UPRS Sodba in sklep I U 1336/2022-72

I. Tožba se zavrže v delu, v katerem tožnik zahteva, da sodišče toženi stranki tudi v bodoče prepove pogojevati vstop v šolo in izvajanje izobraževanja z izpolnjevanjem pogoja PCT in ji odredi, da je dolžna dopustiti obiskovanje šole in zagotavljati izobraževanje in ocenjevanje znanja brez izpolnjevanja PCT pogoja oziroma negativnega testa na SARS-CoV-2 ter, da se toženi stranki v primeru kršitve te prepovedi naloži, da tožniku za vsako posamezno kršitev prepovedi plača znesek 3.000,00 EUR (2. točka tožbenega zahtevka).

II. Tožba se zavrže v delu, v katerem tožnik zahteva, da sodišče ugotovi, da je bilo pogojevanje oziroma omejevanje pravice do obveznega osnovnošolskega izobraževanja z nošenjem maske v času od 17. 11. 2021 do 21. 2. 2022, nezakonito in neustavno ter da je nedopustno kršilo človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave ter 2. člena 1. Protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljih svoboščin (v nadaljevanju EKČP; del 1. točke tožbenega zahtevka).

III. Tožba se zavrne v delu, v katerem tožnik zahteva, da sodišče ugotovi, da je bila zahteva tožene stranke, izvršena preko ravnateljice B. B., kot odgovorne osebe, po trikrat tedenskem testiranju tožnika na SARS-CoV-2, pogojevanje oziroma omejevanje pravice do obveznega osnovnošolskega izobraževanja z negativnim testom na SARS-CoV-2 v času od 17. 11. 2021 do 21. 2. 2022, nezakonita in neustavna ter da je nedopustno kršila človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave ter 2. člena 1. Protokola k EKČP (del 1. točke tožbenega zahtevka).

IV. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Relevantne trditve tožnika

1Tožnik je 30. 11. 2021 vložil tožbo zaradi varstva ustavnih pravic, v kateri kot prvo toženo stranko navaja Republiko Slovenijo, kot drugo toženo stranko pa A. (tožena stranka v novem sojenju). V tožbi in dopolnitvi tožbe z dne 29. 4. 2022 predlaga, da naj sodišče ugotovi, da je bila zahteva toženih strank po trikrat tedenskem testiranju, kot pogoju za izvajanje dolžnosti vzgoje in izobraževanja nezakonita, in da je nedopustno posegla v tožnikove pravice iz 2., 14., 18., 22., 34., 35., 56., in 57. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Hkrati zahteva, da se toženima strankama tudi v bodoče prepove pogojevati vstop v šolo in izvajanje izobraževanja z izpolnjevanjem pogoja prebolevnosti, cepljenosti ali testiranja (v nadaljevanju PCT pogoj), in da se jima odredi, da sta dolžni dopustiti obiskovanje šole in zagotavljati izobraževanje brez izpolnjevanja tega pogoja. Sodišče naj določi še, da sta toženi stranki v primeru kršitve prepovedi, dolžni plačati odškodnino v višini 3.000,00 EUR za vsako posamezno kršitev. Tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

2V dopolnitvi tožbe z dne 29. 4. 2022, s katero je dodatno postavil ugotovitveni zahtevek, pojasnjuje, da je njegov pravni interes za ta zahtevek podan, ker je ugotovitev, da je tožena stranka s svojim nezakonitim ravnanjem posegla v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine podlaga za (že vloženo) odškodninsko tožbo. Pravna korist ugotovitvenega zahtevka pa je tudi v tem, da se prepreči bodoče samovoljno ravnanje tožene stranke. Ob tem poudarja, da je tudi v primeru prenehanja kršitev možno zahtevati prepoved bodočih kršitev, in to ne glede na to, ali kršitelj zatrjuje obstoj (podzakonske) pravne podlage ali ne. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21 s spremembami; v nadaljevanju: Odlok 174/2021) namreč ni relevantna pravna podlaga za odločitev sodišča, saj ni vezano na podzakonske predpise. Zato sprememba ali prenehanje veljavnosti teh predpisov na pravni interes tožnika (tudi za vložitev dajatvenega tožbenega zahtevka) ne more vplivati.

3Iz tožbe izhaja¹, da je tožnik v času vložitve tožbe obiskoval prvi razred tožene stranke, ki je od njega na podlagi neustavnih in nezakonitih določb Odloka 174/21, Sklepa Ministrstva za zdravje, izobraževanje in šport (v nadaljevanju MIZŠ) o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo (v nadaljevanju Sklep MIZŠ)² in Navodil MIZŠ zahtevala neprestano testiranje. Kljub temu, da je osnovna šola obvezna (drugi odstavek 57. člena Ustave in 54. člen Zakona o osnovni šoli, v nadaljevanju ZOsn) mu je bil brez rednega testiranja vstop v šolo prepovedan oziroma odrejena popolna izolacija ob prihodu. V zvezi s tem tožnik izpostavlja, da so se bili izključno zdravi otroci dolžni testirati trikrat tedensko zgolj zato, da so se lahko izobraževali, posledica odklonitve soglasja za izvedbo testa pa je bila popolna prepoved izobraževanja v prostorih šole. Zato toženi stranki očita, da je s takšnim ravnanjem posegla v njegove ustavne pravice, iz 2., 14., 18., 22., 34., 35., 56. in 57. člena Ustave. Poudarja, da zoper takšno ravnanje tožene stranke nima predvidenega nobenega sodnega varstva, saj šole skladno z Navodili MIZŠ niso izdajale individualnih odločb oziroma sklepov o izobraževanju na daljavo (kot posledici prepovedi zbiranja v prostorih šole) posameznim učencem oziroma oddelkom, ampak so izobraževanje na daljavo odrejale zgolj s prepovedjo, kot realnim aktom. Tožnik poudarja še, da se proces izobraževanja na daljavo sploh ni izvajal. Učenci niso bili deležni niti šolanja preko interneta, niti preverjanja in ocenjevanja znanja. Omogočeno jim je bilo le samostojno obiskovanje spletnih učilnic, kar pomeni da so dobivali domače naloge, ki so jih opravljali brez nadzora učiteljev. Za odrejanje izobraževanja na daljavo pa tožena stranka po mnenju tožnika ni imela pravne podlage.

4Sodišče je v obravnavani zadevi zavrglo tožnikovo tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe s sklepom I U 641/2022-25 z dne 20. 5. 2022, ki ga je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 149/2022 z dne 28. 9. 2022 zaradi bistvene kršitve določb postopka razveljavilo v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko in zadevo v tem delu vrnilo sodišču v novo sojenje. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je kot pomembno štelo, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil zaradi hipotetičnih, še neizvršenih primerov nezakonitih dejanj drugo tožene stranke in bi zaradi tega zavrglo tožbo kot nedopustno. Izpostavilo je, da ta obravnava še ne pomeni presoje, da je prejeta tožba popolna v smislu določbe tretjega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), oziroma, da je razumljiva. Ob tem je poudarilo, da je vprašanje, ali je drugo tožena stranka ravnala zakonito oziroma ali je bila dolžna na tak način, kot je ravnala, izvrševati abstraktno normo (določbo 8. člena³ Odloka 174/21) lahko le predmet vsebinske presoje tožbe in ne more biti argument za zavrženje tožbe.

5V novem sojenju je tožnik na podlagi poziva sodišča za odpravo pomanjkljivosti tožbe vložil pripravljalno vlogo z dne 24. 10. 2022, v kateri je konkretiziral ravnanje tožene stranke. V pripravljalni vlogi z dne 5. 2. 2024 pa je konkretiziral tudi tožbeni zahtevek⁴, v katerem sodišču predlaga, da naj ugotovi, da je bila zahteva tožene stranke, izvršena preko odgovorne osebe ravnateljice B. B., po trikrat tedenskem testiranju tožeče stranke na SARS-CoV-2, pogojevanje oziroma omejevanje pravice do obveznega osnovnošolskega izobraževanja z negativnim testom na SARS-CoV-2 in nošenjem maske v času od 17.11.2021 do 21.02.2022 nezakonita in neustavna ter, da je nedopustno kršila človekove pravice in temeljne svoboščine iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave in 2. člena 1. Protokola k EKČP (vse 1. točka tožbenega zahtevka). Tožnik sodišču predlaga še, da toženi stranki tudi v bodoče prepove pogojevati vstop v šolo in izvajanje izobraževanja z izpolnjevanjem pogoja PCT in ji odredi, da je dolžna dopustiti obiskovanje šole in zagotavljati izobraževanje in ocenjevanje znanja brez izpolnjevanja tega pogoja oziroma negativnega testa na SARS-CoV-2. Sodišče naj določi, da je tožena stranka v primeru kršitve prepovedi, dolžna plačati odškodnino v višini 3.000,00 EUR za vsako posamezno kršitev (vse 2. točka tožbenega zahtevka). Tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov postopka (3. točka tožbenega zahtevka).

6V pripravljalnih vlogah tožnik navaja, da je 17. 11. 2021, ko se je začelo testiranje, zjutraj prišel v šolo in odšel v razred. Ker je bil zdrav je njegova mati vztrajala pri temu, da ni razloga, da ne bi bil pri pouku, in zahtevala sklep, v katerem bi bil naveden razlog za napotitev tožnika domov. Zaradi odsotnosti ravnateljice tožene stranke je tožnik tega dne ostal v šoli, pri tem pa so ga brez soglasja staršev želeli testirati. Kljub nestrinjanju tožnikovega očeta z odreditvijo izobraževanja na daljavo je ravnateljica tožene stranke, ob sklicevanju na Okrožnico in Navodila MIZŠ, tožniku ustno odredila izobraževanje na daljavo. Staršem je pojasnila, da bo tožnik pisna navodila in ustrezno opremo dobil naknadno. Ker navedenega tožnik ni dobil, ga je mati 18. 11. 2021 pospremila v šolo, kjer je dežurna učiteljica zahtevala potrdilo PCT. Tožnikova mati je testiranje odklonila, zato ji je bilo pojasnjeno, da bo na podlagi navodil ravnateljice ločen iz matičnega razreda in nameščen v večnamenski prostor. Istega dne je tožnikov oče, po prejetem klicu ravnateljice tožene stranke, v katerem mu je sporočila, da je oprema za izobraževanje na daljavo pripravljena, prišel v šolo po tožnika in njegove stvari. Do prihoda očeta je bil sam zaprt v ločeni sobi in jokal, učiteljica pa ga je prišla preverit zgolj občasno. Ker je bila tožniku ob odhodu iz šole izrečena izrecna prepoved prihoda v šolo s strani ravnateljice tožene stranke, je bil od dne 19. 11. 2021 doma in se je izobraževal na daljavo, kljub temu da je bil popolnoma zdrav.

7Tožnik poudarja, da je tožena stranka s tem, ko je sama prepovedovala vstop v prostore šole in dostop do izobraževanja, enostransko posegla v način uresničevanja pravice do osnovnošolskega izobraževanja, torej je ravnala oblastveno. S tem, ko je odrejala izobraževanje na daljavo in redno šolanje onemogočala samo učencem, ki sicer nimajo nobenih znakov bolezni oziroma ne izkazujejo tveganih stikov, zgolj na podlagi razlikovanja v zvezi z izpolnjevanjem pogoja PCT, je tožena stranka po mnenju tožnika posegla v njegovo pravico do osnovnošolskega izobraževanja, in sicer tako z vidika dostopa do kakovostnega izobraževanja v razredu oziroma v šoli ob prisotnosti učiteljev kot z vidika možnosti druženja otrok in s tem pozitivnih socialnih učinkov osnovnošolskega izobraževanja in tudi v pravico do enakosti pred zakonom.

8Ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča U-I-8/21 z dne 16. 9. 2021 pa tožnik navaja, da izobraževanje na daljavo ne pomeni enako učinkovite oblike izobraževanja, kot je zagotovljeno v samih vzgojno-izobraževalnih institucijah in predstavlja nedopusten poseg v pravico do osnovnošolskega izobraževanja iz 57. člena Ustave. Meni, da je neutemeljeno stališče, da so šole nekritično sledile navodilom le zato, da ne bi bile deležne inšpekcijskih ukrepov, saj je Državni zbor sprejel zakon, s katerim so bili ustavljeni vsi postopki o prekrških v zvezi s COVID-19 ukrepi in vrnjene izrečene ter plačane globe in stroški postopka.

9Opozarja še na odločbo Ustavnega sodišča U-l-132/21 z dne 02.06 2022, v kateri je sodišče odločilo, da so bili vsi odloki v delu, ki je urejal obvezno uporabo zaščitne maske ali druge oblike zaščite ustnega in nosnega predela ter obvezno razkuževanje rok, v neskladju z Ustavo. Na tej podlagi poudarja, da tožena stranka ni imela zakonske podlage za zahtevo po nošenju maske in preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT. Posledično je nezakonita tudi zahteva po odrejanju izobraževanja na daljavo učencem, ki se niso testirali.

Bistvene trditve tožene stranke

10V novem sojenju tožena stranka v vlogi z dne 17. 10. 2022 in odgovoru na tožbo z dne 18. 1. 2024 sodišču primarno predlaga, da tožbo zavrže oziroma podrejeno, da jo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Poudarja, da pravni interes tožnika za obravnavano tožbo ni (več) podan, ker Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 22/22 z dne 19. 2. 2022), ki je začel veljati 21. 2. 2022, ne določa več pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela. V šolah se izvajajo samo še priporočljivi ukrepi. Ker posledično ne velja več prepoved zbiranja v šolah za učence, ki ne izpolnjujejo pogoja PCT, je odpadla tudi pravna podlaga za izobraževanje na daljavo. Glede na to, da lahko od uveljavitve citiranega odloka tožnik obiskuje pouk v prostorih tožene stranke, se njegov pravni položaj ne more (tudi ob ugoditvi tožbi) v ničemer izboljšati.

11V nadaljevanju tožena stranka ob sklicevanju na sodbo tega sodišče I U 294/2022 z dne 7. 12. 2022 poudarja, da je (bila) tako kot tožnik in njegovi zakoniti zastopniki zavezanka po vsakokrat veljavnem odloku, ki je določal katere ukrepe mora izvajati in na kakšen način. To pomeni, da je bila tudi sama podvržena sankcijam v primeru njihovega neizvajanja. O ukrepih je lahko starše učencev le obveščala, nikakor pa ni o njih odločala, zato njena predstojnica ni imela pravne podlage za izdajanje sklepov. V vtoževanem obdobju je torej odlok določal, na kakšen način posameznik izkaže izpolnjevanje pogoja PCT - gre za objektivne okoliščine, ki ne dopuščajo subjektivne presoje. To pomeni, da je morala v času veljavnosti za tožnike spornih odlokov šola poskrbeti, da so bili pri vzgojno-izobraževalnem delu prisotni samo učenci, ki so izpolnjevali pogoj PCT, za tiste, ki tega pogoja niso izpolnjevali, pa je morala zagotoviti izobraževanje na daljavo, v skladu s svojimi možnostmi. Posledico neizpolnjevanja PCT pogoja je torej določila že Vlada s podzakonskim predpisom, ki ga je tožena stranka dolžna spoštovati dokler Ustavno sodišče ne odloči drugače. Slednje je z odločbo U-I-8/21 z dne 16. 9. 2021 le ugotovilo nezakonitost izobraževanja na daljavo, zakonodajalec pa v roku, ki ga je določilo sodišče, določbe 2. in 3. točke 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) in določbe 104. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP) ni uskladil z Ustavo, kar pomeni, da so citirane zakonske določbe v času vložitve tožbe še vedno veljale.

12Izpostavlja, da ravnanje šole izven postopkov, naštetih v 60.a členu ZOsn predstavlja opravljanje dejavnosti, s katero je zagotovljena možnost izvrševanja ustavne pravice do izobrazbe in ne oblastno ravnanje. Tožniku ni bilo prepovedano izobraževanje, ampak zbiranje v šoli, ker ni izpolnjeval pogoja PCT kot to določa veljavni predpis, zato se je izobraževal na daljavo. Tožena stranka v zvezi s tem poudarja, da je bila tudi tem učencem dana možnost doseganja potrebnih standardov znanj, ob hkratnem zavedanju in skrbi za izvajanje ukrepov za preprečevanje širjenja okužb. Izvajanje izobraževanja na daljavo je ukrep, ki skuša v čim večji možni meri preprečiti nastanek negativnih posledic, povezanih z ukrepi za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni, saj omogoča nadaljevanje izobraževanja učencev, dijakov in študentov, kar je gotovo v njihovo največjo korist. Zgolj drugačna oblika izobraževanja pa ne predstavlja nezakonitega posega v pravico do izobraževanja, saj gre za ukrep, ki je sorazmeren glede na epidemiološko situacijo in zasleduje javno korist. Učencem, ki so se izobraževali na daljavo, je bil omogočen doseg potrebnih standardov znanja, saj so se učni načrti izvajali. Snov je bila skupaj z razlago trajno podana v spletnih učilnicah, zato ne drži, da so učenci delali le domače naloge. Glede na navedeno tožena stranka poudarja, da ni mogoče slediti tožnikovim pavšalnim navedbam, da se izobraževanje na daljavo ni izvajalo.

13Tožena stranka izpostavlja še, da so vsi ukrepi, ki jih je izvajala, temeljili na veljavnem predpisu in so v takratni epidemiološki situaciji zasledovali varovanje zdravja in življenja učencev in zaposlenih v šoli. V zvezi s tem pripominja, da je nesporno, da ukrepi, ki so namenjeni preprečevanju širjenja nalezljive bolezni, posegajo v ustavne pravice, a to še ne pomeni, da je poseg ustavno nedopusten. Ob tem povzema tudi stališče Zagovornika enakih možnosti, ki je ugotovil, da pogoj PCT ni diskriminatoren. Dobrine in storitve, do katerih je možno dostopati le ob izpolnjevanju tega pogoja, so namreč dostopne tudi necepljenim, če predložijo negativni test na COVID-19.

K I. točki izreka:

14Tožba v 2. točki tožbenega zahtevka ni dopustna.

15Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka v upravnem sporu ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravno varstvo in interes pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj. Kadar si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu.

16Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Tudi če je pravni interes obstajal ob vložitvi tožbe, pa je kasneje odpadel, je treba tožbo s sklepom kot nedovoljeno zavreči, na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.⁵

17Po oceni sodišča so pravilne navedbe tožene stranke, da je bil dne 19. 2. 2022 v Uradnem listu RS, št. 22/2022 objavljen Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok 22/2022), ki je začel veljati 21. 2. 2022 in v katerem je bilo določeno, da z dnem njegove uveljavitve preneha veljavnost Odloka 174/21. Odlok 22/2022 samotestiranja učencev oziroma pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa ni več določal, kar pomeni, da je bilo od 21. 2. 2022 dalje tožnikom dovoljeno obiskovanje šole brez izpolnjevanja tega pogoja.

18Glede na navedeno sodišče sodi, da tožnik nima več pravnega interesa za dajatveni del tožbenega zahtevka (2. točka tožbenega zahtevka), s katerim sodišču predlaga, da toženi stranki naloži, da mu dopusti obiskovanje šole, izobraževanje ter ocenjevanje znanja v šoli brez preverjanja, ali izpolnjuje pogoj PCT oziroma negativnega testa na SARS-CoV-2. Kar je tožnik zahteval, je bilo doseženo že s sprejetjem Odloka 22/2022 oziroma s prenehanjem veljavnosti Odloka 174/2021.

19Po oceni sodišča je tožba v 2. točki tožbenega zahtevka nedopustna tudi v delu, v katerem tožnik od sodišča zahteva, da toženi stranki tudi v bodoče prepove, da bi tožniku pogojevala vstop v šolo, obiskovanje pouka ter ocenjevanja znanja z zahtevo po izpolnjevanju pogoja PCT pogoja ter odredi, da se toženi stranki v primeru kršitve te prepovedi naloži, da tožniku za vsako posamezno kršitev prepovedi plača znesek 3.000,00 EUR. Sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu namreč ni namenjeno varstvu pred bodočim ravnanjem nosilcev oblasti, ki bi morda lahko šele posegalo v posameznikov pravni položaj, ampak je v skladu z Ustavo in ZUS-1 mogoče uveljavljati sodno varstvo le zoper kršitve, ki so jih organi v okviru svojega oblastnega delovanja že povzročili.⁶ Zahtevo za prepoved nadaljevanja dejanja po tretji alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1 je tako mogoče uveljavljati le v primeru, ko zatrjevani poseg v človekovo pravico oziroma temeljno svoboščino še zmeraj traja, v obravnavani zadevi pa je ta poseg, kot že obrazloženo, zaradi prenehanja veljavnosti Odloka 22/2022, prenehal.⁷

20Glede na navedeno je sodišče tožbo v 2. točki tožbenega zahtevka na podlagi podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1⁸zavrglo.

K II. točki izreka:

21Tožba v ugotovitvenem delu tožbenega zahtevka (1. točka tožbenega zahtevka), ki se nanaša na zahtevo po nošenju maske, ni dopustna.

22Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je trideset dni (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). V subsidiarnem upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, zaradi posamičnega dejanja organa, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, začne teči rok za tožbo takrat, ko je dejanje storjeno (prvi odstavek 23. člena ZUS-1). Prepozno tožbo sodišče zavrže na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

23V vlogi, vloženi dne 7. 2. 2024, je tožnik poleg zahtevka, da naj sodišče ugotovi nezakonitost zahteve tožene stranke po trikrat tedenskem testiranju, postavil tudi nov ugotovitveni zahtevek, s katerim je zahteval ugotovitev nezakonitosti zahteve tožene stranke po nošenju maske v času od 17. 11. 2021 do 21. 2. 2022. Tožnik v tožbi, dopolnitvi tožbe, pa tudi v nobeni kasnejši vlogi do 7. 2. 2024, zahtevi po nošenju mask v prostorih tožene stranke ni nasprotoval. Navedeni del ugotovitvenega zahtevka zato presega vsebino oziroma predmet obravnave, ki je bil zahtevan v tožbi s prvotno postavljenim dajatvenim zahtevkom.

24S tem delom ugotovitvenega tožbenega zahtevka tožnik zahteva nekaj povsem drugega, kot je zahteval v tožbi z dne 25. 11. 2021 in njeni dopolnitvi z dne 29. 4. 2022 (in ne gre zgolj za dopolnitev tožbe glede na učinek, ki ga želi doseči) zato po vsebini predstavlja novo tožbo z novim zahtevkom, za katero pa sodišče ugotavlja, da je bila vložena po poteku roka, v katerem bi navedeno kršitev tožnik še lahko uveljavljal v upravnem sporu. Tožnik je namreč z vlogo z dne 7. 2. 2024 zahteval ugotovitev, da je bila zahteva tožene stranke po nošenju mask v obdobju od 17. 11. 2021 do 21. 2. 2022 nezakonita, kar pomeni, da je bila zahteva vložena po poteku tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe. Zato je sodišče tožbo v tem delu 1. točke tožbenega zahtevka kot prepozno zavrglo na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K III. točki izreka:

25Tožba v ugotovitvenem delu tožbenega zahtevka (1. točka tožbenega zahtevka), ki se nanaša na zahtevo po trikrat tedenskem testiranju tožnika na SARS-CoV-2, pogojevanje oziroma omejevanje pravice do obveznega osnovnošolskega izobraževanja z negativnim testom na SARS-CoV-2, ni utemeljena.

26Obravnavano tožbo je sodišče ob upoštevanju sklepa Vrhovnega sodišča I Up 149/2022 z dne 28. 9. 2022 presojalo po določbi 4. člena ZUS-1, ki predpisuje, da sodišče odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 149/2022 z dne 28. 9. 2022 poudarilo, da so osnovne šole kot izvajalke javne službe dolžne zagotavljati uresničevanje ustavne pravice posameznikov do osnovnošolskega izobraževanja. Če v to razmerje, ki je javnopravne narave, kot izvajalke javne službe enostransko posežejo in s položaja moči odklonijo način izobraževanja v šolskih prostorih mimo primerov, ki jih ureja ZOsn, je treba zagotoviti učencu sodno varstvo v upravnem sporu. Tožnik tako pravilno opozarja, da prepoved vstopa v osnovno šolo oziroma prepoved šolanja v njenih prostorih v okoliščinah te zadeve pomeni oblastveno delovanje tožene stranke, zoper katero je potrebno tožniku zagotoviti sodno varstvo v upravnem sporu, saj mu drugo sodno varstvo ni zagotovljeno.⁹

27Tožnik je v dopolnitvi tožbe z dne 29. 4. 2022 poleg v tožbi že postavljenega dajatvenega zahtevka postavil še ugotovitveni zahtevek (ki ga je konkretiziral v vlogi z dne 5. 2. 2024). Sodišče ob upoštevanju ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča¹⁰ pojasnjuje, da lahko tožnik spremeni (ali dopolni) svojo tožbeno zahtevo tudi z ugotovitvenim zahtevkom, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči, saj to ne posega v pravno varovani položaj drugih strank upravnega spora. Glede na navedeno sodišče ocenjuje, da dopolnitev tožbe s postavitvijo zahtevka na ugotovitev, da je bila zahteva tožene stranke po trikrat tedenskem testiranju kot pogoju za izvajanje dolžnosti vzgoje in izobraževanja nezakonita ter da je kršila tožnikove ustavne pravice in pravice iz EKČP ne predstavlja nove tožbe, ampak dopolnitev tožbene zahteve glede na učinek, ki ga tožnik želi doseči. Tožnik je ugotovitveni tožbeni zahtevek postavil zaradi spremenjenih okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe (navaja, da ga je postavil, ker je Odlok 147/2021 prenehal veljati), zato je sodišče presodilo, da s tem ni presegel tistega, kar je zahteval že v tožbi in je dopolnitev štelo za dopustno.

28Po določbi druge alineje drugega odstavka 33. člena ZUS-1 se lahko s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika. Sodišče ocenjuje, da je tožnik izkazal tudi pravni interes za vložitev ugotovitvenega tožbenega zahtevka. Pravilno namreč zatrjuje, da je ugotovitev, da je tožena stranka s svojim nezakonitim ravnanjem posegla v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine podlaga za (že vloženo) odškodninsko tožbo, saj je protipravnost ena od predpostavk odškodninske odgovornosti. Zato niso utemeljene navedbe tožene stranke, da tožnik za tožbo v 1. točki tožbenega zahtevka zaradi uveljavitve Odloka 22/2022 nima več pravnega interesa.

29V obravnavani zadevi ni sporno, (1) da je tožena stranka 17. 11. 2021 ob prihodu tožnika v šolo zahtevala, da se testira in mu ustno odredila izobraževanje na daljavo, (2) da je 18. 11. 2021 dežurna učiteljica tožene stranke od tožnika ponovno zahtevala preverjanje PCT pogoja in da so ga, ker je tožnikova mati zavrnila testiranje, po predhodnem opozorilu ločili od matičnega razreda in ga namestili v večnamenski prostor in (3) da je bila tožniku istega dne ob odhodu iz šole s strani ravnateljice tožene stranke izrečena prepoved prihoda v šolo in da se je zato od 19. 11. 2021 dalje izobraževal na daljavo. Tem dejstvom tožena stranka namreč ne oporeka¹¹, ampak celo pojasnjuje, da je ravnala tako, ker je to od nje zahteval v relevantnem obdobju veljaven odlok, za katerega izvrševanje je morala poskrbeti. Sporno pa je, ali je tožena stranka, ko je na opisan način ravnala ne/zakonito posegla v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine.

30Po presoji sodišča je neutemeljen tožnikov ugovor, da tožena stranka ni imela pravne podlage za preverjanje PCT pogoja in za odrejanje izobraževanja na daljavo učencem. Vlada je namreč dne 6. 11. 2021 na podlagi tretje alineje prvega odstavka 32. člena¹² in prvega odstavka 39. člena¹³ ZNB sprejela Odlok 174/21, ki je veljal od 8. 11. 2021 do 21. 2. 2022 in je določal materialno pravno podlago za dejanja tožene stranke v obdobju od 17. 11. 2021 do 21. 2. 2022 (v nadaljevanju sporno obdobje), s katerimi naj bi posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika. Navedeni Odlok 174/21 je zaradi preprečitve ponovnih izbruhov in širjenja okužb ter zmanjšanja števila težjih potekov nalezljive bolezni COVID-19 začasno določal različne ukrepe (glej 1. člen). V prvem odstavku 8. člena¹⁴ je določal, da učenci osnovne šole in dijaki obvezno izvajajo testiranje s testi HAG za samotestiranje za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa, pri čemer se samotestiranje opravi v vzgojno-izobraževalnem zavodu, pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj. Za učence osnovne šole starši oziroma drugi zakoniti zastopniki oziroma skrbniki podajo predhodno pisno soglasje oziroma nesoglasje k izvajanju testiranja s testi HAG za samotestiranje (tretji odstavek). Učencem in dijakom iz prvega in drugega odstavka tega člena, ki testiranja s testi HAG za samotestiranje ne izvajajo v skladu s prvim oziroma drugim odstavkom tega člena, se začasno prepove zbiranje v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Ti učenci se v skladu s sklepom ministra, pristojnega za izobraževanje, ki ureja izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo, izobražujejo na daljavo (četrti odstavek). Testiranje s testi HAG za samotestiranje iz tega člena se izvaja v času, ko poteka vzgojno-izobraževalni program in se izvaja trikrat tedensko (šesti odstavek istega člena). Četrti odstavek 8. člena Odloka 174/21 in Sklep MIZŠ pa sta po oceni sodišča v spornem obdobju predstavljala zadostno pravno podlago za obvestitev staršev o odreditvi izobraževanja na daljavo posameznemu učencu zaradi neizpolnjevanja PCT pogoja.

31Ustavno sodišče je presojalo skladnost 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB v odločbi U-I-79/20-24 z dne 13. 5. 2021, s katero je odločilo, da sta v neskladju z Ustavo, da mora Državni zbor ugotovljeno neskladje odpraviti v roku dveh mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu RS, in da se do odprave ugotovljenega neskladja navedeni določbi ZNB še naprej uporabljata. Ustavno sodišče je pojasnilo, da bi v primeru razveljavitve navedenih določb ZNB, do sprejema nove zakonske ureditve, izvršilna oblast izgubila kakršnokoli zakonsko podlago za omejevanje gibanja in zbiranja zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni, vključno z boleznijo COVID-19. Država pa ne bi mogla izpolnjevati svoje pozitivne ustavne obveznosti, da varuje zdravje in življenje ljudi. Ustavno sodišče je torej, da bi zavarovalo zdravje in življenje ljudi, do odprave ugotovljene protiustavnosti omogočilo uporabo protiustavnih zakonskih določb. S tem je vnaprej zagotovilo zakonsko podlago za izdajo podzakonskih predpisov, ki urejajo ukrepe iz 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB, hkrati pa tudi za vse še veljavne podzakonske predpise, ki so bili sprejeti na podlagi izpodbijanih zakonskih določb.¹⁵ Posledično sodišča navedenim podzakonskim predpisom za razmerja, nastala po objavi te odločbe v Uradnem listu RS, zaradi v tej odločbi ugotovljene protiustavnosti, ne smejo odreči veljave.¹⁶

32Z ustavnosodno ugotovitvijo protipravnosti zakon ne preneha veljati in tudi potek roka, določen za odpravo protiustavnosti ne vpliva na formalno veljavo zakona. Prav tako ugotovitev protiustavnosti zakona sama po sebi ne vpliva na veljavnost podzakonskih aktov, niti ti ne postanejo zaradi tega nezakoniti. Glede učinkov ugotovitvenih odločb Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče v več odločbah¹⁷ pritrdilo stališču, da na podlagi ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča niso nastopile posledice, ki jih Zakon o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) določa za razveljavitev zakonske določbe po 43. členu in 44. členu ZUstS.¹⁸ Ker je torej učinek ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča tak, da izpodbijana zakonska določba (v tem primeru 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena ZNB) kljub ugotovljeni protiustavnosti ostane v veljavi in je torej del veljavnega pravnega reda¹⁹, dokler Državni zbor ugotovljene neskladnosti ne odpravi (česar pa v spornem obdobju ni naredil), sodišče sodi, da je bil Odlok 174/21 v času dejanj tožene stranke v veljavi.

33Sodišče se sicer strinja z navedbami tožnika, da izobraževanje na daljavo ne pomeni enako učinkovite oblike izobraževanja, kot je zagotovljeno v samih vzgojno-izobraževalnih institucijah, ampak ob tem poudarja, da je Ustavno sodišče tudi v odločbi U-I-8/21 z dne 16. 9. 2021 (na katero se sklicuje tožnik) zgolj ugotovilo neskladnost 104. člena ZZUOOP, v kolikor se nanaša na osnovne šole ter na šole in vzgojno-izobraževalne zavode za otroke s posebnimi potrebami. Državnemu zboru pa je naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku dveh mesecev po objavi odločbe v Uradnem listu RS. Kot pravilno opozarja tožena stranka, Državni zbor v času, ko je ravnala (ko je tožniku ustno odredila izobraževanje na daljavo; 17. 11. 2021 in 19. 11. 2021), neskladja z ustavo še ni odpravil, zato je 104. člen ZZUOOP takrat še vedno veljal. To posledično pomeni, da je veljal tudi Sklep MIZŠ, ki je bil izdan na podlagi prvega odstavka 104. člen ZZUOOP (glej 32. točko obrazložitve te sodbe). Dne 27. 12. 2021 pa je Državni zbor že sprejel Zakon o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic COVID-19 (ZDUPŠOP), ki je začel veljati 29. 12. 2021, s katerim je ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča U-I-8/21 z dne 16. 9. 2021 spremenil določbo 104. člena ZZUOP. Na podlagi spremenjenega 104. člena ZZUOP pa je bil sprejet nov Sklep MIZŠ o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo (Ur. l. RS, št. 3/22 z dne 7. 1. 2022), ki je predstavljal veljavno (ustavnoskladno) materialno podlago za kasnejše odrejanje izobraževanja na daljavo.

34Glede na navedeno in ob upoštevanju prvega odstavka 6. člena²⁰ Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) sodišče ocenjuje, da je pravilno stališče tožene stranke o njeni dolžnosti spoštovanja veljavnih vladnih odlokov in možni izpostavljenosti inšpekcijskim ukrepom ter globam v prekrškovnem postopku v nasprotnem primeru.²¹ V zvezi s tem sodišče pripominja, da kasneje sprejet Zakon o ureditvi nekaterih vprašanj v zvezi z določenimi prekrški, storjenimi v času veljavnosti ukrepov zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni COVID-19 (ZUVPNB), s katerim so bili ustavljeni postopki o prekrških v zvezi s COVID-19 ukrepi, ne vpliva na dejstvo, da je bila tožena stranka (tako kot tožnik), v spornem obdobju zavezanka po takrat veljavnem Odloku 174/21, ki je pričel veljati dne 8. 11. 2021 in je veljal do 21. 2. 2022, zato po presoji sodišča njenim dejanjem ni mogoče očitati nezakonitosti. Odlok 174/21 je namreč določal, katere ukrepe mora izvajati in na kakšen način, tožena stranka pa je bila na njegovi podlagi zavezana v vzgojno-izobraževalnem zavodu opraviti testiranje (preverjati izpolnjevanje pogoja PCT) pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj. Glede na navedeno je neutemeljen tožnikov (pavšalen) ugovor, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno, s tem ko je redno šolanje onemogočala samo učencem, ki nimajo nobenih znakov bolezni oziroma ne izkazujejo tveganih stikov, zgolj na podlagi razlikovanja, ali izpolnjujejo PCT pogoj ali ne.

35Odločba Ustavnega sodišča U-l-132/21 z dne 2. 6. 2022, v kateri je ugotovilo, da so bili v neskladju z Ustavo določba 7. člena Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin²², 5. člena Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji²³ in Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 90/20 z dne 24. 6. 2020, v nadaljevanju Odlok 90/20) v delu v katerem so urejali obvezno uporabo zaščitne maske ali druge oblike zaščite ustnega in nosnega predela ter obvezno razkuževanje rok, in jih razveljavilo, za obravnavano zadevo ni uporabljiva. Ne nanaša se namreč na preverjanje izpolnjevanja PCT pogoja in odrejanje izobraževanja na daljavo, zato se tožnik v zvezi s tem nanjo neutemeljeno sklicuje. Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na pomanjkanje pravne podlage tožene stranke za zahtevo po nošenju mask in tožnikovega sklicevanja na odločbo Ustavnega sodišča U-l-132/21 z dne 2. 6. 2022 v zvezi s tem, pa se sodišče ni opredelilo. V obrazložitvi te sodbe k II. točki izreka je namreč že pojasnilo, zakaj je ugotovitveni tožbeni zahtevek v tem delu nedopusten.

36Sodišče pripominja še, da tožnik toženi stranki sicer utemeljeno očita, da je s svojim dejanjem posegla v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, to ne nazadnje priznava tudi tožena stranka sama, ko navaja, da je nesporno, da ukrepi, ki so namenjeni preprečevanju širjenja nalezljive bolezni, posegajo v ustavne pravice, a to še ne pomeni, da je poseg ustavno nedopusten oziroma nezakonit. Tožena stranka je namreč, ko je od tožnika, ostalih učencev in zaposlenih zahtevala obvezno izvajanje testiranja s testi HAG za samotestiranje učencev pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj in zaposlenih, kakor tudi preverjala predhodna pisna soglasja oziroma nesoglasja staršev ali zakonitih zastopnikov k izvajanju testiranja učencev, ravnala zakonito, saj je morala skladno s prvim odstavkom 6. člena ZUP spoštovati in izvajati takrat²⁴ veljaven Odlok 174/21.

37Po povedanem sodišče sodi, da dejanja tožene stranke niso bila nezakonita oziroma, da je z dejanji zakonito posegla v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo v tem delu 1. točke tožbenega zahtevka kot neutemeljeno zavrnilo.

38Sodišče je v tej zadevi v skladu s prvim odstavkom 279. a člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker so se vse stranke glavni obravnavi odpovedale.

K IV. točki izreka:

39Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.

¹ Povzete so le tožbene navedbe zoper ravnanje tožene stranke (v tej zadevi), ne pa tudi navedbe, ki se nanašajo na akte Republike Slovenije oziroma Vlade (ki je bila prvotožena stranka v zadevi I U 641/2022).
² Ur. l. št. 138/21 z dne 31. 8. 2021.
³ Po spremembi Odloka, objavljeni v Ur. l. RS, št. 177/2021 z dne 11. 11. 2021.
⁴ O tem tožbenem zahtevku odloča sodišče v novem sojenju.
⁵ Dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 3. knjiga, str. 509.
⁶ Glej M. Dobravec Jalen, B. Domjan Pavlin, M. Faganel, P. Golob, E. Kerševan, A. Kmecl, R. Pirnat, N. Smrekar, T. Steinman, Z. Štucin in B. Žuber: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV založba Ljubljana 2019, komentar k 4. členu, stran 44, 13. odstavek.
⁷ Glej sodbo tega sodišča II U 135/2023 z dne 31. 1. 2024, 20 točka obrazložitve in sklep II U 94/2022 z dne 20. 4. 2022, 20. točka obrazložitve.
⁸ Enako tudi sklep tega sodišča I U 1878/2021 z dne 30. 3. 2022.
⁹ Glej sklep VSRS I Up 149/2022 z dne 28. 9. 2022, 13. točka obrazložitve.
¹⁰ Glej sklep VSRS I U 159/2015 z dne 20. 1. 2016, 22. točka obrazložitve.
¹¹ Skladno z določbo drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se navedena dejstva štejejo za priznana. Citirani člen določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.
¹² Ta se glasi: "Če obstaja neposredna nevarnost za širjenje nalezljive bolezni, se obvezni pregledi lahko odredijo tudi za: druge osebe, ki s svojim delom in ravnanjem lahko prenesejo nalezljivo bolezen."
¹³ Ta se je takrat glasil: "Kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, lahko Vlada Republike Slovenije odredi tudi naslednje ukrepe: določi pogoje za potovanja v državo, v kateri obstaja možnost okužbe z nevarno nalezljivo boleznijo in za prihod iz teh držav ; prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih; prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni; omeji ali prepove promet posameznih vrst blaga in izdelkov."
¹⁴ Določba 8. člena Odloka 174/21 po spremembi objavljeni v Ur. l. RS, št. 177/21 z dne 11. 11. 2021.
¹⁵ Točka 101 citirane ustavne odločbe, enako tudi sodba tega sodišča I U 294/2022 z dne 18. 11. 2022, 17. točka obrazložitve.
¹⁶ Primerjaj sodbo tega sodišča I U 1519/2021 z dne 13. 12. 2022, 18. točka obrazložitve.
¹⁷ Tako npr. sodba in sklep VSRS VIII Ips 2/2009 z dne 25. 1. 2011 in sodbi VSRS VIII Ips 166/2011 z dne 19. 11. 2012 in VIII Ips 243/2013 z dne 24. 2. 2014.
¹⁸ Z razveljavitvijo se protiustavne ali nezakonite določbe izločene iz pravnega reda, kar pomeni, da formalno prenehajo veljati. Razveljavitev ima torej učinek splošnega pravnega akta (erga omnes) in jo morajo pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti spoštovati vsi posamezniki, zlasti pa tudi državni in drugi organi pri izvajanju svojih pristojnosti.
¹⁹ Glej sodbo tega sodišča I U 1519/2021 z dne 13. 12. 2022, 19. in 20. točka obrazložitve.
²⁰ Ta določa, da organ v upravni zadevi odloča po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil (načelo zakonitosti).
²¹ Enako tudi sodba tega sodišča I U 294/2022 z dne 8. 11. 2022, 19. točka obrazložitve.
²² Uradni list RS, št. 52/20 in 58/20.
²³ Uradni list RS, št. 60/20.
²⁴ To je v obdobju od 17. 11. 2021 do 21. 2. 2022.