VSRS Sodba I Ips 8357/2019

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Oba obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 8357/2019 z dne 5. 10. 2021 obsojena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v sostorilstvu (drugi odstavek 20. člena KZ-1). Izreklo jima je denarno kazen, in sicer obsojenemu A. A. 360 dnevnih zneskov po 13,00 evrov, obsojenemu B. B. pa 360 dnevnih zneskov po 23,00 evrov. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) jima je naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 50.000,00 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2015 dalje do plačila, v skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP pa jima je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse.

2Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 8357/2019 z dne 22. 2. 2022 pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, oba obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

3Zoper pravnomočno sodbo so zahtevi za varstvo zakonitosti vložili zagovorniki obeh obsojencev, in sicer zagovorniki obsojenega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. in 3. alineji prvega odstavka 420. člena ZKP in zaradi odločitve o premoženjskopravnem zahtevku, zagovornica obsojenega B. B. pa zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in zaradi odločitve o premoženjskopravnem zahtevku. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevi in predlagala, naj ju Vrhovno sodišče zavrne.

5Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili oba obsojenca in njuni zagovorniki seznanjeni, vendar se o njem niso izjavili.

B.

6Zagovornica obsojenega B. B. uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker iz opisa kaznivega dejanja ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. Pogreša konkretizacijo subvencije oziroma ugodnosti, ki jo je pridobil prav obsojeni B. B. in načina, kako je to storil, prav tako tudi navedbo podatkov, ki so bili ključni za pridobitev ugodnosti in jih je obsojenec posredoval Mariborski razvojni agenciji (v nadaljevanju MRA).

7Kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti stori, kdor zase ali za koga drugega pridobi posojilo, investicijska sredstva, subvencijo ali kakšno drugo ugodnost za opravljanje gospodarske dejavnosti, čeprav ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, s tem da posojilodajalcu ali drugemu, ki je pristojen za podelitev ali odobritev take ugodnosti, predloži neresnične ali nepopolne podatke o premoženjskem stanju, bilancah, dobičku ali izgubi ali druge podatke, pomembne za odobritev posojila ali ugodnosti oziroma te podatke zamolči.

8Obsojeni B. B. je bil spoznan za krivega, da je kot oseba, ki je v družbi A., družba za gradnjo, gostinstvo in trgovino d.o.o. (v nadaljevanju A. d.o.o.) operativno vodila projekt pridobitve nepovratnih sredstev za sofinanciranje nakupa nove gostinske opreme in ki je bila pooblaščena na njenih transakcijskih računih za podpisovanje nalogov, z zavestnim sodelovanjem pri storitvi z direktorjem družbe A. A., v Mariboru, od 31. 8. 2015 do 10. 12. 2015, za drugega (družbo A. d.o.o.) pridobil ugodnost za opravljanje gospodarske dejavnosti, čeprav ta ni izpolnjeval zahtevanih pogojev, s tem, da sta skupaj z A. A. drugemu, ki je pristojen za podelitev ali odobritev take ugodnosti, predložila neresnične podatke, pomembne za odobritev ugodnosti, tako, da je B. B. kot operativni vodja komuniciral z C. C. iz MRA ter bil pooblaščen za podpisovanje nalogov na transakcijskih računih družbe A. d.o.o., odprtih pri NLB d.d. in DBS d.d., in na transakcijskem računu družbe B. d.o.o. in je poskrbel za izvedbo fiktivnih transakcij med bančnima računoma, ki so dokazovale plačilo računa, na podlagi česar je MRA družbi A. d.o.o. neupravičeno odobrila nepovratna sredstva v višini 50.000,00 evrov, ki jih je ta prejela 10. 12. 2015, čeprav sta oba vedela, da družba A. d.o.o. za to ni izpolnjevala zahtevanih pogojev, saj družba B. d.o.o. opreme po predloženem fiktivnem računu družbi A. d.o.o. ni dobavila.

9Kot izhaja iz povzetega opisa dejanja se obsojenemu B. B. očita storitev kaznivega dejanja v sostorilstvu z A. A., in sicer da sta z zavestnim sodelovanjem na opisan način družbi A. d.o.o. pridobila nepovratna sredstva v višini 50.000,00 evrov. Predmet ugodnosti, ki sta jo z zavestnim sodelovanjem pridobila oba obsojenca, je torej v opisu dejanja ustrezno konkretiziran, prav tako tudi način pridobitve, to je predložitev zahtevka za izplačilo nepovratnih sredstev, s priloženim fiktivnim računom družbe B. d.o.o. z dne 23. 10. 2015 in potrdili bank o izvedenih plačilih po posameznih postavkah tega računa. Določno opredeljena so tudi izvršitvena ravnanja obeh obsojencev, pri čemer očitek zoper obsojenega B. B. zajema (i) komunikacijo z C. C. iz MRA ter (ii) izvedbo fiktivnih transakcij med bančnimi računi družb A. d.o.o in B. d.o.o, ki so dokazovali plačilo računa in bili podlaga za neupravičeno odobritev nepovratnih sredstev v višini 50.000,00 evrov družbi A. d.o.o.. Konkretizirano je torej, da sta obsojenca C. C. iz MRA predložila neresnične podatke (fiktiven račun in fiktivne transakcije med računi obeh družb), pomembne za odobritev nepovratnih sredstev, kar je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Takšen opis dejanja tudi po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja; podrobnejša opredelitev posameznih fiktivnih transakcij med bančnima računoma, ob jasnem očitku, da je šlo za fiktivni račun za dobavo gostinske opreme v skupni vrednosti 112.275,00 evrov, ni potrebna. Neutemeljeni so tudi očitki o nejasnosti izreka sodbe zaradi uporabe navednic pri zapisu besede "fiktivni", saj slednja, kot je ugotovilo tudi sodišče druge stopnje (16. točka izreka), na jasnost izreka ne more vplivati.

10Zagovorniki obsojenega A. A. uveljavljajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi pomanjkanja razlogov o obsojenčevi dejanski vlogi pri poslovanju družbe A. d.o.o. oziroma subjektivnem elementu obravnavanega kaznivega dejanja in direktnem naklepu, prav tako naj se nižji sodišči ne bi opredelili do obsojenčevega zagovora, katerega bistvo je v zatrjevanju, da pri poslovanju družbe ni imel aktivne vloge.

11Navedena kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje navedlo obširne razloge o obsojenčevi dejanski vlogi pri sklenitvi in realizaciji Pogodbe o sofinanciranju manjših začetnih naložb v okviru Programa spodbujanja konkurenčnosti Maribora s širšo okolico v obdobju 2013-2018 v kombinaciji z ukrepom Regijske garancijske sheme za Podravje (v nadaljevanju Pogodba), opredelilo se je tudi do zagovora obsojenega A. A. in navedlo razumne razloge, zakaj mu ni sledilo. V 5. točki obrazložitve sodbe je ugotovilo: (i) da je obsojenec kot direktor družbe A. d.o.o sklenil Pogodbo, (ii) da je predložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev, kateremu je priložil fiktivni račun, (iii) da je kot kontaktna oseba naveden na prijavi za pridobitev subvencije, (iv) da je v okviru postopka pridobivanja subvencije MRA predložil poslovni načrt podjetja A. d.o.o., v katerem je opisal svojo poslovno pot, med drugim tudi v okviru družbe A. d.o.o.. Podrobnejše razloge o obsojenčevem naklepu je sodišče prve stopnje navedlo v 30. točki obrazložitve, ko je poleg navedenega upoštevalo, da je obdolženec izobražena, poslovno aktivna oseba, da je bil v obravnavanem obdobju direktor in da se je nedvomno zavedal posledic predložitve neresničnih podatkov, pri čemer je, tako kot tudi soobtoženi B. B., vedel, da je predloženi račun družbe B. d.o.o. fiktiven, saj navedena družba gostinske opreme, ki je navedena na računu, družbi A. d.o.o. ni nikoli dobavila. Sodišče druge stopnje je tem razlogom pritrdilo v 9. točki obrazložitve sodbe in je v zadostni meri odgovorilo na že izpostavljene pomisleke obrambe. Glede na navedeno obsojenčevi zagovorniki s preostalimi navedbami, ki se nanašajo na vlogo obsojenega A. A., pod videzom kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12Oba vložnika nasprotujeta tudi odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku. Navajata, da je bil slednji priglašen šele na zadnji glavni obravnavi, da se obramba z njim ni seznanila in da v zvezi z njim ni mogla podati navedb ali predlagati dokazov.

13Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je sodišče premoženjskopravni zahtevek z dne 27. 9. 2021 (list. št. 368-369 s prilogami) prejelo 30. 9. 2021. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo, dne 5. 10. 2021, je bil prebran v navzočnosti obeh obsojencev in zagovornice obsojenega B. B.; na prebrano ni bilo pripomb (zapisnik o glavni obravnavi z dne 5. 10. 2021 na list. št. 413 spisa). Iz zapisnika o glavni obravnavi še izhaja, da je zagovornica obdolženega B. B. je v zaključni besedi navedla, da obramba prereka premoženjskopravni zahtevek državnega odvetništva Republike Slovenije kot zastaranega, z dodatkom, da v tem kazenskem postopku niso bili izvedeni dokazi, ki bi lahko bili podlaga za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku (list. št. 414 spisa), s čimer se je do premoženjskopravnega zahtevka tudi vsebinsko opredelila. Obdolženca v zaključnih besedah navedb o premoženjskopravnem zahtevku nista imela.¹ Glede na navedeno so protispisna zatrjevanja obrambe, da se s premoženjskopravnim zahtevkom ni mogla seznaniti in da ji je bilo kršeno načelo kontradiktornosti.

14Neutemeljeni so tudi očitki o nezanesljivi (dejanski) podlagi za prisojo premoženjskopravnega zahtevka, saj slednja, kot je ugotovilo tudi sodišče druge stopnje (13. točka obrazložitve), ne temelji samo na izpovedbi priče C. C., pač pa na vseh dokazih, ki jih je sodišče izvedlo v okviru predmetnega postopka, pri čemer ne gre spregledati, da obramba morebitnih dokaznih predlogov, ki bi jih, kot navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, bilo treba izvesti, ni podala.

15Sodišče druge stopnje je razumno in ob sklicevanju na relevantno sodno prakso Vrhovnega sodišča² odgovorilo tudi na pomisleke obrambe glede neprijavljene terjatve v stečajnem postopku družbe A. d.o.o. (14. točka obrazložitve), saj navedena okoliščina ne vpliva na pravico oškodovancev do uveljavitve premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. Zahtevi sta zato tudi v tem delu neutemeljeni. Glede teka zamudnih obresti pa je iz razlogov prvostopenjske sodbe (34. točka obrazložitve) in podatkov spisa (premoženjskopravni zahtevek na list. št. 368-369 s prilogami) razvidno, da je sodišče zamudne obresti računalo od 10. 12. 2015 dalje, to je od datuma nakazila neupravičeno pridobljene subvencije, kar ovrže tudi (sicer posplošeno) trditev o "nepojasnjenem" teku zamudnih obresti.

C.

16Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jih je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

18Za odločitev so glasovali vrhovni sodniki Barbara Zobec, Mitja Kozamernik, dr. Primož Gorkič in Maja Baškovič. Sodnica dr. Dunja Jadek Pensa je dala odklonilno ločeno mnenje glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku.

¹ Obdolženi A. A. v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel zagovornika; iz zapisnika o glavni obravnavi dne 20. 8. 2020 izhaja, da so mu bili glede zagovornika dani ustrezni pravni pouki, nakar je izjavil, da se bo zagovarjal sam (list. št. 196 spisa).
² Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 3691/2013 z dne 4. 3. 2021, tč. 16.

*********************************

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNE SODNICE DR. DUNJE JADEK PENSA

Povezava na PDF dokument