37. člen ZObr

Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati naravo posamezne vojaške vaje in usposabljanja, saj ni podal navedb v zvezi s posamezno vajo oziroma usposabljanjem. Toženka je trdila in dokazala, da so vse vaje in usposabljanja, na katerih je tožnik sodeloval, imele naravo operativnega urjenja. Za posamezen mesec je navedla, za katero vajo oziroma usposabljanje je šlo, ter jo tudi opisala, tožnik pa je temu le na splošno oporekal in ni prerekal navedb toženke, da se je vaj in usposabljanj udeležil kot vadbenec. Zaslišan kot stranka je sicer povedal, da se je posameznih vaj udeležil kot vadbenec, na nekaterih pa je bil le podpora, vendar izpoved stranke ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Tožnik je zatrjeval le, da izjema ni podana, ker je šlo za njegovo redno delo, ni šlo za napotitev v tretje države v okviru kriznega upravljanja, da bi se lahko izvedle rotacije in načrtoval delovni čas, sodišče prve stopnje pa temu utemeljeno ni sledilo. Na podlagi pisnih izjav B. B. in D. D. ter Doktrine vojaškega izobraževanja in usposabljanja je ugotovilo, da so se na vajah in usposabljanjih, za katere tožnik vtožuje plačilo, posnemali ekstremni po

Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da varovanje državne meje in straža ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanje, da je Sodišče EU državam članicam omogočila izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališče v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom, da varovanje državne meje ne predstavlja izrednega dogodka v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C-742/19. Za to izjemo gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšnih izrednih okoliščin toženka ni dokazala ne glede na večjo intenzivnost migracij v letu 2019. Čeprav je policija prosila za pomoč pri varovanju državne meje, slednje ne dokazuje, da gre za izredne razmere, saj že četrti odstavek 37. člena ZObr predvideva možnost sodelovanja vojske pri varovanju državne meje.1 Tudi mnenje priče C. C., da je šlo za izredno nalogo, ni relevantno. Gre za pravno vprašanje, poleg tega okoliščina, da je bil tožnik kuhar, opravljal pa je tudi nalogo varovanja državne meje, ne pomeni, da delo na meji predstavlja izredni dogodek.

Tretji odstavek 3. člena Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu z dne 13. 12. 2013 določa, da lahko zaradi nujnih potreb delovnega procesa ali zaradi boljše organizacije dela vodja organizacijske enote delavcu odredi ali prekliče izrabo letnega dopusta v določenem časovnem obdobju. Četrti odstavek 13. člena Pravilnika pa določa, da lahko vodja organizacijske enote skladno s prejšnjim odstavkom tega člena prekliče delavcu izrabo letnega dopusta pod pogojem, da bi odsotnost konkretnega delavca resno motila delovni proces in pod pogojem, da s tem delavcu ne bi bila povzročena nesorazmerno visoka materialna škoda. Navedena člena nista v neskladju z ZDR, saj je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega dolžan zaradi potreb službe opravljati delo v posebnih delovnih pogojih skladno s 96. členom ZObr, mednje pa po 13. točki drugega odstavka tega člena spada izraba ali prekinitev dopusta v skladu s službenimi potrebami. Med službene potrebe sodijo nujne potrebe delovnega procesa in boljša organizacija dela iz tretjega odstavka 13. člena Pravilnika. Posebnosti v zvezi z izrabo letnega dopusta na področju obrambe so utemeljene tudi glede