UPRS Sodba IV U 47/2022-29

I. Tožbi se ugodi, gradbeno dovoljenje Upravne enote Šmarje pri Jelšah št. 351-561/2021-4 z dne 11. 8. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 469,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Potek dosedanjega postopka

1Upravna enota Šmarje pri Jelšah je v izpodbijanem aktu odločila, da se investitorjema A. A. in B. B. dovoli gradnja nezahtevnega objekta - garaže na zemljišču s parc. št. 129, k. o. C., pod tam navedenimi pogoji, in da je sestavni del tega gradbenega dovoljenja zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja in dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja.

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da sta navedena investitorja zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta - garaže na zemljišču parc. št. 129, k. o. C. Iz priložene dokumentacije je razvidno, da želita investitorja k obstoječemu objektu - vinska klet na zemljišču s parc. št. 129, k. o. C., zgraditi nezahteven objekt - garažo, ki bo namenjena varovanju avtomobila in manjšega vrtnega orodja. Zahteva investitorjev je popolna, saj sta predložila vso predpisano dokumentacijo. Na podlagi 36. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) je upravni organ ugotovil, da sta stranki izdaje dovoljenja le investitorja posega in da se kot drugi stranski udeleženec pojavlja D. D. Upravni organ je opravil javno naznanilo objave postopka z dne 28. 7. 2021. V določenem roku ni nihče priglasil udeležbe. V nadaljevanju upravni organ ugotavlja, da so podani vsi pogoji iz 43. člena GZ. Upravni organ je po pregledu Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Podčetrtek - izvedbeni del (Ur. l. RS, št. 63/2018, v nadaljevanju OPN) ugotovil, da se navedene parcele nahajajo v enoti urejanja VI496 in ima določeno podrobno namensko rabo kot stavbno zemljišče, površina razpršene poselitve - vinogradniško območje - Av. K odmiku je pridobljeno soglasje soseda mejaša D. D., iz katerega izhaja, da se z odmikom strinja, kar je skladno z določili 45. člena OPN. Predvidena gradnja je skladna z določili 45., 46. in 76. člena OPN. Pridobljeno je tudi pozitivno mnenje Občine Podčetrtek z dne 17. 6. 2021.

3Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 25. 3. 2022 zavrnil pritožbo tožnika.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4V tožbi, ki sta jo vložila tako D. D. kot E. E., tožnik navaja, da je prvi tožnik s pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 22. 10. 2021 parceli št. 132/8 in 132/3, obe k. o. C., ob meji katerih želita investitorja graditi garažo, prenesel v last sina E. E., ki je sedaj lastnik teh dveh parcel. E. E. gradnji garaže in izdanemu gradbenemu dovoljenju nasprotuje, zato skupaj s prvo tožnikom vlaga to tožbo. Poudarja, da je bil prvi tožnik ob izdaji gradbenega dovoljenja lastnik parcel št. 132/3 in 132/8, ob kateri želita investitorja graditi objekt z odmikom, manjšim od 4 m in tudi manjšim kot 2 m. Prvi tožnik ni bil povabljen v postopek in ni sodeloval v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ampak je po pošti prejel že izdano gradbeno dovoljenje. Investitorja želita objekt zgraditi tik ob meji z odmikom od parcele št. 132/8, manjšim od 4 m. V postopku sta predložila soglasje prvega tožnika z dne 11. 3. 2017, s katerim je ta soglašal z gradnjo prizidka k stavbi št. 152 na parceli št. 129, k. o. C., na meji z njegovim zemljiščem. Navajata tudi, da upravni organ ne bi smel izdati gradbenega dovoljenja, saj objekt ni odmaknjen od mej sosednjih zemljišč v skladu s 45. členom OPN Občine Podčetrtek, ki določa, da morajo biti odmiki zahtevnih in nezahtevnih objektov od mej sosednjih zemljišč najmanj 4 m oz. 2 m, če gre za nezahteven in enostaven objekt, ob soglasju pa tudi manj. Poudarjata, da iz odločbe organa druge stopnje izhaja, da bi naj odmik predvidenega objekta od meje parcele št. 132/3 in 132/8, obe k. o. C., znašal vsaj 1 m, kar je manj kot 4 m oz. 2 m. Meni, da investitorja nimata veljavnega soglasja skladno z GZ in ga nista imela tekom postopka izdaje gradbenega dovoljenja, zato pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja niso bili podani. Investitorja namreč nista razpolagala s soglasjem prvega tožnika za gradnjo samostojnega objekta garaže, manj kot 4 m od meje oz. na meji, ampak le s soglasjem za gradnjo prizidka, tj. dozidavo obstoječe stavbe do meje. Soglasje z dne 11. 3. 2017 ne velja za gradnjo garaže, ampak le za gradnjo prizidka k obstoječi stavbi. Prav tako soglasje ni uporabljivo v postopku že zaradi njegovih vsebinskih pomanjkljivosti, saj nima sestavin, ki jih zahteva prvi odstavek 39. člena novega Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ-1). Posebej poudarja, da je bila izjava podana že v letu 2017, ko še ni bilo projektne dokumentacije za objekt, ki ga želita graditi investitorja. GZ pa zahteva, da se mora izjava stranke o strinjanju z nameravano gradnjo izrecno sklicevati na dokumentacijo za izdajo gradbenega dovoljenja, z navedbo številke in datuma izdaje njene izdelave. Izjava z dne 11. 3. 2017 se ne sklicuje na dokumentacijo za izdajo gradbenega dovoljenja, ne na njeno številko in ne na datum. Upravni organ je s tem, ko je upošteval soglasje, kršil prvi odstavek 39. člena GZ-1. Soglasje je bilo zlorabljeno za objekt, za katerega sploh ni bilo dano in z gradnjo katerega se tožnik sploh ni strinjal. Tako je bilo investitorjema v nasprotju z zakonom izdano gradbeno dovoljenje. Upravni organ bi ob dejstvu, da soglasje ni bilo ustrezno, moral tožnika povabiti v postopek in bi lahko tožnik že v postopku izdaje gradbenega dovoljenja nasprotoval izdaji gradbenega dovoljenja in preklical soglasje za gradnjo do meje. Soglasje z dne 11. 3. 2017 jasno določa, da se prvi tožnik strinja z gradnjo prizidka k stavbi št. 152 na parc. št. 129, k. o. C. Prizidek je nekaj drugega kot samostojni objekt garaža, k čemur pa prvi tožnik ni dal soglasja. Investitorja sta imela soglasje za drugačen objekt (za prizidek), za katerega pa nista podala vloge za izdajo gradbenega dovoljenja. Glede na navedeno predlagata odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Priglaša tudi stroške postopka.

5Toženka je po pozivu sodišču predložila upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

6Sodišče je v postopek povabilo tudi investitorja, ki imata položaj prizadetih strank. Navedena sta v odgovoru na tožbo poudarila, da se tožnik sklicuje na napačen zakon, saj je v času izdajo gradbenega dovoljenja veljal GZ in ne GZ-1, ki ga je sprejel Državni zbor na seji dne 9. 12. 2021 in je lahko bil v uporabi šele 1. 6. 2022. Gradbeno dovoljenje v konkretni zadevi je bilo izdano 11. 8. 2021. Opozarjata, da je prizidek oz. prizidava novogradnje, katere posledica je novo zgrajeni objekt ali prizidava, ki se lahko deli glede na zahtevnost gradnje, med ostalimi tudi za nezahteven gradbeni objekt, zgrajen na novo, ki prej ni obstajal. Pri prizidku, definiranem kot nezahtevni objekt, gre torej za prostor manjših dimenzij, kar so običajno prizidave, med katere med ostalimi štejejo tudi nezahtevni objekti, kot so garaže. In točno to je dovolil za gradnjo ob meji tožnik. Podpisano soglasje je veljavno, saj na njem ni bilo datumov poteka veljavnosti ali preklica po zakonodaji, dana je bila sosednjima lastnikoma, torej prizadetima strankama. Tožnik je v času izdaje gradbenega dovoljenja dovolil gradnjo prizidka, katerega stena ali streha je lahko na meji z njegovim zemljiščem, na katerem sta vpisani med ostalimi parcelami tudi parceli št. 132/3 in 132/8, na kateri bi objekt mejil. Pred oddajo dokumentacije sta prizadeti stranki ustno in z označbami na terenu obvestili tožnika in tudi nazadnje pred oddajo dokumentacije za gradbeno dovoljenje. D. D. je še enkrat ustno dovolil v mesecu juliju 2021, naj vložita dokumentacijo za gradnjo. Soglasje D. D. je bilo v času izdaje gradbenega dovoljenja veljavno, saj ga ni preklical pred izdajo. Opozarjata na 43. člen GZ, da stranka, ki med postopkom poda izjavo, iz katere izhaja, da nasprotuje nameravani gradnji, mora za trditve v izjavi predložiti dokaze. V tej zadevi teh ni bilo. Tožnik s postopkom nima nobene škode, ampak le korist, saj se s posegom dodatno ščiti zemljina tožnika in ureja tudi okolica. Opisujeta odnose ob prihodu E. E., in kako posega v njuno zasebnost.

Glede oprave glavne obravnave

7Sodišče je v zadevi razpisalo glavno obravnavo 18. 12. 2024, na kateri je vpogledalo v in prebralo upravni spis ter predložene listinske dokaze strank, in sicer priloge tožnika A1 - A13 ter toženke B1 - B2.

K I. točki izreka

8Tožba je utemeljena.

9Med strankama je nesporno, da sta investitorja 20. 7. 2021 organ zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta - garaže na zemljišču parc. št. 129, k. o. C. K zahtevku je bila priložena dokumentacija: - dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja za nezahtevne objekta - DNZO, ki sta jo izdelala investitorja sama; - prikaz lege objekta na zemljiško katastrskem prikazu; - soglasje prvega tožnika za odmik, manjši od 4 m; - mnenje Občine Podčetrtek in potrdilo o plačilu upravne takse.

10Na podlagi 35. člena GZ mora biti zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja vložena na obrazcu, zahtevi pa je potrebno priložiti dokazila, ki jih zahteva 2. točka 35. člena GZ. Šteje se, da je zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja popolna, če je priložena dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja ter dokazilo o pravici graditi, če ta pravica še ni vpisana v zemljiško knjigo. Po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 39. člena GZ se stranke ne vključuje v postopek izdaje gradbenega dovoljenja, temveč se ji (med drugim) gradbeno dovoljenje samo vroči, če investitor predloži pisno izjavo stranke, da se strinja z nameravano gradnjo, pri čemer se mora stranka v izjavi izrecno sklicevati na dokumentacijo za izdajo gradbenega dovoljenja, z navedbo številke in datuma njene izdaje.

11V konkretni zadevi je prvostopenjski organ gradbeno dovoljenje izdal ob zaključku, da so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih GZ za to predpisuje v določbah prvega in drugega odstavka 43. člena, ob ostalih tudi pogoj iz 1. točke prvega odstavka tega člena, da je gradnja skladna z določbami prostorskega izvedbenega akta v delu, ki se nanaša na graditev objektov, in z določbami predpisov o urejanju prostora. S tega vidika je, kot dalje izhaja iz obrazložitve obeh upravnih odločb in med strankami ni sporno, za obravnavano zadevo relevanten OPN. Ta v 45. členu določa, da morajo biti odmiki nezahtevnih in enostavnih objektov od mej sosednjih zemljišč znašati minimalno 2 m oz. so lahko izjemoma manjši, če s tem pisno soglaša lastnik sosednjega zemljišča.

12V zadevi ni sporno, da sta investitorja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja kot pisno izjavo v smislu prvega odstavka 39. člena GZ¹ predložila soglasje prvega tožnika z dne 11. 3. 2017, organ pa jo je tudi v tem smislu upošteval - iz odločbe izhaja, da je upravni organ po pregledu OPN ugotovil, da je za odmik od meje v zvezi z gradnjo (glede tega je še ugotovil, da se zadevne parcele sicer nahajajo v enoti urejanja prostora VI496 in ima določeno podrobno namensko rabo kot stavbno zemljišča, površina razpršene poselitve - vinogradniško območje - Av) pridobljeno soglasje soseda mejaša D. D., iz katerega izhaja, da se z odmikom strinja, kar je ocenil kot skladno z določili 45. člena OPN. Organ je zato ugotovil, da je predvidena gradnja skladna z določili 45., 46. in 76. člena OPN. Navedeno pa je potrdila tudi toženka, ki je pritožbo prvega tožnika zoper izpodbijani akt organa zavrnila in ugotovila (iz vpogleda v prikaz parcele, na katerem je vrisana lokacija garaže (v neposredni bližini na jugovzhodni strani nepremičnine - vikenda - na parc. št. 129, k. o. C., pod parc. št. 123/3, k. o. C.)), da bo najbolj izpostavljen del garaže - napušč na jugozahodni strani garaže - odmaknjen od meje zemljišča s parc. št. 132/3, k. o. C. vsaj 1 m. Prav tako je garaža na zahodni strani od najbolj izpostavljenega dela zemljišča s parc. št. 132/8, k. o. C. odmaknjen za vsaj 1 m. Iz tega izpeljuje, da se ne bo posegalo v zračni prostor zemljišča v lasti prvega tožnika, saj to tudi ni dovoljeno z njegovim dovolilom za gradnjo ob meji z dne 11. 3. 2017. Iz ugotovitev toženke torej izhaja, da bo gradnja na navedenih delih odmaknjena od meje sosednjih zemljišč (vsaj) 1 m.

13V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da je organ navedeno dovolilo prvega tožnika z dne 11. 3. 2017 (kot takratnega lastnika mejnih parcel 132/8 in 132/3, k. o. C.) štel kot izjavo v smislu prvega odstavka 39. člena GZ - strinjanje lastnika sosednjih zemljišč, da je nameravana gradnja manj kot 2 m od meje, skladno s 45. členom OPN) ter je na podlagi tega investitorjema (prizadetima strankama v tem upravnem sporu) izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo zadevnega nezahtevnega objekta - garaže. Navedenemu nasprotuje tožnik, ki v pritožbi navaja, da je soglasje za izvedbo del za gradnjo ob meji staro že 4 leta (dano v letu 2017), v prilogi k pritožbi pa (med drugim) še navaja, da dovolilo (soglasje) za gradnjo ob meji ne vsebuje vseh zakonsko predpisanih podatkov ter da je bilo podano za prizidek k že obstoječi stavbi investitorjev do meje in ne za samostojen objekt - garažo. Vendar pa se toženka do navedenega ni opredelila, pač pa je, kot že navedeno, štela podano soglasje prvega tožnika z dne 11. 3. 2017 za ustrezno soglasje po 39. členu GZ h gradnji z dne 20. 7. 2021 predlaganega samostojnega nezahtevnega objekta investitorjev - garaže.

14Po presoji sodišča odločitev toženke ni pravilna. Iz opisane zakonske ureditve prvega in četrtega odstavka 39. člena GZ izhaja, da v primeru, ko investitor (npr. že z zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja) predloži pisno izjavo stranke o strinjanju z nameravano gradnjo, skladno s prvim odstavkom 39. člena GZ, pristojnemu organu te stranke (oziroma stranskega udeleženca) ni treba seznanjati o začetku postopka in vabiti k udeležbi, kot to ureja prvi odstavek 37. člena GZ, saj četrti odstavek 39. člena tega zakona izrecno določa, da se v takšnem primeru stranka ne vključuje v postopek izdaje gradbenega dovoljenja, temveč se ji dovoljenje samo vroči. Obenem pa je treba upoštevati, da gre pri tem za izjemo od siceršnje ureditve postopka (njegovo bistveno poenostavitev, ki omejuje procesni položaj stranke oziroma stranskega udeleženca ter njegovo pravico do udeležbe v postopku in do izjave, ki ima ustavni temelj v 22. členu Ustave), izjeme pa je treba tolmačiti restriktivno. Postopek je zato na opisani način mogoče voditi le, če so brez dvoma izpolnjeni za to z zakonom predpisani pogoji (iz prvega odstavka 39. člena GZ), pri čemer je, ker gre za izjemo, potrebna stroga presoja s tem povezanih okoliščin.²

15Glede na obrazloženo in tožnikove navedbe, s katerimi uveljavlja, da glede zadevne garaže ni podal soglasja oziroma pisnega strinjanja z nameravano gradnjo skladno z GZ, sodišče ugotavlja, da "soglasje" prvega tožnika z dne 11. 3. 2017 ne more predstavljati pisne izjave iz prvega odstavka 39. člena GZ za nameravano gradnjo garaže. Namreč to "soglasje" je bilo dano več kot štiri leta pred vloženim projektom k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za nameravani samostojni nezahtevni objekt - garažo, zato ne čudi, da v navedenem soglasju prvega tožnika ni številke dokumentacije za izdajo gradbenega dovoljenja za garažo investitorjev in datuma njene izdelave, še več, soglasje se (med drugim) izrecno nanaša na morebitni prizidek k stavbi 152 na parc. št. 129 k. o. C. (v tem primeru prvi tožnik dovoljuje, da je lahko streha ali stena prizidka na meji z njegovim zemljiščem). Vendar pa investitorja v konkretni zadevi nista predlagala izdaje gradbenega dovoljenja za prizidek k navedeni stavbi 152, pač pa gradnjo (samostojnega) nezahtevnega objekta investitorjev - garažo. To je bilo kot nesporno ugotovljeno na naroku, razvidno pa je tudi sicer iz dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja za nezahtevne objekte - tlorisa in prereza samega projekta (A8), da je objekt samostojen in da ne predstavlja prizidka k stavbi 152 na parc. št. 129 k. o. C., zato navedenemu sodišče sledi skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).³ Po presoji sodišča tako iz navedene izjave prvega tožnika z dne 11. 3. 2017 ne izhaja, da daje soglasje za gradnjo navedene garaže na mejo njegovih parcel 132/3 in 132/8, obe k. o. C.

16Investitorja tudi nista (v upravnem postopku)⁴ izkazala, da bi prvega tožnika (takratnega lastnika nepremičnin št. 132/8 in 132/3, obe k. o. C., ob meji katerih želita investitorja graditi zadevno garažo) seznanila s projektom in da bi se prvi tožnik s predlaganim projektom (izgradnjo samostojnega nezahtevnega objekta - garaže, bližje od 4 oz. 2 m od meje z njegovima nepremičninama) strinjal. Investitorja sta sicer zatrjevala v upravnem sporu, da se je prvi tožnik ustno strinjal z nameravanim projektom, ki sta mu ga v naravi s količenjem (3 mesece pred vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja in s tem pred uvedbo upravnega postopka) tudi predočila, vendar tega v upravnem postopku nista izkazala (tožnika sta sicer to navedla že v odgovoru na pritožbo tožnika v upravnem postopku, kar je sicer razvidno iz njune vloge ("ugovor na pritožbo na izdajo gradbenega dovoljenja") v upravnem spisu, vendar prvi tožnik te okoliščine zanika, zato sodišče šteje, da tožnika tega nista izkazala, saj nista v upravnem postopku zahtevala niti zaslišanja prvega tožnika niti sebe, s čimer bi navedeno lahko dokazovala, pri čemer tudi po opozorilu sodišča na naroku na prekluzijo nista navedla okoliščin, zakaj tega brez svoje krivde do konca upravnega postopka nista mogla storiti; navedbe in morebitni dokazi o tem v upravnem sporu pa so prepozni in jih sodišče ne sme upoštevati, skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1).⁵ To pa pomeni, da bi že drugostopenjski organ moral ugotoviti, da prvostopenjski organ ni imel podlage za postopanje po četrtem odstavku 39. člena GZ, torej da podpisnika pisne izjave z dne 11. 3. 2017 ne vključi v postopek izdaje gradbenega dovoljenja ter da mu gradbeno dovoljenje samo vroči. Tako bi že drugostopenjski organ moral v pritožbenem postopku izpodbijano gradbeno dovoljenje odpraviti in zadevo vrniti organu prve stopnje v ponovni postopek. Namreč prvostopenjski organ je s tem, ko ni vodil posebnega ugotovitvenega postopka in ni opravil ustne obravnave s prvo tožnikom, prvo tožniku kršil pravico do izjave (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP), torej da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka, ki terja odpravo izpodbijanega gradbenega dovoljenja (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

17Prizadeti stranki sicer navajata, da zanju kot laika navedba prizidka v soglasju prvega tožnika iz leta 2017 pomeni tudi na splošno prizidavo, gradnjo, vendar v upravnem postopku navedenega nista niti zatrjevala niti izkazala, da bi se prvi tožnik strinjal tudi z gradnjo garaže na meji njegovih nepremičnin (oz. da je z gradnjo prizidka iz soglasja iz leta 2017 mišljena tudi gradnja samostojne garaže na meji njegovih nepremičnin 132/3 in 132/8, obe k. o. C.), skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1 pa so te navedbe v upravnem sporu prepozne in jih sodišče ne sme upoštevati.

18Ker je sodišče spoznalo, da v postopku za izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja niso bila upoštevana pravila postopka, je tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP) ugodilo in gradbeno dovoljenje odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, in sicer na podlagi četrtega v zvezi s petim odstavkom 64. člena ZUS-1. V ponovnem postopku bo skladno s prvim odstavkom 39. člena GZ moral organ (če investitorja ne bosta predložila nove, pravilne pisne izjave lastnika mejnih nepremičnin; sodišče pri tem organ opozarja, da je med potekom prvotnega upravnega postopka drugi tožnik postal lastnik nepremičnin s parc. št. 132/8 in 132/3, obe k. o. C.) opraviti ustno obravnavo (prvi odstavek 41. člena GZ) in drugega tožnika kot stranskega udeleženca vključevati v ugotovitveni postopek.

19Sodišče še pripominja, da je neutemeljen ugovor prizadetih strank, da je bila pritožba prvega tožnika v upravnem postopku vložena prepozno. Izpodbijano gradbeno dovoljenje je prvi tožnik prejel 13. 8. 2021, 8 dnevni rok za pritožbo pa je - kot je to pravilno ugotovila toženka, skladno z drugim odstavkom 101. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 100. člena ZUP iztekel ne v soboto, 21. 8. 2021, pač pa v ponedeljek, 23. 8. 2021, tega dne pa je, kot izhaja tudi iz upravnega spisa, pritožbo vložil na pristojno upravno enoto tudi prvi tožnik, s tem pa je bila navedena pritožba pravočasna.

K II. točki izreka

20Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov in ker je sodišče izpodbijani akt odpravilo, je tudi odločilo, da mu mora toženka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. Po tem določilu se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo znesek 385 EUR, povečan za 22 % DDV, skupaj 469,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Prisojeni znesek stroškov mora tožniku povrniti toženka v roku 15 dni od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

¹ Sodišče pripominja, da drži, da se v konkretni zadevi za presojo pravilnosti odločitev organa glede na čas uporabe zakona ne uporablja GZ-1, pač pa GZ. Sodišče pa ni vezano na navedbe strank glede materialnih predpisov, ki jih je treba uporabiti pri odločanju, je pa pri tem vezano na trditveno podlago strank glede okoliščin zadeve. Da pa bi moralo soglasje imeti vse zakonsko predpisane podatke (kot sicer to določa 39. člen GZ), pa je tožnik v tožbi (in že prej v upravnem postopku v prilogi pritožbe) zatrjeval.
² Tako tudi sodba Upravnega sodišča RS III U 64/2022 z dne 19. 12. 2023, točka 22. obrazložitve.
³ Iz priložene dokumentacije upravnega spisa in listinskih prilog tožnika je razvidno, da želita investitorja ob obstoječem objektu - vinska klet, na zemljišču s parc. št. 129, k. o. C., ki je v njuni lasti, zgraditi nezahteven objekt - garažo, ki bo namenjena varovanju avtomobila in manjšega vrtnega orodja. Objekt bo tlorisne velikosti 7,5 x 5 m, višine 6 m. Objekt bo zidane izvedbe, strešna konstrukcija lesena, kritina opečna. Streha bo enokapna, z naklonom cca 13 st.
⁴ Kot je sodišče investitorjema pojasnilo na naroku, stranke v upravnem sporu po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta.
⁵ Poleg tega v navedeni vlogi prizadeti stranki dvakrat navajata, da je prvi tožnik zatrdil, da beseda in podpis drži, da naj vložijo dokumente, kot je bilo dogovorjeno in podpisano na njegovem dovolilu z dne 11. 3. 2017 (kjer pa je navedeno, da se dovoljuje gradnja prizidka na mejo prvotožnikovih nepremičnin, ne pa gradnja samostojnega objekta - garaže).