UPRS Sklep IV U 2/2024-32

I. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev odločbe Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, OE Maribor št. 6901-3656/2022-20 z dne 29. 3. 2023, odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

II. Odločitev o stroških si sodišče pridrži do končne odločitve o glavni stvari.

1Tožnika sta 29. 12. 2024 vložila tožbo, s katero izpodbijata odločbo Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, OE Maribor št. 6901-3656/2022-20 z dne 29. 3. 2023, s katero je bilo odločeno, da se A. A., rojen 4. 8. 2013, stanujoč ..., usmeri v prilagojen izobraževalni program devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom (1. točka izreka); da se A. A. z dokončnostjo te odločbe vključi v II. Osnovno šolo X. (2. točka izreka); da sta B. B. in C. C., kot otrokova zakonita zastopnika, dolžna poskrbeti, da se A. A. z dokončnostjo te odločbe vključi v II. Osnovno šolo X. (3. toča izreka); da je A. A. upravičen do brezplačnega prevoza od njegovega prebivališča do II. Osnovne šole X. in nazaj (4. točka izreka); da ta odločba velja do spremembe ravni izobraževanja A. A. (5. točka izreka) in da stroški postopka niso nastali (6. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil postopek dne 5. 7. 2022 uveden na podlagi zahteve Osnovne šole Y. Na podlagi Zakona o usmerjanju otrok (v nadaljevanju ZUOPP-1) je Komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri Zavodu Republike Slovenije za šolstvo, OE Celje, Komisija 53 (v nadaljevanju Komisija), dne 16. 12. 2022, izdelala strokovno mnenje št. 6901-3656/2022-10. Na podlagi prvega odstavka 29. člena ZUOPP-1 je dne 27. 12. 2022 organ od II. osnovne šole X. prejel dopis, iz katerega izhaja, da izpolnjuje vse pogoje za izvajanje ukrepov, povezanih s posebnimi potrebami otroka. Strokovno mnenje je bilo na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUOPP-1 dne 5. 1. 2023 posredovano staršem otroka. Njune pripombe so bile posredovane Komisiji, ki se je do njih v odgovoru na št. 6901-3656/2022-17 z dne 26. 1. 2023 opredelila. Dne 2. 2. 2023 je organ odgovor Komisije na pripombe na strokovno mnenje posredoval zastopnici staršev otroka, Odvetnici D. D. in Osnovni šoli Y., vlagateljici zahteve za uvedbo postopka. Iz strokovnega mnenja je razvidno, da je otrok glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje po Pravilniku o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju Pravilnik) in kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami št. 0073-5/2015-1 (6100) z dne 30. 6. 2015, opredeljen kot otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju, zato je predlagala, da se A. A. usmeri v prilagojen izobraževalni program devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom. II. Osnovna šola X. mora skladno s 36. in 37. členom ZUOPP-1 najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti odločbe oziroma vključitvi otroka izdelati individualizirani program, ki ga za otroka sestavi strokovna skupina na zavodu. Za pripravo in spremljanje individualiziranega programa je odgovorna strokovna skupina, ki jo imenuje ravnatelj zavoda. Zato ker bo otrok z dokončnostjo te odločbe vključen v šolo izven šolskega okoliša, je organ v izreku te odločbe odločil tudi o pravici do brezplačnega prevoza, kar je v skladu s petim odstavkom 56. člena Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju Zosn).

3Takšno odločitev je Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, drugostopenjski organ, potrdilo.

4Tožnika v tožbi povzemata odločitev organa prve in druge stopnje ter navajata, da nista bila seznanjena s psihološkim testiranjem iz marca 2022, prav tako ne z Poročilom psihološke diagnostike z dne 12. 6. 2022. Opravljena testiranja brez soglasja staršev so nezakonita in zato ne morejo predstavljati dokaza, na podlagi katerega bi lahko bile sprejete odločitve. Prav tako mnenja ni mogoče preizkusiti. Navajata tudi, da njuna prošnja za razgovor pri ravnateljici ni bila uspešna, nista prejela odgovora glede odsotnosti sinove pisne ocene, niti nista bila povabljena na zaprošeni razgovor, zaradi česar ocenjujeta, da sta izločena iz sodelovanja v postopku, v katerem se obravnava njun otrok. Tudi o mnenju šole, na katerega se sklicuje Komisija, nista bila seznanjena. Navajata, da bi o pritožbi moral odločati drugostopenjski organ in ne Komisija, na katere mnenje se organ sklicuje. Tožnika ugovarjata, da mnenje komisije ne more nadomestiti odločitve organa prve stopnje, sploh pa ne mnenje, ki je bilo pridobljeno kasneje. Zahtevata izvedbo dokaza z angažiranjem izvedenca s področja klinične psihologije, ki bo opravil osebni pregled dečka A. A. in ne da se poda mnenje le na podlagi podatkov, ki jih je pripravila šola. Tožena stranka v svoji odločbi utemeljuje rezultate psihološke diagnostike (7.3., 11. 3., 14. 3. - 2022) in povzetek testiranja motenj branja in pisanja 20. 6. 2023. Tudi o tem testiranju starša nista bila seznanjena. Tožnika sta v tožbi zahtevala odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

5Dne 29. 4. 2024 sta tožnika, na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vložila predlog za izdajo začasne odredbe. V zvezi s pogojem iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki določa, da mora predlagatelj začasne odredbe izkazati težko popravljivo škodo, ki bi se mu z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadela, tožnika kot zakonita zastopnika mladoletnega A. A. navajata, da se resnost in neposrednost težko popravljive škode kaže na celotnem razvojnem področju mld. A. A. Otrok je imel že pred sprovedbo postopka težave na čustvenem področju, saj je bil plašen in jokajoč deček, na nove situacije se je odzval zadržano in z jokom, vsaka njemu neugodna ali nepredvidena situacija je negativna čustva še dodatno poglobila in zanj predstavljala enormno količino negativnega stresa, s katerim se je težko spopadal. Od pričetka spornega usmerjanja dečka v II. Osnovno šolo X., se je njegovo čustveno stanje izredno poslabšalo, celo do te mere, da je znatno ogrožen njegov nadaljnji celosten razvoj. Deček je še bolj prestrašen, na njemu neugodne situacije reagira burneje, še več joče, konstantno je preplašen, zaskrbljen, vznemirjen, do šole je razvil odpor, ob prisotnosti osnovnošolskih strokovnih sodelavcev čuti strah, žalost, frustracijo, vsled manjvrednega obravnavanja čuti osramočenost (največ med svojimi vrstniki!), je razdražen, obupan in povsem nemočen, kar se že sedaj negativno kaže pri njegovem razvijanju, slabša je njegova samopodoba. Navedeno lahko potrdita starša. Verodostojnost teh navedb naj sodišče preveri tudi z angažiranjem sodnega izvedenca na področju klinične psihologije, ki bo z osebnim pregledom dečka in njegove dosedanje zdravstvene kartoteke navedeno potrdil. Vsled opisanih čustvenih težav so komplikacije v šoli eksponentno narasle, saj se deček ne more več osredotočati na šolsko delo, razvil je močan odpor do izobraževalnih ustanov in strokovnih sodelavcev, pravzaprav ne želi več hoditi v šolo. O teh težavah sta tožnika razpravljala v tožbi in v svoji prvi pripravljalni vlogi v tej upravni zadevi, zato se v dokaz svojim navedbam dodatno sklicujeta na tamkajšnja izvajanja in dokazne predloge. Zamenjavo šole med šolskim letom je A. A. odsvetovala njegova osebna zdravnica dr. E. E., ki je v zdravniškem potrdilu z dne 31. 1. 2024 potrdila, da postopek usmerjanja zanj predstavlja izrazito stresno situacijo. O dečkovih negativnih čustvih, ki jih je razvil do izobraževalnih ustanov, lahko sodišče po potrebi opravi preverbe tudi pri strokovnih sodelavcih Osnovne šole Y.

6V nadaljevanju tožnika opozarjata na hude postopkovne kršitve v postopku usmerjanja otroka, ter navajata, da bi deček z realizacijo upravne odločbe v zelo kratkem časovnem obdobju izgubil prijatelje, stike s svojimi vrstniki, moral bi se prilagoditi na povsem novo okolje, v katerega sploh ne spada. Dečkovo življenje je že od najave prešolanja dalje znatno slabše kvalitete. Izobraževanje v programu z nižjim standardom bi zmanjšalo njegove zaposlitvene možnosti, ga stigmatiziralo v njegovi ožji in širši družbi in posledično dodatno vplivalo na njegovo čustvovanje in percepcijo življenja, njegova samopodoba, funkcioniranje in osebnostni razvoj pa bodo doživeli degradacijo. Dodajata, da deček ne želi obiskovati II. Osnovne šole v X., niti si tega ne želita njegova starša, saj je celotni postopek usmerjanja otroka kot že rečeno pavšalen, nestrokoven in kot tak nezakonit.

7Težko popravljivo škodo, ki za dečka že nastaja, je potrebno urgentno odpraviti z začasno ureditvijo stanja do pravnomočne odločitve v tem upravnem postopku in dečku ponovno priznati pravico (in obveznost) do vpisa in obiskovanja POS Y., z vsemi pravicami in obveznostmi, kot jih imajo preostali učenci oziroma, kot jih je imel do sprovedbe spornega postopka usmeritve v II. Osnovno šolo X. S prilagoditvijo obstoječega izobraževalnega programa na Y. je mogoče doseči enako oziroma celo ugodnejšo rešitev za otrokove učne težave, kot pa bi jih dosegli s prešolanjem na II. Osnovno šolo X. in prilagoditvijo izobraževalnega programa z nižjim izobrazbenim standardom. Utemeljenost predmetnega predloga za izdajo začasne ureditvene odredbe je izkazana ravno s tem, da bi takojšnja zagotovitev pravice A. A. do (ponovnega) enakopravnega šolanja na Y. privedla do stabilizacije in izboljšanja njegovega čustvenega stanja, tozadevna poteza bi privedla tudi do boljšega počutja in razvoja dečka, navsezadnje pa bi se preprečil nastanek težko popravljive škode.

8S prešolanjem na II. Osnovno šolo X. bi dečka izpostavili hudim vsakodnevnim naporom, v posledici katerih ne bi bil zmožen dosledno voditi učne rutine. Deček bi se vsakodnevno moral voziti več kot 25 km v eno smer, kar z avtobusnim prevozom traja preko 30 minut v eno smer. To pomeni, da bi deček na dnevni ravni potoval več kot 1 uro, s čimer bi se ga še dodatno utrujalo, pojavile bi se nove težave na področju čustvovanja. Deček je namreč izredno navezan na svoja starša in na svoj dom, boji se situacij, ko se mora brez navzočnosti B. B. in C. C. oddaljevati od svojega stalnega prebivališča, kar povzroča zanj dodaten stres. Ob vseh čustvenih tegobah in dnevnem potovanju bi deček na koncu bil preutrujen za domačo obravnavo naučenega znanja v šoli, utrujenost bi se poznala tudi pri pouku, zatorej deček ne bi mogel dosledno slediti izobraževalnemu programu in ponovno bi zanj nastajala nepopravljiva škoda.

9Poleg pogoja težko popravljive škode mora pri odločanju o izdaji začasne odredbe sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati oziroma presojati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank, ki bi izhajala iz izdane ureditvene začasne odredbe. V konkretnem primeru se vse pravice in obveznosti nanašajo na mladoletnega A. A., iz zadržanja njegovega prešolanja (oz. usmeritve) iz Y. na II. Osnovno šolo X., pa za izobraževalne ustanove ne nastane nobena nesorazmerna obveznost. Javna korist ni prizadeta, še več, z obstankom A. A. na Y. se formalnopravno potrdi obstoječe stanje, v smislu javne koristi pa se k le-tej celo prispeva, saj se za družbo zagotovi posameznik z doseženo izobrazbo višjega standarda, kot pa bi se za družbo zagotovil, če bi bil deček usmerjen v izobraževalni program z nižjim standardom.

10Brez začasne ureditve stanja v tej zadevi bo otrok utrpel težko popravljivo škodo, zato je nastali pravni položaj potrebno urgentno urediti na način, da se ne izvrši prvostopenjska odločitev upravnega organa o prešolanju dečka na II. Osnovno šolo v X. Še več, potrebno je zagotoviti njegov ponovni vpis v Y., kjer bo užival vse pravice polnovrednega učenca, kot jih primeroma uživajo ostali vpisani učenci oziroma, kot jih je do sprovedbe postopka usmerjanja užival mld. A. A. Enako velja za vse njegove (učne) obveznosti, zato ga je potrebno nemudoma vpisati nazaj v evidenco vpisanih učencev (torej tudi v redovalnico), da se bo lahko preverjalo njegovo znanje. Deček je v času neurejenega stanja tretiran kot slušatelj in ni deležen izobrazbe, ne nudi se mu dodatna strokovna pomoč, ne prejema nobene izobrazbe in učne pomoči. A. A. v tem času ne napreduje, njegovo znanje je nazadovalo, pojavile so se še večje težave, saj se mora vse učiti sam, ob pomoči svojih staršev. Slednja opažata hudo stisko dečka, ki se lahko brez pravočasne intervencije poglobi do te mere, da ne bo več zmožen razumevati šolske snovi kot svoji vrstniki in bo res potreboval drugačen pristop.

11Brez izdaje ureditvene začasne odredbe bo deček do končne odločitve sodišča v upravnem sporu prepuščen sam sebi in znanju njegovih staršev, manjše učne težave, s katerimi se je spopadal pred uvedbo postopka usmerjanja bodo eksponentno narasle, v nadaljevanju bo še zamujal učno snov in se ne bo zmogel vrniti na ustaljene tire. Potrebo po začasni ureditvi stanja izkazuje sama težko popravljiva škoda, ki mld. A. A. že nastaja in se bo še večala, v kolikor do izdaje zahtevane ureditvene začasne odredbe ne bi prišlo in je vsled tega začasna ureditev stanja nujno potrebna. Tozadevno razlago priznava tudi slovenska sodna praksa.

12Tožnika v vednost pristavljata, da sta takoj po sprovedbi spornega postopka usmerjanja dečka, v lastni režiji angažirala pregled mld. A. A. pri strokovnjaku, specialistu klinične psihologije, ki bo v več terminih dečka natančno osebno pregledal in nato podal končno oceno, kateri pa bosta starša ne glede na izid sledila, saj bo napravljena strokovno usposobljeni osebi. Dodatno iz tega razloga se predlaga, da spoštovano sodišče do pridobitve strokovnega mnenja po specialistu, ugodi izdaji ureditvene začasne odredbe in začasno uredi nastalo stanje. Prvi termin pri specialistu je deček že imel dne 16. 4. 2024, naslednji termin je v začetku maja 2024.

13Sodišču predlagata, da upošteva njune argumente in izvede dokazne predloge ter izda naslednjo ureditveno začasno odredbo, s katero izvršitev dokončne, pravnomočne in izvršljive odločbe Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, št. 6901-3656/2022-20 z dne 29. 3. 2023, zadrži do končne odločitve sodišča; A. A. usmeri v obvezni program osnovnošolskega izobraževanja; ga vključi v Osnovno šolo Y.; odloči, da je A. A. upravičen do brezplačnega prevoza od njegovega stalnega prebivališča ... do Osnovne šole Y. in nazaj. Tožnika zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

14Tožena stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navaja, da je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen. Tožnika nista izkazala težko popravljive škode in predložila dokazov zanjo. Zgolj predloženo potrdilo osebne zdravnice po mnenju tožene stranke ne opredeljuje obstoja težko popravljive škode za dečka, saj le to navaja zgolj dejstvo, da menjava šole med šolskim letom predstavlja stresno situacijo za otroka, kar pa po mnenju tožene stranke za obstoj težko popravljive škode ne zadošča. Predlogi za zaslišanje strokovnih delavcev šole, ki jo deček obiskuje, osebne zdravnice in angažiranje sodnega izvedenca klinične psihologije, pa glede na dejstvo, da bi morala tožnika že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine, s katerimi utemeljujeta nastanek škode ter okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da bo ta škoda tudi v primeru zanjo ugodno končanega upravnega spora težko popravljiva in za to predložiti tudi dokaze, pa so v tem primeru neutemeljeni.

15Tožena stranka v obravnavanem primeru izpostavlja, da je v prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom v razredu manj otrok, vsak učenec, ki je vključen v ta program, pa ima tudi svoj individualizirani program, pri pripravi katerega sodelujejo tudi starši. To pomeni, da so cilji programa prilagojeni vsakemu posameznemu otroku, da bi ta dosegel čim višjo raven razvoja. Dečku bo z usmeritvijo v ta program, glede na njene specifične potrebe, dana možnost, da razvije svoje sposobnosti in doseže znanja, ki jih sicer v redni šoli ne bi zmogel.

16V nadaljevanju tožena stranka opozarja na Konvencijo o otrokovih pravicah, upoštevanje načela največje koristi otroka, ki ga je treba upoštevati tudi v postopku usmerjanja otrok s posebnimi potrebami. To načelo pa je v praksi uresničljivo, če ga upoštevajo tudi starši otroka, ki so vključeni v postopek odločanja v zvezi z otroki in njihovimi pravicami. Tožena stranka verjame, da tožnika mislita, da ravnata v največjo korist svojega otroka, hkrati pa je tožena stranka tudi prepričana, da tako iz celotne spisovne dokumentacije izhaja, da gotovo ni v največjo korist dečka, da kljub nespornemu dejstvu, da deček potrebuje pomoč pri učnem delu, že pet mesecev ni deležen nobene pomoči, niti ni ocenjevan, kar še poglablja njegovo čustveno stisko.

17Glede na dejstvo, da tožnika predlagata, da sodišče ponovno vključi dečka v OŠ Y. s tem predlagata, da izvede ponoven postopek usmeritve dečka in ga ponovno usmeri v vzgojno izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Pri navedenem je potrebno opozoriti, da je postopek usmerjanja določen v ZUOPP-1, kjer je določen celoten postopek in pristojni organi. Poleg navedenega in glede na dejstvo, da je bil tako s strani Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami I (v nadaljevnaju KUOPP I), kot tudi Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami II (v nadaljevanju KUOPP II) mld. deček opredeljen kot otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju in ga je glede na to, da gre pri dečku za splošne učne težave, ki so posledica nižjih intelektualnih sposobnosti, usmerila v NIS, kar je v dečkovo največjo korist. Tožena stranka meni, da niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1.

18Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče zavrne predlog tožnika za izdajo začasne odredbe v celoti kot neutemeljen.

Odločitev in razlogi sodišča

19Uvodoma mora sodišče preveriti, ali so za meritorno reševanje vložene zahteve za izdajo začasne odredbe izpolnjene procesne predpostavke.

20Sodišče ugotavlja, da je bila tožba vložena 27. 12. 2023, akt s katerim je bil končan upravni postopek, odločba Ministrstva za vzgojo in izobraževanje št. 60340-36/2023/10 z dne 24. 11. 2023, pa je bila pooblaščenki tožnikov vročena 28. 11. 2023, kar pomeni, da je bila vložena pravočasno, v 30 dneh od vročitve upravnega akta (28. člen ZUS-1), s katerim je bil končan postopek.

21Sodišče v nadaljevanju ugotavlja tudi, da v zadevi obravnavanja predlagane začasne odredbe ni razpisalo ustne obravnave, ker je bilo že na podlagi predlagane začasne odredbe, izpodbijanega akta in sodišču predloženih upravnih spisov očitno, da je treba predlogu za izdajo začasne odredbe ugoditi¹, sporno dejansko stanje pa se bo obravnavalo v okviru presoje zakonitosti izpodbijanega upravnega akta.

K I. točki izreka:

22Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.

23Sodišče uvodoma ugotavlja, da sta tožnika predlog za izdajo začasne odredbe naslovila kot predlog za izdajo ureditvene začasne odredbe, vendar sta v 1. točki zahtevka izrecno predlagala, da sodišče "Izvršitev dokončne, pravnomočne in izvršljive odločbe Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, OE Maribor št. 6901-3656/2022-20 z dne 29. 3. 2023, se zadrži do končne odločitve Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Celju, v upravnem sporu št. IV U 2/2004", torej sta tožnika zahtevala odložitev izvršitve izpodbijanega (še nepravnomočnega) upravnega akta. Iz tega razloga je sodišče, tudi ob upoštevanju navedb iz I., II. in III. točke predloga, le tega obravnavalo kot odložitveno začasno odredbo.

24Prvi odstavek 32. člena ZUS-1 določa, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (t. i. odložitvena začasna odredba, ki jo predlagata tudi tožnika v konkretnem primeru). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

25Sporno v zadevi je, ali sta tožnika v konkretnem primeru kot verjetno izkazala nastanek težko popravljive škode, kar je zakonsko določen prvi pogoj za izdajo začasne odredbe in tudi, ali sta izkazala, da z izdajo predlagane začasne odredbe ne bo prizadeta javna korist, kar je drugi zakonsko določen pogoj za izdajo začasne odredbe.

26Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča RS gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oz. z začasno ureditvijo stanja. Odločanje o začasni odredbi po 32. členu ZUS-1 terja restriktivni pristop. Izdajanje začasnih odredb namreč ni namenjeno splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa zakon, temveč (ob izpolnitvi vseh v 32. členu ZUS-1 določenih pogojev) posegu v izvrševanje oziroma učinkovanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera. Tožnik, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato v svojem predlogu konkretno navesti vse za to pomembne okoliščine, konkretno mora navesti dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, utemeljiti, da je ta škoda zanj težko popravljiva, in vse to s stopnjo verjetnosti tudi izkazati. Trditveno in dokazno breme, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, določeni v 32. členu ZUS-1, je primarno na tožniku, ki zahteva začasno pravno varstvo.

27V obravnavanem primeru tožnika s tožbo izpodbijata odločbo Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, OE Maribor št. 6901-3656/2022-20 z dne 29. 3. 2023, s katero je bilo odločeno, da se A. A., rojen 4. 8. 2013, stanujoč ..., usmeri v prilagojen izobraževalni program devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom.

28Tožnika težko popravljivo škodo utemeljujeta s poslabšanjem A. A. čustvenega stanja, ki celo ogroža njegov nadaljnji celostni razvoj, navajata da čuti pritisk, ki se zaradi uvedbe postopka vrši nanj, poglobljena so njegova negativna čustva in povečana izpostavljenost (negativnemu) stresu. Deček je še bolj prestrašen. Na njemu neugodne situacije odreagira burneje, še več joče, je konstantno prestrašen, zaskrbljen, vznemirjen, do šole je razvil odpor. Izrazito stresno situacijo zanj bi predstavljalo tudi prešolanje med šolskim letom, kar je potrdila tudi A. A.-jeva osebna zdravnica v potrdilu z dne 31. 1. 2024.

29Sodišče je ob podatku, ki izhaja iz listin upravnega spisa, da je A. A. občutljiv in čustven deček, ocenilo, da sta starša z navedbami s katerimi sta utemeljevala težko popravljivo škodo, sodišče prepričala, da bi otrokova premestitev v drugo šolsko okolje z drugimi sošolci in učitelji, v drugem kraju, predstavljala stres. Menjava šole namreč ne pomeni samo menjave okolja, ampak menjavo učiteljev, sošolcev ter tudi vsakodnevno vožnjo v drug kraj, torej več dejavnikov stresa, ki bi ga otrok ob prešolanju zagotovo čutil.

30Vendar te navedbe po presoji sodišča same po sebi niso dovolj za ugotovitev, da sta tožnika izkazala zahtevano težko popravljivo škodo, saj je posledice stresa ob prešolanju mogoče omiliti z ustreznim ravnanjem staršev in strokovnih delavcev v novem šolskem okolju, v otrokovo največjo korist, na kar utemeljeno opozarja tožena stranka v odgovoru na predlagano začasno odredbo.

31Sodišče se prav tako v celoti strinja s stališčem tožene stranke, da je za otroka zelo pomembno, da obiskuje ustrezen vzgojno izobraževalni program, vendar mora sodišče v trenutku, ko odloča o predlagani začasni odredbi, upoštevati tudi, da izpodbijana odločba še ni pravnomočna. To pomeni, da v primeru izvršitve izpodbijane odločbe še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, torej o tožbi, vzpostavitev prejšnjega stanja po vsej verjetnosti ne bi bila več mogoča, ali pa bi bila zelo otežena, saj bi se, kot to med drugim zatrjujeta tožnika: "ob vrnitvi v redno izobraževalno rutino, A. A. zelo težko vrnil v ustaljene tire in bi doživel težave pri ponovni vzpostavitvi rednega učnega procesa, ter bi dolgoročno gledano utrpel hude čustvene in duševne stiske."

32Tožnika torej zatrjujeta, da bi v primeru uspeha s tožbo, bila vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja, zaradi nepopravljivih (hudih) posledic na otrokovem čustvenem in duševnem področju, zelo otežena, če ne povsem nemogoča. Sodišče je iz tega razloga ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe predvsem iz razloga težke vzpostavitve prejšnjega stanja v primeru, če bi bilo tožbi ugodeno, strinja pa se tudi z navedbo, da bi premestitev na šolo s prilagojenim programom vplivala na A. A. čustveno stabilnost. V tej zvezi sodišče pojasnjuje, da je v zadevah kot je obravnavana, s konkretnimi dokazi nemogoče izkazati težko popravljivost oziroma nepopravljivost škode, saj je po oceni sodišča težka popravljivost škode v tem, da se prejšnjega stanja v primeru ugoditve tožbi najverjetneje ne bi moglo več vzpostaviti, če bi bil otrok še pred odločitvijo o tožbi usmerjen v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom. Razlogi za težko popravljivost škode so torej take narave, da jih ni možno dokazati s konkretnimi dokazi, tožena stranka pa v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe tudi ni izkazala, da bi se lahko A. A. kasneje, brez težav, vključil v osnovno šolo, ki jo sedaj obiskuje, če bi bilo to potrebno. Hkrati sodišče tudi meni, da z odložitvijo izvršitve izpodbijanih odločb javna korist in korist nasprotne stranke ne more biti prizadeta.

33Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da sta tožnika izkazala pogoje, določene v 32. členu ZUS-1, zato je njuni zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

34Ker je sodišče predlogu za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe ugodilo, to pomeni, da je A. A. še vedno vključen v obvezni program osnovnošolskega izobraževanja in se sodišču ni bilo treba opredeliti do predloga tožnikov, da naj sodišče odloči, da se A. A. usmeri v obvezni program osnovnošolskega izobraževanj in se ga vključi v Osnovno šolo Y. in odloči, da je A. A. upravičen do brezplačnega prevoza od njegovega stalnega prebivališča ... do Osnovne šole Y. in nazaj.

K II. točki izreka:

35Stroški, nastali v zvezi z obravnavano zahtevo za izdajo začasne odredbe, so del stroškov upravnega spora. Kdo bo nosil te stroške, bo lahko sodišče odločilo šele, ko bo znan končni uspeh v sporu. Zato bo (tudi) o stroških, povezanih z zahtevo za izdajo začasne odredbe, odločeno s končno sodno odločbo.

¹ (1)Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno.(2)Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko sodišče odloči brez glavne obravnave tudi, kadar je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, v naslednjih primerih:- če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom