VSL Sklep II Cp 1976/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožeča stranka (tožnika) s tožbo zahteva ugotovitev ničnosti notarskega zapisa kreditne pogodbe v CHF, pogodbe o zastavitvi nepremičnin in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko. Hkrati zahtevata ugotovitev, da je vknjižba hipoteke pri nepremičnini v njuni lasti, ki je bila vknjižena v korist tožene stranke (toženke), na podlagi prej navedenih poslov, neveljavna in se izbriše iz zemljiške knjige.

2Z vlogo z dne 24. 4. 2024 sta tožnika predlagala še izdajo začasne odredbe. Predlogu je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 15. 5. 2024 delno ugodilo. Toženki je prepovedalo od tožnikov zahtevati plačevanje obveznosti po sporni kreditni pogodbi in v času trajanja te začasne odredbe zaradi neplačevanja obveznosti iz kreditne pogodbe odstopiti od pogodbe ali v centralni kreditni register SISBON vnesti podatek o neplačani obveznosti ali zapadlem dolgu v plačilo. Za primer kršitve obeh prepovedi je toženki izreklo denarno kazen v višini 10.000 EUR ter sklenilo, da začasna odredba velja do pravnomočne odločitve sodišča o tožbenem zahtevku tožnikov v tem postopku. V preostalem delu je predlog tožnikov zavrnilo ter sklenilo, da bo o stroških v zvezi z začasno odredbo odločeno s končno odločbo.

3Zoper izdano začasno odredbo je toženka vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo (I. točka izreka) in sklenilo, da so stroški v zvezi z ugovorom zoper začasno odredbo nadaljnji pravdni stroški (II. točka izreka). Odločitev o zavrnitvi ugovora temelji na ugotovitvah, da predlog za izdajo začasne odredbe ni nesklepčen, da se pri izdaji začasne odredbe ne upoštevajo navedbe iz odgovora na tožbo, da je verjetnost terjatve izkazna, da uporaba Direktive 93/13 in z njo povezana praksa SEU v obravnavanem primeru ni izključena, da so izpolnjeni tudi pogoji iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) za izdajo predmetne začasne odredbe, toženka pa ima reverzibilnost zagotovljeno s hipoteko.

4Zoper sklep o zavrnitvi ugovora se je pravočasno, v celoti in iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov pritožila toženka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi ugodi, v celoti razveljavi sklep o začasni odredbi ter v celoti zavrne predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe; podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5Že v ugovoru je opozorila, da odločitev sodišča temelji na pavšalnih navedbah tožnikov, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena. Sodišče je na podlagi neznanih kriterijev odločilo, da so njune navedbe bolj verjetne od toženkinih, pri tem pa ni opravilo nikakršne dokazne ocene in dejstev s stopnjo verjetnosti ni ugotavljalo. Ker so navedbe skope, bi moralo sodišče predlog zaradi nesklepčnosti zavrniti. Stranki je neenakovredno obravnavalo tudi zato, ker je zmotno štelo, da navedbe iz odgovora na tožbo niso relevantne. Sodišče izrecno ločuje le procesno gradivo toženke, ki ga je ta podala v pravdnem postopku in v postopku zavarovanja.

6Sodišče ni navedlo, katero listinsko dokumentacijo naj bi tožnika predložila in je relevantna za ugotavljanje dejstev v zvezi z obstojem terjatve. Stranki sta predlagali, da se zasliši tožnika in bančnega uslužbenca A. A., česar sodišče ni izvedlo. Stranki sta v dokaz svojih nasprotujočih trditev glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti predlagale le zaslišanje in ni razumno stališče sodišča, da v danem primeru zaslišanje prič ne bi bilo smotrno. Ker niso bili izvedeni praktično nobeni relevantni dokazi, sodišče tudi relevantnih dejstev s stopnjo verjetnosti ni moglo ugotoviti. Ekonomičnost in hitrost postopka ne more imeti prednosti pred materialno resnico. Stališče, da bi z izvajanjem tovrstnega dokaznega postopka z zaslišanjem sodišče poseglo že na polje, kjer bi imelo podlago za odločanje o utemeljenosti zahtevka na ugotovitev ničnosti spornih pogodb s stopnjo prepričanja in ne le s stopnjo verjetnosti, toženki preprečuje uspešno nasprotovati trditvam in dokazom nasprotne stranke. Hkrati je to tudi v nasprotju z aktualno sodno prakso, ki je zavzela stališče, da je treba z zaslišanjem vsaj nekaterih strank in bančnih uslužbencev ugotoviti, v kakšnem obsegu je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena. Toženka je v ugovoru navedla, kaj je kreditni svetovalec A. A. tožnikoma predstavil, povedal oziroma pojasnil ob sklepanju pogodbe in izpolnitve pojasnilne dolžnosti ne more dokazovati drugače kot z zaslišanjem tega svetovalca. Tudi zavedanje tožnikov, kakšno tveganje v realni sferi prevzemata, se lahko ugotovi le z njunim zaslišanjem. V izpodbijanem sklepu ni mogoče najti več razlogov, ki kažejo na to, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena.

7Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ne drži, da ugotovitev o neopravljeni pojasnilni dolžnosti izkazuje ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter posledično pomeni nepoštenost pogoja. V skladu z načelom lojalne razlage Direktive 93/13, določbe katere so bile implementirane v Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), je treba zaključiti, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil ta določen nejasno. Glavnega predmeta pogodbe, ki je v jasnem in razumljivem jeziku, ni dopustno podvreči oceni nepoštenosti. Morebitna ugotovitev sodišča, da toženka naj ne bi opravila pojasnilne dolžnosti, sama po sebi ne privede avtomatično do zaključka o slabi veri toženke. Tožnika nista predložila nobenega dokaza o tem, da jima je toženka pred sklenitvijo kreditne pogodbe zamolčala določene informacije. Seznanila ju je le s tistimi informacijami, s katerimi je dejansko razpolagala. Ker sodišče prve stopnje ni opravilo presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja, je storila absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Sodišče je napačno sledilo navedbam tožnikov o domnevnem preplačilu glavnice. Tožnika sta dolžna vrniti kredit vključno z dogovorjenimi obrestmi in niti v primeru ničnosti pogodbe ne moreta pričakovati, da bosta vrnila zgolj glavnico kredita, ne pa tudi ustreznega nadomestila/koristi od prejetega kredita. Glede na pavšalne trditve o preplačilu, je sodišče tožnikoma naložilo, da predložita podatke o plačanih zneskih. Toženka opozarja na nasprotujoča zapisa sodišča, da sta tožnika že (skoraj) odplačala znesek, ki sta ga, preračunano v EUR, od toženke prejela na podlagi sporne kreditne pogodbe, in da toženka ni nasprotovala trditvi, da sta tožnika že plačala znesek, ki sta ga, preračunano v EUR, od nje prejela.

9Novejša sodna praksa (VSL sklep IV Ip 22/2021) zavzema stališče, da izdaja regulacijske začasne odredbe izključno na podlagi 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ sploh ni dopustna. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up-275/97 izhaja, da je treba ob obravnavanju ureditvenih začasnih odredb pristopati restriktivno in "izjemo od izjeme" razlagati ustrezno ozko. Varovati je treba tudi interese dolžnika oziroma morata biti položaja obeh strank uravnotežena. Stališče, da je takim predlogom mogoče ugoditi le iz posebej utemeljenih in izjemnih razlogov, kot so grožnja sile, nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, ni pretirano. Materialno zmotno je stališče sodišča, da že samo dejstvo, da v konkretnem primeru obstaja tveganje, da je/bosta tožnika banki vrnila znesek, ki presega znesek, ki sta si ga izposodila, samo po sebi utemeljuje razlog za izdajo začasne odredbe. Gmotni položaj tožnikov ne more biti ogrožen zaradi plačevanja obveznosti po sami pogodbi. Sodišče ne pojasni, zakaj bi se morala tožnika, ko jima po plačilu obveznosti na družinskega člana ostane približno 390 EUR, odrekati osnovnim življenjskim potrebščinam. Približno 10% preostanek zneska povprečnih mesečnih prihodkov tožnika zagotovo ne predstavlja bistvenega povečanja oziroma povečanja, ki bi lahko bistveno vplivalo na življenjski standard tožnikov oziroma njune družine.

10Tožnika sta se možnosti izgube doma izpostavila že ob sklenitvi kreditne pogodbe z zavarovanjem s hipoteko. Logika sodišča, da izpad plačil s strani tožnikov ne predstavlja nobene škode za toženko, ki je finančno močna oziroma finančno močnejša od tožnikov, ne drži. Zaradi prakse, ki se je vzpostavila, bo to lahko imelo za banke izjemno neugodne posledice, v skrajnem primeru bi te posledice lahko privedle tudi do ogrozitve stabilnosti finančnih trgov. To zagotovo presega neugodne posledice tožnikov zaradi plačevanja dogovorjenih obveznosti.

11Reverzibilnosti tudi hipoteka ne zagotavlja. V primeru neuspeha bo morala toženka tožnikoma povrniti še stroške, teh pa s hipoteko nima zavarovanih. Hkrati ni brez pomena, v katerem časovnem trenutku se obveznost vrača, saj je preostanek obveznosti po kreditni pogodbi odvisen od gibanja tečaja, spremeni pa se lahko tudi obrestna mera LIBOR (sedaj SARON). Tožnika nista izkazala, kako bosta v primeru neuspeha v postopku lahko povrnila celoten dolgovani znesek. Uveljavljanje zavarovanj s hipoteko pomeni večletni proces. Upoštevati je treba tudi časovno vrednost denarja in stopnjo inflacije.

12Na pritožbo sta tožnika odgovorila, predlagala, da se jo zavrne in priglasila stroške pritožbenega postopka.

13Pritožba ni utemeljena.

14Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da navedbe tožnikov glede verjetnosti terjatve niso zadostne. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju pridružuje pravilnim razlogom sodišča prve stopnje iz 9. in 10. točke obrazložitve o tem, da predlog za izdajo začasne odredbe ni nesklepčen.

15Sodišče strank v postopku zavarovanja tudi ni neenako obravnavalo. Ob izdaji začasne odredbe je presojalo trditve iz predloga tožnikov, toženka pa je nato z ugovorom uresničila svojo ustavno varovano pravico do izjave.

16Kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je podana le takrat, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, ko torej ni vestna, skrbna ter analitično sintetična. Tem kriterijem v celoti zadošča dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da toženka pojasnilne dolžnosti verjetno ni izpolnila v skladu s profesionalno skrbnostjo.

17Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti takšna, da lahko povprečen potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja in oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti.¹ Za izpolnitev zahteve po preglednosti je treba z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanje menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditov v tuji valuti razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto.² Naloga toženke kot banke je torej bila, da je kreditojemalce celostno informirala, da so lahko sprejeli preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj ob vedenju, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov valuta CHF kot valuta varnega zavetja močno apreciira, ter da se lahko obremenitev kreditojemalcev, ki svoje dohodke prejemajo v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je več ne bodo mogli nositi.³

18Pritožbena trditev, da je sodišče na podlagi neznanih kriterijev odločilo, da so navedbe tožnikov bolj verjetne, ne drži. Nobenega dvoma tudi ni, katere listinske dokaze je sodišče prve stopnje v zvezi z obstojem terjatve upoštevalo, saj se je opredelilo do vsebine kreditnih pogodb. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je podanih več razlogov, ki kažejo na to, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti kot razlogov, ki kažejo nasprotno. Trditve toženke, da je tožnikoma izročila izračune po različnih vrstah kreditnih pogodb in izračune možnih scenarijev rasti valutnega tečaja, je pravilno štelo za manj verjetne, ker toženka listinskih dokazov o tem ni predložila. Poleg tega toženka ni podala trditev, da so izračuni vsebovali podatke o zelo veliki depreciaciji in je bilo to pri izračunu upoštevano. Tudi iz navedb toženke kako je A. A. predstavil tožnikoma ponudbo, ne izhaja, da jima je predstavil možnost "črnega scenarija". Glede na trditve toženke, da takšne apreciacije CHF glede na EUR kot bančna strokovnjakinja ni niti mogla pričakovati, ker gre za trdni valuti, pa je vsekakor bolj verjetno, da tožnikoma tak scenarij ni bil predstavljen. Bolj verjetno je zato, da na podlagi prejetih informacij tožnika nista pridobila zavedanja kakšno je njuno realno tveganje v obdobju odplačevanja kredita. Tudi predstavitev možnosti refinanciranja zato verjetno ni mogla biti predstavljena za takšno situacijo. Iz navedb toženke ni razvidno njeno pojasnilo tožniku o pomenu in učinku konverzije v povezavi z mehanizmom pogodbenega pogoja kredita, vezanega na CHF. Samo dejstvo o v pogodbo vključeni možnosti konverzije ne odpravlja neuravnoteženosti potrošnikovega pogodbenega položaja.⁴ Možnost konverzije pa je lahko tudi po oceni pritožbenega sodišča celo pripomogla k vtisu tožnikov, da dejansko tveganje kreditnega posla kot takega pravzaprav ni tako visoko. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost toženke do tožnikov verjetno ni bila izpolnjena. Kot verjetno se zato tudi kaže, da je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, sporen pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, pa se tako v tej fazi postopka kaže za verjetno nepoštenega in s tem verjetno ničnega. Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno, osrednjo sestavino pogodbe, pa ima za posledico ničnost cele pogodbe. Posledično je verjetno ničen tudi notarski zapis.

19Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava. V novejši sodni praksi je že pojasnjeno, da sodišču ni treba posebej ugotavljati še dobre vere na strani posojilodajalca in znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank in da je bistvena ustrezna pojasnilna dolžnost.⁵ Če ta ni bila opravljena, je podan pogoj po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot (nepoštenost glavnega pogoja zaradi nasprotovanja načelu vestnosti in poštenja), pa tudi po prvi alineji tega člena, saj je podano znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih obeh strank. Posamezne sodne odločbe pa so celo zavzele stališče, da je ob umanjkanju ustrezne pojasnilne dolžnosti zaradi kompleksnosti in prepletenosti podan dejanski stan, ki se prilega vsem štirim alinejam prvega odstavka 24. člena ZVPot.⁶

20Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo navedbam tožnikov o domnevnem preplačilu glavnice. Tega sta tožnika opravila na način, da sta plačila primerjala s prejetim zneskom posojila v EUR. Toženka ni oporekala, da takšen izračun pokaže preplačilo, temveč je trdila, da način ugotavljanja preplačila kredita ni pravi. Tudi v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi sodišče pri ugotavljanju obsega poplačila moralo upoštevati še dogovorjene obresti. Sodna praksa se je namreč že izrekla, da je treba v fazi zavarovanja terjatve upoštevati le evrsko glavnico brez obrestnega dela⁷, ostalo pa bo predmet odločanja o obsegu morebitnega vrnitvenega zahtevka.⁸

21V novejši sodni praksi slovenskih sodišč je tudi že zavzeto stališče, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče o predlaganih začasnih odredbah v tem normativnem okviru odločati skladno s pravom EU in na ta način doseči polni učinek Direktive 93/13⁹. Tako stališče ne pomeni, da predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče zavrniti in je izgubljen restriktivni pristop po ZIZ ter da se začasne odredbe izdajajo avtomatizirano, brez presoje pogojev po ZIZ in brez ustrezne konkretizacije navedb in relevantne dokazne podlage. Sodišče mora pogoje za izdajo začasne odredbe presoditi skozi določbe ZIZ in ob smiselni uporabi ZPP (prim. 15. člen ZIZ), kar hkrati pomeni, da mora biti zadoščeno tudi trditvenemu in dokaznemu bremenu (7. in 212. člen ZPP), vsebinsko pa je treba posamezne pogoje razlagati evropsko skladno.

22Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo izpolnitev pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tožnika sta z verjetnostjo izkazala svojo grozečo škodo, ki je nedvomno večja od tiste, ki bi jo zaradi izdane začasne odredbe utrpela toženka kot finančna institucija z dobrim finančnim položajem. Ob prihodku cca 2.300 EUR plačevanje obveznosti po sporni kreditni pogodbi v višini cca 580 EUR ne more biti nezanemarljivo. Ni dvoma, da tak dohodek komaj pokriva potrebe dveh odraslih oseb in treh mladoletnih otrok. Kljub temu, da že vrsto let odplačujeta posojilo in s tem zmanjšujeta terjatev tožnica, sta možnosti izgube doma še vedno enako izpostavljena. Morebitne neugodne posledice za toženko, če bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno izdano, pa so začasne in denarne ter brez večjega vpliva na njeno siceršnje poslovanje, poleg tega ima svojo terjatev iz kreditne pogodbe zavarovano s hipoteko.

23Slediti tudi ni mogoče stališču, da zavarovanje s hipoteko ne zagotavlja reverzibilnosti. Pri tem ne gre zanemariti, da tožnika kredit plačujeta že od leta 2008 in je torej terjatev že precej nižja, kot je bila ob sklenitvi kreditne pogodbe, v zavarovanje katere je hipoteka ustanovljena. Hipoteka kot akcesorna pravica ostane v veljavi do dokončnega poplačila terjatve, tudi če se čas odplačevanja podaljša (prvi odstavek 150. člena Stvarnopravnega zakonika). Zavedanje, da uveljavljanje zavarovanj s hipoteko predstavlja večletni proces, poplačilo pa je odvisno tudi od vrednosti denarja in stopnje inflacije, pa je toženka zanesljivo imela že ob dogovoru tega zavarovanja.

24Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

25Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da postopek še ni končan.

¹ Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 64, sodba C-609/19, točka 43.
² Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 72-73, sodba C-609/19, točka 51-52 in sklep VSRS II Ips 72/2023, točka 14.
³ Prim. VSL Sklepa II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024 in II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024, VSRS Sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, VSRS Sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023.
⁴ VSRS Sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 5. 2021.
⁵ Več v VSRS Sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, VSRS Sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, VSRS Sodba II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022, VSRS Sodba in sklep II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, VSRS Sodba in sklep II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023 in druge, tudi odločbe SEU v združenih zadevah C-776/19 do C-782/19, C-609/19 (Paribas) ter C-405/21.
⁶ Primerjaj 29. točko sodbe in sklepa v zadevi VSRS II 49/2023, tako tudi VSL Sklep II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024.
⁷ Primerjaj II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024 in tam naštete druge judikate.
⁸ Glede tega je SEU zavzelo stališče v zadevi C-520/21, ki ji je že sledila tudi domača sodna praksa, prim. VSC Sodba Cp 201/2023 z dne 11. 10. 2023.
⁹ Prim. VSL sklepe I Cp 1222/2024 z dne 8. 8. 2024, I Cp 1851/2023 z dne 10. 1. 2024, II Cp 1658/2023 z dne 10. 1. 2024 in druge.