VSL sodba I Cp 2739/2015

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, po katerem je toženec dolžan izprazniti nepremičnino ID ... in jo prosto stvari in oseb izročiti tožnikom, in zahtevek za plačilo 21.000 EUR etažnim lastnikom večstanovanjske stavbe na naslovu V. 10.

2Tožniki v pritožbi zoper sodbo uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V sodbi ni odgovora na navedbe tožnikov, da ne more iti za stvarno služnost, ampak kvečjemu za prekarij, ki je prenehal najkasneje z vložitvijo tožbe. V obdobju, ko naj bi po ugotovitvah sodbe tekla priposestvovalna doba, nepremičnina ni bila v zasebni lasti, ampak v družbeni lastnini, priposestvovanje na družbeni lastnini pa ni bilo možno. Občni državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ) je za priposestvovanje državnega premoženja določal štiridesetletno priposestvovalno dobo. Stavba je bila etažirana v letu 2004, toženec pa ob vpisu etažne lastnine ni podal zahtevka za služnostno pravico. Tožniki niti tedaj niti ob nastanku spora niso bili seznanjeni z dokumentacijo, ki jo je toženec predložil v pravdi. Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodba tudi ne odgovarja na tožbeno trditev, da je bila stavba v času, ko naj bi toženec zgradil transformatorsko postajo, v upravljanju organa S. A. in hišni svet ni imel pristojnosti glede podeljevanja pravice uporabe. Zmotno je tudi stališče sodbe o nepomembnosti okoliščine, kdaj je transformatorska postaja prešla v toženčevo posest. Pravica gradnje in pravica neprave stvarne služnosti sta različni stvarni pravici. S pravico izgradnje toženec še ni pridobil posesti sporne nepremičnine. Ker v sodbi ni ugotovljen trenutek toženčevega prevzema posesti, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

3Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da so tožniki etažni lastniki posameznih delov stavbe na naslovu V. 10,

- da je bila v prostorih navedene stavbe leta 1957 zgrajena in toženki predana v upravljanje transformatorska postaja, ki jo toženka vse odtlej uporablja in vzdržuje za namen dobave električne energije,

- da transformatorska postaja služi dobavi električne energije lastnikom stavb V. 1, 3, 5 in 10 (v naravi enotna stavba) in drugim okoliškim stavbam,

- da so današnje stavbe z naslovom V. 1, 3, 5 in 10 tedaj imele naslov Ve. 4,

- da v korist toženca ni vknjižena služnost,

- da solastninski delež tožnikov znaša skupno 10,6861 %,

- da so subjekti, ki so imeli sposobnost in pravico obremenjevati skupni prostor, tj. tedanji lastniki ali imetniki pravice uporabe, v letu 1955 podali soglasje za postavitev transformatorske postaje (zapisnik seje hišnega sveta; toženčevemu pravnemu predniku je bilo dano dovoljenje za gradnjo transformatorske postaje),

- da v dvajsetih letih, potrebnih za priposestvovanje služnosti, ni nihče nasprotoval uporabi transformatorske postaje.

6Stališče izpodbijane sodbe o neutemeljenosti odstranitvenega zahtevka temelji na zaključkih, da zahtevek meri na spremembo rabe skupnih delov večstanovanjske stavbe, za tako spremembo pa je potrebno soglasje etažnih lastnikov, katerega obstoj tožniki niso niti zatrjevali. Poleg tega gre za prostor, ki služi več stavbam in gre zato za skupni prostor vseh teh večstanovanjskih stavb. Uporaba 100. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ne pride v poštev, ker toženec uporablja stvar na podlagi priposestvovane služnosti uporabe, obratovanja in vzdrževanja transformatorske postaje v kletnem prostoru stavbe na naslovu V. 10. Odločitev o zavrnitvi verzijskega zahtevka temelji na zaključkih,(1) da tožniki ne morejo zahtevati izpolnitve v korist "etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe na V. 10 v Ljubljani", ker se zahtevek nanaša na neidentificirane osebe, in (2) da je toženec priposestvoval služnost uporabe, obratovanja in vzdrževanja transformatorske postaje v kletnem prostoru stavbe na V. 10 v Ljubljani.

7Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti zaključka, da je soglasje za postavitev transformatorske postaje v kletnem prostoru večstanovanjske stavbe dala upravičena oseba. Zaključek temelji na dopisu hišnega sveta, datiranega v obdobju pred izgradnjo transformatorske postaje, in temu sledečim listinam v zvezi z gradnjo. Pritožbeni pomislek, da hišni svet ni bil upravičen izdajati tovrstnih soglasij, ni utemeljen. Po 6. členu tedaj veljavne Uredbe o upravljanju stanovanjskih hiš (Uradni list FLRJ, št. 29/54) so hišni sveti nosilci pravic in obveznosti iz stanovanjskih in drugih pogodb, ki jih imajo pravico skleniti v zvezi z upravljanjem in vzdrževanjem hiš, vključenih v stanovanjsko skupnost. Po tretjem odstavku 2. člena Uredbe hišni svet upravlja stanovanjske hiše, če to upravljanje ni preneseno na stanovanjsko skupnost ali na upravne organe ljudskega odbora. Upravljavec stanovanjske stavbe je bil torej hišni svet, lahko pa je bilo upravljanje preneseno na upravni organ. Listina iz julija 1954, iz katere izhaja, da je bilo upravljanje preneseno na upravni organ, ne vzbuja dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je bila v marcu 1955 stavba (spet) v upravljanju hišnega sveta.

8Okoliščina, da tožniki niti ob oblikovanju etažne lastnine v letu 2004 niti ob nastanku tega spora niso bili seznanjeni z listinami, ki jih je toženec predložil v tej pravdi, ne more vplivati na pravilnost zaključka o kvaliteti toženčeve posesti.

9Na obseg njegovih upravičenj ne more vplivati niti dejstvo, da ob vknjižbi etažne lastnine glede večstanovanjske stavbe, v kateri se nahaja transformatorska postaja, ni podal zahteve za vknjižbo služnostne pravice. Vgrajene transformatorske postaje na skupnih delih stavbe ni mogoče spregledati, tako da se tožniki ne morejo sklicevati na morebitno dobroverno pridobitev neobremenjene nepremičnine.

10Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek v zvezi z ugotovitvijo, kdaj je transformatorska postaja prešla v toženčevo posest. Pravice gradnje resda ni mogoče enačiti z upravičenji, ki izvirajo iz stvarne služnosti, vendar v sodbi ni ugotovljeno le, da je toženčev prednik pridobil pravico gradnje (gradbeno dovoljenje). Ugotovitev o obstoju soglasja hišnega sveta za postavitev transformatorske postaje daje dovolj opore za zaključek, da je toženčev pravni prednik pridobil tudi pravico uporabe, obratovanja in vzdrževanja naprave. Upravljanje z infrastrukturnimi objekti in napravami je bila in je po naravi stvari domena njihovih upravljavcev.

11Četudi je bila stavba v družbeni lastnini, to ni bilo ovira za tek priposestvovalne dobe. Zmotno je sicer stališče sodbe, da 55. člen ZTLR(1) ne pride v poštev, ker je priposestvovalna doba iztekla pred uveljavitvijo tega zakona. Sodna praksa je že zavzela stališče, da ODZ glede na to, da te oblike lastnine ni poznal, ni urejal pogojev za pridobitev stvarne služnosti na nepremičnini v družbeni lastnini.(2) Ne glede na to pritožbeni očitek ni utemeljen, ker je možnost priposestvovanja stvarne služnosti v breme nepremičnin v družbeni lastnini določil ZTLR, ovira za priposestvovanje pa je bila določena le glede družbenih sredstev družbene pravne osebe. Glede skupnih delov večstanovanjske stavbe omejitev torej ni veljala.(3) Upoštevaje dvajsetletno dobo, potrebno za priposestvovanje (prvi odstavek 54. člena), je toženec zatrjevano služnost pridobil v letu 2000, tj. pred vložitvijo tožbe. Preoblikovanje družbenolastninskih upravičenj v zasebnolastninska na podlagi Stanovanjskega zakona samo po sebi ni vplivalo na tek priposestvovalne dobe.

12Zmotno je pritožbeno gledišče o daljši priposestvovalni dobi v primerih, ko je bila stavba v družbeni lastnini. Družbene lastnine ni mogoče enačiti z državnim premoženjem v smislu določb ODZ. Pojem družbene lastnine je bil uveden s Temeljnim zakonom o upravljanju z državnimi gospodarskimi podjetji in višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih iz leta 1950 in Ustavnim zakonom o temeljih družbene in politične ureditve iz leta 1953. Upoštevaje nelastninsko naravo družbene lastnine(4) je bilo urejanje pravnih razmerij med subjekti posameznih vrst družbenolastninskih upravičenj podrejeno drugačnim pravilom od tistih, ki so urejala civilnopravna razmerja. Omejitve družbenolastninskih upravičenj zaradi splošne koristi tako niso predstavljale razlaščujočega posega, kot je to veljalo v razmerju do zasebnopravnih subjektov.(5)

13Četudi bi obremenitev lastninske pravice glede večstanovanjske stavbe na V. 10 predstavljala razlaščujoč poseg,(6) bi bilo – sledeč stališču sodne prakse Vrhovnega sodišča – v danih okoliščinah razmerje med služnostnim upravičencem in zavezancem dopustno urediti z institutom priposestvovanja. Soglasje za postavitev transformatorske postaje predstavlja podlago za dobroverno izvrševanje služnostnih upravičenj, ki jih je toženec izvrševal v z zakonom predpisani priposestvovalni dobi.(7)

14Ker že ugotovitev, da je toženec imetnik služnostne pravice, narekuje tako zavrnitev odstranitvenega kot tudi verzijskega zahtevka, se pritožbenemu sodišču ni treba izreči o materialnopravni pravilnosti stališč sodbe v zvezi z legitimacijo tožnikov za uveljavljanje teh zahtevkov.

15Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, toženčev odgovor, ki zavrača pritožbene očitke bodisi s ponavljanjem argumentov sodbe, bodisi z materialnopravno zmotnimi argumenti, pa ni bil potreben strošek, vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

---------------------

Op. št. (1): Določba se glasi: Na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo družbene pravne osebe, se stvarna služnost ne more priposestvovati.

Op. št. (2): Prim. npr. sodbi VSL I Cp 37/2012 z dne 4. 4. 2012 in I Cp 2326/2012 z dne 27. 2. 2013.

Op. št. (3): Sodna praksa je že zavzela stališče, da so bila iz prepovedi priposestvovanja izvzeta npr. stavbna zemljišča, na katerih je imel pravico uporabe lastnik stavbe. Prim. sodbo VS RS II Ips 34/2000 z dne 20. 9. 2000 in sodbo VSL II Cp 2013/2012 z dne 27. 3. 2013.

Op. št. (4): Prim. npr. Finžgar, Družbena lastnina kot temelj našega pravnega sistema, Ljubljana, 1954, 246 in nasl. in odločba US RS U-I-77/93 z dne 6.7. 1995 (Uradni list RS, št. 43/95), točka 20.

Op. št. (5): Tako izrecno 2. člen Zakona o razlastitvi, Uradni list FLRJ, št. 12/57 – Uradni list SFRJ, št. 13/65).

Op. št. (6): Za tak poseg bi šlo, če je bila stavba ob izgradnji transformatorske postaje v zasebni lastnini. V teh primerih bi bila namreč za dopustnost obremenitve potrebna izvedba razlastitvenega postopka s plačilom odškodnine. Prim. 18. člen Ustave FLRJ ter 3., 7., 11. in 12. člen Temeljnega zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 28/47).

Op. št. (7): Prim. sodbo VS RS II Ips 210/2014 z dne 8. 10. 2015. Sodba se ukvarja še z vprašanjem odplačnosti, ki pa v obravnavani zadevi glede na ponujena dejstva s strani pravdnih strank ni bilo predmet obravnavanja.