VSL sklep I Cp 2317/2016

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo odškodnine v višini 24.172,56 EUR ter odločilo, da je tožnica toženki dolžna povrniti pravdne stroške v višini 1.281,65 EUR.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Opozarja, da je v zvezi z ugotavljanjem nedopustnega ravnanja toženke, ki je izvajalka medicine dela, sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo določb Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (v nadaljevanju Pravilnik). Toženka je namreč opustila dolžno ravnanje, ki se presoja po merilih skrbnega strokovnjaka. V zvezi z dokazno oceno je sodišče prezrlo, da se tudi zdravnikom lahko zgodi strokovna napaka in lahko spregledajo oz. preslišijo kakšno pomembno dejstvo. Tožnica ni imela motiva, da bi toženki zamolčala dejstva v zvezi s svojim zdravjem, saj je vedela, da bo zdravnica pridobila izpis iz njene kartoteke, iz katerega bodo razvidna vsa obolenja in tudi njena alergija na nikelj, kobalt in krom ter posledična invalidnost. Do teh navedb tožnice se sodišče ni opredelilo in jih ni upoštevalo. Pritožnica graja dokazno oceno izpovedi priče A. A. ki je o dogodku izpred štirih let vedela vse podrobnosti. Pripovedovala je celo o tem, kaj naj bi tožnica povedala njeni sodelavki B. B., čeprav pri razgovoru ni bila prisotna. Hkrati je navedla, da naj bi tožnica toženki zamolčala alergije, čeprav do tega podatka ni mogla priti. Izpovedovala je torej o dejstvih, ki jih neposredno ni zaznala. Spomnila se je vsake podrobnosti razgovora v L., po drugi strani pa na vprašanje pooblaščenke tožnice, ali je bila pred razgovorom v kontaktu s tožnico, ni znala odgovoriti. V zvezi z izpovedjo C. C. si sodišče ni zastavilo vprašanja o smiselnosti domnevnega ravnanja tožnice, ki naj bi naprej na razgovorih zamolčala alergijo, da bi pridobila zaposlitev, nato pa naj bi teden dni po pričetku opravljanja del o svoji invalidnosti v zvezi z alergijo obvestila nadrejenega. Tožnica je bila v dobri veri, da je toženka profesionalno opravila svoje delo ter da je zdravniško potrdilo o izpolnjevanju pogojev za delo izdala ob upoštevanju njene alergije. Tožnica ne bi izpostavljala svojega zdravja, če bi vedela, da jo alergija omejuje pri delu. Sodišče se ni opredelilo do izpovedb C., A. in toženke o načinu, kako je kadrovska služba ugotovila invalidnost tožnice. Izpovedbe so nasprotujoče, kar nakazuje na neverodostojnost prič, ki jim je sodišče popolnoma poklonilo vero. C. je izpovedal, da je o invalidnosti tožnice obvestil kadrovsko in morda še koga drugega znotraj L., od zunanjih morda edino agencijo, ki je tožnico zaposlovala. Toženke torej o invalidnosti ni obvestil, medtem ko je slednja trdila nasprotno. Gre za neskladje izjav, pri čemer je treba upoštevati, da ima toženka interes na izidu postopka. Dejstvo, da se toženka z invalidnostjo tožnice ni seznanila s strani C., nakazuje, da je o tem izvedela z vpogledom v podatke izpisa iz kartoteke. Sodišče je z dokaznim standardom prepričljivosti štelo za dokazano, da je tožnica alergije zamolčala. Ugotavljalo je nedopustnost ravnanja tožnice, ne pa nedopustnosti ravnanja toženke. Sodišče bi moralo izhajati iz nedopustnosti ravnanja toženke, ravnanje tožnice lahko pomeni le soprispevek k nastali škodi. Tožnica je glede na poizvedbe, opravljene pri osebni zdravnici D. D., utemeljeno verjela, da je toženka prejela njen izpis iz osebne kartoteke, ki ji je bil poslan. Priča je prepričljivo izpovedala, da je bil v letu 2014 spomin malo bolj svež, takrat je izdala potrdilo pod A/8a iz katerega izhaja, da je bil izpis z njene strani poslan toženki. Sodba ima v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katere je ni mogoče preizkusiti, saj ni razlogov o odločilnih dejstvih. Bistvena za odločitev je izpoved priče, da je v letu 2014 rekonstruirala potek dogodkov in ugotovila, da je toženki izpis iz kartoteke poslala. Tega dejstva sodišče pri odločanju ni upoštevalo. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, ko sodišče ugotavlja, da priča ni potrdila, da je izpis iz kartoteke poslala toženki, čeprav je to v pričanju potrdila. Sporna je presoja sodišča, da bi morala priča z gotovostjo potrditi neko dejstvo, medtem ko v zvezi z drugimi vprašanji sodišče sprejema nižji dokazni standard prepričljivosti. Sodišče je zmotno prevalilo dolžnostno ravnanje v zvezi s pribavo zdravniške dokumentacije s toženke na tožnico. Glede na določbe Pravilnika je tožnica pravilno izpostavila, da je bila toženka sama dolžna pridobiti ustrezno medicinsko dokumentacijo od osebne zdravnice. Zato je imela vsa pooblastila v podzakonskem predpisu, ki jo k temu zavezuje. Zaradi kršitve toženke je tožnici nastala škoda. Pozitivno zdravniško spričevalo je bilo izdano še preden je toženka prejela laboratorijske izvide blata, iz samega zapisnika pregleda izhaja, kot da so tudi ostali krvni izvidi bili vpisani naknadno. Gre za malomarnost toženke. Ker se sodišče ni opredelilo do določb Pravilnika in zatrjevanja tožnice v zvezi z nedopustnim, protipravnim ravnanjem toženke, ni ugotovilo odločilnih dejstev, ki vplivajo na pravilnost in zakonitost sodbe. Standard dolžnega ravnanja, to je skrbnost dobrega strokovnjaka, ni bil dosežen. Brez pravne podlage je zaključek sodišča, da je z vidika pridobivanja podatkov preverjanje z vprašanji tožnice enakovreden alternativni način ugotavljanja relevantnih okoliščin. S tem sodišče znižuje pravni standard ravnanja toženke na isto raven skrbnosti, kot velja za tožnico. Sodišče gre v ugotovitvah celo tako daleč, da v ravnanju tožnice vidi prevaro, kar je neutemeljeno. Temeljni vzrok za izgubo zaposlitve v L. je bila alergija tožnice ter odločba invalidske komisije, če bi toženka strokovno opravila svoje delo, tožnici ta zaposlitev ne bi bila ponujena in bi bila še naprej zaposlena za nedoločen čas v družbi O., d. o. o. Tam je dala odpoved ob upoštevanju pozitivnega spričevala ter ponujene zaposlitve pri M. Vzročno zvezo bi moralo sodišče izpeljevati iz nedopustnega ravnanja toženke. Tožnica je trenutno zaposlena za določen čas z minimalno plačo in se je pred uvedbo postopka zavedala možnosti, da bo morala toženki povrniti stroške, če spor izgubi. Ni logično, da bi v spor šla, če bi predhodno načrtno zavajala toženko. Dokaze je treba ocenjevati po enakem standardu in upoštevati vsa odločilna dejstva, ne le izseke, pri čemer se ob branju sodbe prvostopnega sodišča tožnica ne more znebiti občutka, da jo sodišče obtožuje, kako si skuša pridobiti neko premoženjsko korist na račun poštenega in vestnega dela toženke.

3Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi tožnica od toženke kot specialistke medicine dela, prometa in športa zahteva plačilo odškodnine za materialno škodo, ki naj bi ji nastala zaradi njenega nestrokovnega ravnanja pri opravljanju pregleda za sprejem v novo delovno razmerje. Toženki očita, da ji je izdala pozitivno potrdilo o sposobnosti za predlagano delo, pri čemer predhodno ni vpogledala v njen zdravniški karton, kar zapoveduje Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev. Zato se ni seznanila s podatkom, da ima tožnica alergijo na kovine nikelj, krom in kobalt, zaradi česar ji je bila že štiri leta pred škodnim dogodkom izdana odločba ZPIZ o III. stopnji invalidnosti zaradi poklicne bolezni. Tožnica je po pridobitvi pozitivnega zdravniškega potrdila o delovni zmožnosti prekinila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s takratnim delodajalcem ter sklenila delovno razmerje z družbo M. d. o. o., za delovno mesto procesničarja pri družbi L. za dobo enega meseca, z že ponujeno možnostjo podpisa pogodbe za nadaljnje tri mesece. Po ugotovitvi delodajalca, teden dni po pričetku delovnega razmerja, da ima alergijo na kovine, je morala z delom prenehati, po izteku enomesečne pogodbe pa podaljšanja za nadaljnje tri mesece ni mogla več podpisati. Če bi toženka vestno in skrbno opravila svoje delo, bi ugotovila, da tožnica ni sposobna opravljati dela procesničarja, zato slednja tudi ne bi sklenila nove pogodbe o zaposlitvi ter bi obdržala delo za nedoločen čas, s tem pa tudi redno plačo in regres, prav tako ji ne bi nastala škoda v obliki izgubljenega dobička zaradi zaprtja s. p., kar je morala storiti za pridobitev socialnih transferjev.

6Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da je tožnica pri pogovoru z zdravnico zamolčala svojo alergijo oz. jo je na izrecno vprašanje celo zanikala, zamolčala je tudi status delovne invalidnosti, toženka pa se je na informacije tožnice ob zapisu anamneze lahko zanesla in ni kršila dolžnega ravnanja s tem, ko ni pridobljenih podatkov preverila v zdravstvenem kartonu tožnice. Ocenilo je, da je z vidika pridobivanja podatkov s strani toženke popolnoma nepomembno, ali te pridobi le z vprašanji tožnici neposredno ali tudi z vpogledom v zdravniško dokumentacijo. Ker je tožnica toženko zapeljala, od nje povračila škode ne more zahtevati. Dodalo je še, da se je tožnica sama odločila prekiniti delovno razmerje za nedoločen čas ob zavedanju svoje alergije in zato izguba dohodka, ki bi ga prejemala pri prejšnjem delodajalcu, ni posledica ravnanja toženke, temveč prostovoljne odločitve tožnice.

7Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, navedenimi v 12. do 17. točki sodbe, da je tožnica toženki zamolčala obstoj alergij na kovine in status invalida III. stopnje zaradi poklicne bolezni. Dokazna ocena sodišča je prepričljiva, razlogi so življenjski in logični ter medsebojno skladni in utemeljujejo sprejet zaključek, da toženka ni imela razumnega razloga zapisati drugače, kot ji je navedla tožnica. Ker je bilo za konkretno delovno mesto pomembno tudi zdravstveno stanje kandidata glede alergij, so prepričljivi razlogi sodišča, da je toženka tožnico o tem izrecno vprašala in nato zapisala njen odgovor. Tudi v pritožbi izpostavljeno dejstvo glede drugačnega podatka o statusu tožnice kot poročene osebe, ne vzbuja dvoma v verodostojnost zapisnika o opravljenem pregledu, saj je zapis nedvomno nastal na podlagi trditev tožnice same. Ta je imela možnost, da podatke v zapisniku preveri, saj je morala njihovo verodostojnost potrditi s podpisom, če je bila ob tem malomarna, sokrivde za napačen zapis odgovorov ne more pripisati toženki.

8Neutemeljena je pritožbena graja dokazne ocene priče A. A. Ta je ob zaslišanju izpovedala, da si je pred tem osvežila spomin z branjem zapisnikov, ki jih je datumsko naredila pri delodajalcu, in razgovornega lista strokovne sodelavke B. B. o razgovoru s tožnico, zato je lahko kljub oddaljenosti dogodka podala podrobne informacije. Priča je tudi pojasnila, da je o podatku, kaj je tožnica navedla ob razgovoru s toženko, sklepala na podlagi zdravniškega spričevala, na katerem je bilo navedeno, da je tožnica za delo zmožna brez omejitev, nato pa ji je toženka po prejemu pravih informacij o tožničinih alergijah potrdila, da tožnica teh na pregledu ni navedla. Sodišče prve stopnje zato ni imelo razlogov za dvom v verodostojnost omenjene priče in nasprotne pritožbene navedbe dokazne ocene ne omajejo.

9Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v obravnavani zadevi ni odločilno, na kakšen način sta kadrovska služba družbe L. in tožničin delodajalec izvedela za obstoj alergij. Bistveno je, da je tožnica slednje ob pregledu pri toženki zamolčala in so bile odkrite naknadno, ko je tožnica že prenehala z delovnim razmerjem pri družbi O., d. o. o., ter se zaposlila pri novem delodajalcu M., d. o. o. Očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z omenjenimi razlogi zato sodišče ni zagrešilo.

10Sodišče prve stopnje je v 25. - 28. točki obrazložitve zavzelo stališče, da je z vidika pridobivanja podatkov s strani tožene stranke glede alergij popolnoma nepomembno, ali je toženka to preverila z vprašanji tožnici neposredno ali pa bi o tem vpogledala v zdravstveni karton, zato svoje dolžne skrbnosti ni kršila, ker do izdaje zdravniškega potrdila ni počakala na zdravstveni karton oz. izpis. Pritožba to stališče utemeljeno graja. Iz 2. člena Pravilnika izhaja, da se preventivni zdravstveni pregledi opravljajo zaradi varovanja življenja, zdravja in delovne zmožnosti delavca, pri čemer se (3. člen citiranega Pravilnika) upošteva ocena tveganja s posebnim poudarkom na zdravstvenih zahtevah, ki jih določi delodajalec na podlagi strokovne ocene pooblaščenega zdravnika. Namen preventivnih zdravstvenih pregledov je torej obvarovati delavčevo zdravje pred riziki, ki izhajajo iz posameznega delovnega mesta. Da bi lahko izvajalec pregleda to nalogo strokovno izpolnil, mora poznati posebne zdravstvene zahteve za določeno delo v delovnem okolju, ki jih pridobi od delodajalca, in nato za strokovno oceno tudi ustrezno medicinsko dokumentacijo delavca, ki mu jo na njegovo pisno ali ustno zahtevo posreduje delavčev izbrani zdravnik v roku treh dni po predhodnem soglasju delavca, ki je v postopku ocene izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev. Pooblastilo zdravnika, da pridobi zdravniško dokumentacijo delavca, ki je v postopku za izdelavo ocene delovne zmožnosti, vsebuje drugi odstavek 13. člena Pravilnika. Ker mora pooblaščeni zdravnik medicine dela oceno delodajalcu o delavčevem izpolnjevanju posebnih zdravstvenih zahtev posredovati v roku desetih dni po končanem preventivnem zdravniškem pregledu (prvi odstavek 15. člena Pravilnika), pridobitev zdravniške dokumentacije pa mora delavčev osebni zdravnik posredovati v treh dneh, toženka ni ravnala z dolžno skrbnostjo, ko je potrdilo o tožničini delovni zmožnosti izdala že en dan po opravljenem zdravniškem pregledu, ne da bi pridobila zdravstveno dokumentacijo tožničinega osebnega zdravnika. Zgolj seznanitev s podatki, ki jih pooblaščenemu zdravniku ob izpolnjevanju vprašalnika zaupa delavec, namreč zdravnika kot strokovnjaka ne odvezuje od pregleda delavčeve zdravstvene dokumentacije. Pridobitev zaposlitve je za posameznika življenjskega pomena, zato je mogoče pričakovati, da kandidat pooblaščenemu zdravniku ne bo izdal vseh podrobnosti zdravstvenega stanja, še posebej, če bo laično menil, da so te za njegovo delovno zmožnost nerelevantne. Naloga pooblaščenega zdravnika tako je, da s strani kandidata pridobljene podatke objektivizira z opravljenimi zdravniškimi pregledi in vpogledom v zdravniško dokumentacijo v njegovem zdravstvenem kartonu. Ker toženka slednjega ni storila, je nedvomno ravnala malomarno in ne z zahtevano skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

11Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje, zavzetega v 25. do 28. točki sodbe, da ravnanju toženke ni mogoče očitati neskrbnosti in nestrokovnosti, izpodbijana sodba ne vsebuje celovitih razlogov o ostalih elementih, potrebnih za obstoj deliktne odškodninske odgovornosti toženke. Drži sicer zaključek sodišča, da temeljni vzrok za tožničino izgubo zaposlitve v družbi L. ni izdano zdravniško spričevalo z dne 8. 6. 2011, temveč tožničine alergije. Vendar tožnica ne vtožuje škode zaradi izgube zaposlitve v družbi L., temveč škodo, ki naj bi ji nastala zaradi izgube zaposlitve pri prvotnem delodajalcu, družbi O., d. o. o. Do slednje je prišlo zaradi zavestne odločitve tožnice, da svoje delovno mesto za nedoločen čas, zamenja za delovno mesto za določen čas, vendar je tako ravnala v prepričanju, da je za opravljanje drugega dela delovno sposobna. Če bi toženka svoje delo opravljala z zadostno skrbnostjo, takšno potrdilo ne bi bilo izdano, prav tako tudi ne, če ji tožnica ne bi prikrivala podatkov o njenem zdravstvenem stanju. Če je torej zaradi ravnanja toženke tožnici nastala škoda, je k slednji nedvomno prispevala tudi sama.

12Zaradi pomanjkljivih razlogov o obstoju pravno relevantne vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem toženke in škodnim dogodkom ter nadalje o vzročnosti do s strani tožnice zatrjevane škode, kar je posledica napačnega materialnopravnega stališča sodišča glede obstoja nedopustnega ravnanja toženke, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (5. alineja 358. člena ZPP). V nadaljevanju naj sodišče izhaja iz ugotovljenega nedopustnega ravnanja toženke in oceni, ali ta predstavlja edini in predvidljivi vzrok za škodni dogodek oz. je teh vzrokov več, nato pa naj se opredeli do vzročnosti glede zatrjevane škode in do tožničinega soprispevka. Ob tem naj upošteva tudi dejstvo, da je osebna zdravnica na predlog tožnice izdelala izpis iz zdravniškega kartona, pri čemer tožnici ni mogoče naprtiti odgovornosti, da ga toženka ni prejela. Tožnici torej obarvanega naklepa za zavajanje toženke verjetno ne bo mogoče očitati.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.