VSC Sklep III Kp 63416/2022

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

1Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom zavrnil zahtevo za preiskavo oškodovanca kot tožilca A. A., vloženo po pooblaščencih, Odvetniški družbi B.o.p., d.o.o. zoper osumljeno C. C. zaradi kaznivega dejanja odvzem mladoletne osebe po drugem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). V skladu z drugim odstavkom 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebne izdatke osumljenke in njene zagovornice.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil oškodovanec kot tožilec po pooblaščencih, kot je uvodoma navedel, iz vseh zakonskih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Čeprav je oškodovanec kot tožilec v pritožbi uvodoma navedel, da se pritožuje iz ″vseh zakonskih razlogov‶, je iz vsebine pritožbe razvidno, da uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po njegovem prepričanju je zaključek sodišča prve stopnje glede neobstoja utemeljenega suma, da naj bi osumljena storila očitano kaznivo dejanje, zmoten. Izpostavlja, da je osumljena zlonamerno preprečila stik oškodovanca kot tožilca z njegovim sinom Č. Č., ko ga dne 8. 4. 2022 ni pripeljala na dogovorjeno mesto v skladu z izvršljivo sodno odločbo - sodno poravnavo, sklenjeno dne 20. 12. 2018 v zadevi pod opravilno številko IV P 526/2017 pred Okrožnim sodiščem v Celju. Zaradi zlonamernega onemogočanja stika mladoletnega Č. Č. z njegovim očetom - oškodovancem kot tožilcem, ki bi se moral izvesti v času od 8. 4. 2022 od 17.00 ure do 10. 4. 2022 do 19.00 ure, je povzročila, da je bil ogrožen razvoj mladoletnega Č. Č., saj se je pri njem pojavil strah pred stiki, težave pri izgovorjavi, jecljanje, izgubil pa je tudi besedni zaklad italijanskega jezika, ki ga je pridobil v preteklih stikih z očetom. Zlonamernost osumljenke je razvidna že iz njenega predhodnega ravnanja dne 1. 4. 2022, ko naj bi otroka osumljeni prevzel na dogovorjenem mestu v Ljubljani ob 17.00 uri. Poudarja, da se z osumljenko nikoli nista dogovorila glede menjave mesta predaje otroka, saj oškodovanec kot tožilec nikoli ni pristal na spremembo mesta predaje otroka, kot je to neresnično izpovedovala osumljenka. Da je osumljena zlonamerno preprečila stik oškodovanca kot tožilca s sinom tudi dne 8. 4. 2022, ko ga ni pripeljala na dogovorjeno mesto v Ljubljano, oškodovanec kot tožilec dokazuje z izpisom SMS sporočil z dne 1. 4. 2022 in 8. 4. 2022 in izpisom klicev. Glede s strani osumljene zatrjevanih zdravstvenih težav kot razloga, da tega dne ni pripeljala otroka v Ljubljano v skladu z izvršljivo sodno odločbo, pa pritožnik v pritožbi izpostavlja, da osumljena niti v civilnem niti v kazenskem postopku ni predložila nobenega dokazila o njenih zdravstvenih težavah. Po prepričanju oškodovanca kot tožilca te zatrjevane zdravstvene težave tudi ne obstajajo, saj je oškodovanec kot tožilec že zahtevi za preiskavo priložil detektivsko poročilo, na podlagi katerega sklepa, da takšnih težav osumljenka v času, ko otroka ni pripeljala na stik niti kasneje, ni trpela.

5Takšna zatrjevanja pritožnika so po oceni pritožbenega sodišča v celoti neutemeljena. Kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1 stori, kdor protipravno odvzame mladoletno osebo roditelju, posvojitelju, skrbniku, zavodu ali osebi, ki ji je zaupana ali jo zadržuje in preprečuje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje ali kdor zlonamerno onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe. Pri izvršitvi navedenega kaznivega dejanja obstaja več oblik, pri čemer pa je pri vsaki obliki obligatorni pogoj za obstoj kaznivega dejanja protipravnost oziroma zlonamernost storilca, ki pa je dejansko vprašanje in ga je potrebno oceniti v vsakem primeru posebej. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up - 61615-17 z dne 20. 9. 2018 opredelilo kot zlonamerno onemogočanje stikov tako ravnanje, ki ima za cilj, da se izvršljiva odločba o stikih ne uresniči, pri čemer ni nobenih opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov. Gre za dejansko vprašanje, ki ga mora sodišče razčistiti v vsakem primeru ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera.

6Na podlagi ugotovljenih dejstev, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, kakor tudi zagovora osumljene in dokazov v sodnem spisu, tudi po oceni pritožbenega sodišča osumljenki ni mogoče očitati, da bi dne 8. 4. 2022 zlonamerno preprečevala stike oškodovancu kot tožilcu z njunim mladoletnim sinom Č. Č. Iz listinske dokumentacije namreč izhaja, da je v danem primeru prišlo do nesporazuma v njuni komunikaciji. Osumljena je zaradi slabega zdravstvenega stanja A. A. prosila, da naj dne 8. 4. 2022 mladoletnega sina prevzame v Žalcu, nakar ji je A. A. odgovoril, da je predaja otroka določena v Ljubljani in ne v Žalcu ter da mora poskrbeti za njegov prevoz v Ljubljano. Ob tem pa ni navedel, da bo po mladoletnega sina prišel v Žalec. Osumljena iz njegovega sporočila upravičeno ni mogla razbrati, da bo oškodovanec kot tožilec dejansko prišel po mladoletnega sina v Žalec. Pritožnik v pritožbi v celoti prezre, da iz dopisa Centra za socialno delo Savinjsko-Šaleška, Enota Žalec z dne 9. 8. 2022 izhaja, da je Okrožno sodišče v Celju izdalo začasno odredbo, opr. št. III N 176/2019 z dne 12. 4. 2022 o stikih med mladoletnim Č. Č. in oškodovancem kot tožilcem in sicer, da prevzem in predaja otroka, zaradi zdravstvenih težav osumljenke poteka v Žalcu. Iz obrazložitve citiranega sklepa je razvidno, da je sodišče pri izdaji navedene začasne odredbe upoštevalo med drugim tudi zdravniško potrdilo Zdravstvenega doma ... z dne 29. 3. 2022 glede zdravstvenih težav osumljenke. Iz listin v sodnem spisu je nadalje razvidno, da od izdaje navedene odredbe v mesecu aprilu do julija 2022 oškodovanec kot tožilec ni izvajal stikov s sinom, čeprav je osumljenka v tem obdobju redno, in sicer vsakih 14 dni, mladoletnega sina pripravila na stik in ga pripeljala na določeno mesto v Žalcu, vendar ga oškodovanec kot tožilec ni prevzel. Oškodovanec kot tožilec zato ne more uspeti s pritožbenimi izvajanji, da naj bi mu osumljena dne 8. 4. 2022 zlonamerno preprečila stik s sinom. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno poudarilo, da v kolikor si starš stik z otrokom resnično želi, je zagotovo pripravljen tudi na spremembo lokacije glede prevzema otroka, kar pa oškodovanec kot tožilec očitno ni želel storiti, kljub temu, da je imela osumljenka upravičene razloge, zaradi katerih sina ni mogla pripeljati v Ljubljano, medtem ko oškodovanec kot tožilec v času veljavnosti začasne odredbe kar tri mesece naj ne bi prišel po otroka pred PP Žalec. Namesto tega je celo angažiral detektivsko agencijo in s predložitvijo detektivskega poročila skušal dokazovati, da osumljenka naj ne bi imela tako hudih bolečin v hrbtu, zaradi katerih ne bi mogla pripeljati otroka na določeno mesto v Ljubljano. Detektivsko poročilo, iz katerega izhaja, da je detektiv osumljeno posnel, ko je dne 27.5.2022 najprej zjutraj peljala otroka v vrtec, kasneje prišla ponj in se nato z avtom odpeljala do trgovine, nakupovala in se nato odpeljala ( vse na območju svojega bivanja na relaciji Polzela-Žalec-Braslovče ), seveda ne dokazuje, kot povsem napačno skuša prikazati pritožnik, da osumljena ni imela zdravstvenih težav in da je zlonamerno onemogočila stik z otrokom oškodovancu kot tožilcu. Prav nasprotno namreč izhaja tako iz sklepa sodišča o izdaji začasne odredbe z dne 12.4.2022, kot tudi iz sklepa sodišča z dne 7.7.2022, s katerim je bil postopek v zvezi z izdajo začasne odredbe z dne 12.4.2022 ustavljen. V točki 7 obrazložitve tega sklepa je namreč navedeno, da je bil bolniški stalež nasprotne udeleženke ( osumljene ) zaključen in da je sama dne 24.6.2022 obvestila oškodovanca kot tožilca o tem, da lahko pripelje otroka na stik v Ljubljano. Vse navedeno tako dokazuje, da ni prav nobenega dokaza in tudi ne utemeljenega suma, da naj bi osumljena ravnala zlonamerno.

7Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni podan utemeljen sum, da naj bi osumljena storila očitano kaznivo dejanje po drugem odstavku 190. člena KZ-1 na način, kot se ji to očita v zahtevi za preiskavo oškodovanca kot tožilca. Nenazadnje ne gre spregledati dejstva, da gre v danem primeru zgolj za enkratni dogodek in ne za dlje časa trajajoče zadrževanje otroka, vsled česar prvostopnemu sodišču pritožba neutemeljeno očita, da naj bi pri odločitvi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo.

8Ker so pritožbene navedbe neutemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

9Ker oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso, katero bo odmerilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 98. člena ZKP).