VSC Sodba II Kp 11767/2017

I. Pritožbama se delno ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obtožencema v pogojnih obsodbah ter ob nespremenjenih preizkusnih dobah določeni kazni znižata na 1 (eno) leto in 1 (en) mesec zapora.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni ter v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena in v zvezi s 34. členom KZ-1. Obtožencema je izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obema določilo kazen eno leto in tri mesece zapora ter obema preizkusno dobo v trajanju dveh let. Obtoženemu A. A. je v "določeno kazen" (pravilno: v izrečeno kazen v primeru preklica pogojne obsodbe) vštelo čas pridržanja dne 23. 3. 2017. Obtožencema je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2Zoper sodbo sta se pritožila:

- zagovornik obtoženega A. A., kot je uvodoma navedel, "iz vseh pritožbenih razlogov". Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti vseh očitkov, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in (zadevo) vrne sodišču prve stopnje v ponovno "odločanje";

- zagovornik obtoženega B. B. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbeni razlog po 3. točki 370. člena v zvezi s 373. členom ZKP). Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred "spremenjenim senatom" (pri čemer je bil postopek v tej zadevi izveden pred sodnico posameznico).

3Pritožbi sta delno utemeljeni.

4Preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb je na pritožbeni stopnji pokazal, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje ter na ugotovljeno dejansko stanje ustrezno apliciralo materialno pravo, vse ob upoštevanju imperativa iz drugega odstavka 3. člena ZKP. Za svojo odločitev je navedlo razumne in prepričljive razloge, ki jih višje sodišče sprejema ter se jim v izogib ponavljanju pridružuje, medtem ko izvajanja v obeh pritožbah zavrača kot neutemeljena, kot sledi.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je iz krivdoreka razglašene sodbe, ki predstavlja sodbeni izvirnik, in iz pisnega odpravka sodbe izpadel abstraktni del opisa obtožencema očitanega kaznivega dejanja glede na tenor vložene obtožnice. Kljub temu je izrek izpodbijane sodbe še vedno sklepčen, saj vsi v abstraktnem delu zatrjevani zakonski znaki kaznivega dejanja po tretjem v povezavi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 in v povezavi s 34. členom KZ-1 (namen pridobitve protipravne premoženjske koristi A. A., resnost prezentirane grožnje oškodovancu, poskus prisiljenja oškodovanca, da bi ta ravnal v škodo svojega premoženja, ter izvršitev kaznivega dejanja s strani dveh oseb in z uporabo orožja) v celoti izhajajo ter so substancirani tudi v konkretnem delu opisa, kot ta izhaja iz izpodbijane sodbe. Zagovorniku obtoženega A. A. ni mogoče pritrditi, da v krivdoreku sodbe ni zadosti konkretiziran zakonski znak namena pridobitve protipravne premoženjske koristi sebi (v primeru A. A.) oziroma drugemu (v primeru obtoženega B. B.). Substancirano je namreč, da je bilo ravnanje obtožencev usmerjeno v izsiljevanje oškodovanca, naj umakne "tožbo" oziroma "izterjavo" na sodišču, pri čemer gre (v pravnem pogledu) za umik predloga za izvršbo odškodninske terjatve v znesku 1.800,00 EUR kot predmeta izvršilnega postopka I 35/2016 pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, v katerem je kot upnik nastopal oškodovanec, kot dolžnik pa obtoženi A. A. Zato je povsem očitno in na ravni konkretnega dela opisa zatrjevano, da se je namen pridobitve protipravne premoženjske koristi nanašal prav na opustitev prisilne izterjave terjatve v višini 1.800,00 EUR v korist A. A., ne glede na to, da je iz krivdoreka sodbe (iz tudi višjemu sodišču neznanih razlogov) izpadel t. i. abstraktni dejanski stan.

6Kršitev kazenskega zakona ni podana niti v luči pritožbenih navedb, da iz izreka sodbe ne izhaja oziroma se ne zatrjuje sostorilstvo v smislu drugega odstavka 20. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je obtožencema očitano kaznivo dejanje pravno opredelilo po tretjem odstavku 213. člena KZ-1 (v zvezi s prvim odstavkom istega člena in s 34. členom KZ-1), ki v relevantnem delu inkriminira izvršitev dejanja iz prvega (ali drugega) odstavka tega člena s strani dveh (ali več) oseb. Gre za t. i. nujno udeležbo, kjer že sam zakonski opis kvalificirane oblike kaznivega dejanja (v tem primeru poskusa) izsiljevanja predpostavlja več storilcev. Zato bi bilo še dodatno sklicevanje na drugi odstavek 20. člena KZ-1 v krivdoreku sodbe odveč, saj kaznivo dejanje po relevantnem delu tretjega odstavka 213. člena KZ-1 ne more biti izvršeno drugače kot v sostorilstvu. Iz opisa dejanja v krivdoreku sodbe nadalje, kot je bilo pojasnjeno že v prejšnji točki te sodbe, substancirano izhaja, da sta obtožena ravnala z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi A. A., obenem pa so konkretizirana tudi njuna izvršitvena ravnanja v opredeljenih časovnih in krajevnih okoliščinah. Zagovornik obtoženega A. A. v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi se za sklepčnost izreka sodbe v njem moralo zatrjevati najmanj zavestno sodelovanje in "eventualni" predhodni dogovor med obtožencema v smislu opredelitve sostorilstva. Drži, da mora poleg objektivnega kriterija sostorilstva v luči drugega odstavka 20. člena KZ-1 (uresničevanje vsaj dela zakonskih znakov kaznivega dejanja ali pa odločilno prispevanje k izvršitvi) obstajati zavest in volja sostorilcev, da skupaj sodelujejo pri uresničitvi kaznivega dejanja. Skupna volja temelji na dogovoru, ki je lahko izrecen, zadošča pa tudi tihi ali konkludentni dogovor, pri čemer niti ni potrebno, da bi bil ta podan pred izvršitvijo - do dogovora lahko pride celo, ko se je dejanje že začelo izvrševati. Ne nazadnje skupna volja sostorilcev ni izključena niti tedaj, ko med udeleženci ni nikakršnega dogovarjanja in gre le za spontano skupno delovanje. Na ravni opisa kaznivega dejanja je odločilno, da je zaključek o obstoju ravnanja v sostorilstvu moč narediti, če iz zatrjevanih okoliščin in ravnanj vsakega posameznika jasno izhaja, da je v času izvrševanja kaznivega dejanja anticipiral ravnanja drugega ter hotel (ali privolil), da njegovo ravnanje kot dopolnitev ravnanj drugega privede do prepovedane posledice. Ob tako izpolnjenih pogojih se vsakemu od sostorilcev pripišejo ravnanja drugega, kot da bi bila njegova,¹ zavest in volja sostorilcev pa se nanašata na celotno skupno delovanje.

7Povzeta izhodišča prvenstveno sporočajo, da opisovanje predhodnega dogovora med obtožencema ni konstitutivni del opisa kaznivega dejanja, zato razlogi o tem spadajo v obrazložitev sodbe, ne v njen krivdorek. Gre namreč za okoliščino, na katero je mogoče sklepati iz ugotovljenih objektivnih dejstev. Prvo sodišče se je v tč. 26 obrazložitve strnjeno opredelilo, da sta obtoženca v ciljnem prizadevanju pridobiti protipravno premoženjsko korist A. A. po predhodni skupni odločitvi zavestno sodelovala pri dejanju v t. i. skupnem načrtu. Kot izhaja iz prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe, sta se za izvršitev dejanja odločila in dogovorila na poti v Maribor, pri čemer je bil izpodbit njun zagovor, da sta se želela s C. C. (v bistvenem) le vljudno pogovoriti. Nestrinjanje s takimi zaključki sodbe pa že pojmovno ne more utemeljiti pritožbeno zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč izraža zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Ker je opis kaznivega dejanja sklepčen, zagovornik ne more uspeti s pritožbenimi opozorili, da obrazložitev sodbe ne more nadomestiti manjka zakonskih znakov v izreku. Takšen procesni položaj v konkretni zadevi namreč ni podan. Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo VS RS v zadevi I Ips 217/2000, ki je bila izdana pred 22 leti. Kasnejša sodna praksa tudi precedenčnega sodišča, ki je bila zgoraj citirana, ne pritrjuje stališču zagovornika, da iz obtožbenih in sodbenih očitkov ne izhaja subjektivni element sostorilstva ter da pravna opredelitev kaznivega dejanja po tretjem odstavku 213. člena KZ-1 ni pravilna.

8Prav tako ne drži, da obtoženemu A. A. "ni možno pripisati ravnanj drugih" (tj. soobtoženega B. B.), ter ne drži pritožbeno stališče, da ravnanja, ki se očitajo A. A., ne predstavljajo kaznivega dejanja in ne pomenijo izpolnitve relevantnih zakonskih znakov. Iz opisa kaznivega dejanja med drugim izhaja, da je Koplan po tem, ko je oškodovanca (tj. ob lažnivem predstavljanju kot A. A. "odvetnik") že spraševal, če ga je kaj strah, ko živi tako blizu gozda, oškodovanec pa se o plačilu odškodnine ni želel pogovarjati, po telefonu poklical A. A., ki je C. C. pred leti pretepel v Medvodah. A. A. je prišel na dvorišče, stopil neposredno pred C. C., mu najprej rekel, naj prekine postopek (izvršbe), nato pa ga je še grobo vprašal, ali bo umaknil "tožbo". Po negativnem odgovoru oškodovanca se je B. B. obrnil tako, da je C. C. videl pištolo v žepu njegove bunde, in oškodovancu dejal, naj v roku enega tedna umakne "izterjavo" na sodišču, če ne želi imeti nevšečnosti, ter da ga bodo v nasprotnem primeru "pospravili".

9Kljub temu, da obtoženi A. A. striktno s svojim izvršitvenim ravnanjem C. C. ni izrecno napovedal neugodne posledice, če ne bo umaknil predloga za izvršbo, kar je esencialna vsebina (resne) grožnje v smislu zakonskega znaka po prvem in tretjem odstavku 213. člena KZ-1, temveč je resno grožnjo tako verbalno (z napovedjo, da ga bodo "pospravili", torej likvidirali, in z namigi na prestrašenost zaradi življenja ob gozdu) kot konkludentno (s prezentiranjem orožja - pištole) komuniciral soobtoženi B.B., je A. A. s svojo prisotnostjo nedvomno odločilno prispeval k izvršitvi kaznivega dejanja, s čimer je na ravni opisa dejanja izražen objektivni kriterij sostorilstva v smislu drugega odstavka 20. člena KZ-1 tudi za A. A. Že iz opisa kaznivega dejanja je namreč razvidno usklajeno ravnanje obeh obtožencev, pri čemer je do oškodovanca najprej pristopil Koplan in se predstavil kot "odvetnik" A. A. ki je C. C. pred leti pretepel ter v korist katerega je bil usmerjen namen obtožencev pridobiti protipravno premoženjsko korist. Ko je na kraj takoj zatem osebno prišel tudi A. A. (ki je predvsem zato, ker je bilo ravnanje obtožencev usmerjeno v njegovo korist, dejanje gotovo šel za svoje in mu je v luči subjektivnega elementa sostorilstva pripisati tudi ravnanja Koplana), je s svojo prisotnostjo, ko je oškodovancu velel, naj prekine postopek, in ga spraševal, če bo umaknil "tožbo", nato pa spremlja B. B., ki je C. C. grozil s "pospravitvijo" in neverbalno s pištolo, ravnal v sostorilstvu s soobtoženim B. B., pri čemer je oškodovanec resnost ter (z)možnost uresničitve groženj povezal tudi (zlasti) z navzočnostjo A. A. kot protagonista doživete pretekle nasilne izkušnje s fizičnim obračunom. Pri tem gre za pomembno okoliščino, ki je vplivala na prestrašenost oškodovanca, v opisu dejanja pa je scela zadostno konkretizirano, da se je C. C. prestrašil zaradi (so)učinkujočega ravnanja obeh obtožencev, in ni treba, da bi za sklepčnost izreka sodbe moralo biti izrecno substancirano, da se je C.C. A. A. bal že zaradi pretepa. Odločilen je torej zgolj skupni učinek delovanja sostorilcev kot podlaga za pravno vrednotenje njihove udeležbe, ta pa brez dvoma sporoča, da gre tudi obtoženega A. A. šteti za sostorilca. Razlogi v tč. 26 napadene sodbe, čeravno nekoliko drugače ubesedeni, so zato v ključnem pravilni. Razglabljanja zagovornika v pritožbi v smeri pomena "grobega" vprašanja so glede na zapisano brezpredmetna, enako pa velja za problematiziranje sodbenega opisa, iz katerega izhaja "le" očitek A. A. da je stopil neposredno pred oškodovanca, kar naj ne bi bilo "nekaj posebej grozečega". Obrazložitev sodišča prve stopnje (tč. 23 sodbe), da se je obtoženi A. A. ob neposrednem približanju C. C. slednjemu postavil "čisto pred nos", na podlagi česar je oškodovanec sklepal, da ga bo udaril, temelji na izpovedih oškodovanca tako v preiskavi kot na glavni obravnavi, zato ne drži, da bi prvo sodišče "dodajalo očitke", še najmanj pa drži nepodprto sklepanje, da naj bi se sodišče zavedalo, da je opis kaznivega dejanja glede A. A. pomanjkljiv.

10Kot je bilo povedano že uvodoma, pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke analitične in sintezne dokazne ocene napadene sodbe (zlasti tč. 9 - 22 razlogov), s čimer je sodišče prve stopnje natančno argumentiralo, zakaj je zagovora obeh obtožencev ocenilo kot neverodostojna in neresnicoljubna ter zakaj je štelo, da je izvršitev kaznivega dejanja obtoženima dokazana. Kolikor pritožbi zagovornikov izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, velja načelo dispozitivnosti pritožbenega postopka in sodišče druge stopnje pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja motri le v okviru pritožbenih navedb.

11Sodišče prve stopnje je povzelo vsebino oškodovančevega klica na OKC takoj po izvršitvi kaznivega dejanja (tč. 9 izpodbijane sodbe), zapisnika o sprejemu ustne ovadbe z dne 28. 2. 2017 ob 11.38 uri in zapisnika o sprejemu ustne ovadbe z dne 1. 3. 2017 (tč. 10), oškodovančeve izpovedbe v preiskavi in na glavni obravnavi (tč. 11) ter se glede njegovih izjav med (pred)kazenskim postopkom na več mestih sodbe opredelilo, da je obravnavani historični dogodek, vključno z izvršitvenimi ravnanji obeh obtoženih, oškodovanec v bistvenih delih skladno opisoval, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. V tč. 14 obrazložitve se je opredelilo, da je izjavam oškodovanca sledilo, pri čemer ni našlo nobenega razloga, da bi slednji obtožena po krivem obremenil. Atomistično dokazno oceno oškodovančevih izjav je utrdilo s holistično oceno drugih izvedenih dokazov, tj. izpovedb prič D. D. (tč. 12), E. E. (tč. 13), F. F. v zvezi tudi z dokaznim vrednotenjem izsledkov hišnih preiskav pri obeh obtožencih (tč. 16 in 19) ter G. G. (tč. 17). Zagovora obeh obtoženih je ovrglo z utemeljenimi razlogi, vključno z razlogi, zakaj ni verjelo zanikanju, da je obtoženi B. B. v interakciji z oškodovancem prezentiral pištolo (tč. 18 - 21). S predmetnimi razlogi soglaša tudi višje sodišče in ne sprejema pritožbenih tez, da se je oškodovanec z "bujno domišljijo" ustrašil le pojave A. A. ter ne izrečenih verbalnih groženj, okrepljenih z uporabo orožja.

12V zapisnikih o sprejemu ustne ovadbe z dne 28. 2. 2017 in 1. 3. 2017, ki ju je podpisal, ter v preiskavi 17. 4. 2018, kar je le dobro leto dni po izvršitvi kaznivega dejanja, je oškodovanec izrek verbalne grožnje s "pospravljenjem" (kolikor v roku enega tedna ne bo umaknil izvršbe) jasno pripisal obtožencu B. B. Na glavni obravnavi dne 5. 9. 2023, torej šest let in pol po dogajanju, o katerem je bil zaslišan, je C. C. že uvodoma izpovedal, da je od dogodka minilo nekaj let, da dobesedno ne ve in da vztraja pri izjavi, ki jo je že dal. Pri odgovoru na vprašanje, kdo je rekel, da ga bodo "pospravili", ni bil prepričan ("rekel mi je A. A. ali saj ne vem" - list. št. 250) ter je le v zaključku izpovedbe te besede pripisal obtoženemu A. A. Tehtna je zato dokazna ocena sodišča prve stopnje (tč. 11 in 15 razlogov), ki je sledilo C. C. izjavam tako v predkazenskem postopku kot v preiskavi, kar vse je bilo časovno občutno bližje obravnavanemu dogajanju, medtem ko na njegovo verodostojnost, ko se je na glavni obravnavi skliceval na svoje prejšnje izjave (vključno z grožnjo o "pospravljenju"), tudi po presoji pritožbenega senata nima kvarnega vpliva dejstvo, da človekov spomin v obdobju šestih let in pol pač nekoliko zbledi. Zato ni razumnega dvoma v dokazanost tudi tega dela očitka, tj. okoliščine, da je grožnjo s "pospravljenjem" oškodovancu izrekel B. B., dokazna ocena resnicoljubnosti oškodovanca, ki je bistvenem ves čas skladen in ne nasprotno, pa ni v ničemer oporečna. Res je bil A. A. tisti, ki je oškodovanca v preteklosti pretepel, pri izvršitvi dejanja pa sta bila navzoča oba obtoženca, pri čemer je pištolo nosil celo obtoženi B. B., zato ni nič "nenavadnega" v tem, če se oškodovanec po več letih ni več natančno spomnil, kdo je izrekel specifične besede. C. C. je bil decidiran in prepričljiv pri povzemanju formulacije grožnje, da ga bodo "pospravili", zaradi česar v pritožbenem postopku ne bo moč uspeti z označevanjem termina za "anahronizem" ter s posplošenimi špekulacijami, da se v okolju, iz katerega izhajata obtoženca, ta beseda ne uporablja.

13Upravičeno je prvo sodišče skrbno dokazno oceno verodostojnosti oškodovanca oprlo tudi na izpovedbo priče D. D. (tč. 12 izpodbijane sodbe), ki je iz hiše opazovala kritično dogajanje, opisala oba obtoženca in njuno interakcijo z oškodovancem ter sama, ko so vsi trije moški prišli v bližino hiše, slišala besede, češ da mora oškodovanec umakniti neko tožbo, drugače ga bodo "pospravili". To pomeni, da ne gre le za posredno pričo, ki bi o vsebini dogajanja izvedela zgolj od oškodovanca (čeravno ji je oškodovanec skladno kot v lastni izpovedbi opisoval potek dogajanja, vključno s tem, da je imel "odvetnik" v žepu pištolo). Poleg tega, da je D.D. sama slišala verbalno grožnjo (ki jo je glede na prepričljivo dokazno oceno izrekel obtoženi B. B., kljub temu, da D. D. ni zaznala, kdo jo je izrekel, saj sta ji obtoženca, ki ju ni poznala, v tem trenutku kazala hrbet), kar potrjuje izpovedbo oškodovanca, je sama priča zaznala še, da je bil oškodovanec, ko je v hišo pritekel po mobilni telefon, prestrašen in je deloval povsem zmedeno. Resnicoljubnosti priče D. D. ne bo moč izpodbiti s pavšalno trditvijo, da gre za oškodovancu naklonjeno pričo.

14Enako velja za E. E. (tč. 13 izpodbijane sodbe), ki je resda posredna priča, a je potrdil izpovedbo oškodovanca, da je E. E. še isti dan po izvršenem kaznivem dejanju poklical po telefonu. E. E. je izpovedal, da mu je C. C., ki je bil vznemirjen, sporočil, da so ga prišli domov izsiljevat za denar in mu grozit s pištolo, ter ga (kot udeleženca pretepa v Medvodah) opozoril, da bodo verjetno prišli še k njemu (kar se sicer ni zgodilo). Kot enega od storilcev je oškodovanec identificiral obtoženega A. A. Nobenega razumnega pojasnila ni, zakaj bi C. C. E. E. v takojšnjem klicu govoril neresnice in ga po nepotrebnem vznemirjal, če do kaznivega dejanja ne bi prišlo, prav tako nerazumno pa je, če bi neresnice govoril partnerki D. D., ki z obtoženima ter odškodninskim (izvršilnim) postopkom zaradi pretepa v Medvodah navsezadnje ni (bila) v ničemer povezana. Okoliščina, da je bil E. E. med zaslišanjem na glavni obravnavi zmeden glede časovnih parametrov obravnavanega dogodka, nima nobene teže v smeri neuspešnega izpodbijanja verodostojnosti izpovedbe te priče. Za resnicoljubnost priče nimajo pomena niti pritožbena opozorila, da je bil E. E. pred obravnavo v kontaktu s C. C. E. E. je pojasnil, da z oškodovancem sicer nima stikov, ga pa je poklical, ko je dobil vabilo na glavno obravnavo, in ga vprašal, če on tudi, a mu je C.C. rekel, da je bil že zaslišan. Slišala sta se še pred tremi ali štirimi dnevi, a mu oškodovanec ni nič povedal, kaj so ga spraševali na sodišču, rekel je le, da gre najverjetneje za isto zadevo. Drugega nista govorila, na dan zaslišanja E. E. pa mu je oškodovanec poslal le SMS, naj ga pokliče, ko bo konec. Ker niti pritožbeno sodišče nima razloga, da E. E. ne bi verjelo, takšna "interakcija" z oškodovancem na dokazno oceno verodostojnosti njegove izpovedbe nima vpliva.

15Da je imel eden od sostorilcev (obtoženi B. B.) v žepu jakne oziroma bunde pištolo, ki jo je prezentiral oškodovancu, pri čemer je slednji videl kopito v rjavi barvi, je oškodovanec navajal v obeh že omenjenih zapisnikih o sprejemu ustne ovadbe (policist G. G., ki je sprejel prijavo z dne 28. 2. 2017, je to potrdil) in med obema zaslišanjema pred sodiščem. O pištoli je oškodovanec še isti kritični dan povedal D. D. ter E. E. Dejstvo je, da oškodovanec ob klicu na OKC ob 10.58 uri (tč. 9 izpodbijane sodbe) pištole ni omenil, pri čemer je življenjsko sprejemljivo njegovo pojasnilo na glavni obravnavi, da je bil ob klicu zmeden, kar je potrdila tudi tedaj navzoča priča D. D., obenem pa je bil C. C. nedvomno prestrašen, kar izhaja iz njegove izpovedbe ter iz izpovedb D. D., E. E. in kriminalista F. F., ki je oškodovanca ocenil kot prestrašenega še ob podajanju druge kazenske ovadbe naslednji dan, torej 1. 3. 2017. Posledično ima prav sodišče prve stopnje (tč. 21 razlogov), da je izostanek omembe pištole ob prvotnem klicu na OKC, tj. takoj po odhodu obtožencev s kraja, pripisati le oškodovančevi psihični reakciji na travmatični dogodek, njegove izjave o uporabi pištole pa so konsistentne vse od sestave zapisnika o sprejemu ovadbe kritičnega dne ob 11.38 uri dalje. Da bi moral imeti oškodovanec ob klicu na 113 v mislih opozarjanje policistov na njihovo varnost, je nerazumno pričakovanje. Uporaba pištole pri izvršitvi kaznivega dejanja, kot je na več mestih izpodbijane sodbe prepričljivo argumentiralo prvo sodišče, je obtožencema tudi po presoji sodišča druge stopnje z zanesljivostjo dokazana. Da je oškodovanec D. D. takoj po dogodku povedal za pištolo, njegove obremenilne izjave utrjuje, ne nasprotno. Nič nenavadnega tudi ni v okoliščini, če je oškodovanec pištolo v desnem žepu bunde obtoženega B. B. opazil takrat, ko je B. B. z obratom telesa C, C, pravzaprav opozoril na orožje, s čimer je konkludentno okrepil verbalno grožnjo s "pospravljenjem", torej likvidacijo. Oškodovanec je izpovedal, da tedaj, ko sta s B. B.hodila od kurnika proti hiši (pred prihodom A. A. na kraj), ni polagal pozornosti na B. B.oblačila, saj v tem trenutku B. B. še ni izrekel grobih besed, nato pa se je intenzivnost dogajanja stopnjevala, vse v zvezi B.B. sklicem obtožencu A. A. kot izhaja iz dokazanega krivdoreka izpodbijane sodbe, zato pritožbena teza o "neobičajnosti" zaznav C. C. ne bo mogla požeti uspeha.

16Potem ko je sodišče prve stopnje razlogovalo, zakaj izsledki opravljenih hišnih preiskav potrjujejo zaključek, da je imel obtoženi B. B. v žepu pištolo v tedanji lasti obtoženega A. A. (tč. 16 izpodbijane sodbe), je v tč. 17 - 21 obrazložitve z zadostno stopnjo zanesljivosti razlogovalo tudi, zakaj okoliščina, da policijska patrulja G. G. -H. H. ob varnostnem pregledu obtožencev in pregledu osebnega vozila BMW, s katerim sta se obtožena pripeljala na (odročen) dom oškodovanca, ni izsledila orožja, še ne pomeni, da pištole nista prinesla ter uporabila na kraju kaznivega dejanja. Glede na dejstvo, da v posledici vsebine klica oškodovanca na OKC, ko ta pištole (še) ni omenil, policista podatka o orožju nista imela ter zato nista in niti nista mogla opraviti drugega kot vizualen, ne-detajlni pregled vozila (saj bi za preiskavo zaprtih ter skritih prostorov v vozilu potrebovala odredbo za hišno preiskavo). Pravilen je tudi zaključek prvega sodišča, da odsotnost najdbe pištole v vozilu (pri čemer je C. C. že ob odhodu obtožencev od hiše naznanil, da bo obvestil policijo, in sta obtoženca zaustavitev gotovo lahko pričakovala) tako na analitični kot sintezni ravni ne potrjuje zagovorov obeh obtožencev, da pištole nista imela, saj sta jo mogla pospraviti že v zaprte dele v notranjosti vozila ter jo tako skriti pred površinskim pregledom, kakršen je bil izveden. Seveda ni nujno, da bi jo morala ob varnostnem pregledu nositi na svojih telesih. Takšna dokazna ocena sodbe temelji v prepričljivo dognanih okoliščinah, na sklepe o odločilnih dejstvih pa nima vpliva pritožbena razprava o tem, kje naj bi obtoženca prenašala 12.000,00 EUR gotovine. Tudi če je imel obtoženi A. A. pri sebi 12.000,00 EUR (za nakup vozila v Mariboru), nista obtoženca niti zagovorno navajala, da naj bi del tega denarja eventualno ponujala oškodovancu, zato povezave med gotovino in izvršitvijo dejanja ni. Srž sklepanja o naravi pregleda obtoženih in vozila BMW temelji v izpovedbi policista G. G., ki je v nasprotju s stališčem pritožbe dovolj jasno razkril, da vozilo ni bil natančno pregledano (ter, kot prav tako že rečeno, brez sodne odredbe niti ni moglo biti). Pri zanesljivi dokazni oceni ne more biti govora o kršitvah načela domneve nedolžnosti oziroma pravila in dubio pro reo. Policist H. H., kot izhaja že iz izpodbijane sodbe (tč. 18 razlogov), se je dogodkov zelo bežno spomnil, izpovedal pa je, da je "procesna dejanja" izvajal policist G. G. Golo predvidevanje H. H., da je bilo že pred varnostnim pregledom oseb in avta "po vsej verjetnosti moralo biti omenjeno orožje", je bilo ovrženo tako z izpovedjo G. G., ki je zadevo obravnaval ter si jo je zato natančneje zapomnil, hkrati pa s povzeto vsebino oškodovančevega klica na OKC. S pritožbenim "čudenjem", da ni bilo nobenega vloženega truda, da bi se vozilo, v katerem sta bila obtoženca, še enkrat ustavilo in dodatno pregledalo, tj. potem ko je bil od C. C. pridobljen podatek o uporabi orožja, ne bo mogoče prodreti, saj ob celoviti dokazni oceni izpodbijane sodbe okoliščina, da obtoženca nista bila ponovno ustavljena, nima razbremenilne narave, kot to v pritožbi nakaže zagovornik obtoženega B. B. Ne le, da je policist G. G. izpovedal, da po pridobitvi podatka o pištoli obtoženca kljub obveščanju OKC nista bila več izsledena - po varnostnem pregledu oseb in vozila je bilo obema obtožencema nedvomno jasno, da sta po prijavi oškodovanca predmet policijskega zanimanja, ter bi se orožja lahko znebila. Zato pritožbene špekulacije v smeri rezultatov ponovne zaustavitve vozila nimajo relevantne teže.

17Preizkus odločbe o kazenskih sankcijah, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo na podlagi 386. člena ZKP, je pokazal, da je sodišče prve stopnje obtožencema sicer utemeljeno izreklo pogojni obsodbi kot sankciji opozorilne narave, pri določenih kaznih zapora ustrezno ovrednotilo olajševalne okoliščine v njuni sferi (čeprav je zamešalo podatke o mladoletnih otrocih obeh obtožencev) in odmerilo ustrezni preizkusni dobi. Sodišče druge stopnje pa je v pogojnih obsodbah določeni kazni znižalo, saj je prvo sodišče kot obteževalne upoštevalo tudi okoliščine, ki jih ne bi smelo.² Pri obeh obtoženih je sodišče navedlo (tč. 32 in 33 izpodbijane sodbe), da je kot obteževalne upoštevalo okoliščine, v katerih sta obtoženca delovala, saj sta se nenapovedano pojavila na domu oškodovanca ter s svojim ravnanjem posegla v oškodovančeve človekove pravice in svoboščine, pri čemer naj bi upoštevalo še (nepojasnjeno) "stopnjo ogrožanja". Okoliščin, ki jih uokvirja že krivdorek sodbe in pri katerih ne gre za okoliščine dodatno obteževalne narave (kot je pravilno ovrednotena istočasna izpolnitev dveh kvalifikatornih zakonskih znakov dejanja po tretjem odstavku 213. člena KZ-1), pač ni mogoče upoštevati kot obteževalnih okoliščin, ki bi vplivale na odmero kazni. Zato je pritožbeno sodišče, upoštevajoč ostale ter neproblematično ovrednotene okoliščine, ob abstrahiranju okoliščin samega kaznivega dejanja določeni kazni znižalo na eno leto in en mesec zapora, pri čemer takšni kazni ocenjuje kot primerni ter pravični.

18Tako je pritožbeno sodišče ob delni ugoditvi pritožbama, kolikor gre za preizkus po 386. členu ZKP, izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji. Ker zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani in uradoma preizkušanih kršitev ni ugotovilo (prvi odstavek 383. člena ZKP), je višje sodišče v ostalem obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter v vseh nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bilo s to sodbo deloma odločeno v korist obtožencev, sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila odmerjena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Prim. sodbo VS RS I Ips 41440/2018 z dne 26. 11. 2020 (tč. 6 obrazložitve).
² Skrajno nenavadno je že razlogovanje izpodbijane sodbe (tč. 31), da naj bi dejanje ostalo pri poskusu zgolj iz razloga, ker je oškodovanec nemudoma po dogodku poklical policijo. Dejanje je namreč ostalo pri poskusu, ker oškodovanec ni umaknil predloga za izvršbo, s čimer nima obveščanje policije nič neposredno relevantnega opraviti, pojem prepovedane posledice pri obravnavanem kaznivem dejanju pa ni identičen pojmu zagrožene posledice.