VSK Sodba II Kp 20902/2019

I. Pritožbi obdolženega A. A. in njegove zagovornice se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

1Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1, ter mu je izreklo kazen eno leto zapora in stransko denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, kar znaša 2.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe. Denarno kazen mu je dovolilo plačati v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 200,00 EUR, pri čemer prvi obrok v plačilo zapade 20. v mesecu, vsi nadaljnji obroki pa istega dne naslednje mesece, pri čemer v primeru zamude s plačilom posameznega obroka sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo celotnega neplačanega zneska v roku 30 dni. Oškodovano družbo B. d.o.o. [...] je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo sta vložila pritožbi obdolženec in njegova zagovornica. Obdolženec pritožbenega razloga izrecno ne navaja, iz vsebine pritožbe pa je razbrati, da se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zavzema se za ugodno rešitev pritožbe. Zagovornica navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Obdolženec in njegova zagovornica nimata prav, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja zatajitve. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene skrbno pretehtalo vse izvedene dokaze, vključujoč zagovor obdolženca, vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo in sprejelo tudi pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obdolženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo s prepričljivimi razlogi (8. in 9. točka izpodbijane sodbe), nestrinjanje pritožnikov z njimi in podajanje svoje subjektivne dokazne ocene jih ne more ovreči.

5Pritožnika ponavljata obdolženčev zagovor, da obdolženec ni bil dejanski najemnik avtomobila, vendar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (8. in 9. točka) navedlo prepričljive razloge, zakaj takemu zagovoru ni mogoče verjeti in nanj opreti dejanskih ugotovitev. Dejstvo, ali gospod C. C, za katera naj bi obdolženec po lastni izjavi najel avtomobil, obstaja ali ne, ni pomembno glede na to, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje nedvomno dokazano. Okoliščina, da naj bi si obdolženec v tistem času izposodil še dva druga avtomobila in da je navedena avtomobila vrnil, ne izključuje očitanega kaznivega dejanja, kot zmotno meni zagovornica. Sodišče prve stopnje se je o tem, da je najemno pogodbo podpisal prav obdolženec, prepričalo na podlagi zanesljive izpovedbe najemodajalca Č. Č. Zato ni bilo potrebe po pritegnitvi izvedenca grafologa v postopek. Glede pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo vrednosti predmetnega avtomobila, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vrednost zatajene stvari ni zakonski znak kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Pritožnica ne more uspeti, ko skuša prikazati, da še sodišče samo ni bilo prepričano, ali je bilo vozilo odtujeno, saj z netočnim povzemanjem zgolj enega izseka izpodbijane sodbe ponuja izkrivljeno vsebino izpodbijane sodbe. Razlogi izpodbijane sodbe tudi niso pomanjkljivi, saj vsebujejo konkretne, jasne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, to je tistih, na podlagi katerih je sodišče zaključevalo o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti obdolženca, zato tudi smiselno uveljavljena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

6Zagovornica ne more uspeti, ko izpodbija odločbo o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo primerno zaporno kazen in primerno stransko denarno kazen, to je prepričljivo obrazložilo v 10. točki izpodbijane sodbe. Drugačne pritožbene navedbe zato niso sprejemljive.

7Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo višine izrečene zaporne kazni in višine izrečene stranske denarne kazni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz razlogov izpodbijane sodbe razbrati, da se je sodišče prve stopnje odločilo za zaporno kazen v trajanju enega leta glede na obdolženčevo specialno povratništvo in njegov naklep po koristoljubju v zelo visokem znesku (okrog 20.000,00 EUR) ter odsotnost olajševalnih okoliščin. Pritožnica nima prav, da je v izpodbijani sodbi pri izreku stranske denarne kazni izostala obrazložitev višine dnevnega zneska. V razlogih svoje sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo, da se je pri določitvi višine dnevnega zneska naslonilo na podatke FURS-a o višini neto mesečnih prihodkov oziroma obdavčljivih dohodkov obdolženca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te navedbe preverljive, zato se višino dnevnega zneska da preizkusiti. Število dnevnih zneskov denarne kazni pa je sodišče prve stopnje določilo očitno upoštevajoč obdolženčevo specialno povratništvo in njegov naklep po koristoljubju v zelo visokem znesku (okrog 20.000,00 EUR) ter odsotnost olajševalnih okoliščin. Zato je tudi višina stranske denarne kazni obrazložena.

8Pritožnica izpostavlja, da sodišče prve stopnje po eni strani utemeljuje, da je izrek denarne kazni (poleg obdolženčevega koristoljubja) opravičljiv še z vidika finančne škode, ki jo je obdolženi povzročil s svojimi ravnanji oškodovani družbi B. d.o.o. [...], po drugi strani pa sodišče očitno še samo ni prepričano o višini premoženjskopravnega zahtevka, saj je oškodovano družbo z njim napotilo na pravdo, ker ni imelo dovolj oprijemljivih podatkov glede višine povzročene škode. Pritožbeno sodišče odgovarja, da finančna škoda, ki jo je obdolženec povzročil oškodovani družbi, ni razlog za izrek stranske denarne kazni, kot sicer zmotno izhaja iz izpodbijane sodbe. Zato o kakršnem koli nasprotju v tej zvezi ni mogoče govoriti. Ob tem je treba ugotoviti še, da je sodišče prve stopnje podlago za izrek stranske denarne kazni imelo v ugotovitvi o obdolženčevi koristoljubnosti.

9Pritožnica nima prav, da bi sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino pri odmeri kazni moralo upoštevati časovno oddaljenost obravnavanega kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno v letu 2018. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ta okoliščina nima takega olajševalnega pomena, da bi odločilno vplivala na odmero kazni obdolžencu v korist. Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni tudi pravilno upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost, ko je bil v Sloveniji in tujini obsojen za kazniva dejanja goljufije, drugačni pritožbeni pogledi niso sprejemljivi. Pritožnica izpostavlja še, da sta kazenska sankcija iz sodbe o kaznovalnem nalogu (pogojna obsodba z določeno kaznijo tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta) in kazenska sankcija iz izpodbijane sodbe (kazen eno leto zapora in stranska denarna kazen 2.000,00 EUR) izrazito neprimerljivi, kar pomeni, da je šlo za kaznovanje obdolženca že iz razloga, ker je zoper sodbo o kaznovalnem nalogu vložil ugovor, vendar to predstavlja zgolj lastno subjektivno stališče pritožnice. V odločbo o kazenski sankciji zato ni bilo treba poseči.

10Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

11Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo pritožbi obdolženca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je obdolženec na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim sklepom prvostopenjskega sodišča.