UPRS Sodba IV U 31/2022-23

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Upravna enota Celje je zavrnila vlogo tožnika, s katero je podal 11. 2. 2021 zahtevek za izdajo odločbe o domnevi, da ima stavba gradbeno in uporabno dovoljenje na podlagi 118. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ)¹, ki je zgrajena na zemljiščih s parc. št. 1155/12, 1155/13, obe k. o. ... (1. točka izreka) ter odločila, da posebni stroški v ponovnem postopku niso nastali in niso bili priglašeni (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ prve stopnje v prvotnem postopku s sklepom št. 351-117/2021-3, z dne 24. 2. 2021, vlogo tožnika najprej zavrgel, saj je ugotovil, da je tožnik že podal vlogo po 118. členu GZ in vlogo po 114. členu GZ. V ponovnem postopku pa je organ prve stopnje na podlagi ugotovitve, da je bila izvedena rekonstrukcija celotnega ostrešja stavbe, vsebinsko odločal ter ugotovil, da stavbe kot celote ni možno šteti kot stavbo, ki je bila dokončno zgrajena pred 31. decembrom 1967. Prav tako je iz podatkov v Registru prebivalstva RS glede prijav začasnega ali stalnega prebivališča ugotovil, da po 20. 12. 2017 pa do izdaje izpodbijane odločbe v stavbi ni bilo uradno prijavljenih začasnih ali pa stalnih prebivališč oseb, kar pa je možno smatrati tudi kot posledico izvedbe gradbenih del in hkrati vprašljivega zagotavljanja minimalne komunalne oskrbe stavbe oz. izvedbe priključkov na javno gospodarsko in komunalno infrastrukturo. Po izvedenem postopku je bilo ugotovljeno, da za izdajo odločbe po 118. členu GZ, ki napotuje na uporabo in izpolnjevanje pogojev iz 197. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), za stavbo z naslovom A., ki je zgrajena na zemljiščih s parc. št. 1155/12, 1155/13, obe k. o. ..., niso izpolnjeni vsi kumulativno našteti pogoji, zato je zahtevek tožnika zavrnil.

3Toženka je zavrnila pritožbo tožnika. Pojasnjuje, da za tožnika ni sporno, in ne izpodbija ugotovitve, da je celotno ostrešje obnovljeno, celo prilaga dokazila o obnovi in ne zatrjuje, da predmetna zamenjava ostrešja ne predstavlja rekonstrukcije, temveč le pripominja, da bi moral to opraviti kvalificiran strokovnjak.

4Iz obrazložitve izhaja, da je organ prve stopnje ugotovil, da je bila v letu 2019 narejena rekonstrukcija strehe (po določbi 35. točke 3. člena GZ). Z zamenjavo ostrešja se po mnenju toženke spremenijo konstrukcijski elementi v celoti. Zamenjava celotnega ostrešja ni sporna, saj jo tudi tožnik priznava, iz predloženih slik pa izhaja, da je obsegala obnova ostrešja zamenjavo tako leg kot špirovcev, saj je iz slike z naslovom "Prej" razvidna dotrajanost leg in manjko špirovcev. Takšen poseg pa po presoji toženke ni vzdrževanje, saj je kot vzdrževanje mogoče šteti zamenjavo dotrajanih posameznih konstrukcijskih elementov, kar je mišljeno kot zamenjava preperele lege ali špirovca z drugim, enakim po prerezu, dolžini in lastnostih lesa. Pri tem je nujno, da se odstranjeni element konstrukcije zamenja z enakim in se ne poskuša vgraditi večjega - boljšega, ker se s tem konstrukcija spremeni, to pa pomeni rekonstrukcijo objekta. Za rekonstrukcijo pa je potrebno po 1. alineji prvega odstavka 4. člena GZ imeti pravnomočno gradbeno dovoljenje. Če so se na objektu po 31. 12. 1967 izvajala dela, za katera je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, potem se ne more šteti, da je izpolnjen pogoj zgrajenosti objekta na dan 31. 12. 1967. Organ prve stopnje je po mnenju pritožbenega organa tako pravilno ugotovil dejansko stanje glede rekonstrukcije strehe, ki je glede na predloženo slikovno gradivo obsegala novo ostrešje z novimi špirovci in novimi prečnimi legami.

5Izpostavlja, da je za pridobitev odločbe po 118. členu GZ potrebno izkazati zgrajenost objekta dne 31. 12. 1967, kar tudi pomeni, da na njem po tem datumu niso bili narejeni nobeni posegi, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Organ prve stopnje je v izpodbijani odločbi ugotovil, da je objekt obstajal leta 1967, vendar je v nadaljevanju postopka ugotovil, da je bil, kot ugotovljeno zgoraj, na objektu v letu 2019 izveden poseg - rekonstrukcija strehe, ki pa ne pomeni zgrajenosti objekta dne 31. 12. 1967, temveč šele v letu 2019. Organ prve stopnje tako ni naredil napačne ugotovitve. Cenitveno poročilo sicer izkazuje, da je objekt obstajal že leta 1965, vendar je ta podatek nerelevanten glede na dejstvo, da so bili kasneje na objektu izvedeni posegi, za katere je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

6Tožnik zoper odločbo vlaga tožbo in v njej ponavlja navedbe, ki jih je podal v predlogu za izdajo odločbe o domnevi, da ima stavba gradbeno in uporabno dovoljenje na podlagi 118. člena GZ. Poudarja, da je streho moral obnoviti, ker je bila luknjasta ter da upravni organ ni izvedenec, ki bi lahko ugotavljal, da gre za takšno obnovo, ki je 118. člen GZ ne dopušča. Izpostavlja, da bi lahko bila izdana odločba o domnevi, da ima stavba gradbeno in uporabno dovoljenje. Opozarja, da nov gradbeni zakon, ki je bil sprejet decembra 2021 in se prične uporabljati junija 2022 in na novo uvaja pojem rekonstrukcije in v pripravi je nova uredba, ki obnovo ostrešja uvršča med manjše rekonstrukcije. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oz. jo spremeni tako, da ugodi tožniku.

7V prvi pripravljalni vlogi je tožnik opozoril na mnenje izvedenca B. B. o tem kdaj je bil objekt zgrajen in kakšne so bile njegove značilnosti. Izpostavil je, da za odločitev v zadevi ni pomembno, da po 20. 12. 2017 pa do izdaje odločbe upravnega organa prve stopnje (3. 12. 2021), na naslovu A., ki ga ima obravnavana stavba, ni bilo uradno prijavljenih začasnih ali stalnih prebivališč oseb. Izpolnitev takšne zahteve namreč določba 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1 ne predvideva. V tej posledici izpodbijana odločba ni utemeljena s pravnimi argumenti, ampak na podlagi drugih kriterijev. Meni, da so izpolnjeni vsi v 118. členu GZ določeni pogoji domneve izdanega uporabnega in gradbenega dovoljenja. Navaja še, da je zaradi dotrajanosti leta 2020 res izvedel zamenjavo strešne kritine z istovrstno in menjavo lesenega dela ostrešja z istovrstnim, vendar je s temi deli uvedel le zamenjavo posameznih dotrajanih konstrukcijskih in drugih elementov stavbe, kar predstavlja vzdrževanje objekta oz. stavbe in ne rekonstrukcije obstoječega objekta, za katero bi bilo potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, kot nepravilno in neutemeljeno zaključuje upravni organ prve stopnje v izpodbijani odločbi. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

8Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise zadeve.

Glavna obravnava

9Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo. Udeležil se je je tožnik s pooblaščenko. Toženka se naroka ni udeležila, izostanka pa ni opravičila, zato je sodišče narok izvedlo v odsotnosti pravilno vabljene toženke.

10Sodišče je tožnika na naroku opozorilo, da je v upravnem sporu obravnavanje dejanskega stanja omejeno s pravili iz tretjega odstavka 20. člena in 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), iz katerih izhaja, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Če tožnik v tožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel oziroma predložil že v postopku izdaje upravnega akta.

11Pooblaščenka tožnika je glede novih dejstev in dokazov v pripravljalni vlogi ter glede novih navedb in dokazov na naroku navedla, da tožnik sam kot prava neuka stranka vse do vložitve vloge z dne 15. 4. 2024 niti ni bil seznanjen oz. ni vedel, prav tako tudi s strani upravnega organa 1. ali 2. stopnje ni bil o tem seznanjen. Takoj po predložitvi pooblastila in po pregledu zadeve je pooblaščenka tožnika podala oz. navedla dejstva in predlagala dokaze, ki so bistveni za izdajo zakonite upravne odločbe.

12Dodatno je pooblaščenka tožnika še navajala, da iz izpodbijane upravne odločbe nedvomno izhaja, da se je upravni organ v svoji odločitvi skliceval na argumente in dejstva, ki v konkretnem primeru sploh niso pravno relevantna, pri tem pa prezrl pravno pomembna dejstva, ki so potrjena s podatki, ki izhajajo iz javno dostopnega katastra stavb. Slednji namreč v celoti potrjuje, da je zadevni objekt oz. namemba zadevnega objekta, to je stanovanje vpisan v kataster stavb. Gre namreč za stavbo v katero so po katastru stavb vpisana nova stanovanja, kot to izhaja iz izpisa podatkov o stavbi in delih stavbe. Opozorila je, da gre za podatke, ki so bili in so še vedno javno dostopni, in bi upravni organ pri izdaji izpodbijane odločbe moral oziroma je bil dolžan upoštevati ter zaključiti povsem drugače kot je to navedeno v izpodbijani upravni odločbi, predvsem v delu, ko navaja: "da naj bi bilo ugotovljeno med drugim tudi, da na tem objektu ni uradno prijavljenih nobenih oseb ter posledično naj bi bilo vprašljivo zagotavljanje minimalne komunalne oskrbe". Takšen zaključek izpodbijane upravne odločbe je povsem v nasprotju z dejanskim stanjem, ko na zadevnem naslovu živi kar 10 najemnikov. Tožnik pa ima vse najeme tudi uradno prijavljene, plačuje v bistvu tudi vse dajatve iz tega naslova.

13Sodišče glede navedb v prejšnji točki ugotavlja, da gre za nedovoljene nove tožbene navedbe, ki jih sodišče ne more upoštevati. Tožnik je v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 glede njih prekludiran, saj jih ni navedel v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, kljub temu, da se ga je aktivno udeleževal in je to možnost imel.

Dokazni postopek

14Sodišče je v dokaznem postopku v dokazne namene prebralo listine upravnega spisa ter predložene listine tožnice od A1 do A3. Cenitev sodnega cenilca v prilogi A4 pa se nahaja že v upravnem spisu, zato je sodišče še ni enkrat prebiralo iz sodnega spisa.

15Ostale dokazne predloge je zavrnilo kot prepozne, in sicer pribava podatkov iz javnega zemljiškega katastra oz. javnega katastra stavb o evidentiranju stavbe št. 1810 na naslovu A., angažiranje izvedenca projektanta gradbenih konstrukcij, ki naj bi po opravljenem ogledu izdelala mnenje o morebitnem bistvenem odstopu od originalne zasnove ter zaslišanjem tožnika. Izvedbo teh dokazov je tožnik predlagal šele v prvi pripravljalni vlogi. Prav tako je kot prepozne zavrnilo dokaze, ki jih je tožnik prinesel na narok, in sicer izvoz podatkov o stavbi in delih stavb z dne 10. 4. 2024 ter ortofoto iz leta 1999 in iz ortofoto današnjega stanja. Tožnik bi navedene dokaze lahko predložil tekom upravnega postopka.

16Sodišče je ocenilo, da so našteti dokazni predlogi podani v nasprotju s postopkovnimi pravili upravnega postopka in upravnega spora. Tožnik je, kot že rečeno, nekatere dokaze predlagal šele v prvi pripravljalni vlogi, druge pa šele na naroku. Drugi odstavek 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da sme stranka navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Nadalje tretji odstavek 238. člena ZUP določa, da lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Taka ureditev je odraz okoliščine, da lahko prvostopenjski organ odloča le tako, da upošteva tista dejstva, ki obstajajo in so mu znana ob obravnavanju zadeve na ustni obravnavi oziroma vsaj ob izdaji odločbe ter zato zavezuje stranke, da pri ugotavljanju dejanskega stanja aktivno sodelujejo. Sankcije za opustitev teh določb v upravnem sporu določa tretji odstavek 20. člena ZUS-1 in 52. člen ZUS-1. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

17Pasivnost stranke v upravnem postopku je upravičena, ko na navajanje dejstev in predlaganje dokazov ne more vplivati, ko torej odsotnosti navedb in predlogov v upravnem postopku ni mogoče pripisati njeni krivdi. Glede na navedeno je v tej zadevi bistveno, ali obstajajo opravičljivi razlogi za to, da je tožnik šele po izdaji izpodbijane odločbe predlagal zgoraj navedene dokaze. O tem je sodišče na naroku v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo tožnika na izjasnitev. Sodišče ocenjuje, da razlogi, na katere se je na naroku skliceval tožnik oz. njegova pooblaščenka, gre za navedbe, da tožnik ni prava vešča oseba in je v tedanji fazi postopka nastopal brez pooblaščenca, niso utemeljeni razlogi, ki bi upravičevali pasivnost tožnika v upravnem postopku, zato velja, da gre za nedovoljene dokaze, skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1. Sodišče je po navedenem izvedbo teh dokazov zavrnilo.

18Sodišče prav tako ni upoštevalo prepozne navedbe tožnika, ki jih je ta podal v pripravljalni vlogi in na naroku glede prebivanja oseb v stavbi, evidentiranja v kataster stavb ter stališče glede dejanskih posegov na stavbi (rekonstrukcije), saj bi te navedbe tožnik ob potrebni skrbnosti lahko podal že tekom upravnega postopka in v zvezi s tem predložil dokaze, prav tako bi lahko predlagal ustreznega izvedenca. Nepoznavanje prava ni upravičen in upošteven razlog za takšno ravnanje. Glede listin in dokazov, ki so nastali po izdaji odločbe, pa za predmetni postopek ne morejo biti relevantni (izvoz podatkov o stavbi in delih stavb z dne 10. 4. 2024 ter ortofoto današnjega stanja).

K I. točki izreka

19Tožba ni utemeljena.

20Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrne pritožbene ugovore, zato se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

21V obravnavani zadevi je sporno, ali so izpolnjeni pogoji po 118. členu GZ zato, da se šteje, da ima obravnavani objekt na podlagi zakona pridobljeno uporabno dovoljenje. Stališče toženke je namreč, da objekt zaradi posegov v strešno konstrukcijo (menjava lesenega dela ostrešja - brez gradbenega dovoljenja), ki je bila izvedena leta 2019, ne izpolnjuje pogojev za izdajo odločbe po prej navedenem členu GZ.

22Po 118. členu GZ se šteje, da imajo objekti, ki izpolnjujejo pogoje iz 197. in 198. člena ZGO-1 ali pogoje iz 124. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/07, ZGO-1B), pridobljeno gradbeno in uporabno dovoljenje po tem zakonu, o čemer se na zahtevo stranke izda odločba.

23ZGO-1 v 197. členu določa, da se ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu: 1. vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru, 2. objekti gospodarske javne infrastrukture, ki so bili zgrajeni pred 25. junijem 1991, če so z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirani v skladu z Zakonom o katastru komunalnih naprav (Uradni list SRS, št. 26/74, 29/74 - popravek in 42/86, v nadaljevanju ZKKN) in 3. vse enostanovanjske stavbe, ki so bile zgrajene na podlagi gradbenega dovoljenja in so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi ter na predpisan način evidentirane v zemljiškem katastru (prvi odstavek).

24Po ustaljeni sodni praksi naslovnega sodišča je treba 197. člen ZGO-1 razlagati tako, da pozitivne odločbe ni mogoče izdati za stavbe, na katerih so bila po 31. 12. 1967 opravljena dela, za katera bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, saj zaradi teh del ni več mogoče šteti, da so bile take, kot so sedaj, zgrajene pred 31. 12. 1967. V nasprotnem bi ta zakonska določba pomenila avtomatično legalizacijo vseh naknadnih del na vseh objektih, zgrajenih pred navedenim datumom.² Za izdajo potrdila je torej bistveno, da je objekt tak, kot je bil pred 31. 12. 1967, tj. da kasneje na njem niso bila opravljena dela, za katera je potrebno gradbeno dovoljenje in da ima bistveno enako namembnost kot pred 31. 12. 1967.

25Četrti odstavek 197. člena ZGO-1 določa, da pristojni upravni organ za gradbene zadeve na zahtevo lastnika objekta iz prvega odstavka tega člena oziroma etažnega lastnika stanovanja oziroma poslovnega prostora ter lastnika objekta iz tretjega odstavka tega člena lahko izda potrdilo, da ima takšen objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, če so takšni zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določajo določbe prvega oziroma drugega odstavka tega člena. Za takšna dokazila se lahko poleg potrdil in drugih listin, ki jih izdajajo pristojni državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, štejejo tudi izjave izvedencev, prič in ogledi objektov iz prvega odstavka tega člena oziroma prostorov v njih, v skladu s predpisi, ki urejajo splošni upravni postopek. Iz navedenih določil tako izhaja, da trditveno in dokazno breme za izpolnjenost pogojev po tem členu v celoti nosi predlagatelj postopka.

26Med strankama ni sporno, da je tožnik dne 11. 2. 2021 pri organu prve stopnje podal vlogo za izdajo odločbe o domnevi, da ima objekt gradbeno in uporabno dovoljenje po 118. členu GZ, in sicer za stavbo z naslovom A., ki je zgrajena na zemljiščih s parc. št. 1155/12, 1155/13, obe k.o. ...

27Med strankama je v bistvenem sporno (glede na pravočasne navedbe), ali lahko objekt, na katerem je prišlo do obnove strehe, pridobi navedeno gradbeno dovoljenje.

28Po 35. točki 3. člena GZ je rekonstrukcija spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta, pri čemer se delno ali v celoti spreminjajo njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ali izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer se morajo ohraniti najmanj temelji ali kletni zidovi obstoječega objekta, in se gabariti objekta praviloma ne povečajo, lahko pa se zmanjšajo; povečanje gabaritov je v okviru rekonstrukcije mogoče le zaradi usklajevanja z bistvenimi zahtevami, kot jih za objekte določajo predpisi, ki urejajo graditev.

29Tožnik v pravočasnih navedbah v tožbi izpostavlja, da organ problematizira izdajo dovoljenja na podlagi dejstva, da je obnovil streho ter dodaja, da jo je moral obnoviti, ker je bila luknjasta in da upravni organ ni izvedenec, ki bi lahko ugotavljal, da gre za takšno obnovo. Opozarja tudi na nov gradbeni zakon, ki bo veljal v letu 2022 in bo uvedel nove pojme rekonstrukcije in novo uredbo, ki obnovo ostrešja uvršča med manjše rekonstrukcije.

30Sodišče ugotavlja, da je organ prve stopnje oprl odločbo na ugotovitve pridobljene na ogledu objekta, na katerem je organ prve stopnje ugotovi rekonstrukcijo celotnega ostrešja. Sodišče se pridružuje stališču toženke, da je tožnik v pritožbi priložil dve fotografiji iz prej in potem, iz katerih je razvidno, da je streha na sliki z naslovom "Prej" v razsulu - levi del strehe manjkajo strešniki in špirovci, preostala streha pa je neenakomerna, na sliki z naslovom "Potem" pa nova, obnovljena streha. Zgolj ponavljanje enakih pritožbenih razlogov, da organ prve stopnje ni zapriseženi izvedenec, ki bi lahko z gotovostjo zatrdil, za kakšno obnovo je v konkretnem primeru šlo, ne more uspešno izpodbiti navedenih ugotovitev upravnega organa. Tožnik namreč ne izpodbija ugotovitve, da je bilo celotno ostrešje obnovljeno, celo prilaga dokazila o obnovi, temveč meni, da ni organ prve stopnje kvalificiran za opravo te presoje. Sam pa ne zatrjuje, da predmetna zamenjava ostrešja ne predstavlja rekonstrukcije, temveč le pripominja, da bi moral to kvalifikacijo opraviti strokovnjak. Tožnik zato s temi navedbami ne more uspešno izpodbiti navedenega zaključka, saj je odločba toženke v tem delu jasna in argumentirana, toženka je navedla zakonsko podlago za takšen zaključek in konkreten dejanski stan po mnenju sodišča pravilno subsumirala na to podlago. Zgolj tožnikove pavšalne navedbe, da ni izvedenec, teh ugotovitev ne morejo izpodbiti in tudi ne morejo biti konkretna podlaga za to, da bi toženka sploh angažirala izvedenca. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je bil v letu 2019 opravljen poseg na strehi, glede katere tožnik pravi, da je to obnova, toženka pa je to pravilno glede na zakonske določbe opredelila kot rekonstrukcijo.

31Toženka je obširno obrazložila, da se z zamenjavo ostrešja spremenijo konstrukcijski elementi v celoti. Zamenjava celotnega ostrešja ni sporna, saj jo tudi tožnik priznava, iz predloženih slik pa izhaja, da je obsegala obnova ostrešja zamenjavo tako leg kot špirovcev, saj je iz slike z naslovom "Prej" razvidna dotrajanost leg in manjko špirovcev. Takšen poseg pa tudi po presoji sodišča ni vzdrževanje, saj je kot vzdrževanje mogoče šteti zamenjavo dotrajanih posameznih konstrukcijskih elementov, kar je mišljeno kot zamenjava preperele lege ali špirovca z drugim, enakim po prerezu, dolžini in lastnostih lesa. Pri tem je nujno, da se odstranjeni element konstrukcije zamenja z enakim in se ne poskuša vgraditi večjega - boljšega, ker se s tem konstrukcija spremeni, to pa pomeni rekonstrukcijo objekta. Za rekonstrukcijo pa je potrebno po 1. alineji prvega odstavka 4. člena GZ imeti pravnomočno gradbeno dovoljenje.

32Navedbe tožnika v zvezi s tem v prvi pripravljalni vlogi in v zvezi s tem predlagan izvedenec so prepozne, zato jih je sodišče zavrnilo (20. in 52. člen ZUS-1), kot je sodišče podrobneje ugotovilo že zgoraj.

33V zadevi je še opomniti, da se odloča v zadevi na podlagi predpisov, ki so veljali v času izdaje odločbe prve stopnje, torej 3. 12. 2021, torej določb GZ. Tudi GZ-1 v 128. členu namreč ne določa drugače, saj pravi, da se postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona, končajo po določbah GZ.

34Glede na vse navedeno je tako ustrezen zaključek toženke, da če so se na objektu po dnevu 31. 12. 1967 izvajala dela, za katera je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, potem se ne more šteti, da je izpolnjen pogoj zgrajenosti objekta na dan 31. 12. 1967. Toženka je tako pravilno ugotovila dejansko stanje glede rekonstrukcije strehe, ki je glede na predloženo slikovno gradivo obsegala novo ostrešje z novimi špirovci in novimi prečnimi legami.

35Ker že s tem ni izpolnjen eden izmed pogojev za izdajo dovoljenja po 118. členu GZ, se sodišče tudi ni ukvarjalo z ostalimi, tudi prepoznimi navedbami o domnevnih napačnih ugotovitvah glede drugih pogojev.

36Ker je ureditev iz 197. člena ZGO-1 izjema od predpisane obveznosti investitorjev, da za objekt pridobijo uporabno dovoljenje, je treba te določbe razlagati restriktivno (tako upravno sodna praksa, sodba US RS, opr. št. I U 2147/2009 z dne 4. 11. 2010), zato tožniku ni mogoče ugoditi in izdati zahtevane odločbe, ker za to ni nesporno dokazan obstoj vseh pravno relevantnih dejstev, pri čemer je poudariti, da je dokazno breme na njegovi strani.

37Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

38Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Uradni list RS, št. 61/17, 72/17-popr. in 65/20. GZ je začel veljati od 17. 11. 2017 do 30. 12. 2021, uporabljal pa se je od 1. 6. 2018 do 31. 5. 2022.
² Glej sodbe tega sodišča I U 994/2016 z dne 20. 9. 2017, I U 1523/2015 z dne 2. 6. 2016, I U 922/2014 z dne 13. 11. 2014, II U 73/2016 z dne 14. 2. 2017, I U 1521/2014 z dne 23. 4. 2015, I U 1412/2012 z dne 31. 1. 2013, I U 2147/2009 z dne 4. 11. 2010.