VSL Sklep IV Cp 1638/2024

I. Pritožba se zavrne ter se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu predlagateljice ter začasno nadomestilo soglasje nasprotnega udeleženca za nadaljevanje varstva mladoletnega otroka od 1. 9. 2024 do 31. 8. 2025 v vrtcu A.

2Zoper takšno odločitev je pritožbo vložil nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje z nalogo, da izvede predlagane dokaze.

Opozarja, da je že v aprilu 2024 predlagal nadomestitev soglasja matere za spremembo stalnega bivališča otroka ter posledično spremembo vrtca, ki bi ga otrok obiskoval v kraju in občini, kjer prebivajo vsi družinski člani. Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugodilo enakemu predlogu predlagateljice, torej da se nadomesti soglasje drugega starša za vpis otroka v vrtec, čeprav dejansko predlagateljica zasleduje zgolj svoje interese. S tem bo otrok vpisan v vrtec, ki je bolj oddaljen od kraja bivanja obeh staršev in je v drugi občini ter drugem socialnem okolju, v katerem starša ne prebivata že dlje časa. Utemeljitev sodišča, da otrok z 2. 9. 2024 ne bo imel več institucionalnega varstva, da bi bil prekinjen obstoječi režim njegovega vsakdanjega življenja, ki je pomemben, saj je doživel že več sprememb ter zamenjal prebivališče, ter da bi sprememba vrtčevskega okolja verjetno pri otroku povzročila čustvene težave in stres ter njegov občutek varnosti ponovno omajala, ne predstavlja zadostne podlage niti ne utemeljuje pogoja verjetnosti nastanka škode oziroma ogroženosti otrokovih koristi. Še zlasti, ker institucionalno varstvo štiri leta starega otroka, ki nima posebnih potreb, ni zakonsko obvezno. Starša sta dolžna zgolj vsak zase poskrbeti za njegovo varstvo v času, ko je otrok pri njiju. Ni pa obvezno, da je takšno varstvo zagotovljeno v prav določeni zasebni ustanovi, četudi jo je otrok morda že vajen. Če bi držala trditev, da je vsak prepis otroka v drugo vzgojno ustanovo dovolj stresen, da je s tem izpolnjen pogoj nastanka nenadomestljive škode in ogroženosti, potem v nobenem primeru ne bi bilo dopustno niti prešolanje otroka ob preselitvi staršev v drug kraj in drug šolski okoliš oziroma celo v drugo občino.

3Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu II N 170/2022 z dne 3. 5. 2023 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1911/2023 z dne 19. 12. 2023 odločeno, da se otroka udeležencev, mladoletni B. in mladoletna C., zaupata v skupno varstvo in vzgojo predlagateljici (materi) in nasprotnemu udeležencu (očetu), da je stalni naslov otrok in naslov za vročanje na naslovu očeta ter da bosta otroka preživela z materjo vsak ponedeljek in četrtek med tednom in vsak drugi vikend od petka do ponedeljka, z očetom pa vsak torek in sredo ter vsak drugi vikend od petka do ponedeljka.

6Predlagateljica je 8. 8. 2024 vložila predlog za izdajo sklepa o začasni odredbi zaradi izvajanja starševske skrbi. Navedla je, da je nujno, da se B. vpiše v vrtec, saj z dnem 1. 9. 2024 nima več zagotovljenega varstva.

7Za izdajo začasnih odredb zadoščajo le verjetno izkazana dejstva, saj gre za sumaren in hiter postopek.

8Odločitev sodišča prve stopnje temelji na 161. členu Družinskega zakonika (DZ), po katerem sodišče izda začasno odredbo, kadar je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen.

9Že samo zatrjevano dejstvo, da otrok z dnem 1. 9. 2024 nima zagotovljenega drugega varstva, je narekovalo potrebo po zagotovitvi njegovega varstva ter izdajo navedene začasne odredbe.

10Nasprotni udeleženec ne nasprotuje, da se B. vključi v vrtec, nasprotuje le, da se vključi v vrtec A. Njegov predlog, da se otroka vpiše v vrtec D., ki je v neposredni bližini prebivališča nasprotnega udeleženca, je bil s pravnomočno odločbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II N 170/2022 z dne 3. 5. 2023 zavrnjen. Pomembna razlikovalna okoliščina v tej zadevi glede na pravnomočno zavrnjen predlagateljev predlog, da se otroka vpiše v vrtec D., je, da ne gre za odločitev o spremembi vrtca, temveč le za začasno nadaljevanje obiskovanja vrtca A., ki ga je s soglasjem obeh staršev otrok obiskoval že od od svojega 11. meseca starosti.

11V tem trenutku je tudi po mnenju pritožbenega sodišča v največjo korist otroka, da ostane v dosedanjem vrtčevskem okolju, kar zanj glede na številne spremembe v življenju pomeni varovalni dejavnik.

12Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno navedbo, da institucionalno varstvo štiri leta starega otroka, ki nima posebnih potreb, ni zakonsko obvezno, niti da bi takšno varstvo moralo biti zagotovljeno v prav določeni zasebni ustanovi. Obstajajo namreč različne možnosti in oblike varstva predšolskih otrok. Vendar pa sta bila udeleženca, kot je bilo že navedeno, sporazumna, da je v korist B., da se ga vpiše v zasebni vrtec A., ki ga je otrok kontinuirano obiskoval od 11. meseca starosti. Ker z dnem 1. 9. 2024 zaradi nepodanega soglasja nasprotnega udeleženca za nadaljevanje obiskovanja tega vrtca otrok nima več zagotovljenega drugega varstva, je bila začasna odločitev, da otrok nadaljuje z obiskovanjem vrtca, čeprav v prav določeni zasebni ustanovi, nujna in smotrna. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z nadaljnjo pritožbeno navedbo, da sta starša dolžna vsak zase poskrbeti za varstvo otroka v času, ko je pri njiju. Četudi je otrok vpisan v vrtec, to ne pomeni, da v času, ko je pri očetu, torej ko oče izvršuje skupno varstvo in vzgojo, nasprotni udeleženec na drug primeren način ne bi mogel poskrbeti za njegovo varstvo.

13Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sklepa v izpodbijanem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.