VSRS Sklep III DoR 92/2024

Predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo zneska 84.279,76 EUR in zneska 395.189,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2018 dalje do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več, to je plačilo 122.360,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2018 do plačila, plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakomesečnega zneska v višini 50.152,47 EUR za obdobje januar do vključno oktober 2016 od vsakega 16. dne v naslednjem mesecu do 18. 1. 2018 in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 50.152,47 EUR od 16. 12. 2015 do plačila in zakonskih zamudnih obresti od zneska 50.152,47 EUR od 16. 1. 2016 dalje do plačila, je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 79,67 % njenih pravdnih stroškov, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti 20,33 % njenih pravdnih stroškov.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke zoper prvo alinejo II. točke in III. točko izreka prvostopenjske sodbe delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 3.077,50 EUR in 14.444,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2018 dalje do plačila ter je posledično spremenilo tudi III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje glede odločitve o povračilu stroškov postopka. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je v celoti zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka (v nadaljevanju predlagatelj) predlog za dopustitev revizije.

4Predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije naslavlja vprašanje, glede katerega Vrhovnemu sodišču predlaga, naj dopusti revizijo. Med drugim zastavlja tudi vprašanje v zvezi z razlago Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (v nadaljevanju Direktiva), ki naj ga Vrhovno sodišče predloži Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU) v predhodno odločanje. Gre za vprašanje, ali določbe 2. in 13. člena Direktive v povezavi s cilji Direktive nasprotujejo razlagi nacionalnega sodišča, da lahko imetniki pravic poleg odškodninskih poljubno uveljavljajo tudi obogatitvene zahtevke, ki po nacionalnem pravu nimajo pravne narave odškodninskih zahtevkov in imajo za uporabnike drugačne posledice.

5Nacionalno sodišče, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni več pravnega sredstva (v nadaljevanju nacionalno sodišče), mora predložiti zadevo Sodišču EU, če se mu postavi vprašanje glede razlage prava EU (prvi in tretji odstavek 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, v nadaljevanju PDEU). Po sodni praksi Sodišča EU nacionalno sodišče te dolžnosti nima, če ugotovi, da je Sodišče EU zadevno določbo prava Unije že razložilo, ali da je pravilna razlaga prava Unije tako očitna, da ne dopušča nikakršnega razumnega dvoma, ali da vprašanje, ki se zastavlja, ni upoštevno. Nacionalno sodišče mora torej (med drugim) presoditi, ali je vprašanje s področja razlage prava EU upoštevno za rešitev spora, ki poteka pred nacionalnim sodiščem.¹

6Predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije (med drugim) navaja, da so po njegovem mnenju ob pravilni uporabi določb Direktive imetniki pravic upravičeni zgolj do uveljavljanja odškodninskih zahtevkov in ne obogatitvenih zahtevkov. Meni, da je zmotna razlaga sodišč nižjih stopenj, da ima tožeča stranka izbirno pravico glede vrste uveljavljanja zahtevka iz naslova plačila nadomestila za avtorske pravice. Taka razlaga je po mnenju predlagatelja v nasprotju s ciljem, namenom in predmetom ureditve varstva intelektualne lastnine po Direktivi ter krši obveznost enotne uporabe prava EU. Meni, da je s 13. členom Direktive varstvo imetnikov pravic intelektualne lastnine predvideno izključno na odškodninskopravni podlagi in ne na podlagi drugih institutov civilnega prava.

7Sprožitev vprašanja glede prava Unije in zagotovitev zadostnih informacij pristojnemu nacionalnemu sodišču, da v zvezi z razlago pravil Unije, ki jih mora upoštevati nacionalno sodišče, obstaja razumen dvom, je primarno naloga strank. Od predlagatelja se pričakuje, da bo dokazal, da lahko razumno obveščeno sodišče, ki odloča z običajno skrbnostjo, zadevno določbo prava Unije razlaga na več načinov. Od sodišč ni mogoče pričakovati, da bodo začela postopek pri Sodišču EU na podlagi nejasnih, nedoločnih ali neutemeljenih vprašanj.²

8Iz predloga za dopustitev revizije ne izhaja, da bi predlagatelj vprašanje glede razlage prava EU zasnoval in utemeljil, upoštevaje povzeta stališča prakse in Sodišča EU. Predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije ni pojasnil, zakaj naj bi bila razlaga, ki sta jo zavzeli sodišči nižjih stopenj, morebiti v nasprotju cilji in nameni Direktive. Prav tako ni utemeljil, zakaj in kako bi taka razlaga morebiti lahko škodljivo vplivala na notranji trg. Predlagatelj se s tem v zvezi tudi ni skliceval na morebitne trditve, ki bi jih podal v postopku pred sodiščem prve ali druge stopnje in so ostale v dosedanjem postopku neizčrpane. Ko je tako, Vrhovno sodišče ob odločanju o predlogu za dopustitev revizije ne more odgovoriti na vprašanje, ali je vprašanje s področja prava EU, predlagano v okviru predloga za dopustitev revizije, upoštevno za odločitev v okoliščinah primera.

9Glede na navedeno zaradi pomanjkljive trditvene podlage predloga za dopustitev revizije ni mogoče sklepati, da bi bilo nacionalno sodišče lahko soočeno s položajem, ko bi moralo ob odločanju o dopuščeni reviziji odgovoriti na vprašanje, ki se nanaša na razlago določb Direktive.

10Ker glede na obrazloženo tudi niso izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP predlog zavrnilo.

11Sklep je bil sprejet soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Sodbe Sodišča EU v zadevi CILFIT 283/81 z dne 6. 10. 1982 (točka 21), v zadevi Consorzio Italian Management C-561/19 z dne 6. 10. 2021 (točke 33-35), v zadevi KUBERA C-144/23 z dne 15. 10. 2024 (točke 36-38).
² Sodba Sodišča EU v zadevi Consorzio Italian Management C-561/19 z dne 6. 10. 2021 (točke 44, 49, 51); Sklepni predlog generalnega pravobranilca Nicholasa Emiliouja z dne 18. 6. 2024 v zadevi Kubera, trgovanje s hrano in pijačo d. o. o., proti Sloveniji, C-144/23 (točke 77, 106, 107).