VSM Sklep I Cp 597/2024

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljice z dne 19. 10. 2023 za ureditev razmerij med solastnikoma tako, da se uporaba solastne nepremičnine, ID znak: parcela 000 1111/11, last predlagateljice in nasprotnega udeleženca vsakega do polovice, na kateri stoji stanovanjska hiša z naslovom ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina oziroma stanovanjska hiša), določi na način, da ima to nepremičnino in stanovanjsko hišo polovico časa v uporabi predlagateljica, polovico časa pa nasprotni udeleženec, in sicer ima predlagateljica pravico neomejeno uporabljati nepremičnino in stanovanjsko hišo od petka od 13. ure dalje do naslednjega petka do 8. ure, nato pa nepremičnino v petek ob 13. uri prevzame v uporabo nasprotni udeleženec in jo ima pravico uporabljati do naslednjega petka do 8. ure. Obratovalne stroške in vse stroške v zvezi z nepremičnino sta dolžna kriti predlagateljica in nasprotni udeleženec (I. točka izreka). Skladno z II. točko izreka vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Po III. točki izreka skupne stroške postopka nosi predlagateljica.

2Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje predlagateljica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka po prvem in drugem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da sodišče prve stopnje predloga predlagateljice v nobenem primeru ne bi smelo zavrniti. 149. člen Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) namreč določa, da sodišče v nepravdnem postopku uredi razmerja med solastniki, če med njimi ni doseženo soglasje o načinu upravljanja in uporabe stvari v solastnini. V nepravdnem postopku sodišče ni vezano na predloge udeležencev. Upoštevati more le opis razmerja oziroma stanja, kot ga navajajo udeleženci. O predlogu predlagatelja torej ne odloča tako, da mu ugodi oziroma ga zavrne, ampak vsebinsko uredi sporno razmerje ali stanje in pri tem upošteva pobude in interese udeležencev postopka. Sodišče je na predlog vezano le glede opisa razmerja ali stanja, o katerem naj odloča. Če izrek predloga ni ustrezen, to ne bi smela biti ovira sodišču za vsebinsko odločanje o sami zadevi. Sodišče prve stopnje pa je storilo prav to, in sicer je iz razloga, ker predlog predlagateljice za časovno delitev nepremičnine naj ne bi bil ustrezen, zavrnilo njen predlog, s katerim je zahtevala vsebinsko ureditev uporabe solastne stvari.

Predlagateljica izpostavlja, da ima skladno z določbami Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ (prvi odstavek 66. člena in prvi odstavek 37. člena SPZ) pravico svojo lastnino uporabljati in uživati na najobsežnejši način, kar ji nasprotni udeleženec preprečuje. Še več, nasprotni udeleženec načrtno zavlačuje razdelitev premoženja udeležencev postopka, saj biva v stanovanjski hiši, ki ni v celoti v njegovi lasti, predlagateljica pa plačuje velik del kreditnih obveznosti. Primorana se je bila izseliti iz skupne stanovanjske hiše, saj se nasprotni udeleženec ni želel, njuno skupno bivanje pa je postalo nevzdržno. Izselitev predlagateljice je bila tudi v korist skupnega otroka. Z zavrnitvijo predloga predlagateljice je sodišče prve stopnje ob dejstvu, da nasprotni udeleženec biva v stanovanjski hiši in je ob razhodu ni hotel zapustiti, odločilo v škodo predlagateljice in ji odreklo upravičenje, kot izhaja iz (so)lastninske pravice, odreklo pa ji je tudi pravico do pravnega varstva. Sodišče je zavzelo stališče, da ker predmetna hiša udeležencema ne omogoča souporabe, lahko predlagateljica svoja lastninsko pravna upravičenja uresniči le s predlogom za delitev nepremičnine. Pri tem sodišče prve stopnje povsem prezre bistven del obrazložitve sklepa VSL II Cp 105/2018, na katerega se sklicuje v 12. točki obrazložitve. Predmet postopka po prvem odstavku 149. člena ZNP-1 je način uporabe nepremičnine, ne pa odločitev, če se predlogu predlagateljice ugodi ali ne. V kolikor bi bilo za sodišče nesprejemljivo, da odloči o začasnem načinu uporabe nepremičnine tako, kot je to predlagala predlagateljica, bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva jasno zavzeti stališče, da deljena uporaba oziroma predlagan način souporabe za sodišče ni sprejemljiv. Predlagateljico bi moralo pozvati, da poda trditve in dokaze za drugačen način uporabe nepremičnine. Predlagateljica bi tako lahko podala podredni predlog, da nepremičnino uporablja nasprotni udeleženec, predlagateljici pa mora plačevati uporabnino v višini sorazmernega deleža najemnine za primerljivo stanovanjsko hišo. Pritožnica izpostavlja, da je v sklopu predlogov za mirno rešitev zadeve nasprotnemu udeležencu že podala tri možnosti za uporabo sporne nepremičnine, vendar je nasprotni udeleženec vse predloge kategorično zavračal, saj mu dana situacija ustreza (biva v nepremičnini, ki ni v celoti njegova, predlagateljica pa ima vedno večje finančne in logistične težave). Prav ta položaj je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predloga predlagateljice neutemeljeno in nezakonito podprlo.

V konkretnem primeru ne gre za pravdni postopek, kjer bi bilo sodišče vsebinsko vezano na predlog predlagateljice tako, da bi mu moralo ugoditi ali ga zavrniti, temveč bi moralo vsebinsko urediti sporno razmerje. Tako izhaja tudi iz sklepa VSL II Cp 105/2018. ZNP-1 v 23. členu določa, da mora predlog vsebovati opis razmerja oziroma stanja, o katerem naj sodišče odloči. ZNP-1 torej ne določa, da bi morala predlagateljica sploh zapisati kakršenkoli predlog, kot to velja za pravdni postopek. Zahtevek torej ni bistvena sestavina predloga. Sodišče tako v nobenem primeru ne bi smelo zavrniti predloga predlagateljice, temveč bi ga moralo vsebinsko obravnavati ter o njem odločiti. Predlagateljica je predlagala, da sodišče izda sklep, s katerim uredi razmerja med solastnikoma glede uporabe sporne nepremičnine (stanovanjske hiše), pri čemer preostali del predstavlja zgolj predlog in opis razmerja, o katerem naj sodišče odloči. S predlogom uporabe nepremičnine, kot ga je podala predlagateljica, pa bi bila po mnenju pritožbe ustrezno zagotovljena pravica solastnikov do (so)uporabe in (so)uživanja stvari, ki je eno od temeljnih upravičenj, ki izvirajo iz (so)lastninske pravice. Predloga predlagateljice pa sodišče prve stopnje ni sprejelo zgolj, ker je nasprotni udeleženec navajal, da ne more bivati pri mami, ki živi v neposredni bližini. Navedeno je po prepričanju pritožbe zgolj izgovor, da sporno nepremičnino lahko neomejeno uporablja. Predlagateljica ob vsem navedenem izpostavlja še 15. točko obrazložitve sklepa VSL II Cp 105/2018 in meni, da je tudi iz te razvidno, da bi sodišče moralo vsebinsko odločiti o predlogu za ureditev razmerja glede uporabe sporne nepremičnine in sporno pravno razmerje urediti. V kolikor je menilo, da je s strani predlagateljice predlagana ureditev neustrezna, pa bi jo moralo s tem seznaniti ter ji dati možnost, da svoje navedbe in predloge glede načina uporabe dopolni in po potrebi predlaga nove dokaze. Sodišče prve stopnje tako ni le zmotno uporabilo materialnega prava, temveč zaradi neizvajanja materialnega procesnega vodstva kršilo tudi določbo 285. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Glede na navedeno predlagateljica sodišču druge stopnje predlaga, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo temu sodišču vrne v novo odločanje z napotilom, da vsebinsko odloči o predlogu predlagateljice za ureditev spornega pravnega razmerja v zvezi z uporabo nepremičnine. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

3Nasprotni udeleženec na pritožbo predlagateljice ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi z 42. členom ZNP-1, preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Sklep sodišča prve stopnje ter pred tem sodiščem izveden postopek nista obremenjena z nobeno od uradoma upoštevnih ter pritožbeno uveljavljanih procesnih kršitev.

7Z navedbo, da ji je sodišče prve stopnje odreklo pravico do pravnega (sodnega) varstva, ki je varovana že na ustavni ravni (23. člen Ustave RS), se predlagateljica smiselno sklicuje na kršitev pravice do obravnavanja po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Pravno varstvo svojih stvarno pravnih in obligacijsko pravnih upravičenj v zvezi s sporno nepremičnino bo namreč (lahko) uresničila v okviru drugih sodnih postopkov, to je v nepravdnem postopku za delitev solastne nepremičnine ter v pravdnem postopku (v kolikor bo ta sprožen), kot je podrobneje pojasnjeno v obrazložitvi v nadaljevanju.

8Zmotno je tudi prepričanje pritožbe, da bi bilo sodišče prve stopnje v danih okoliščinah primera dolžno izvajati materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP) in predlagateljico spodbuditi k podaji drugačnega predloga za ureditev razmerja med udeležencema glede uporabe sporne nepremičnine v solastnini. Bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Predlagateljica in nasprotni udeleženec sta razvezana zakonca (sklep Okrožnega sodišča v Mariboru II N 773/2022 z dne 21. 2. 2023, ki je postal pravnomočen istega dne - priloga A3). Glede na to, da se ne moreta sporazumeti o uporabi sporne nepremičnine, katere solastnika sta vsak do idealne polovice, je predlagateljica skladno z določbo prvega odstavka 149. člena ZNP-1¹ predlagala, da o načinu uporabe solastne nepremičnine odloči nepravdno sodišče v predmetnem postopku. Skladno z njenim predlogom naj bi sama z nasprotnim udeležencem to nepremičnino uporabljala izmenjaje, v tedenskih intervalih z menjavo ob petkih, in sicer takrat, kadar je pri posameznem od njiju skupni mladoletni sin, nad katerim imata skupno starševstvo. V danih okoliščinah primera, ki niti niso pritožbeno sporne, sodišče prve stopnje predlogu predlagateljice pravilno ni sledilo. Pravilno je prišlo do zaključka, da bo nesoglasja med udeležencema glede uporabe sporne nepremičnine mogoče rešiti in solastninska upravičenja predlagateljice v polni meri uveljaviti le v postopku z delitvijo te nepremičnine. Glede na navedeno izvajanje materialnega procesnega vodstva ni bilo potrebno.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sporna solastna nepremičnina v naravi predstavlja enodružinsko stanovanjsko hišo, ki jo glede na razporeditev prostorov ni mogoče fizično razdeliti na dve samostojni bivalni enoti tako, da bi jo lahko oba solastnika sočasno uporabljala ob zagotovljeni pravici do zasebnosti ter družinskega življenja vsakega od njiju. Pred razpadom partnerske skupnosti sta udeleženca v sporni stanovanjski hiši živela s skupnim otrokom. Po odhodu predlagateljice 29. 5. 2022 (predlagateljica se je po lastnih navedbah najprej za 6 mesecev odselila k staršem, za tem je 10 mesecev bivala v najemniškem stanovanju, nato pa se je znova, zaradi nižjih stroškov, odselila k staršem) se nasprotni udeleženec iz sporne hiše ni odselil in v njej ves čas prebiva, predmetna stanovanjska hiša pa predstavlja njegovo edino in dejansko prebivališče, saj nima drugega lastniškega ali najemniškega stanovanja, kamor bi se lahko v tednu, ko hiše ne bi uporabljal, preselil. Souporabo oziroma sobivanje v sporni hiši zaradi konfliktnih odnosov med njima in slabe medsebojne komunikacije zavračata oba udeleženca. Predlagateljica od uporabe sporne nepremičnine ni izključena v celoti, saj še zmeraj razpolaga s ključi, ki ji omogočajo prost vstop za potrebe shranjevanja njenih stvari (sezonska garderoba, ipd.).

10Zgoraj izpostavljene dejanske okoliščine primera niso pritožbeno prerekane, izhajajoč iz le-teh pa je sodišče prve stopnje predlog predlagateljice za izmenično uporabo sporne nepremičnine z nasprotnim udeležencem pravilno zavrnilo. Na zmotno uporabo materialnega prava se pritožba zato neutemeljeno sklicuje. Po stališčih sodne prakse v primeru stanovanja ali enodružinske stanovanjske hiše, če nista fizično razdeljena, kakršen je tudi obravnavani, praviloma ni mogoča souporaba dveh ali več solastnikov, ki med seboj (več) niso družinsko povezani, sploh če gre za razvezana zakonca, katerih skupno bivanje je zaradi (visoko) konfliktnih odnosov nevzdržno in ga oba odklanjata.² Takšnemu stališču pritožba sicer ne nasprotuje, v danih okoliščinah primera pa se neutemeljeno zavzema za izmenično uporabo sporne nepremičnine s strani obeh udeležencev postopka. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi bilo od nasprotnega udeleženca, katerega edino in dejansko prebivališče predstavlja sporna nepremičnina, neživljenjsko zahtevati, da si poišče novo prebivališče, kamor bi se vsakič odselil v tednu, ko bi sporno stanovanjsko hišo z skupnim otrokom uporabljala predlagateljica. Vzpostavljanje položaja, ko bi razvezana zakonca za lastno bivanje in bivanje skupnega otroka, koristila tri nepremičnine (lastništvo ali najemno razmerje), je v danem času in prostoru vprašljivo že iz stroškovnega vidika, saj bi se s tem bistveno zmanjševala sredstva tako za preživljanje mladoletnega otroka, kot tudi za preživljanje udeležencev samih. Predlagateljica je sicer navajala, da nedaleč od sporne nepremičnine biva mati nasprotnega udeleženca, kamor bi se slednji lahko odselil v tednu, ko bi sporno nepremičnino uporabljala sama. V nasprotju s prepričanjem pritožbe pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da nasprotnega udeleženca ni mogoče siliti k selitvi k materi, sploh pa pri odločanju o ureditvi razmerjih med solastnikoma ni mogoče vključevati rešitev, ki bi breme nalagale tretjim osebam, ki niso stranke postopka. Tehtno pa prvostopenjsko sodišče dodaja še, da bi bila izmenična uporaba sporne nepremičnine problematična tudi zaradi konfliktnega odnosa udeležencev in nezmožnosti normalne komunikacije med njima. Posledično bi bila ureditev, za katero se zavzema pritožnica, tudi po mnenju sodišča druge stopnje v navzkrižju s koristmi mladoletnega otroka udeležencev. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi bila izmenična uporaba sporne nepremičnine mogoča zgolj ob sporazumu udeležencev o tem. V položaju, ko ima predlagateljica rešen stanovanjski problem, sporna stanovanjska hiša predstavlja edino in dejansko prebivališče nasprotnega udeleženca, se oba udeleženca zavzemata za bivanje v sporni nepremičnini, sobivanje v le-tej, ker ne zagotavlja dveh samostojnih bivanjskih enot, pa kot nevzdržno odklanjata, je sodišče prve stopnje lahko sprejelo zgolj odločitev, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa.

11Drži, kot navaja pritožba, da je značilnost nepravdnega postopka nevezanost sodišča na predlagani način ureditve razmerja. Pravila nepravdnega postopka so praviloma manj stroga kot pravila pravdnega postopka, kar se odraža tudi pri oblikovanju predloga. V nepravdnem postopku zahtevek ni bistvena sestavina predloga, saj skladno z določbo 23. člena ZNP-1³ (ob podatkih, ki jih mora vsebovati vsaka vloga) zadošča zgolj opis razmerja, ki naj ga sodišče uredi, z navedbo za odločitev ključnih dejstev in predlaganjem dokazov. Tudi kadar so predlogi za odločitev s strani udeležencev podani, sodišče ni vsebinsko vezano nanje, vendar navedeno ne velja absolutno. Sodišče mora upoštevati opis razmerja oziroma stanja, ki ga podajo posamezni udeleženci, ne more pa razmerij urejati mimo predloga oziroma ne more urejati razmerij, ki v predlogu niso opisana.⁴ Upoštevaje interese posameznih udeležencev je sodišče v nepravdnem postopku načeloma sicer dolžno vsebinsko urediti sporno pravno razmerje.⁵ V primeru, kot je obravnavani, ko uporaba sporne nepremičnine, kot jo je predlagala predlagateljica, po zgoraj obrazloženem ne pride v poštev, v danih okoliščinah primera pa uporabe sporne stanovanjske hiše ni mogoče urediti na drugačen način, kot se trenutno izvaja (fizična delitev nepremičnine na dve samostojni bivalni enoti ni mogoča, sobivanje udeležencev pa je nevzdržno, pri čemer ima predlagateljica rešen stanovanjski problem), pa je sodišče prve stopnje predlog predlagateljice upravičeno zavrnilo brez, da bi bilo dolžno izvajati materialno procesno vodstvo v smislu spodbude predlagateljici, da ponudi še kak drugačen predlog za uporabo sporne premičnine od predlaganega.

12V kolikor predlagateljica v pritožbi izpostavlja možnost postavitve podrednega predloga, naj nepremičnino uporablja nasprotni udeleženec, predlagateljici pa plačuje uporabnino, sorazmerno z velikostjo njenega solastnega deleža, ji je potrebno pojasniti, da za postavitev predloga, da naj sporno nepremičnino za namene bivanja koristi izključno nasprotni udeleženec, nima interesa, saj slednji sporno stanovanjsko hišo že uporablja na tak način, s tem, da jo predlagateljica lahko koristi za hrambo nekaterih svojih stvari in njena solastninska upravičenja le niso povsem izključena. V kolikor pa omenja plačilo uporabnine, pa je potrebno izpostaviti, da zahteva za plačilo uporabnine ne pomeni določitve načina uporabe solastne nepremičnine, kar je (lahko) predmet urejanja v postopku za ureditev razmerij med solastniki. Plačevanje odmene za uporabo namreč ni način uporabe in uporabnina tudi ne predstavlja stroškov vzdrževanja, upravljanja in uporabe solastne stvari, ki jih v sorazmerju z velikostjo solastnih deležev krijejo solastniki (152. člen ZNP-1).⁶ Plačilo uporabnine namreč temelji na pravilu o neupravičeni pridobitvi (190. člen Obligacijskega zakonika - OZ) in je predmet čistega denarnega zahtevka, uveljavitvi katerega je v našem procesno pravnem sistemu namenjen pravdni postopek.⁷ Po obrazloženem se kot pravilno pokaže stališče sodišče prve stopnje, da bo nesoglasja med udeležencema glede uporabe sporne nepremičnine mogoče razrešiti in izvrševanje solastninskih upravičenj predlagateljice skladno z velikostjo njenega idealnega deleža (66. člen SPZ⁸ v zvezi s prvim odstavkom 37. člena SPZ⁹) zagotoviti le z razdrtjem solastninske skupnosti, to je z delitvijo stvari. Postopek za delitev sporne solastne nepremičnine je predlagateljica že sprožila, zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve pa bo primorana uveljavljati s tožbo v pravdnem postopku. V kolikor bi se pred zaključkom postopka za delitev sporne nepremičnine bistveno spremenile okoliščine obravnavanega primera, pa z vidika učinkov pravnomočnosti ne bo ovire, da predlagateljica znova predlaga ureditev načina uporabe sporne nepremičnine v nepravdnem postopku. Za tak primer gre tudi v zadevi VSL sklep II Cp 105/2018 z dne 18. 7. 2018, ki ga izpostavlja pritožba. V tej zadevi pa je sodišče prav tako zavzelo stališče, da če uporaba nepremičnine na način, da jo udeleženca souporabljata ali vsak od njiju uporablja del, ki ustreza njegovemu solastnemu deležu, ni mogoča,¹⁰ oba pa pri pravici do uporabe vztrajata, kot je oboje primer tudi v obravnavani zadevi, bo njuno nesoglasje glede uporabe rešljivo le z razdrtjem skupnosti, to je z delitvijo solastne stvari. Tožnica za pravico do pravnega (sodnega) varstva z izpodbijano odločitvijo glede na zgoraj pojasnjeno torej ni prikrajšanja.

13Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje skladno s 353. členom ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1 pritožbo predlagateljice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

¹ Prvi odstavek 149. člena ZNP-1: "V postopku za ureditev razmerij med solastniki odloča sodišče, če ni bilo med solastniki doseženo soglasje o poslu v zvezi z rednim upravljanjem, ki je nujen za redno vzdrževanje stvari v solastnini, oziroma o načinu upravljanja in uporabe stvari v solastnini."
² VSL sodba I Cp 2477/2010 z dne 8. 12. 2010.
³ 23. člen ZNP-1: "(1) Predlog mora vsebovati opis razmerja oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči, dejstva, ki so pomembna za odločitev, dokaze za te navedbe, druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga, in identifikacijske podatke udeležencev, kot jih zakon o pravdnem postopku določa za tožbo. (2) Če se postopek vodi izključno zaradi plačila v denarju, mora predlagatelj v predlogu navesti višino zahtevanega zneska."
⁴ VS RS sklep II Ips 84/2023 z dne 7. 3. 2024
⁵ Vse zgoraj pojasnjeno izhaja tudi iz VSL sklepa II Cp 1703/2019 z dne 11. 12. 2019, VSL sklepa II Cp 105/2018 z dne 18. 7. 2018, VSL sklepa I Cp 3001/2012 z dne 14. 2. 2013, VSL sklepa I Cp 508/2001 z dne 29. 3. 2001 in VSK sklepa Cp 748/2010 z dne 5. 10. 2010.
⁶ 152. člen ZNP-1: "Sodišče v sklepu, s katerim odloči o ureditvi razmerij med solastniki, odloči tudi, v kakšnem sorazmerju krijejo solastniki stroške vzdrževanja, upravljanja in uporabe."
⁷ VSL sklep II Cp 2402/2019 z dne 12. 2. 2020 (Ker je med strankama tega postopka klasičen civilnopravni, premoženjski spor glede plačila uporabnine, je zanj določena druga vrsta postopka, in sicer pravdni postopek, z vsemi ustreznimi procesnimi jamstvi, in ne nespornim razmerjem bistveno prilagojen nepravdni postopek, v katerem se pravila pravdnega uporabljajo le smiselno).
⁸ 66. člen SPZ: "(1) Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. (2) Plodovi, ki jih daje stvar v solastnini, se delijo med solastnike v skladu z njihovimi idealnimi deleži. Če to ni mogoče, so plodovi v solastnini solastnikov matične stvari. (3) Solastnik lahko razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov. Če je predmet solastnine nepremičnina, imajo drugi solastniki pri prodaji predkupno pravico. Če predkupno pravico uveljavlja hkrati več solastnikov, lahko vsak od njih uveljavlja predkupno pravico v sorazmerju s svojim idealnim deležem."
⁹ Prvi odstavek 37. člena SPZ: "Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon."
¹⁰ Odgovor na to vprašanje v zadevi VSL II Cp 105/2018, za razliko do obravnavane, še ni bil izčrpan.