UPRS Sodba I U 872/2022-17

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici naložil, da mora na lastne stroške z območja cest odstraniti objekte za obveščanje in oglaševanje (ID ....), ki so brez soglasja upravljavca občinskih cest postavljeni na gradbiščni varovalni ograji na strani P. ceste v smeri proti R. cesti in na strani C. ulice pred križiščem z A. cesto, na zemljišču s parc. št. 3114 ..., v varovalnem pasu glavne mestne ceste (LG), odsek št. ... A. cesta in mestne ali krajevne ceste (LK) odsek št. ... A. ulica (1. točka izreka). Odločil je, da znaša rok za izvršitev 20 dni od vročitve odločbe (2. točka izreka), da mora zavezanec o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti inšpektorja (3. točka izreka), da bo o morebitnih stroških izdan poseben sklep (4. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da so na gradbiščni ograji, postavljeni na parc. št. 3114 k.o. ..., v neposredni bližini pločnika A. ceste in B. ulice, v 10 metrskem varovalnem pasu občinske ceste - glavne mestne ceste LG, odsek št. ... A. cesta, nameščeni štirje objekti za obveščanje in oglaševanje in v 8 metrskem varovalnem pasu občinske ceste LK ... C. ulica dva objekta za obveščanje in oglaševanje. Na podlagi tožnikove vloge z dne 8. 5. 2018, v kateri je zaprosil za informacijo o skladnosti postavitve 69 objektov za oglaševanje, med katerimi so tudi v izreku navedeni objekti, zaključuje, da gre za njegove objekte. Ugovor, da so bili postavljeni pred letom 2013, zavrača, saj iz vpogleda v posnetke "Google maps" iz časa julij 2013 izhaja, da takrat na sporni lokaciji še ni bilo gradbene ograje in niti oglasnih objektov. Ker so bili postavljeni po mesecu juliju 2013, pa je že veljal Odlok o občinskih cestah v Mestni občini Ljubljana (v nadaljevanju Odlok 1),¹ po katerem je varovalni pas občinskih cest pri mestni in krajevni cesti (LK) 8 metrov merjeno od zunanjega roba cestnega sveta. Ugotavlja še, da gre za element, ki ovira varen potek vožnje, zato je bilo treba zaradi varovanja javnega interesa po varnem odvijanju prometa na občinskih cestah odločiti, kot izhaja iz izreka odločbe.

3Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Ugotavlja, da tožnica v pritožbi ni prerekala ugotovitve, da so bili objekti postavljeni po mesecu juliju 2013 in da za njihovo postavitev ni bilo pridobljeno soglasje upravljavca ceste. Kot edini pritožbeni razlog je navedla nedopustno novo dejstvo, tj. da naj bi bil lastnik teh objektov edini družbenik in zakoniti zastopnik tožnika. Pri tem pa sodi, da je prvostopenjski organ pravilno štel tožnico kot zavezanko, saj opravlja dejavnost oglaševanja in je zaprosil za informacijo o skladnosti postavitve objektov.

4Tožnica se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je najemnik nepremičnine parc. št. 3114 k.o. ... vse od leta 2013, ko je veljal še Odlok o občinskih cestah (v nadaljevanju Odlok)², ki je določal 10 metrski varovalni pas, merjen od središčne osi ceste. Ne strinja se z razlogi prvostopenjske odločbe, da iz "Google maps" izhaja, da julija 2013 še ni bila postavljena gradbiščna ograja niti oglasni objekti. Četudi bi bile fotografije za Google maps narejene 30. 7. 2013, pa je bilo do 10. 8. 2013, ko je še veljal Odlok, ki je določal 10 metrski varovalni pas občinske ceste, ki se meri od osi ceste, še vedno dovolj časa za postavitev oglasnih panojev. Trdi, da toženka posega v ustavno pravico do zasebne lastnine. Ne strinja se s tem, da je ogrožena varnost cestnega prometa, kajti če bi bila, bi bilo treba v določenem obsegu razlastiti lastnika nepremičnine. Reklamni panoji so na tem mestu postavljeni že od leta 2013, pa še ni bilo ugotovljeno, da bi zaradi njih prihajalo do nezgod. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu in podrejeno, da ugotovi njeno nezakonitost. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

5Toženka v odgovoru na tožbo uveljavlja, da je tožba prepozna in da tožnica navaja nova dejstva, kar je nedopustno. V postopku izdaje izpodbijanega akta je namreč pavšalno navajala, da so bili objekti za oglaševanje postavljeni pred letom 2013, kar pomeni do konca leta 2012. Edini pritožbeni razlog je bil, da tožnik ni lastnik objektov, ampak naj bi bil to A. A. Tožnik tako šele v tožbi, zgolj za potrebe zatrjevanja retroaktivne uporabe predpisov, navaja, da bi bilo možno, da so bili postavljeni ravno med 30. 7. 2013 in 10. 8. 2013. Ker razlogov za opustitev teh navedb ni opravičil, so neupoštevne. Prav tako so neresnične in neverodostojne. Kot upravljavcu objektov mu je nedvomno znano, kdaj natančno so bili postavljeni. Prepozne, neutemeljene in pavšalne naj bi bile tudi tožbene navedbe, s katerimi tožnica izpodbija ugotovitve organa glede zaščite in varnosti na cesti. V zvezi s sklicevanjem na ustavne pravice lastnika zemljišča, še opozarja, da tožnica v upravnem sporu ne more varovati pravic tretjih.

6Tožba ni utemeljena.

7Sodišče uvodoma zavrača trditev toženke, da naj bi bila tožba prepozna, ker naj bi bila vložena 28. 6. 2022. Po drugem odstavku 112. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z drugim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) velja, da se, če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno, šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Iz dohodne štampiljke sodišča pa izhaja, da je tožnica poslala tožbo priporočeno na sodišče 24. 6. 2022, kar je v roku 30 dni od vročitve drugostopenjske odločbe, ki mu je bila vročena 25. 5. 2022. Toženka tako napačno šteje, da naj bi bila tožba vložena 28. 6. 2022. Na drugem izvodu tožbe, ki ga sodišče vroči nasprotni stranki in na katerega se sklicuje toženka, je namreč vedno razviden le rok, ko je sodišče tožbo prejelo. Rok oddaje priporočene pošiljke na pošti, pa je razviden iz izvoda, ki ostane na sodišču in iz kuverte, ki se pripne k tožbi.³ Sodišče še pripominja, da v okviru procesnih predpostavk, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (36. člen ZUS-1), že v predhodnem preizkusu pazi tudi na to, ali je tožba prepozna.

8Po 97. členu Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) je v varovalnem pasu občinske ceste raba prostora omejena (prvi odstavek). Posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste so dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste (drugi odstavek).

9Odlok 1, ki velja od 10. 8. 2013, v petem odstavku 31. člena določa, da se varovalni pas meri od osi ceste. Med strankama ni sporno, da se po tem odloku objekti nahajajo v varovalnem pasu. Sporno je, ali je tožnica oglasne panoje postavila pred 10. 8. 2013, tj. še v času veljavnosti Odloka, ki je v drugem odstavku 12. člena določal, da se varovalni pas občinske ceste meri od zunanjega roba cestnega sveta v smeri prečne in vzdolžne osi.

10Za odločitev v sporu je torej relevantno, kateri predpis je veljal v času postavitve oglasnih panojev oziroma kdaj so bili postavljeni, saj je med strankama sporno, ali se nahajajo v tistem delu varovalnega pasu, ki pred uveljavitvijo Odloka 1 ni bil varovalni pas. Vrhovno sodišče je namreč že zavzelo stališče, da je relevanten dejanski stan zaključen v času, ko je oglasni pano postavljen, zato bi uporaba predpisa, ki stopi v veljavo po tem dnevu, razen pod pogoji iz drugega odstavka 155. člena Ustave, pomenila nedovoljeno retroaktivno učinkovanje predpisa.⁴

11Toženka ugovarja, da tožnica v tem upravnem sporu uveljavlja nedovoljena nova dejstva, tj. da naj bi panoje postavila med 30. 7. 2013 in 10. 8. 2013, medtem ko je v upravnem postopku le pavšalno navajala, da so bili postavljeni pred letom 2013, kar pomeni do konca leta 2012.

12Sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da je tožnica na poziv prvostopenjskega organa z dne 12. 7. 2018, naj se o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah izjavi, 6. 8. 2018 odgovorila, da objekti ID ... niso v njeni lasti in da so bili postavljeni pred letom 2013 in izven varovalnega pasu občinskega pasu občinske ceste, ki je bil določen z Odlokom 1, tako da so povsem legalni. V pritožbi pa je navajala, da ni zavezanec, ker je lastnik kovinskih konstrukcij A. A.

13Po povedanem sodišče sodi, da tožnica ne uveljavlja novih dejstev, saj je že v postopku pred prvostopenjskim organom trdila, da je oglasne panoje postavila pred uveljavitvijo Odloka 1 in izven varovalnega pasu ceste. Drži, da je kot leto postavitve navajala leto 2012 in ne čas med 31.7. in 10. 8. 2023. Vendar to ne pomeni uveljavljanja novega dejstva. Pravno relevantno dejstvo, ki ga je tožnica je pravočasno zatrjevala, je namreč trditev, da je oglasne panoje postavila pred uveljavitvijo Odloka 1 in izven varovalnega pasu ceste. To, da v tožbi uveljavlja drug datum postavitve, pa sodišče presoja pri oceni prepričljivosti njegovih trditev.

14Toženka je ugovor tožnika, da so bili objekti postavljeni v času veljavnosti Odloka, tj. pred 10. 8. 2013, zavrnila z utemeljitvijo, da iz vpogleda v posnetke "Google maps" iz časa julij 2013, izhaja, da takrat na sporni lokaciji še ni bilo gradbene ograje, kot tudi ne oglasnih objektov. Te ugotovitve, tj. da julija 2013 objekti še niso bili postavljeni, tožnik v pritožbi ni prerekal. Že iz tega razloga njegove spremenjene trditve, da naj bi objekte postavil med 1. in 10. 8. 2023, niso prepričljive. V prid toženkinemu zaključku je tudi določba drugega odstavka 140 člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki določa, da mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti in dejstvo, da tožnik za svoje trditve ni predlagal nobenega dokaza. Tožnik pa za svoje trditve ni predložil nobenega dokaza. Pri tem bi v postopku pred upravnim organom lahko predložil vsaj najemno pogodbo, za katero trdi, da jo je sklenil z lastnikom nepremičnine ter dokazilo o plačilu prve najemnine. Po davčnih predpisih morajo namreč zavezanci dokumentacijo hraniti 10 let, izpodbijana odločba pa je bila izdana 22. 2. 2022, torej v roku 10 let od kar naj bi bili oglasni panoji postavljeni.

15Med strankama je sporno še, ali panoji ovirajo varen potek vožnje, kar pa v obravnavani zadevi ni pravno relevantno, saj ni izpodbijana odločba, s katero bi organ zavrnil soglasje za postavitev objektov za obveščanje, ampak inšpekcijska odločba, izdana iz razloga, ker so postavljeni brez soglasja.

16Zavrniti je treba še trditve, da toženka posega v ustavno pravico do zasebne lastnine češ, da ima lastnik parcele pravico, da s svojo lastnino razpolaga, kar mu občinski organ onemogoča. Kot pravilno opozarja toženka namreč tožnica v upravnem sporu ne more uveljavljati posega v pravice tretjih ampak lahko ščiti zgolj svoj interes.

17Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, ker sta se stranki glavni obravnavi odpovedali.

18Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Ur.l. 63/2013.
² Ur.l.78/2000.
³ Kar lahko stranke preverijo, tako da v času uradnih ur vpogledajo v sodni spis.
⁴ Glej X Ips 60/2020, tč. 15, X Ips 81/2020, tč. 12, X Ips 15/2021, tč.10, X Ips 81/2020, tč.12.