VDSS Sodba Pdp 354/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od septembra 2018 do marca 2022 plačati v prvem odstavku točke I izreka opredeljene zneske prikrajšanja pri plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov, v presežku (neto znesek od bruto osnove za mesece od januarja 2017 do aprila 2019 v skupnem znesku 2.906,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz drugega odstavka I. točke izreka) je zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v znesku 776,67 EUR, v roku 8 dni brez obresti, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za odločanje o zahtevku uporabilo določila ZObr, ki opredeljuje samo pripravljenost, in KPJS, ki določa višino dodatka za pripravljenost, nato pa svojo odločitev oprlo na Direktivo 2003/88/ES in v celoti sledilo stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 196/2018, kar pa je napačno glede na to, da se je pravna podlaga glede plačila za čas odrejene pripravljenosti po KPJS v vmesnem času spremenila. Citirani zadevi je neutemeljeno pripisalo neposreden učinek, ne da bi se pri tem opredelilo do vseh navedb tožene stranke. S posplošitvijo vseh nalog Slovenske vojske ni upoštevalo razlik med stražo in varovanjem državne meje. Tožena stranka je dokazala, da so se pripadniki SV znotraj aktivnosti varovanja državne meje tudi usposabljali - urili; na način spoznavanja novih terenov, različnih tipov zemljišča in vremenskih razmer, delovanja v pogojih zmanjšane vidljivosti itd. Vendar se sodišče do navedenega ni opredelilo. Napačna je tudi obrazložitev sodišča, da operacija Odboj ni odzivna izredna situacija, ker več let trajajočega pojava ni mogoče šteti za izredni dogodek. Tožena stranka meni, da je vojaška operacija (v pravem pomenu besede) izključno strokovni termin vojaške stroke in da to ni pravni termin, zato sodišče tega termina ne bi smelo samo, v nasprotju z opredelitvijo vojaške stroke, pomensko zapolniti. Tožena stranka je podala definicijo vojaške operacije, ki sta jo potrdili priči A. A. in B. B., prav tako je Sodišče EU v točki 83 sodbe v zadevi C-742/19 z dne 15. 7. 2021 jasno obrazložilo, da vojaške operacije potekajo tudi v mirodobnem času in da morajo biti kot take izvzete iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES. Vojaška operacija ni nujno posledica izrednega dogodka, ki ga je sodišče prve stopnje napačno pojmovalo. Trajanje migracijske situacije ni omililo njenih negativnih posledic. Z ugotovitvijo, da je operacija Odboj ustaljeno delo, je sodišče varovanju državne meje odreklo pomen. Ker so vse vojaške operacije načrtovane, ta kriterij ni pomemben za presojo. Prav tako je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je iz kronologije varovanja državne meje razvidno, da je mogoče to dejavnost izvajati s sistemom rotacije in načrtovanjem delovnega časa, glede na to, da je tožena stranka na tak način državno mejo varovala štiri leta. Sodišče je oprlo odločitev zgolj na izpovedbo priče C. C., pri tem pa spregledalo, da je sam tožnik v nadaljevanju izpovedal, da je bila pripravljenost pri varovanju državne meje nujna. Sodišče ni sledilo obširni izpovedi priče A. A., ki je v vtoževanem obdobju opravljal naloge častnika za povezavo med poveljstvom sil SV in Generalno policijsko upravo in je strokovnjak s tega področja. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sledilo pojmu vojaška operacija, ki sta ga pojasnila strokovnjaka s tega področja B. B. in A. A. B. B. je podal strokovno mnenje z dne 30. 1. 2023, v katerem je zapisal, da je operacija Odboj vojaška operacija v pravem pomenu besede, saj se je SV na podlagi svojih taktik, tehnik in postopkov prilagodila za sodelovanje s policijo, pri čemer pa policija ni imela možnosti vplivati na odločitve, kakšne taktike, tehnike in postopke bo izbral vojaški poveljnik za izvršitev določene naloge. Ocena sodišča prve stopnje, da je bila SV zgolj v podporni vlogi, ne drži, saj iz vseh pisnih izjav prič izhaja, da je SV s policijo sodelovala in je bila s sprejemom operativno taktičnega načrta sodelovanja s konca leta 2020 v prirejenem položaju, enako pa izhaja tudi iz predloženih listinskih dokazov. Sodišče prve stopnje je odločitev, da je mogoče varovanje državne meje izvajati s sistemom rotacij in načrtovanjem delovnega časa, sprejelo na podlagi dejstva, da je tožena stranka državno meje s sistemom rotacij uspešno varovala do leta 2019, preden je začela pripadnikom SV odrejati pripravljenost. Ti zaključki sodišča so povsem neutemeljeni, saj organizacija varovanja meje pred letom 2019 nima nobene zveze z organizacijo dela od leta 2019 dalje. Če se je varovanje državne meje pred letom 2019 oziroma v preteklosti organiziralo tako, da so pripadniki rotirali na 12 ur, to še ne pomeni, da bi bila taka organizacija učinkovita tudi med leti 2019 in 2022. Sodišče je pri tem spregledalo izjavo priče B. B., ki je izpovedal, da je varovanje meje bolj učinkovito, če so vojaki v stalni pripravljenosti. Prav tako sodišče ne sme presojati, koliko delovnih mest mora biti sistemiziranih oziroma kakšna naj bo formacija SV. Po mnenju tožene stranke so bile naloge varovanje državne meje, ki jih je v določenem obsegu opravljal tudi tožnik, brez dvoma vojaška operacija, zato je povsem nepomembno, kaj je delal tožnik. Tudi sodišče EU v obrazložitvi sodbe v zadevi C-742/19 ves čas ponavlja, da so določene kategorije vojaških dejavnosti v celoti izključene s področja uporabe Direktive 2003/88/ES in da je v izključni pristojnosti držav članic, da te vojaške dejavnosti opredelijo kot take. Ker je vojaška operacija - operacija Odboj v celoti izključena s področja uporabe Direktive, je posledično iz področja uporabe izključeno tudi delo, ki ga je tožnik v okviru te operacije opravljal. V 254. točki Pravil službe v Slovenski vojski je določeno, da lahko poleg straže v določenih razmerah varovanje objekta opravljajo tudi prijavna služba, recepcijska služba, intervencijska skupina in patrulja vojaške policije, če so postavljeni na to dolžnost z ukazom pristojnega poveljnika. Torej je tudi intervencijska skupina (D.), tako kot straža na posameznem objektu, samo ena izmed posameznih oblik fizičnega varovanja, za katero pa se samo smiselno uporabljajo postopki določeni za stražno službo. Po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje ključnim značilnostim D. (posredovanje na ogroženih objektih in okrepitev moštva za varovanje objektov na celotnem področju Republike Slovenije, prva skupina v visoki stopnji pripravljenosti, 15-minutni odzivni čas, pripadniki D. morajo imeti ob sebi vso opremo), ni pripisalo primerne teže. Ključne značilnosti D. že same po sebi dokazujejo, da sistem rotacije 12/12 ni primeren. Ker je D. tako kot straža tudi oborožena enota, ki opravlja fizično varovanje objektov, pa tako ne drži zaključek sodišča, da izjema od uporabe direktive ni podana tudi iz razloga, ker pri D. ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Sodišče prve stopnje je del izjave priče B. B. izvzelo iz konteksta in jo napačno interpretiralo. B. B. v svoji razlagi pojasnjuje, da obstaja več vrst delovanja Slovenske vojske, ter da je možna tudi izvedba vojaške operacije, čeprav ne gre za bojno delovanje, v okviru katere pa je potekalo tudi začetno usposabljanje oziroma operativno urjenje, kar je tožena stranka tudi dokazala, vendar pa sodišče ni naklonilo primerne teže usposobljenim strokovnim pričam tožene stranke. Višina plačila za stalno pripravljenost, določena v 46. členu KPJS, ni v nasprotju z Direktivo 2003/88/ES, ki z neposrednim učinkom izključuje kvečjemu drugi odstavek 97.e člena ZObr. Glede višine plačila za čas pripravljenosti je po mnenju tožene stranke potrebno upoštevati tudi sodbo Sodišča EU v zadevi C-742/19, kjer je v izreku zapisano, da je potrebno člen 2 Direktive razlagati tako, da se obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem mora biti vojaška oseba prisotna v vojašnici, vendar tam ne opravlja dejanskega dela, plača drugače kot obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem ta oseba dejansko dela. Že Sodišče EU je torej jasno zapisalo, da je potrebno ločiti obdobja razpoložljivosti, ko delavec dela, in čas, ko ne dela. V zvezi z ugotovijo sodišča, da tožena stranka ni uspela utemeljiti izjeme od uporabe Direktive, ker se je sistem varovanja spremenil v času epidemije Covid-19, tožena stranka izpostavlja, da so splošno znana dejstva, da niso bili vsi cepljeni in da je bilo v tem času veliko bolnih, karanten ter tako na splošno manj kadra, zato je neutemeljena presoja sodišča, da je pisna izjava E. E. splošna in da z njo tožena stranka ni uspela utemeljiti stališča, da je v obravnavanem primeru utemeljen odstop od uporabe Direktive 2003/88/ES.

3Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal navedbe tožene stranke in predlagal, da se pritožba zavrne kot neutemeljena ter potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov navedenih v pritožbi. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo.

6Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Presoja, da v zvezi s stražo (intervencijsko skupino) in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz sodbe C-742/19, je v izpodbijani sodbi utemeljena z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da prvostopenjske odločitve ni mogoče preizkusiti.

7Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu "desetnik specialist" in je bil v vtoževanem obdobju razporejen na formacijsko dolžnost vojak specialist namerilec ..., v nazivu "naddesetnik", v ... brigadi in je na podlagi ukazov tožene stranke opravljal naloge straže, naloge v zvezi z varovanjem državne meje in naloge v zvezi z izvajanjem vaj oziroma usposabljanj odrejenih na določenem kraju, ki ga ni smel zapustiti, in zato zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače (46. Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 s spremembami in dopolnitvami) in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se nanaša na stražo in varovanje državne meje. Tožnik je zatrjeval, da bi se čas pripravljenosti, ko se je moral nahajati na določenem kraju in biti na razpolago delodajalcu, na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva), moral šteti kot delovni čas. Tožena stranka je temu nasprotovala in uveljavljala, da gre za izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bilo dokazno breme na toženi stranki. Tožena stranka bi morala dokazati, da gre pri dejavnosti varovanja državne meje in straže za eno od izjem, vendar tega ni dokazala. Sodišče prve stopnje pri tem ni izhajalo iz narave dela tožnika, ampak dejavnosti varovanja državne meje kot take, utemeljeno pa se je sklicevalo tudi na odločitev v zadevi VIII Ips 196/2018, v kateri se je prav tako obravnavalo vprašanje plačila vojaške osebe v času pripravljenosti, višina dodatka, ki je veljala takrat, pa je pri tem nepomembna.

8Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da varovanje državne meje in straža ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanje, da je Sodišče EU državam članicam omogočila izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališče v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža.

9Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala nobene od izjem, kot izhajajo iz sodbe SEU C-742/19. Dejavnost varovanja državne meje je potekala na način, da so pripadniki SV skupaj s policistom opravljali patruljo oziroma izvajali opazovanje na opazovalnicah, zato tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da je šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Na to presojo ne more vplivati okoliščina, da so delo pripadnikov SV organizirali poveljujoči v SV in ne policija. Prav tako je nepomembno, kako se je spremenila organizacija dela pripadnikov SV pri varovanju državne meje s preimenovanjem v operacijo Odboj. Ključno je, da se sama dejavnost dela pripadnikov pri varovanju državne meje ni spremenila. Sodišču prve stopnje se posledično ni bilo potrebno opredeljevati do izjave A. A. s tem v zvezi.

10Kdaj gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, je pravna presoja, zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na lastno definicijo. Ker ne gre za dejansko vprašanje, je nepomembno, da tožnik ni prerekal definicije tožene stranke, pri čemer pa je nasprotoval opredelitvi te dejavnosti za vojaško operacijo. Ustaljena sodna praksa v istovrstnih sporih (prim. VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 15/2024 in VIII Ips 17/2024) je, upoštevaje obrazložitev sodbe SEU C-742/19, zavzela jasno stališče, da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede le, kadar gre za operacijo, kjer zaradi teže ali izrednosti ni mogoče načrtovati delovnega časa oziroma bi to pomenilo precejšnje tveganje za uspeh operacije, kar smiselno izhaja tudi iz izpodbijane sodbe. Nanaša se predvsem na vojaško posredovanje, bojno delovanje, bitke oziroma delovanja, ki vključujejo takšne elemente. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo, da je pri varovanju državne meje šlo za vnaprej načrtovano in usklajeno dejavnost z organi Policije v mirodobnem času, kjer je SV nudila le podporo pri varovanju državne maje in obvladovanju ilegalnih prehodov, in ne za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Organizacijske posebnosti od leta 2019 zaradi povečanja migracij (namenske enote, linija poveljevanja PINK, organizacija TOC, preimenovanje operacije v Odboj itd.) ne spremenijo narave te dejavnosti.

11Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni poseglo v pravice države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede". Ugotovitev, da je bilo varovanje državne meje nekajletna kontinuirana naloga SV (od leta 2015 dalje), ki se je izvajala v mirnem času in bila popolnoma načrtovana, nadzorovana in usklajena z nalogami policije, potrjujejo pravilnost zaključka, da ta vojaška dejavnost ni predstavljala vojaške operacije v pravem pomenu besede v smislu sodbe C‑742/19. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče podalo definicijo vojaške operacije, ki ni v skladu z naziranjem tožene stranke in strokovnim pojasnilom (izpovedjo) priče B. B.

12Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom, da varovanje državne meje ne predstavlja izrednega dogodka v smislu izjeme po 3. alineji izreka sodbe C-742/19. Za to izjemo gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšnih izrednih okoliščin tožena stranka ni dokazala ne glede na večjo intenzivnost migracij v letu 2019. Čeprav je policija prosila za pomoč pri varovanju državne meje, slednje ne dokazuje, da gre za izredne razmere, saj že četrti odstavek 37. člena ZObr predvideva možnost sodelovanja vojske pri varovanju državne meje. Zato tudi mnenje prič C. C. in F. F., da je šlo za izredno nalogo in da so pripadnikom SV poveljevali poveljniki tega varovanja oziroma poveljnik rotacije, kar dokazuje, da SV ni bila podrejena policiji, ni relevantno. Gre za pravno vprašanje.

13Sodišče prve stopnje ni ugotovilo izjeme po 2. alineji izreka sodbe C-742/19. Pritožba mu zato zmotno očita, da je ugotavljalo, ali so rotacije možne, ne pa, ali so primerne. Do vprašanja rotacije se je sodišče opredelilo upoštevaje naravo izvajanja dejavnosti varovanja meje ter je upoštevalo tudi dejstvo, da se je ta vojaška dejavnost v preteklosti 5 let že izvajala z rotacijo in se tako izvaja tudi po vložitvi tožbe. Prvostopenjske dokazne ocene v tem delu zato ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij tudi v vtoževanem obdobju. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali so rotacije možne. Ugotavljalo je, ali so primerne. Rotacije so neprimerne le v primeru, če gre za posebno dejavnost, kjer je potreben posabej usposobljen kader oziroma gre za tako občutljivo nalogo, tega pa tožena stranka ni niti zatrjevala. Glede na to, da so se rotacije izvajale, vsebina nalog pa se ni spremenila, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bile rotacije primerne tudi po preimenovanju operacije v Odboj. Kateri sistem je bolj učinkovit, je nepomembno, sodišču pa se ni bilo potrebno posebej opredeljevati do izjave A. A. in organizacijskih težav pri zagotavljanju rotacij. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo neutemeljen ugovor tožene stranke glede večje učinkovitosti varovanja s sistemom pripravljenosti, ni poseglo v sistemizacijo delovnih mest oziroma formacijo, kot to neutemeljeno zatrjuje tožena stranka.

14Sodišče prve stopnje se je do zatrjevane izrednosti razmer v obdobju epidemije COVID-19 posredno opredelilo s tem, ko je ugotovilo, da se je sicer koncept delovanja SV spreminjal in nadgrajeval, dejansko pa je bila naloga varovanja državne meje s strani SV ves čas enaka in se ni spreminjala. Razglašena epidemija ni vplivala na primernost rotacij ali izrednost te dejavnosti. Kadrovske težave zaradi zagotavljanja rotacij in izpolnjevanja posebnih pogojev s strani zaposlenih, ki so veljali v obdobju razglašene epidemije, ne spremenijo narave dejavnosti niti ne spremenijo te dejavnosti v izredno, saj pripravljenost ni bila odrejena zaradi epidemije.

15Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem je varovanje meje podobno dejavnosti straže. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje glede na merila iz sodbe C-742/19 utemeljeno štelo, da obe dejavnosti predstavljata običajno službo, pri čemer je za vsako dejavnost posebej presojalo obstoj izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES. Pravilno je ugotovilo, da straže niso narekovale posebne varnostne potrebe ali izredne okoliščine. Za izjemo po 3. alineji izreka sodbe C-742/19 ne zadostuje zgolj teoretična možnost nastopa izrednih okoliščin, kot napačno zatrjuje tožena stranka v pritožbi, temveč mora biti dejavnost oboroženih sil organizirana kot odziv na zaostrene varnostne okoliščine. Zato je pravilna presoja, da predstavlja straža običajno službo, ki je zajeta v področje uporabe Direktive 2003/88/ES. Oboroženost in izurjenost pripadnikov vojske ne spremeni narave te dejavnosti, kot neutemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi, zato ni podana izjema v smislu 1. alineje izreka sodbe C‑742/19.

16Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati izjeme, ki bi stražo, kot jo je opravljal tožnik, izključila s področja uporabe Direktive 2003/88/ES. Dokazana ni bila nobena okoliščina, ki bi izključevala uporabo te direktive pri opravljanju te vojaške aktivnosti. Tožnik je izpovedal, da je v tistem obdobju opravljal stražo, varovali so objekte SV, vojašnico oziroma objekt na G. Izpovedal je, da je delo potekalo tako, da so se z matične enote premaknili na objekt, zamenjali predhodnico, tam bili teden dni, od petka do petka in opravili dela, ki so zapisana v elaboratu in da so bili dejansko 24 ur tam ter so bile njihove naloge v okviru straže budno varovanje objekta, ki ga niso smeli zapustiti, dokler niso dobili zamenjave. Izpovedal je, da je delo opravljal tudi v intervencijski skupini, kjer je delo potekalo enako, nastanjeni so bili v vojašnici H. 24 ur in bili tam na razpolago za potrebe interventnih skupin. Kljub stališču tožene stranke, ki enači dejavnost D. s stražo, da gre za bojno nalogo v miru, pri kateri se lahko uporabi strelno orožje in da pri njeni organizaciji in izvedbi ni mogoče uvesti sistema rotacije ali načrtovanja, saj bi uvedba več rotacij imela nepopravljive posledice in bi se potencialno povečala ranljivost objektov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre za dejavnost, ki se opravlja kot dejavnost varovanja objektov v mirnem času. Ni se izvajala niti v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, opravljala se je kot redna dejavnost.

17Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da straža in delo v skupini D. ni taka posebna dejavnost, da sistem rotacije ne bi bil možen, prav tako ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede, saj se izvaja redno in kontinuirano na vojaških objektih, ki so pomembni po celi državi. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do navedb tožene stranke in pisne izjave priče E. E., iz katere izhaja, da ima organizacija straže 24/7 določene prednosti, kar pa ne pomeni, da sistem rotacije ni mogoč oziroma da gre za posebno dejavnost, da zanjo organizacija dela, ki bi omogočala spoštovanje zahtev direktive, ni primerna. Tudi okoliščina, da pripadniki SV na straži nosijo orožje in da gre po zatrjevanjih tožene stranke za posebno bojno nalogo v miru, ne dokazuje, da gre za izjemo po katerikoli izmed štirih alinej iz 1. točke izreka sodbe C-742/19. Okoliščina, da se na stražo razporejajo zgolj visoko izurjeni pripadniki SV, kot to zatrjuje tožena stranka, kaže na to, da straža ne poteka v okviru začetnega usposabljanja ali operativnega urjenja, kar vse je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

18Glede na zaključek, da se tožnikova pripravljenost za delo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami in dopolnitvami) in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu tako, da tožniku pripada plačilo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačilo osnovne plače oziroma razlika med 100 % in že plačanim 50 % zneskom osnovne plače. Določbo drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je potrebno tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Ta določba KPJS se namreč glede pripravljenosti izrecno sklicuje na posebne predpise na področju obrambe. Pritožbeno zatrjevanje, da se stranke KPJS niso ukvarjale z vprašanjem, ali gre za plačilo pripravljenosti znotraj ali zunaj delovnega časa, oziroma da ta določba ureja tudi plačilo pripravljenosti za delo, ki šteje v delovni čas, je tako zmotno. Posledično se pritožba neutemeljeno sklicuje tudi na 97. točko obrazložitve sodbe Sodišča EU C-742/19 oziroma, da je treba 2. člen Direktive razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem mora biti vojaška oseba prisotna v vojašnici, v katero je razporejena, vendar tam ne opravlja dejanskega dela, plača drugače kot obdobje razpoložljivosti za delo, ko ta oseba dejansko opravlja delo.

19Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbe, prav tako pa krije svoje stroške tožnik, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).