavitvi vtoževanih računov¹ (17. točka obrazložitve). Temu sledi tudi pritožbeno sodišče. Ne držijo torej pritožbene navedbe, da izvedenec v svojem izvedenskem mnenju zaključuje, da toplota toženi stranki ni bila obračunana pravilno in zakonito, saj je izvedenec izhajal iz načrta strojnih inštalacij 152/15 iz leta 2015, s katerim tožeča stranka ni razpolagala in z njim ni bila seznanjena ob pripravi obračuna vtoževanih računov. Pogodbeno razmerje med strankama je bilo v vtoževanem obdobju vzpostavljeno na podlagi prvega odstavka 20. člena Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz toplovodnega omrežja v Občini ..., ker stranki pogodbe v pisni obliki nista sklenili in se nista dogovorili o priključni/obračunski moči.² Ker takšnega dogovora ni bilo, je tožeča stranka v skladu s 14. členom Tehničnih pogojev³ za priključitev na toplovodno omrežje v Občini ... izhajala iz podatkov ob priključitvi objekta na omrežje in obračunala priključno/obračunsko moč 75 kW, kar je prvostopno sodišče pravilno in celovito pojasnilo v 17. točki obrazložitve. Kot neutemeljene se tako pokažejo pritožbene navedbe, da izvedenec C. C. v svojem izvedenskem mnenju zaključuje, da dobavljena toplota toženi stranki ni bila obračunana pravilno. Dokazna ocena prvostopnega sodišča je v skladu z 8. členom ZPP. Pritožbene navedbe glede pristranske izpovedi prokurista so neutemeljene. Prvostopno sodišče je sledilo izpovedi prokurista, ker je bila skladna z ostalimi listinskimi dokazi v spisu. Zavajajoče so tudi pritožbene navedbe glede predložene listine A 18 - mnenja izvedenca A. A., ki ga je sodišče ocenilo zgolj kot enega izmed listinskih dokazov v spisu, ne kot izvedensko mnenje (17. točka obrazložitve prvostopne sodbe).

18Pritožba se neutemeljeno sklicuje na izvedensko mnenje C. C., da določbe 14. člena Tehničnih pogojev ne bi smeli uporabiti, ker so to določbo "povozili" številni tehnični predpisi in standardi, saj so Splošni pogoji za dobavo in odjem toplote iz toplovodnega omrežja v Občini ..., katerega sestavni del so Tehnični pogoji za priključitev na vročevodno omrežje dobavitelja in Tarifni pravilnik (objavljeni v Ur. l. RS., 69/2003 z dne 16.7.2003 in na spletnih straneh tožeče stranke), s katerimi je bila tožena stranka seznanjena, bili v veljavi vse do novembra 2020, torej tudi v obdobju vtoževanih računov (16. in 24. točka obrazložitve) in je prvostopno sodišče pravilno uporabilo navedene določbe. Tožena stranka pa k sklenitvi pogodbe o dobavi toplote ni pristopila, kljub dopisu tožeče stranke z dne 7.2.2018, niti ni predložila Načrta strojnih inštalacij in opreme št. 152/15 tožeči stranki, da bi ta lahko znižala priključno moč objekta, čeprav je k temu zavezana na podlagi 7. člena Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz toplovodnega omrežja v Občini ..., kar vse je prvostopno sodišče obrazložilo v 18. točki obrazložitve.

19Neresnične so pritožbene navedbe, da regulator Trovis v vtoževanem obdobju ni deloval pravilno, saj je ravno izvedenec C. C. v izvedenskem mnenju z dne 14. 11. 2023 ugotovil, da sta števec toplote in krmilnik - regulator Trovis v vtoževanem obdobju pravilno delovala, kar pomeni, da je pravilna količina obračunane toplote v vtoževanem obdobju (20. točka obrazložitve prvostopne sodbe). Drugačne pritožbene navedbe o tem, da toženi stranki ni bila pravilno obračunana toplota, niso utemeljene.

20Sodišče prve stopnje je sprejelo izvedensko mnenje izvedenca C. C. kot strokovno in pravilno, razen v delu glede obračuna priključne moči objekta in glede dejanske pristojnosti nastavitve temperature in časovnice na krmilniku, kar je ustrezno obrazložilo. Gre za pravne razloge zaradi katerih v tem delu sodišče izvedenskemu mnenju ni sledilo. Prvostopna sodba ni arbitrarna, niti protislovna, nejasna, protispisna in zaključki prvostopnega sodišča niso v nasprotju z vsebino listin na katere se sodišče sklicuje. V kolikor pritožba očita kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, se ti sodišču prve stopnje nista pripetili. Ne gre za protispisnost v smislu (15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je sodišče obrazložilo zakaj in v katerem delu izvedenskemu mnenju ne sledi. Prav tako sodba razloge o relevantnih dejstvih ima in ti so med seboj združljivi in se jih da preizkusiti, zato se kršitev 14. točka drugega dostavka 339. člena ZPP, sodišču ni pripetila. Pritožba ne pove, v čem naj bi bila odločitev prvostopnega sodišča arbitrarna in je tovrsten očitek pavšalen.

21Pritožba neutemeljeno očita, da sporni objekt ni namenjen pridobitni dejavnosti, da gre za stanovanjski objekt, ki je namenjen izključno bivanju. Prvostopno sodišče je že na podlagi predloženih listinskih dokazov, izpiska GURS, lahko ugotovilo, da je nepremičnina na kateri se nahaja sporni objekt v lasti tožene stranke, ki je gospodarska družba, katere namen je že po zakonu opravljanje pridobitne dejavnosti (3. člen ZGD-1), namenjena opravljanju poslovne dejavnosti (namenska raba: gospodarska cona) in da je tudi dejanska raba stavbe (pritličje) poslovna in gre za poslovni objekt (15. točka obrazložitve).

22Pritožba neutemeljeno navaja tudi, da je bila zahteva tožene stranke za odklop objekta iz omrežja toplotnega ogrevanja dne 11. 4. 2018 zakonita in pravno pravilna, ker je bila podana pred spremembo Odloka o spremembi Odloka o načinu izvajanja gospodarske javne službe opravljanja in vzdrževanja toplovodnega omrežja in oskrbe tople vode v Občini ... (v nadaljevanju Odlok). Za pritožbo ni sporno, da je 2. člen Odloka začel veljati 27. 4. 2018. Sprememba odloka je predvidela obvezno priključitev na energetsko/toplovodno omrežje tožeče stranke tudi za objekte namenjene pridobitni in poslovni dejavnosti, torej tudi za toženo stranko (15. točka obrazložitve). Tožeča stranka v predmetni zadevi vtožuje plačilo računov za dobavljeno toplotno energijo v obdobju od decembra 2018 do oktobra 2019, torej v obdobju po začetku veljavnosti obveznega priklopa tožene stranke na toplotno omrežje tožeče stranke in je zahteva za odklop tožene stranke z dne 11. 4. 2018 nerelevantna. Neutemeljen je tako pritožbeni očitek, da je Odlok retroaktivno posegel v pravice tožene stranke, saj temu ni tako. Sprememba Odloka je veljala od 27. 4. 2018 dalje, vtoževani računi pa so iz obdobja december 2018 do oktobra 2019, torej po začetku veljavnosti spremembe Odloka. Nerelevantne za odločitev so pritožbene navedbe glede izdaje upravne odločbe, saj tožeča stranka v tem postopku vtožuje plačilo za toploto, ki jo je dobavila toženi stranki. Prvostopno sodišče je dejansko stanje pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

23Pritožba se povsem pavšalno sklicuje, da je že v drugih postopkih dokazala, da je tožeča stranka v preteklosti obračunala obračunsko moč za navedeni objekt 15 kW, 40 kW ali 75 kW. Takšne navedbe so pavšalne in jih pritožbeno sodišče ne more niti preizkusiti. Neutemeljene so pritožbene, da je tožeča stranka brez predhodnega dogovora in pojasnila začela enostransko obračunavati toženi stranki obračunsko moč 75 kW. Pritožba spregleda, da je tožeča stranka toženi stranki še pred vtoževanim obdobjem z dopisom z dne 7. 2. 2018 ponudila v sklenitev Pogodbo o dobavi toplote s priključno močjo močjo 75 kW in obračunsko močjo 40 kW, s katero bi se tožena stranka s tožečo lahko dogovorila o nižji obračunski moči za objekt, pa se ni odzvala in pogodbe ni sklenila. Prav tako ni predložila podatkov na podlagi katerih bi tožeča stranka lahko znižala priključno moč objekta, čeprav je s temi podatki (z Načrtom strojnih inštalacij in opreme za navedeni objekt po katerem je priključna moč 53,382 kW), razpolagala in je bila v skladu s 7. členom Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz toplovodnega omrežja v Občini ..., tožena stranka kot odjemalec tista, ki mora tožeči stranki predložiti podatke glede ocene priključne moči objekta, česar pa ni storila. Ni ravnala skrbno kot se od udeleženke v obligacijskem razmerju pričakuje (6. člen OZ), kar vse je prvostopno sodišče celovito pojasnilo v 18. točki obrazložitve in k temi ni kaj dodati. Tako so povsem neutemeljene pritožbene navedbe o enostranskem obračunavanju obračunske moči 75 kW.

24Pritožba ne more uspeti z očitki, da se nikoli prej obračunska moč za navedeni objekt ni določala na podlagi 14. člena Tehničnih pogojev, saj je prejšnji lastnik objekta imel sklenjeno pogodbo o dobavi toplote, kar izhaja iz trditev pravdnih strank in do situacije kot je v konkretnem primeru ni prišlo. Poleg tega so tovrstne pritožbene navedbe nerelevantne, ker se nanašajo na obdobje pred vtoževanimi računi. Po nakupu nepremičnine s strani tožene stranke ni bila priključna moč objekta povečana na škodo tožene stranke, enostransko kot zmotno navaja pritožba, saj tožena stranka ni pristopila k sklenitvi pogodbe o dobavi toplote, kar je že bilo pojasnjeno.

25Pritožba neutemeljeno očita protispisnost prvostopnemu sodišču glede zaključka, da tožena stranka v postopku ni konkretizirano navedla, kdo od zaslišanih na naroku 21. 3. 2019 naj bi potrdil toženkine navedbe o vsebinsko drugačnem pogodbenem razmerju med strankama do menjave števca. Očitana protispisnost, v kolikor meri na 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, se prvostopnemu sodišču ni pripetila. Prvostopno sodišče je izvedlo in tudi dokazno ocenilo zapisnik o zvočnem posnetku pripravljalnega in prvega naroka z dne 21. 3. 2019 v zadevi tukajšnjega sodišča I Pg 202/2018, ki ga je tožena predložila v dokazne namene. Vendar drugačnega pogodbenega razmerja med strankama po menjavi števca (konec leta 2017) ni ugotovilo (19. točka obrazložitve). Dejansko stanje je tudi v tem delu prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

26Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na vrednost priključne moči od januarja 2014 do 2017 (iz 15 kW - 75 kW) za predmetni postopek niso relevantni, saj se nanašajo na obdobje pred vtoževanimi računi (december 2018 do oktober 2019). Ne drži pa, da toženi stranki ne bi bilo pojasnjeno na kakšni podlagi je bila določena in obračunana priključna moč 75 kW, saj tožena stranka kljub dopisu tožeče stranke z dne 7. 2. 2018 ni pristopila k podpisu pogodbe o dobavi toplote po znižani obračunski moči 40 kW. Splošni pogoji o dobavi in odjemu toplote iz toplovodnega omrežja v Občini ..., s Tehničnimi pogoji za priključitev na vročevodno omrežje dobavitelja in Tarifni pravilnik, pa so bili javno objavljeni v Ur. l. RS štev. 69/2003 z dne 16. 7. 2003 in na spletnih straneh tožeče stranke. Zato ni mogoče šteti, da tožena stranka z njimi ne bi bila seznanjena. Ne drži tudi, da tožena stranka ni prejela nobenega predloga pogodbe, saj iz dopisa z dne 7.2.2018 naslovljenega na takratno pooblaščenko tožene stranke izhaja, da je tožeča stranka ponudila toženi stranki sklenitev pogodbe o dobavi toplote s priključno močjo 75 kW in obračunsko močjo 40 kW in bi se tožena lahko dogovorila s tožečo o nižji obračunski moči za objekt, pa tega ni storila. Prvostopno sodišče je tudi v tem delu dejansko stanje pravilno ugotovilo.

27Za pritožbo ni sporna določba 20. člena Splošnih pogojev, ki določa, da se šteje v primeru, če pisna pogodba o dobavi toplote ni sklenjena, da je pogodbeno razmerje med dobaviteljem in odjemalcem nastalo z dnem dobave toplote. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožeča stranka do leta 2017 toženi stranki dobavljala toploto pod drugimi pogoji in obračunskimi postavkami kot po sporni menjavi števca konec leta 2017. Tožena stranka tega ni dokazala, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 19. točki obrazložite in k temu ni kaj dodati. Tožeča stranka je po menjavi števca toženi stranki dobavljala toploto pod enakimi pogoji, le da je bila toplota po menjavi števca zaračunana po dejanski porabi, ki se je daljinsko odčitovala, kar je vplivalo na višino zaračunane toplote, ker je bila poraba večja kot pred tem pavšalno zaračunana. Predhodno zaračunane pavšalne zneske je tožena stranka plačevala. Kakšnega drugačnega pogodbenega razmerja, s katerim bi se obe stranki strinjali in po katerem bi bila tožena stranka dolžna za porabljeno toploto tudi v vtoževanem obdobju plačati le določen pavšalen znesek, tožena stranka ni dokazala. Kaj takega ne izhaja niti iz zapisnika o zvočnem posnetku pripravljalnega in prvega naroka za glavno obravnavo z dne 21. 3. 2019, opr. št. I Pg 202/2018, kot je pojasnilo prvostopno sodišče. Drugačna dokazna ocena pritožbe je enostranska in ni v skladu z 8. členom ZPP, saj ne upošteva, da je tožeča stranka z dopisom z dne 7. 2. 2018 ponudila toženi stranki v podpis pogodbo o dobavi toplote s katero bi tožena stranka lahko znižala obračunsko moč na 40 kW, pa se ni dogovorila kot že pojasnjeno. Gre za neskrbno ravnanje tožene stranke in ne tožeče kot zmotno navaja pritožba, ko se sklicuje na obveznosti koncesionarja ter zmotno navaja, da ni ponudila toženi stranki sklenitev pogodbe o odjemu toplote. Res je, da obveznost skleniti pogodbo zadeva obe pogodbeni stranki, vendar je bila tožena stranka tista, ki k ponujeni sklenitvi pogodbe ni pristopila oziroma se ni dogovorila. Neutemeljeno se pritožnica sklicuje, da je popoln laik glede daljinskega sistema dobave, saj je gospodarska družba, ki je zavezana k ravnanju dobrega gospodarstvenika, kar je pravilno pojasnilo prvostopno sodišče. Četudi drži, da tožečo stranko zavezuje standard profesionalnega ravnanja v zvezi z dobavo toplotne energije, pa ji ni mogoče očitati neskrbnosti, saj je ponudila toženi stranki sklenitev pogodbe o dobavi toplotne energije, ki bi ji omogočala znižano obračunsko moč (40 kW), vendar se tožena ni odzvala in pogodbe ni sklenila, niti ni predložila tožeči stranki dokumentacije, ki bi ji omogočila znižanje obračunske moči objekta in je tožena stranka tista, ki je ravnala neskrbno, ne tožeča. Povsem neutemeljene so tako pritožbene navedbe o nezakonitem priviligiranju tožeče stranke. Vsi predpisi (splošni pogoji, tehnični pogoji, itd...) pa so bili javno objavljeni v Uradnem listu RS in na spletnih straneh tožeče stranke in ni mogoče šteti, da se tožena stranka z njimi ni seznanila. Zato se tovrstni pritožbeni očitki pokažejo kot neutemeljeni.

28Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da tožeča stranka do novembra 2020 ni prilagodila svojih internih aktov določbam EZ-1, da ni pridobila soglasja agencije na izhodiščno ceno, da ni obračunala dobave toplote po zakoniti ceni, itd. Prvostopno sodišče je v 24. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da so tovrstni pritožbeni očitki neutemeljeni. Razloge prvostopnega sodišča v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. V času oblikovanja cen cenika daljinskega ogrevanja št. 07 z dne 1. 11. 2013 EZ-1, še ni bil v veljavi⁴, zato soglasje agencije na izhodiščno ceno ni bilo predvideno. EZ-1 soglasja agencije za distributerja, ki že opravlja storitve in že ima oblikovane cene, ne določa, ampak je pridobitev soglasja potrebna ob spremembi cene (302. člen EZ-1), ki jo je tožeča stranka pridobila (priloga B 12). V Uradnem listu RS št. 160/2020 z dne 6. 11. 2020 so bila objavljena Sistemska obratovalna navodila za distribucijski sistem toplote za geografsko območje Občine ... Z dnem uveljavitve tega akta (skladno z 112. členom), so se prenehali uporabljati Splošni pogoji za dobavo in odjem toplote iz toplovodnega omrežja Občine ... (Ur.l. RS, št. 69/03) in Tarifni pravilnik za dobavo in odjem toplote iz toplovodnega omrežja v Občini ... (Ur. l. RS, št. 69/03), kar pomeni, da so se do novembra 2020 (kot veljavni) uporabljali Splošni pogoji, Tehnični pogoji in Tarifni pravilnik, na podlagi katerega je bila določena cena. Kot je pravilno izpostavilo prvostopno sodišče tožena stranka določno ni navedla, da bi bile cene po ceniku z dne 1. 11. 2013 previsoke v kolikšnem delu oz. za koliko. Da so bile vse postavke po računih pravilno obračunane (torej tudi glede cen po višini), pa je potrdil tudi izvedenec C. C.⁵ Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Prvostopno sodišče je tudi v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje.

29Pritožba se neutemeljeno sklicuje na določila Tehničnih in Splošnih pogojev in očita, da ne drži, da bi tožena stranka lahko sama upravljala s krmilnikom kot sta izpovedala prokurist in priča B. B., sklicujoč se na mnenje izvedenca in dopis tožeče stranke z dne 27. 8. 2018, da posegi v toplotni postaji brez predstavnika tožeče stranke niso dopustni. Gre za enostransko dokazno oceno pritožbe, ki ni v skladu z 8. členom ZPP. Pritožbeno sodišče sledi dokazni oceni prvostopnega sodišča v 22. točki obrazložitve, kjer je pravilno in prepričljivo pojasnilo, da je tožena stranka prejela dobavljeno toploto, ki jo je koristila in jo je dolžna plačati. Temu se ne more izogniti s sklicevanjem, da ni mogla sama upravljati s krmilnikom glede nastavitve višine temperature in časovnice glede na predpise. Ni namreč mogoče od tožeče stranke kot dobavitelja toplote pričakovati, da bo ogrevalno krivuljo samodejno nastavil v skladu s potrebami in željami odjemalca, saj potreb in želj odjemalca niti ne pozna. Če je tožena stranka menila, da v nastavitve, do katerih je sicer lahko dostopala, ne more posegati, bi se lahko, enako kot je to že storila v preteklosti, obrnila na tožečo stranko in se dogovorila, oziroma vsaj poskusila dogovoriti, vendar tega ni storila. Prav tako bi si lahko priskrbela navodila za upravljanje preko interneta, oziroma se za pomoč obrnila na tožečo stranko, vendar se ni. Sama ni storila ničesar, celo zavračala je sodelovanje s tožečo stranko in ni hotela videti nikogar od tožeče stranke. Sklicevanje, da so navodila kompleksna, da laik ni sposoben sam izvesti nastavitev, niso utemeljena. Tožena stranka bi se lahko kadarkoli za pomoč obrnila na tožečo stranko vendar tega ni storila. Na ta način se ne more izogniti plačilu za porabljeno toploto. Poleg tega tožena stranka ni laik, temveč gospodarska družba, ki je zavezana k ravnanju kot dober gospodarstvenik (6. člen OZ). Neutemeljeno se pritožnica sklicuje, da so obveznosti tožeče stranke na področju daljinskega ogrevanja bistveno večje kot obveznosti tožene stranke kot uporabnika tega sistema, če je bila tožena stranka tista, ki je zavračala sodelovanje s tožečo stranko in ni hotela videti nikogar od tožeče stranke, sama nosi posledice takšnega ravnanja. Tožena stranka ni bila zavedena z nobenim enostranskim in ne strokovnim ravnanjem tožeče stranke, le neskrbna je bila, kar je že bilo pojasnjeno. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni želela urediti pogodbenega odnosa s toženo stranko, saj je bilo ravno obratno, kar je bilo prav tako že pojasnjeno. Tudi glede zahteve za odklop iz aprila 2018.

30Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

31O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

¹ Tožena stranka je namreč Načrt strojnih inštalacij št. 152/15 predložila šele tekom tega postopka
² V skladu z 41. členom Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz toplovodnega omrežja v Občini ... se priključna oziroma obračunska moč dogovori v Pogodbi o dobavi toplote
³ Do novembra 2020 so se kot veljavni uporabljali Splošni pogoji, Tehnični pogoji in Tarifni pravilnik (glej 24. točko obrazložitve prvostopnega sodišča)
⁴ EZ-1 je v veljavi od 22. 3. 2014 dalje
⁵ Obračun ni bil pravilen le glede priključne moči, pri čemer je izvedenec C. C. izhajal iz dokumentacije, ki tožeči stranki v vtoževanem obdobju ni bila na voljo, kot že pojasnjeno.