VSC Sklep I Kp 91884/2024

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju obdolžencu podaljšal pripor za 2 meseca, to je do vključno dne 2. 3. 2025 do 8.05 ure, iz pripornih razlogov koluzijske nevarnosti in ponovitvene nevarnosti po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2Zoper sklep se je pritožila obdolženčeva zagovornica brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Predlagala je, da se izpodbijani sklep razveljavi in da se obdolženca spusti na prostost, podredno pa, da se nadomesti z milejšim ukrepom, t.j. hišnim priporom.

3Pritožba ni utemeljena.

4Odločanje o predlogu za podaljšanje pripora obsega preizkus, ali je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ali je izkazan kateri izmed pripornih razlogov po prvem odstavku 201. člena ZKP ter ali je izkazana sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

OBSTOJ UTEMELJENEGA SUMA

5V zvezi z obstojem utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da ta izhaja iz sicer še ne pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter vseh dokazov, na katerih slednji temelji, torej iz doslej zbranih dokazov policije v predkazenskem postopku. To je iz kazenske ovadbe Policijske postaje Slovenske Konjice z dne 3. 12. 2024 in njenih prilog: izjav A. A., B. B., C. C., Č. Č, D. D., E. E., F. F., G. G. in zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oškodovanca H. H. in oškodovanke I. I. ter zdravniške dokumentacije.

Glede na vse zbrane dokaze, katerih vsebino sodišče prve stopnje podrobno opisuje v točki 6. izpodbijanega sklepa, je tudi po presoji pritožbenega sodišča verjetnost, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji, večja od verjetnosti, da ju ni storil. Pri tem se pritožbeno sodišče ne spušča v vrednotenje in ocenjevanje dokazov, ker je to predmet nadaljnjega kazenskega postopka. S sklicevanjem na zagovor obdolženca tako zagovornica v pritožbi že podaja lastno dokazno oceno, glede na vse zbrane dokaze pa zagovor obdolženega v tej fazi ni v ničemer podprt in ne more ovreči ali omajati obstoja utemeljenega suma, ki izhaja iz številnih zbranih dokazov.

6Iz do sedaj zbranih dokazov tako izhaja, da obdolženec od prihoda na prostost (datum izvršitve zadnje zaporne kazni je 22.8.2023) živi z oškodovanko I. I. v zunajzakonski skupnosti na njeni kmetiji. Skupaj z njima pa je do marca 2024 prebivala tudi oškodovankina babica J. J., ki je marca 2024 umrla. Pri delu na kmetiji je pomagal tudi obdolženčev prijatelj H. H. Poleg oškodovanke, naj bi bila tudi J. J. in H. H. deležna nasilja s strani osumljenega.

7Oškodovanec H. H. je tako dne 16. 4. 2024 zoper obdolženca podal kazensko ovadbo in navedel, da naj bi ga obdolženi, ko mu je H. H. pomagal na kmetiji, skoraj vsakodnevno tepel (tepen naj bi bil vsak drugi dan), ga zmerjal in ga poniževal, mu vzel telefon in ga uničil, da H. H. ni mogel nikogar poklicati ali se javiti na telefon. Opisal je dogodke v bifeju ... in baru ..., ko je bil obdolženi do njega nasilen, oklofutal je tudi I. I., H. H. pa ga odvlekel pred gostilno, ga potisnil na pokrov motorja in ga udarjal z rokami. Ko je po teh dogodkih oškodovanec odšel domov v ..., ga je obdolženec čez nekaj dni prosil, da se vrne, in ker to ni želel, mu je zagrozil, da ga bo zvezal in pretepel, zato je šel z njim nazaj na .... Tam mu je nato obdolženec v garaži na postelji, kjer je spal, z z lepilnim trakom vezal roke in noge, pri tem pa mu zagrozil, da ga bo ubil, če bo kaj povedal. Spomnil se je tudi dogodka, ko je obdolženec od njega želel, da mu pomaga, da bosta zvezala I. I.-jino babico, J. J. Ker mu ni hotel ustreči, se je fizično spravil nanj, ga prijel za roke in ga vrgel po travniku. Enkrat ga je tudi napadel v kuhinji, ko je najprej zmerjal babico, nato pa znorel in njega zvlekel s stola, ga vrgel po tleh in ga zbrcal. Enkrat je I. I. zatožila oškodovanca, da se je oglasil na telefon in takrat je obdolženec prišel do njega, mu vzel telefon, ga vrgel na tla, pobral in prelomil na pol, potem pa ga je še pretepel tako, da mu je tekla kri iz nosu. Telefon je vzel tudi I. I. in ji ga zlomil, enako je storil s hišnim telefonom. Nato je opisal še dogodek v začetku marca, ko so bili pri sosedu K. K., ko je začel obdolženec zmerjati I. I., da so goni okrog in da je prasica in jo je tudi udaril. Sicer pa je H. H. opisal tudi dogodek, ko je obdolženec z nožem na vratu grozil I. I. Povlekel je I. I. s klopi in jo odvlekel do vrat ter ji nastavil nož na vrat. H. H. pa je večkrat videl, kako obdolženec klofuta oškodovanko, ki je ob vsem tem nasilju proti njemu bila nemočna.

8Nadalje so priče, katerih izpovedbo povzema sodišče prve stopnje, bodisi neposredno (denimo priča F. F., G. G., Č. Č.) ali posredno (denimo L. L., B. B., E. E.) zaznale dogodke v povezavi z nasiljem nad H. H. in nad oškodovanko I. I.

Tako ne drži, da nobena od prič ni bila neposredno prisotna ob izvrševanju nasilja, kot to zmotno navaja pritožba. Zagovornica v pritožbi denimo glede izpovedbe priče G. G. navaja, da slednja sploh ni bila prisotna ob nasilju s strani obdolženca, temveč je interakcija potekala le z oškodovanko, kjer obdolženi sploh ni bil prisoten. V nasprotju s temi pritožbenimi zatrjevanji pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je priča G. G. povedala, da se oškodovanka obdolženca zelo boji, da jo ta tepe, bila pa je tudi zraven, ko jo je hotel udariti, a je to preprečila, vendar jo je po tem zmerjal s prasico. Podrobno je tudi opisala dogodek, v katerem je bila neposredno udeležena, in sicer je bila pri njima na kmetiji in so v kletnih prostorih hiše popivali, ko se je obdolženec zadrl na oškodovanko, da naj utihne, prasica, naj drži gobec, zato je oškodovanka vstala od mize in odšla, obdolženec je stekel za njo, za njim pa tudi sama, kjer je nato videla, da jo je brcnil, zaradi česar se je oškodovanka sklonila v klobčič, sama pa je obdolženca potegnila vstran, da je preprečila nadaljnje brcanje. Oškodovanka je nato stekla v smeri hleva, G. G. je šla za njo. Na podstrešju hleva je imela oškodovanka v roki vrv in rekla, da jo naj pusti, da se bo obesila, da ne more več tako živeti. Prepričala jo je, da je od dejanja odstopila.

Neposredno prisoten ob izvajanju nasilja je bil tudi priča F. F., saj se je eden od dogodkov zgodil pri njemu doma. Takrat je obdolženec pričel zmerjati I. I. s prasico in da se goni okrog, ter da se je fizično lotil tudi H. H. Tudi sicer pa je F. F. povedal, da se oškodovanka obdolženca zelo boji, ne upa sama govoriti, sploh če je on v bližini. Telefona naj ne bi imela, nima niti denarja, ker ji je ves denar, ki ga je dobila pri sečnji lesa, vzel obdolženec in se o tem hvali v gostilni s kupom denarja. Č. Č. pa je opisal dogodek, ko mu je oškodovanka trkala na vrata, saj jo je obdolženec vrgel iz avta, zato se je zatekla k Č. Č. Jokala je in prosila, naj jo spusti notri ter povedala, da jo bo obdolženec ubil. Povedal je tudi, da mora biti oškodovanka tiho, saj jo obdolženec ustrahuje, tako da lahko oškodovanka pove le to, kar ji on dovoli.

Četudi nekatere priče niso bile neposredno prisotne ob določenih dogodkih, kar je izpostavila zagovornica, pa so nedvomno zaznale nasilje in poškodbe na telesu oškodovanke ali pa jim je oškodovanka sama opisala dogodke. Tako je denimo A. A. na obisku pri oškodovanki opazila, da je veliko oken razbitih, na kar ji je oškodovanka pojasnila, da je okna razbil obdolženi, ko jo zabija v šipe. Opazila je tudi, da je oškodovanka v podplutbah, na njenem dekolteju je bilo vidno polno madežev, ki sicer nastanejo od starih podplutb, imela je tudi porezano desno dlan, vendar ji je oškodovanka dejala, da je vse to posledica njene nerodnosti. Oškodovanka ji je dejala, da se obdolženca zelo boji in želi, da preneha z nasiljem proti njej.

Da obdolženec dela grdo z njo, je oškodovanka povedala tudi B. B., vendar več ni upala povedati, ker se obdolženca boji in si ne upa oditi od njega, saj ji je grozil s smrtjo.

Prav tako je prijateljica oškodovanke E. E. policistom povedala, da ji je oškodovanka zaupala, da sta se z obdolžencem peljala z avtom iz ..., ko jo je ta celo pot udarjal s pestmi v obraz, sama pa se ni mogla braniti. Ve tudi za dogodek, ko je v mesecu aprilu oz. maju oškodovanko nekdo po telefonu poklical in jo povabil na pijačo, kar je obdolženec slišal in tako znorel, da jo je porezal po levi podlakti. Oškodovanki se je videla še brazgotina. E. E. ve, da se oškodovanka zelo boji obdolženca in se ga boji tudi prijaviti policiji.

Na obisku pri obdolžencu in oškodovanki je bil večkrat C. C. Povedal je, da se mu oškodovanka zelo smili, saj je slutil, da obdolženec z oškodovanko zelo pogosto fizično obračunava. Povedala mu je še, da živi v strahu in če bi imela možnost, bi šla stran od obdolženca, vendar si ne upa, ker bi jo našel in se boji, se da jo bo ubil.

9Zagovornica v pritožbi nadalje navaja, da iz medicinske dokumentacije ni mogoče zaključiti, da so nastale poškodbe posledica nasilnih ravnanj obdolženca. Oškodovanka je po mnenju obrambe namreč o obisku zdravnika vselej pojasnila vzrok nastanka poškodbe in v kolikor bi zdravniki smatrali, da poškodbe niso nastale na tak način, torej da se ni poškodovala sama, kot je navedla, bi bili kakršnakoli nasilna ravnanja dolžni prijaviti. Fotografije oškodovanke pa naj ne bi prikazovale nobenih poškodb, ki bi jih lahko pripisali ravnanju obdolženega.

Pritožbeno sodišče glede tega ugotavlja, da je poškodba oškodovanke z dne 28. 6. 2024 potrjena z zdravniško dokumentacijo, ki je bila zasežena, izvidom in odpustnim pismom SB Celje, od koder izhaja, da je utrpela zlom leve zgornje okončine. V zvezi s poškodbami oškodovanke in načinom nastanka le-teh so bila zbrana obvestila od njenega osebnega zdravnika dr. M. M., ki je izrazil dvom v resničnost oškodovankinih navedb, ko je navajala, da se je poškodovala sama. Tako je na nivoju utemeljenega suma moč sklepati, da ji je tudi poškodbo dlani z dne 14. 10. 2024, ki je opisana tako v zdravniški dokumentaciji kot je razvidna iz fotografije, povzročil obdolženec.

Medsebojni preplet zbranih dokazov, ko hkrati iz medicinske dokumentacije izhaja, da je prišlo do zloma roke, hkrati pa je priča D. D. (ki je oškodovanko dne 28.6.2024 peljala na urgenco SB Celje) povedala, da ji je oškodovanka med potjo do bolnišnice zaupala, da jo je obdolženec vlekel za lase po bregu navzdol in ji pri tem zlomil roko, potrjuje, da je na ravni utemeljenega suma, kljub drugačnim trditvam zagovornice, možno sklepati, da so poškodbe oškodovanke posledica nasilnih ravnanj obdolženca. V nadaljevanju postopka bo glede tega izdelano izvedensko mnenje, v tej fazi pa je obstoj utemeljenega suma glede vprašanja nastanka oškodovankinih poškodb nedvomno podan in zagovornica z navajanji, da poškodbe niso podkrepljene ne s fotografijami in ne z izvidom SB Celje, v tej fazi ne more uspeti.

Nasilje nad oškodovanko pa ni bilo zaznano samo s strani osebnega zdravnika oškodovanke, temveč tudi s strani njene ginekologinje N. N., ki je 29. 1. 2024 tudi podala prijavo na CSD, slednji pa jo je posredoval na policijo. 16.1.2024 jo je namreč oškodovanka klicala že sredi noči na privat mobilni telefon, k njej v ambulanto pa je prišla ob 13.00 tega dne. Takrat jo je prosila, da ji pomaga. Od ginekologinje je želela potrdilo, da je bila noseča in ob jutranjem dogodku splavila, saj je bila prepričana, da se bo z njenim potrdilom rešila gospoda, katerega imena ni povedala. Naj bi šlo za njenega partnerja, ki je po njenih besedah najbolj krasna oseba, ko ni pijan. Večer pred dogodkom, naj bi prišel že opit domov in doma spil še liter žgane pijače. Nato naj bi se fizično znesel nad I. I., jo davil in tepel. To se naj ne bi zgodilo prvič. Oškodovanka ji je tudi rekla, da bi jo ubil, če ne bi nekoga poklicala. Ginekologinja je ocenila, da je situacija zelo resna in da se lahko konča tudi tragično, če se ne bo ukrepalo. Oškodovanka pa je o tem, da ima težave doma in da je doma nasilje, da jo je doma obdolženec davil in zvijal roke, je tega dne v ginekološki ambulanti povedala tudi O. O., ki dela na ginekološkem oddelku.

10Iz poročila Centra za socialno delo res izhaja, da je oškodovanka vsakršno pomoč odklanjala. Ne držijo pa navedbe obrambe, da je oškodovanka J. J. zanikala prav vsa ravnanja obdolženca. V zvezi z očitki dejanj na škodo H. H. je namreč povedala to, da imajo najmanj 3 obroke hrane na dan in da nikoli ni lačen, do domnevnega nasilja pa se konkretno ni opredelila. Ravnanja obdolženca zoper njo pa je v določenem obsegu, v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe z dne 2. 12. 2024, potrdila. Navedla je, da obdolženca ne želi prijaviti, da pa so vsi dogodki resnični, vendar ona o tem ne želi govoriti. Spomni se dogodka, ko ji je v jedilnici dal nož na vrat, pa ga je H. H. od nadaljnjega ravnanja odvrnil. Ko jo je prvič udaril, je bil za njo šok, bolela jo je duša. Sama je bila večkrat tepena kot sita. Ni se sama porezala po roki, ima brazgotino, ko jo je letos spomladi obdolženec porezal po roki. Zaradi udarca obdolženca ima tudi poškodbo očesa.

11Glede na vse zgoraj navedeno je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča podan utemeljen sum, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake očitanih mu kaznivih dejanj tako na škodo H. H. kot tudi I. I., saj številni pridobljeni podatki in dokazi še vedno potrjujejo v tem delu kazenskega postopka zahtevano dokazno raven. Drugačna navajanja zagovornice glede neposredne neprisotnosti prič, zanikanju oškodovanke in sklicevanje na zagovor obdolženca pa v tej fazi ne morejo pripeljati do zaključka, da utemeljen sum ni podan.

PRIPORNA RAZLOGA

12Ob ugotovljenem oziroma preizkušenem utemeljenem sumu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. V 8. točki izpodbijanega sklepa je ugotovilo in opisalo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki so podane v sferi obdolženca in ki kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval, glede teh okoliščin pa se od odreditve pripora dalje ni spremenilo nič in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša. Pritožba obstoj tega pripornega razloga izpodbija zgolj na pavšalni ravni.

Na strani objektivnih okoliščin je sodišče prve stopnje poudarilo samo težo obravnavanega kaznivega dejanja ter način in okoliščine v katerih je bilo storjeno. Pri tem ne gre spregledati, da se obdolžencu očita dalj časa trajajoče izvrševanje nasilja nad obema oškodovancema, pri čemer so posamezna ravnanja obdolženca izredno nasilna in okrutna. S svojim ustrahovanjem naj bi oškodovanko psihično popolnoma obvladoval in pri njej dosegel takšen strah za življenje, da ga policiji ni prijavila ter da je govorila tisto, kar je lahko, njena okolica pa je bila tista, ki njegovega početja in propadanje oškodovanke ni mogla več gledati in so se obrnili na pomoč policije, saj jih je vse strah, da bo oškodovanko ubil.

Tako ne gre soglašati z zagovornico, da ni mogoče govoriti o strahu oškodovanke, kar je v pritožbi utemeljevala s tem, da naj bi nekaterim osebam govorila o domnevnem nasilju, na policiji pa ravnanja zanikala in povedala, da si je vse izmislil H. H. Glede na izpovedbe prič je namreč jasno, da je obdolženec oškodovanki večkrat grozil s smrtjo in ji prepovedoval, da bi komurkoli kaj povedala. Glede na to, da je v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe hkrati potrdila vse navedbe drugih oseb o nasilju obdolženca nad njo, sama pa ni želela dogodkov podrobneje opisovati in ga neposredno obremenjevati, je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno sklepati, da je pri njej prisoten strah pred obdolžencem, da bi uresničil grožnje zoper njeno življenje. Posledično je razumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je to v oškodovanki vzbudilo takšen strah, da si ga ni upala prijaviti policiji ali na CSD, o dogodkih pa je lahko povedala zgolj nekaterim ljudem v svoji okolici.

Prav tako pa pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami o obstoju subjektivnih okoliščin na strani obdolženca, pri čemer je izpostavilo njegovo predkaznovanost zaradi storitve kaznivih dejanj z elementi nasilja. Skupaj je bil namreč že sedemkrat pravnomočno obsojen. Že kar petkrat je bil obsojen za kaznivo dejanje nasilja v družini, vsakokrat mu je bila izrečena zaporna kazen, nasilje pa je izvrševal zoper svoje bližnje. Nasilna dejanja pa se nadaljujejo vedno znava, ko pride iz prestajanja zapornih kazni. Tudi obravnavani kaznivi dejanji naj bi začel izvrševati takoj, ko je prišel iz zapora. Obdolženec je bil dvakrat obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe ter enkrat zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, torej vedno zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja. Obdolženi je očitno zelo nasilna oseba, ki nikakor ne spoštuje pravic drugih in ki se ne ozira niti v zvezi s tem na izrečene mu ukrepe oziroma pravnomočne sodbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča obstaja zelo konkretna in utemeljena bojazen, da bo v primeru izpustitve na prostost storil še kakšno hujše kaznivo dejanje in je utemeljeno sklepati, da bo svoje grožnje zoper življenje in telo oškodovancev tudi dejansko uresničil.

13Pripor iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti je mogoče (med drugim) odrediti tedaj, če posebne okoliščine kažejo na to, da bo obdolženec vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. Vrhovno sodišče je v več sodbah poudarilo, da zakonskega besedila "posebne okoliščine" ni mogoče razlagati tako, da bi za odreditev pripora iz tega razloga zadoščala že abstraktna bojazen vplivanja, temveč mora biti izkazano neko konkretno ravnanje obdolženca, ki kaže na možnost vplivanja (sodba I Ips 182/2001 z dne 21.6.2001 in sklep I Ips 474/2007 z dne 10.1.2008).

Glede na dogodke, ki jih je sodišče prve stopnje opisalo v točki 9., ko iz izpovedi nekaterih prič izhaja, da se oškodovanka obdolženega zelo močno boji, da ji je večkrat že zagrozil, da jo bo ubil, če bo komu povedala, kaj obdolženi počne in ko je tudi oškodovancu H. H.-ju rekel, da ne sme nikomur povedati, da ga je zvezal, sicer ga bo ubil, od drugih pa je H. H. slišal, da ga bo obdolženec stolkel, ko ga bo dobil, je tudi po presoji pritožbenega sodišča obdolženec povsem jasno izkazal namen, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na oba oškodovanca. Kot je pritožbeno sodišče že izpostavilo, je vpliv obdolženca možno zaznati že iz zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe oškodovanke. Obdolženec nad oškodovanko očitno vrši hud pritisk in nadzor v smislu, da lahko govori samo, kar on reče, da sama ne sme govoriti o nasilju, posledično pa oškodovanka pred CSD-jem, policijo in zdravniki ni želela konkretneje opisati povzročenega nasilja in obdolženca prijaviti policiji. Obdolženec je tudi obema jemal telefona, da nista mogla komunicirati z drugimi in poklicati na pomoč.

Na podlagi opisanega ravnanja obdolženca je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da bi obdolženec na prostosti lahko nemoteno komuniciral z obema oškodovancema, nanju vplival in ju skušal odvrniti od verodostojnega izpovedovanja, kot je to storil večkrat z grožnjami in jemanjem njunih telefonov. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo posebne, specifične okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo obdolženec na prostosti vplival na oba oškodovanca, na kar se da utemeljeno sklepati iz predhodnih konkretnih ravnanj obdolženca. Zagovornica pa posledično ne more uspeti s trditvijo, da gre pri takšnih ugotovitvah zgolj za nekakšno nepodprto sklepanje. Priporni razlog koluzijske nevarnosti je že samo zaradi možnosti vplivanja na oba oškodovanca podan.

NEOGIBNA POTREBNOST IN SORAZMERNOST

14Pritožbeno sodišče glede na razloge, navedene v točki 10. obrazložitve izpodbijanega sklepa, potrjuje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pripor neogibno potreben in tudi sorazmeren ukrep ter v zvezi s tem izpostavlja, da gre v obravnavanem primeru za kazniva dejanja zoper javni red in mir ter zoper zakonsko zvezo, družino in otroke in zato stopnja ogrožanja pravno zavarovanih dobrin pretehta nad obtoženčevo pravico do osebne svobode, saj je treba zavarovati varnost obeh oškodovancev, ki se mu sama ne zmoreta in ne upata upreti. Pri tem pa milejši ukrep nikakor ne bi bil učinkovit, saj, kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, le ta zahteva voljni element s strani obdolženca, njegovo sodelovanje in njegovo trdno voljo, kar pa ob vrnitvi v dosedanje življenjsko okolje, glede na njegovo osebnost, dosedanje življenje ter količino in težo očitanih kaznivih dejanj, od obdolženca tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče pričakovati. Pritožbeno zavzemanje za izrek milejšega ukrepa je vsled navedenemu povsem neutemeljeno, ne glede na pritožbene navedbe, da bi obdolženec hišni pripor prestajal na drugem naslovu in v drugem okolju od tistega, kjer biva oškodovanka. Že izrečen ukrep prepovedi približevanja nanj ni deloval v smeri, da bi prenehal s tovrstnimi nasilnimi ravnanji, kot tudi ne že izrečene zaporne kazni. Pri očitanih ravnanjih je torej pokazal preveliko mero vztrajnosti in je preveč ogrožal oba oškodovanca, da bi bilo moč priporna razloga odvrniti s katerimkoli milejšim ukrepom.

15Podaljšanje pripora še za 2 meseca pa je po presoji pritožbenega sodišča, kljub drugačnemu zatrjevanju pritožbe, primerno tudi s časovnega vidika. Obdolžencu je bila prostost vzeta 2.12.2024. Po oceni pritožbenega sodišča preiskava ne traja nerazumno dolgo, v postopku bo potrebno zaslišati še predlagane priče, odrediti izvedensko mnenje sodnomedicinske stroke in izvesti druge potrebne dokaze. Tudi državno tožilstvo potrebuje določen čas po končani preiskavi, da se seznani s tekom preiskave pridobljenimi dokazi ter da pripravi morebitno obtožbo. Podaljšanje pripora za nadaljnja 2 meseca je tako povsem utemeljeno.

16Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornika niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljene zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

17Če bo za obtoženega nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.