UPRS Sodba I U 1260/2020-

I. Tožbi se ugodi, odločba Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin številka U014‑45/2020/2 z dne 18. 7. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 469,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevo prizadete osebe s položajem stranke za povrnitev stroškov postopka v tem upravnem sporu se zavrne.

Povzetek izpodbijane odločbe

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 66. člena Zakona o veterinarstvu (v nadaljevanju ZVet-1) in javnega razpisa za dodelitev koncesije v okviru mreže javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, ki se financira iz proračunskih sredstev (Uradni list RS, številka 8/20; v nadaljevanju ponovljeni javni razpis), dodelila koncesijo za območje občin Dobrepolje in Ivančna Gorica veterinarski organizaciji A., d. o. o. (v nadaljevanju izbrani koncesionar ali prizadeta oseba s položajem stranke; 1. točka izreka); zavrnila je tožničino zahtevo za to območje (2. točka izreka) in zahtevo veterinarske organizacije B., d. o. o., za podelitev koncesije za območje naselij Pusti Javor, Radanja vas, Sela pri Sobračah, Sobrače in Vrh pri Sobračah, ki so del občine Ivančna Gorica in upravne enote Litija (3. točka izreka). Tožena stranka je določila obseg izvajanja koncesije (4. točka izreka) in veterinarje, ki bodo izvajali koncesijsko dejavnost (5. točka izreka). Odločila je še, da se koncesijska pogodba sklene po pravnomočnosti te odločbe, vendar ne pred 30. 9. 2020, in da se sklepa za obdobje do 30. 9. 2030 (6. točka izreka), ter da niso nastali posebni stroški postopka (7. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja ugotovitev tožene stranke, da sta tožnica in izbrani koncesionar vložila vlogo za občini Dobrepolje in Ivančna Gorica, pri čemer del občine Ivančna Gorica spada v upravno enoto Grosuplje, del pa v upravno enoto Litija, in da izpolnjujeta pogoje iz ponovljenega javnega razpisa. Na podlagi prednostnih meril iz VII. in VIII. poglavja ponovljenega javnega razpisa je izbrani koncesionar dosegel 40 točk za območje občin Dobrepolje in Ivančna Gorica, tožnica pa 37 točk. Obe veterinarski organizaciji sta prejeli enako število točk po prednostnem merilu pokritosti večjega območja iz VII. poglavja ponovljenega javnega razpisa. Do razlik v točkovanju je prišlo iz naslova bližine in dostopnosti veterinarske organizacije v skladu s 1. točko VIII. poglavja ponovljenega javnega razpisa, kjer je izbrani koncesionar dobil 4 točke, ker ima na območju upravne enote Grosuplje sedež v Ivančni gorici in podružnico v Grosupljem, tožnica pa je iz tega naslova dobila 2 točki, ker ima na območju upravne enote Grosuplje sedež v Grosupljem. Izbrani koncesionar je iz naslova dosegljivosti veterinarja v ambulanti na sedežu in v ambulanti podružnice med delovnim časom od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno v skladu s prvo alinejo 3. točke VIII. poglavja ponovljenega javnega razpisa dobil 2 točki (za vsako ambulanto po eno točko), medtem ko je tožnica dobila le 1 točko na podlagi navedenega prednostnega merila, saj ima na tem območju le eno ambulanto. Po ostalih prednostnih merilih iz VIII. poglavja ponovljenega javnega razpisa sta obe veterinarski organizaciji prejeli enako število točk. Tožena stranka je še ugotovila, da je izbrani koncesionar zbral največ točk po prednostnih merilih iz VII. in VIII. poglavja ponovljenega javnega razpisa za območje občin Dobrepolje in Ivančne Gorice, zato mu je bila dodeljena koncesija.

Povzetek tožbenih navedb

3Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se tožnici podeli koncesija. Podrejeno predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Priglaša stroške postopka v tem upravnem sporu.

4Iz uvodnih tožbenih navedb izhaja, da je tožena stranka v Uradnem listu RS številka 3/2020 z dne 17. 1. 2020 objavila javni razpis za dodelitev koncesije v okviru mreže javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije (v nadaljevanju prvotni javni razpis), ki ga je razveljavila in objavila ponovljeni istoimenski javni razpis v Uradnem listu RS številka 8/2020 z dne 7. 2. 2020. Po tožničinih navedbah se prvotni in ponovljeni javni razpis razlikujeta v besedilu prve alineje VII. poglavja in prve alineje 1. točke VIII. poglavja, pri čemer povzema spremenjene dele besedila. Prvotni razpis je bil razveljavljen zaradi prilagajanja pogojev in meril izbranem koncesionarju. Pri prilagajanju razpisnih pogojev je tožena stranka pozabila ustrezno spremeniti naslov VIII. poglavja ponovljenega javnega razpisa. Tožnica trdi, da naj bi imel izbrani koncesionar podružnico znotraj upravne enote Grosuplje, ne pa občine, saj ima sedež v Občini Ivančna Gorica, podružnico pa naj bi imel v Občini Grosuplje, kar ne izhaja iz sodnega registra. Tako je izbrani koncesionar z dodatno postavljenim kriterijem podružnice pridobil dodatne 3 točke po 1. točki in prvi alineji 3. točke VIII. poglavja ponovljenega javnega razpisa, kljub temu da izbrani koncesionar nima izkazane podružnice.

5Iz nadaljnjih tožbenih navedb izhaja, da so razpisni pogoji v nasprotju z Uredbo, saj Uredba kot pogoj in prednostno merilo pri izbiri koncesionarja ne določa podružnice; zato so prednostni kriteriji, število točko iz ponovljenega javnega razpisa in končna podelitev koncesije nezakoniti, saj bi morala tožnica in izbrani koncesionar imeti najmanj enako število točk in bi bilo treba odločiti po šestem odstavku 3. člena Uredbe.

6Tožnica navaja, da bi morala imeti več točk kot izbrani koncesionar v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Uredbe, saj se je prijavila na razpis za področje treh občin v upravni enoti Grosuplje in treh občin v upravni enoti Ribnica, izbrani koncesionar pa le za področje treh občin v upravni enoti Grosuplje. Razpisni pogoj iz 6. točke VIII. poglavja ponovljenega javnega razpisa ni v skladu z Uredbo v delu, ki podeljuje enako število točk tožnici in izbranemu koncesionarju, kljub temu da ima tožnica zaposlene 3 veterinarje več s povprečno 12,2 let delovnih izkušenj, pri izbranem koncesionarju pa le 10,16 let delovnih izkušenj.

7Prvotni javni razpis je bil razveljavljen zaradi določitve pogojev, ki so ustrezali izbranemu koncesionarju in so diskriminatorni do tožnice. Tožnica je bila nedopustno diskriminirana zaradi razpisnih pogojev in kriterijev v postopku izbire koncesionarjev. Tožnica bi po prvotnem javnem razpisu prejela najmanj 8 točk več po četrtem odstavku 3. člena Uredbe.

Povzetek odgovora na tožbo

8Iz odgovora na tožbo izhaja, da je tožena stranka v zvezi z razlogi za razveljavitev javnega razpisa obvestila Veterinarsko zbornico Slovenije. Tožena stranka ni spremenila javnega razpisa zaradi prilagajanja izbranemu koncesionarju, temveč zaradi zagotovil ustreznega obsega zdravstvenega varstva živali in upoštevanja javnega interesa. Po objavi javnega razpisa je ugotovila, da nekatera merila niso bila dovolj natančno določena, jasna in konkretizirana. Zato je z dodatnim besedilom dopolnila prvo in drugo alinejo VII. poglavja ponovljenega javnega razpisa in dodala pojasnilo o načinu seštevanja točk pri 1. in 5. točki VIII. poglavja ponovljenega javnega razpisa. Navaja, da ni v skladu z namenom razpisa točkovanje merila kadrovske zmogljivosti brez omejitve po prvotnem javnem razpisu, saj bi lahko to merilo prevladalo nad ostalimi merili, ki so točkovno omejena.

9V zvezi s tožbenimi navedbami o obstoju podružnice izbranega koncesionarja tožena stranka navaja, da je bila ta podružnicavpisana v Ajpes 30. 10. 2020. Tožena stranka je glede ocenjevanja vlog, prijavljenih na javni razpis, preverila pri Veterinarski zbornici, ali imajo prijavljene veterinarske organizacije veljavne odločbe o verifikaciji ambulante C za sedež oziroma podružnico. V javnem razpisu tožena stranka ne loči med podružnicami in poslovnimi enotami, saj je za opravljanje veterinarske dejavnosti pomembno, da je veterinarska organizacija verificirana, ni pa pomembna njena pravna oblika. Podružnica ni določena kot pogoj v javnem razpisu, temveč je prijavitelj s podružnico prejel več dodatnih točk po prednostnih merilih za izbiro.

10V nadaljevanju tožena stranka navaja, da sta tožnica in izbrani koncesionar prejela na podlagi VII. poglavja javnega razpisa za pokritje območja cele upravne enote Grosuplje enako število točk, saj sta se oba prijavila na območje upravne enote, ki obsega območje treh občin. Po tej točki javnega razpisa je tožena stranka ocenjevala prednostna merila glede na vlogo prijaviteljic. Izbrani koncesionar se je prijavil na območje upravne enote Grosuplje, tožnica pa na območje upravne enote Grosuplje in upravne enote Ribnica. Kljub temu, da se je tožnica prijavila na območje dveh upravnih enot, ne izpolnjuje pogoja za 14 točk, saj v upravni enoti Ribnica nima sedeža ali podružnice.

11Prednostna merila po VIII. poglavju ponovljenega javnega razpisa določa peti odstavek 3. člena Uredbe, ki kot prednostno merilo določa tudi bližino in dostopnost veterinarske organizacije, kar pa ne pomeni le sedeža. To merilo iz 1. točke VIII. poglavja ponovljenega javnega razpisa je tožena stranka ocenjevala glede na upravno enoto in ne glede na vlogo, zato je tožena stranka upoštevala sedež oziroma podružnico/poslovno enoto znotraj upravne enote, ki jo je ocenjevala. Iz tega naslova se dodeli točke, če ima veterinarska organizacija sedež ali podružnico v upravni enoti ali občini. Tako je tožnica dobila 2 točki, ker ima sedež v upravni enoti Grosuplje, izbrani koncesionar pa 4 točke, ker ima v tej upravni enoti sedež in podružnico. Tožena stranka trdi, da bi tožnica in izbrani koncesionar prejela enako število točk po tem merilu, če bi ga tožena stranka ocenjevala znotraj občin, saj sta se oba prijavila na območje cele upravne enote.

12Kadrovske zmogljivosti iz 5. točke VIII. poglavja javnega razpisa je komisija ocenjevala glede na celotno vlogo. Tožena stranka je delovne izkušnje ovrednotila z 2 točkama za tožnico in izbranega koncesionarja, pri čemer je seštela delovne izkušnje veterinarjev in jih delila s številom zaposlenih. Obe veterinarski organizaciji sta prejeli enako število točk iz naslova delovnih izkušenj veterinarjev z izvajanjem del po koncesiji pri izvajanju najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali. Predlaga zavrnitev tožbe.

Odgovor na tožbo prizadete osebe s položajem stranke

13Izbrani koncesionar je v odgovoru na tožbo navajal, da ima znotraj upravne enote Grosuplje dve verificirani veterinarski ambulanti tipa C, in sicer eno v Ivančni Gorici in eno v Grosupljem, medtem ko ima tožnica le eno verificirano ambulanto tipa C. V zvezi s tem navaja, da je pogoj iz IV. poglavja javnega razpisa obstoj veljavne odločbe o verifikaciji veterinarske organizacije v skladu s Pravilnikom o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije, in o postopku njihove verifikacije (Uradni list RS številka 35/03, 3/04, 75/04 in 65/08; v nadaljevanju Pravilnik). Prereka trditev tožnice, da bi bil prvotni javni razpis razveljavljen zaradi izbranega koncesionarja. Glede delovnih izkušenj navaja, da sta tako tožnica kot tudi izbrani koncesionar iz tega naslova prejela enako število točk.

Povzetek pripravljalnih vlog

14Tožnica v pripravljalnih vlogah navaja, da dopušča možnost, da je bil javni razpis ponovljen zaradi strankarskih povezav akterjev, kar je nedopustno. Tožnica se z razlogi tožene stranke za spremembo meril ne strinja, saj glede morebitnih fiktivnih prijav ni bila narejena analiza dosedanjega stanja, tudi sicer so ti razlogi nelogični, saj so veterinarske organizacije plačane glede na število opravljenih storitev in ne glede na velikost s koncesijo določenega območja. Dodaja, da so prednostna merila v nasprotju z Uredbo, saj javni razpis lahko določi le ovrednotenje prednostnih meril (točkovanje), v skladu s stališčem Upravnega sodišča v zadevah I U 1563/2010 in II U 414/2010 pa ne more določati vsebine teh meril. Uredba kot merilo ne določa podružnice in s tem povezane prednosti pri izbiri koncesionarja, zato so nezakoniti prednostni kriteriji in število točk v zvezi s podružnico.

15Toženi stranki očita, da je pri ocenjevanju prednostnih meril upoštevala poslovno enoto izbranega koncesionarja, kljub temu da je bila poslovna enota vpisana v poslovni register po zaključeni izbiri dne 30. 10. 2020 in da nima statusa podružnice. V javnem razpisu pa so bile v VII. poglavju in prvi alineji 1. točke VIII. poglavja prednostnih merilih določene podružnice in ne poslovne enote. Izbrani koncesionar pa nima podružnice. Ne strinja se z navedbo tožene stranke, da sta se tožnica in izbrani koncesionar prijavila na območje upravne enote, ki obsega 3 občine. Tožnica meni, da bi morala glede na četrti odstavek 3. člena Uredbe dobiti več točk kot izbrani koncesionar, saj se je prijavila za izvajanje dejavnosti na večjem območju.

16Navaja še, da je tožnica izpodbijala izbor tožene stranke po 6. točki VIII. poglavja javnega razpisa glede dodeljevanja točk za delovne izkušnje na področju veterinarstva, saj imajo tožničini zaposleni veterinarji več delovnih izkušenj in bi morala dobiti več točk kot izbrani koncesionar.

17Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je pojem podružnice določal že javni razpis leta 2010, prvotni in ponovljen razpis. V IV. poglavju je kot pogoj določena verifikacija veterinarske organizacije, medtem ko javni razpis ne ločuje med podružnico in poslovno enoto, saj se oba izraza pojavita v javnem razpisu. Za opravljanje veterinarske dejavnosti je pomembno, da je veterinarska organizacija verificirana, ni pa pomembna njena pravna oblika. Podružnico oziroma poslovno enoto z odločbo verificira Veterinarska zbornica RS, pri kateri je tožena stranka preverila, ali ima odločbo o verifikaciji sedeža oziroma podružnice. Izbrani koncesionar je imel na dan prijave na javni razpis odločbo o verifikaciji sedeža in odločbo o verifikaciji podružnice. Opredelila se je do članka, ki ga je tožnica navajala iz portala ..., in razlogov za razveljavitev prvotnega javnega razpisa. Navaja, da meril ni določala, saj so že določena z Uredbo. S ponovljenim javnim razpisom pa je v VII. poglavju določila enako število točk kot pred 10 leti, pri čemer Upravno sodišče in Vrhovno sodišče nista ugotovili, da bi bilo karkoli sporno v zvezi s točkovanjem, zato je tožena stranka sledila enakemu točkovanju.

Presoja tožbe

18V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanaša na zadevo, in listine sodnega spisa (priloge A2 do A16 in C1 do C2), ki jih je v soglasju s strankami štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo. Zavrnilo je dokazni predlog z zaslišanjem tožničinega direktorja, saj je ocenilo, da ni potreben glede na v zapisniku ugotovljena nesporna dejstva.

K I. točki izreka:

19Tožba je utemeljena.

20V tem upravnem sporu je predmet presoje odločitev tožene stranke, da koncesijo za opravljanje javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, ki se financira iz proračunskih sredstev na podlagi določb 66. člena ZVet-1 in 3. člena Uredbe, za območje občin Dobrepolje in Ivančna Gorica dodeli izbranemu koncesionarju in zavrne tožničino vlogo.

21Predmet ponovljenega javnega razpisa je bila dodelitev koncesije veterinarskim organizacijam za območja posameznih upravnih enot ali občin za izvajanje predpisanega spremljanja stanja bolezni in cepljenj živali na območju RS v tekočem letu (letna odredba), ki se opravlja v okviru mreže javne veterinarske službe in se financira iz proračuna tožene stranke, razen za izvajanje posebnih koncesij; ukrepov, ki jih odredi uradni veterinar veterinarske organizacije ob zagotavljanju najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali in nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko delo kužnih bolezni, za katere je treba ugotoviti kužno bolezen ali vzrok pogina.

22V obravnavani zadevi sta med strankami sporni prednostni merili iz 1. točke VIII. poglavja in prve alineje 3. točke VIII. poglavja ponovljenega javnega razpisa, v okviru katerih je tožena stranka pri ovrednotenju prijave izbranega koncesionarja upoštevala tudi z odločbo Veterinarske zbornice Slovenije številka UT‑98/050622 z dne 22. 6. 2005 verificirano podružnico izbranega koncesionarja v obliki ambulante tipa C. V zvezi s tem je sporno vprašanje, ali ponovljeni javni razpis v 1. točki VIII. poglavja razširja prednostna merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe s tem, ko pri tem merilu določa, da se kot prednost prijavitelja ovrednoti tudi podružnico veterinarske organizacije.

23Prednostna merila ureja Uredba v četrtem, petem in šestem odstavku 3. člena. V za obravnavano zadevo pravno pomembnem petem odstavku 3. člena Uredba določa, da če kandidira na javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje, se pri izbiri upoštevajo prednostna merila, in sicer bližina in dostopnost veterinarske organizacije, odzivni čas ob pojavu bolezni živali, način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskav, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum, način izvajanja drugih dejavnosti za obvladovanje kriznih situacij v veterinarstvu, kadrovske zmogljivosti, delovne izkušnje zaposlenih, osnova za izračun cen za opravljanje veterinarskih dejavnosti iz javnega razpisa ter izvajanje koncesije v skladu s predpisi v zadnjih petih letih.

24Prednostno merilo iz petega odstavka 3. člena Uredbe o bližini in dostopnosti veterinarske organizacije je tožena stranka uredila v 1. točki VIII. poglavja ponovljenega javnega razpisa tako, da se glasi: "1. bližina in dostopnost veterinarske organizacije (točke se seštevajo glede na ocenjevano območje) - kdor ima verificirano veterinarsko organizacijo ali podružnico znotraj posamezne upravne enote oziroma občine, za katero se prijavlja: 2 točki".

25Iz navedenega besedila ponovljenega javnega razpisa je razvidno, da se kot prednost pri obravnavanju prijaviteljev upošteva verificirana veterinarska organizacija ali verificirana podružnica veterinarske organizacije. Namen ponovljenega javnega razpisa je izbrati najustreznejšega prijavitelja, ki izpolnjuje pogoje, za določeno območje z vidika zagotavljanja učinkovitega, pravočasnega, nepretrganega in kvalitetnega najmanjšega obveznega varstva živali pred kužnimi boleznimi. Eden izmed pogojev, da lahko veterinarska organizacija začne opravljati veterinarsko dejavnost, je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZVet-1 verifikacija te veterinarske organizacije. Zato je merilo, po katerem ima prednost prijavitelj z verificirano veterinarsko organizacijo, v skladu z ZVet-1 in Uredbo, saj lahko prijavitelj šele na podlagi odločbe o verifikaciji svoje veterinarske organizacije opravlja veterinarsko dejavnost, ki jo tožena stranka dodeljuje z obravnavano koncesijo.

26Pri tem pa se postavlja vprašanje, ali se pri ovrednotenju prednosti po tem merilu lahko ovrednotijo tudi verificirane podružnice veterinarske organizacije. Kot je razvidno iz petega odstavka 3. člena Uredbe se kot prednost pri izbiri najustreznejšega prijavitelja upošteva bližina in dostopnost veterinarske organizacije, pri čemer Uredba ne določa, kaj je veterinarska organizacija.

27Iz 44. točke 3. člena ZVet-1 izhaja, da so veterinarske organizacije veterinarska ambulanta, veterinarska bolnica, veterinarska klinika in veterinarska ambulanta v osemenjevalnem središču, ki imajo lahko v svoji sestavi tudi veterinarsko lekarniško postajo. V skladu s prvim odstavkom 62. člena ZVet‑1 lahko pravne ali fizične osebe, ki izpolnjujejo predpisane kadrovske, prostorske, higiensko tehnične pogoje ter pogoje glede opreme, ustanovijo naslednje oblike veterinarskih organizacij: veterinarsko ambulanto, veterinarsko bolnico, veterinarsko lekarniško postajo, veterinarsko kliniko in veterinarsko ambulanto v osemenjevalnem središču.

28Iz navedene zakonske podlage je razvidno, da lahko pravna oseba ustanovi veterinarsko organizacijo, ki je v eni izmed našteti oblik po ZVet-1, in da ena veterinarska organizacija pomeni eno veterinarsko ambulanto¹, pri čemer ima lahko ena pravna oseba več veterinarskih organizacij, torej več veterinarskih ambulant. V tretjem odstavku 62. člena ZVet-1 je določeno, da so veterinarske organizacije iz prvega odstavka 62. člen ZVet-1 organizirane kot družbe ali samostojni veterinarji po predpisih o gospodarskih družbah. To pomeni, da mora biti status vsake veterinarske organizacije, to je vsake veterinarske ambulante, pravno urejen v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD‑1). Vsaka veterinarska organizacija, ki je v obliki veterinarske ambulante po ZVet-1, mora biti organizirana kot gospodarska družba v eni izmed oblik, kot je predpisana v tretjem odstavku 3. člena ZGD-1². Če pa določena pravna oseba ustanovi več veterinarskih organizacij (to je več veterinarskih ambulant), je iz določb ZGD-1 jasno razvidno, da je kot gospodarska družba ustanovljena le ena izmed veterinarskih organizacij (ambulant), to je tista, ki ima določen sedež, ostale veterinarske organizacije (ambulante) iste pravne osebe, ki jih je ustanovila, pa so lahko organizirane kot poslovne enote ali podružnice. To pomeni, da so lahko veterinarske organizacije po ZGD-1 organizirane kot družbe in podružnice. Zato po presoji sodišča ponovljeni javni razpis v delu, ki kot prednost pri izbiri prijavitelja ovrednoti tudi podružnice veterinarske organizacije, ne razširja obravnavanega prednostnega merila iz Uredbe.

29V zvezi z obravnavanim merilom je med strankama v nadaljevanju sporno vprašanje, ali je tožena stranka pravilno razlagala 1. točko VIII. poglavja ponovljenega javnega razpisa s tem, ko je izbranemu koncesionarju ovrednotila tudi podružnico, čeprav ta ni bila vpisana v sodni register v času vložene vloge in sprejema izpodbijane odločitve. Med strankami namreč ni sporno, da je izbrani koncesionar verificirano podružnico veterinarske organizacije v obliki ambulante tipa C vpisal v poslovni register kot poslovno enoto 30. 10. 2020, kar je po izdaji izpodbijane odločbe dne 16. 7. 2020. V bistvenem je sporno vprašanje, ali je treba obravnavano merilo ponovljenega javnega razpisa razlagati tako, da se lahko ovrednoti le tista verificirana podružnica veterinarske organizacije, ki je vpisana v sodni register.

30Iz spornega merila ponovljenega javnega razpisa je razvidno, da se ovrednoti tista podružnica veterinarske organizacije, ki je verificirana. Po presoji sodišča je ovrednotenje po tem merilu zakonito le, če se ga razlaga v skladu s tretjim odstavkom 62. člena ZVet-1, v skladu s katerim mora biti veterinarska organizacija organizirana po določbah ZGD-1. V skladu s šestim odstavkom 6. člena ZGD-1 lahko gospodarska družba začne opravljati dejavnost, ko je vpisana v sodni register. V skladu s prvim odstavkom 31. člena ZGD-1 ima lahko družba podružnice, ki so ločene od sedeža družbe, pri čemer se podružnice vpišejo v register. To pomeni, da je treba tako družbe kot tudi podružnice vpisati v sodni register, sicer ne obstajajo po ZGD-1 in ne morejo poslovati. Neobstoječa družba ali podružnica torej ne sme opravljati dejavnosti, ne glede na to, da je kot v obravnavanem primeru verificirana po ZVet-1. Pogoj za opravljanje dejavnosti torej ni le verifikacija (podružnice) veterinarske organizacije, temveč tudi vpis te organizacije v register. Da mora biti podružnica vpisana v register, pa izhaja tudi iz obrazca 1 o prijavi na ponovljen javni razpis, iz katerega je razvidno, da je podružnica ali poslovna enota verificirana enota veterinarske organizacije, ki je vpisana v sodni/poslovni register. To pomeni, da mora biti podružnica vpisana v register že ob prijavi na ponovljen javni razpis. Zato je zmotno stališče tožene stranke, da je za obravnavno zadevo pomembno le, da je veterinarska organizacija ali njena podružnica verificirana in da ni pomembna njena pravna oblika po ZGD-1. Glede na navedeno pa je tožena stranka pri ovrednotenju prijave izbranega koncesionarja zmotno uporabila 1. točko VIII. poglavja ponovljenega javnega razpisa.

31Sodišče se je opredelilo tudi do spornega merila iz 3. točke VIII. poglavja ponovljenega javnega razpisa, ki določa "Način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskave, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum (točke iz posameznih alinej se ne seštevajo): - dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja v občini tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno: 1 točka; - dosegljivost dodatnega veterinarja na mobilnem telefonu 24 ur skozi celo leto ne glede na proste delovne dni: 2 točki".

32Upravno sodišče je v zadevi II U 276/2020 z dne 24. 8. 2022 sprejelo stališče, da iz določb Javnega razpisa izhaja, da se to merilo presoja glede na dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja za posamezno območje, kar pomeni, da je pravno pomembna dosegljivost veterinarja (in ne lega ambulante) v ambulanti, s katero se ta za posamezno občino (ali več njih) prijavlja (tudi če je ta izven nje). Glede na navedeno je tožena stranka izbranemu koncesionarju po tem merilu neutemeljeno dodelila 2 točki. Iz javnega razpisa jasno izhaja, da je največje število točk po prvi alineji 3. točke VIII. poglavja ponovljenega javnega razpisa 1 točka, zato je zmotno stališče tožene stranke, da prijaviteljem za vsako ambulanto pripada 1 točka. Pri tem merilu je namreč še posebej poudarjeno, da se točke iz posameznih alinej ne seštevajo. To pomeni, da je tožena stranka zmotno uporabila tudi merilo po 3. točki VIII. poglavja ponovljenega javnega razpisa.

33Zato je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1, saj je zmotno uporabila določbe ponovljenega javnega razpisa pri izdaji izpodbijane odločbe. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je tožena stranka v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje sodišča. V takšnih okoliščinah se sodišče ni opredeljevalo do ostalih tožbenih navedb o tem, da domnevna podružnica izbranega koncesionarja ni na območju občine, za katero se je dodelila koncesija; o razlogih za razveljavitev prvotnega javnega razpisa ter v zvezi s prednostnimi merili po VII. poglavju in 6. točki VIII. poglavja ponovljenega javnega razpisa.

34Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj tožnica ne utemeljuje, zakaj bi ji nov postopek pri pristojnem organu prizadel težko popravljivo škodo (prva točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

35Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

36V obravnavani zadevi je bila zadeva rešena po sodniku na naroku za glavno obravnavo. Tožnica je tožbo in pripravljalne vloge vlagala sama, na naroku za glavno obravnavo pa jo je zastopal odvetnik. Ker je tožnika na naroku za glavno obravnavo imela pooblaščenca, je sodišče štelo, da je tožnico v postopku zastopal odvetnik, zato ji je v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika priznalo stroške postopka v višini 385,00 EUR. Z zahtevanim 22 % DDV v višini 84,70 EUR so skupni stroški postopka 469,70 EUR, ki jih je v skladu z drugo povedjo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 dolžna plačati tožena stranka.

37Obresti od zneska stroškov v tem upravnem sporu je sodišče tožnici prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v sodno določenem roku za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z 378. členom OZ³). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

K III. točki izreka:

38Prizadeta stranka s položajem stranke je na naroku za glavno obravnavo priglasila stroške postopka na narok z dne 26. 8. 2024 po tarifni številki 34 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v višini 500 točk, za odsotnost iz pisarne po 6. členu OT v višini 80 točk, kilometrino za 100 kilometrov na relaciji Trebnje - Ljubljana - Trebnje, 2 % materialne stroške in 22 % DDV.

39Vprašanja povrnitve stroškov postopka prizadetih oseb s položajem stranke, ki sodelujejo postopku, ni urejeno v ZUS-1, zato je treba v zvezi s tem v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporabiti Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v delu, ki ureja povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1.⁴ V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka.

40Prizadeta oseba s položajem stranke je imela v obravnavanem upravnem sporu interes, da sodišče zavrne tožbo in ne odpravi izpodbijane odločbe. Pravica do povrnitve stroškov prizadete osebe s položajem stranke je torej odvisna od uspeha tožene stranke v tem upravnem sporu. Tožena stranka v tem upravnem sporu ni uspela, zato je sodišče zavrnilo zahtevo prizadete stranke s položajem stranke za povrnitev stroškov tega upravnega spora.

¹ V obravnavani zadevi med strankami ni sporno, da ima izbrani koncesionar dve verificirani veterinarski organizaciji v obliki ambulante tipa C, zato se sodišče pri obrazložitvi omejuje le na veterinarsko ambulanto.
² V skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZGD-1 se gospodarske družbe organizirajo v eni izmed oblik: (-) kot osebne družbe: družba z neomejeno odgovornostjo in komanditna družba, ali (-) kot kapitalske družbe: družba z omejeno odgovornostjo, delniška družba, komanditna delniška družba in evropska delniška družba.
³ Enako tudi načelno pravno mnenje sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja 1/2006, str.7 ).
⁴ Enako stališče ima tudi Vrhovno sodišče RS, ki ga je sprejelo v zadevah I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.