VSL sodba VII Kp 46876/2013

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve sodbe.

Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Okrajno sodišče v Novem mestu je z v uvodu navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena Kazenskega zakona (KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo štiri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; naložilo pa mu je plačilo potrebnih izdatkov oškodovanca kot tožilca ter nagrade in potrebnih izdatkov njegove pooblaščenke.

Zoper sodbo vlaga pritožbo obdolženec zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter višjemu sodišču predlaga, da ga oprosti odgovornosti za dejanje in sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj ne verjame njegovi izjavi, da mu je mama povedala, da jo je D. udaril, s čimer smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in tudi oceno zagovora obdolženca (točki 7 in 8 obrazložitve), zaradi česar navedeni pritožbeni razlog ni podan.

V točki 7 obrazložitve je sodišče ocenilo zagovor obdolženca sam po sebi in v točki 8 v medsebojni povezavi z drugimi dokazi, nato pa je za svoje dokazne zaključke, da je obdolžencu dobro znan pravi vzrok smrti matere (možganska kap) in je tako v pritožbi z dne 9. 6. 2013 zavestno in hote napisal neresnične trditve, navedlo prepričljive razloge, s katerimi se strinja tudi sodišče druge stopnje. Ker obdolženec v pritožbi uveljavlja, kot že v zagovoru, da še danes ne ve, če ni res to, kar mu je mama govorila, so pritožbene navedbe neutemeljene in pri pritožbenem sodišču niso uspele vzbuditi dvoma v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja glede tega izvršitvenega dejanja.

Tudi pritožbene navedbe, da je bil prepričan, da je D. ukradel stvari, ne vzbujajo dvoma o obstoju pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj gre za ponavljanje navedb zagovora, ki jih je že prepričljivo zavrnilo sodišče prve stopnje v točki 9 razlogov sodbe opirajoč se na v postopku nedvomno ugotovljeno dejstvo, da je obdolženec podal ustno ovadbo 15. 6. 2013 in to le zoper L. L., zaradi česar je dobro vedel, da so neresnične njegove trditve v pritožbi z dne 9. 6. 2013, da je D. D. osumljen velike tatvine in da postopek vodi policija.

Na podlagi navedenega višje sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, saj je bilo z izvedenim dokaznim postopkom nedvomno ugotovljeno, da se je obdolženec zavedal, da so njegove trditve v pritožbi z dne 9. 6. 2013, vloženi v postopku pri okrajnem sodišču v izvršilni zadevi, neresnične, s takim pisanjem pa je škodoval časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, ker mu je žaljivo očital dogodke, ki se sploh niso zgodili oziroma jih ni povzročil zasebni tožilec, kar je slednjega močno prizadelo in obdalo z občutkom nelagodja in sramu, saj so za žaljive in neresnične trditve izvedele tudi tretje osebe, ki so pritožbo prebrale. Tako je bil narejen pravilen pravni zaključek, da je obdolženec z obema izvršitvenima ravnanjema izpolnil vse znake kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1, ter pritožba neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, kar oboje uveljavlja pritožnik, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje primerno upoštevalo težo kaznivega dejanja in obdolženčevo krivdo, prav tako je pravilno ugotovilo in ovrednotilo okoliščine iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine) in je obdolžencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo štiri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti, kar je pravično in primerno povračilo za storjeno kaznivo dejanje.

Ker je bila pritožba obdolženca neutemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi pri uradnem preizkusu ni ugotovilo kršitev zakona v škodo obdolženca (prvi odstavek 383. člena ZKP), je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz istih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka kljub neuspehu s pritožbo.