VSL Sklep I Cp 1098/2024

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi v I., II. ter IV. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Tožeča stranka sta s toženo leta 2007 sklenila potrošniško hipotekarno kreditno pogodbo, z valutno klavzulo v švicarskih frankih (CHF). S tožbo zahtevata ugotovitev ničnosti sklenjene pogodbe in aneksa v obliki notarskih zapisov ter sporazumov o zavarovanju terjatev iz navedene pogodbe, pa tudi plačilo zneskov, ki sta jih že plačala po navedeni kreditni pogodbi in presegajo znesek glavnice.

2Hkrati sta vložila predlog za zavarovanje z začasno odredbo, ki mu je sodišče prve stopnje deloma ugodilo s sklepom z dne 28. 9. 2023 in začasno, do pravnomočnega končanja tega postopka, zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe in z njo povezanih akcesornih pravnih poslov za zavarovanje terjatve.¹

3V nadaljevanju je sodišče prve stopnje obravnavalo ugovor zoper ugodilni del izdane začasne odredbe. Z izpodbijanim sklepom je ugovoru ugodilo in sklep o zavarovanju z dne 28. 9. 2023 razveljavilo v I. točki izreka glede začasnega zadržanja in učinkovanja kreditne pogodbe ter z njo zvezanih notarskih zapisov, sporazumov o zavarovanju in enega aneksa (I. in II. točka izreka izpodbijanega sklepa); v preostalem delu (to je v II. in III. točki izreka) je sklep o začasni odredbi z dne 28. 9. 2023 ohranilo v veljavi (III. točka izreka)² in sklenilo, da se odločitev o stroških (op. sodišča: ugovornega postopka) pridrži do izdaje odločbe o glavni stvari (IV. točka izreka). Sodišče prve stopnje kot nosilni razlog za ugoditev ugovoru navaja, da tožeča stranka nista konkretizirano zatrjevala in izkazala reverzibilnosti predlagane regulacijske začasne odredbe.

4Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka in predlagata razveljavitev. Pritožbeno sodišče pritožbe ne bo povzemalo iz razlogov, ki sledijo v nadaljevanju.

5Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6Pritožba je utemeljena.

7Tožeča stranka uveljavlja več nedenarnih zahtevkov (ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in raznih drugih pravnih poslov) in denarni zahtevek na plačilo zneskov, ki sta jih že plačala na podlagi kreditne pogodbe, a presegajo znesek glavnice iz kreditne pogodbe. Kot je pravilno ugotovilo in pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožnika zavarovanje predlagata zgolj za zavarovanje nedenarne terjatve, zato je v skladu z načelom dispozitivnosti presojalo pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve.

8Tožnika svoje zahtevke, ki jih želita zavarovati s predlagano začasno odredbo, utemeljujeta na določbah o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji. To področje ureja Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih³ pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13), v slovenskem nacionalnem pravu pa Zakon o varstvu potrošnikov,⁴ ki implementira (med drugim tudi) Direktivo 93/13.

9Ne Direktiva 93/13 ne ZVPot-1 nimata posebnih določb o začasnem zavarovanju zahtevkov potrošnikov v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev. Prvi odstavek 7. člena Direktive splošno klavzulo, da "Države članice zagotovijo [...] ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki." Vendar je SEU v zadevi Getin Noble Bank SA, C-287/22 z dne 15. 6. 2023, pojasnilo, kako je treba uporabiti Direktivo 93/13 v zvezi z začasnim zavarovanjem zahtevkov potrošnika, ki jih ta uveljavlja v zvezi z nepoštenimi pogoji v potrošniški kreditni pogodbi z valutno klavzulo. Določbe slovenske zakonodaje (Zakon o izvršbi in zavarovanju⁵, ZVPot-1), če se razlagajo gramatikalno in v skladu s slovensko sodno prakso, ki se je razvijala v zadevah zavarovanja, kjer ni bilo prisotnega elementa evropskega potrošniškega prava, neposredno ne omogočajo zaključkov, ki izhajajo iz sodbe SEU C-287/22. Vendar to ne pomeni, da slovensko sodišče teh zaključkov ni dolžno upoštevati.

10V teoriji evropskega prava je uveljavljeno stališče, da direktiva ni pravni akt, ki bi neposredno učinkoval, temveč jo je treba implementirati v nacionalni pravni red. Če direktiva ni celovito oziroma ustrezno prenesena (implementirana), mora nacionalno sodišče ne glede na pomanjkljivo implementacijo, skladno z načelom primarnosti in supremacije evropskega prava, tudi tako direktivo (ki je integralni del evropskega prava) upoštevati tako, da določbe nacionalnega prava razlaga lojalno oziroma evroskladno,⁶ pri čemer mora narediti vse, da se zagotovi polni učinek direktive.⁷

11Sodišče mora materialno pravo poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku⁸), kar vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), ki je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno.⁹ Ustava Republike Slovenije v 3.a členu nalaga uporabo prava EU. Razlago prava EU daje Sodišče Evropske unije (SEU), katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.¹⁰

12Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, ker je menilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za njeno izdajo po 272. členu ZIZ. Pri presoji o (ne)utemeljenosti ugovora zoper ugodeni del izdane začasne odredbe je ponovilo, da mora upnik za izdajo regulacijske (ureditvene) začasne odredbe, izkazati poleg splošnega pogoja verjetnosti terjatve, še pogoj iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ - preprečitev nastanka težko nadomestljive škode, kumulativno mora biti podan pogoj reverzibilnosti. Glede slednjega se je oprlo na razloge Ustavnega sodišča RS (odločba Up 275/97 z dne 16. 7. 1998) in zaključilo, da mora upnik, torej tožeča stranka, izkazati možnost vzpostavitve v prejšnje stanje v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje v okviru ugovornega postopka ocenilo, da tožeča stranka ni konkretizirano zatrjevala razlogov za reverzibilnost, torej na kakšen način bo mogoče po morebitnem neuspehu v pravdi situacijo vrniti v stanje, kot je bilo pred izdajo začasne odredbe. Ker je dolžnost za substanciranje tega pogoja breme tožnikov, in ker temu bremenu nista zadostila, je zaključilo, da to narekuje zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

13Pritožbeno sodišče se s takšno presojo ne strinja. Sodišče prve stopnje se je napačno oprlo na razloge URS (odločba Up 275/97) o pogojih za izdajo regulacijskih začasnih odredb, ker zadevi nista primerljivi. Tožbeni zahtevek v citirani zadevi URS se je nanašal na varstvo lastninske pravice in predlog za izdajo začasne odredbe je bil enak kot tožbeni zahtevek, poleg tega pa, kar je po oceni sodišča druge stopnje bistveno, v zadevi Up 275/97 ni šlo za potrošniški spor niti za vprašanje uporabe potrošniškega prava EU.¹¹ Bistvo presoje URS v zadevi Up 275/97 je, da ni pravilna dotedanja praksa sodišč, po kateri vsebina začasne odredbe v nobenem primeru ni mogla biti enaka tožbenemu zahtevku. Predlog za izdajo začasne odredbe za začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe, ki naj bi bila nična, pa se ne prekriva s tožbenim zahtevkom na ugotovitev ničnosti pogodbe, niti s kondikcijskim zahtevkom za vračilo, po trditvah tožnikov preplačanega zneska kredita.

14Reverzibilnost kot pogoj za izdajo začasne odredbe ni izrecno določena v ZIZ, temveč se je ta pogoj oblikoval v pravni teoriji in sodni praksi, predvsem na podlagi odločbe URS Up 275/97. Vprašanje reverzibilnosti je lahko ključen pogoj za izdajo začasne odredbe, vendar pa bo posebej pereče takrat, ko se z začasno odredbo predlagajo prima facie destruktivni ukrepi (npr. rušenje) ali ukrepi, ki so lahko daljnosežni in težko odpravljivi (npr. izgradnja določene stavbe, zaustavitev gradnje ali industrijske proizvodnje).

15V obravnavanem primeru tožeča stranka ne predlagata nič od zgoraj navedenega, ampak le zadržanje izvrševanja sklenjenih pogodb. Za popolno odpravo učinkov začasne odredbe, kot sta jo predlagala tožnika, bosta morali toženki plačati mesečne obroke kredita, katerih plačilo je bilo zaradi učinkovanja začasne odredbe zadržano.

16Pritožbeno sodišče sodi, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe upoštevati poleg določbe ZIZ tudi odločbo SEU C-287/22 (in C 520/21), ne pa odločbo Up 275/97, ki se je oblikovala v slovenski sodni praksi v zadevah, ki niso primerljive z obravnavano zadevo o začasnem zavarovanju zahtevkov potrošnikov v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev. Vsako sodno odločbo - vključno z odločbami SEU - je treba razumeti in uporabljati glede na okoliščine konkretnega primera. Zato je treba sodbo C-287/22 upoštevati in uporabiti (predvsem) v zadevah, ko potrošnik uveljavlja ničnost potrošniške kreditne pogodbe, sklenjene z valutno klavzulo, in v okviru takega postopka zahteva zavarovanje z začasnim zadržanjem izvajanja pogodbe. Za prav tak primer gre tudi v tu obravnavani zadevi. Zato je treba za presojo utemeljenosti predloga za zavarovanje (in posledično utemeljenosti ugovora) uporabiti materialno pravo na način, kot je to obrazloženo v odločbi SEU.

17Sodišče prve stopnje je v ugovornem postopku omenilo zadevo SEU opr. št. C -287/22 v 18. točki izpodbijanega sklepa, a jo je sodišče napačno interpretiralo.

18Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da so določbe ZIZ, ki se nanašajo na izdajo začasnih odredb, mogoče razlagati lojalno (evroskladno) tako, da ta razlaga ne bo nasprotovala ne 6(1), ne 7(1) členu Direktive, ne načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je to pojasnilo SEU v zadevi opr. št. C-287/22. V tem pogledu ni problematična zahteva ZIZ, ki upniku nalaga verjeten izkaz terjatve in druge predpostavke iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (glede težko nadomestljive škode), saj taka zahteva izhaja tudi iz sodbe opr. št. C-287/22. Sodba SEU pa ne nalaga pogoja reverzibilnosti. Ob lojalni razlagi slovenskega pravnega reda, ki v ZIZ takšnega pogoja niti ne določa (slovenska sodna praksa ga je oblikovala v nepotrošniških zadevah, izpeljujoče iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 275/97), upoštevaje razloge sodbe opr. št. C-287/22, reverzibilnost ni relevanten pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadrževanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Stališče, da vprašanje reverzibilnosti ni pravno odločilno, je zavzela tudi sodna praksa v zadnjih odločbah upoštevaje navedeno sodbo SEU.¹²

19Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je tožeča stranka v tožbi navedla, da je terjatev zavarovana s hipoteko, da 17 let redno odplačuje kredit in da ima redne prihodke. Z logičnim sklepanjem je mogoče ugotoviti, da v kolikor zaradi začasne odredbe tožeča stranka določen čas kredita ne bi odplačevala, bi denar od obrokov prihranila in zato ni nerealno pričakovati (še posebej upoštevaje hipoteko na nepremičnini, ki predstavlja njun dom), da bi v primeru, če bi bila začasna odredba razveljavljena in njun zahtevek zavrnjen, v doglednem času lahko odplačala zaostale obroke. Vse to je mogoče s pravilno uporabo materialnega prava in logičnim sklepanjem ugotoviti že iz tožbenih navedb, zato so razlogi sodišča prve stopnje v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da naj bi tožnika ne zatrjevala (in izkazala) konkretno, na kakšen način bo mogoče ob morebitnem njunem neuspehu v pravdi situacijo vrniti v stanje, kakršno je bilo pred izdajo začasne odredbe, materialnopravno zmotni.

20Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je pogoj za zavarovanje v potrošniškem sporu presojalo zgolj v duhu nacionalne sodne prakse, ne da bi pri tem upoštevalo pravo EU, zavezujoče odločbe SEU in načelo lojalne razlage domačega prava in domače sodne prakse in tako zmotno uporabilo materialno pravo.

21Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je reverzibilnost pogoj za izdajo tovrstne ureditvene začasne odredbe, sodišče prve stopnje ni izčrpalo drugih (obširnih) ugovorov tožene stranke (glede verjetnosti terjatve in težko nadomestljive škode), zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP), saj bi v primeru, če bi o ugovoru glede odločilnih pogojev za izdajo začasne odredbe (prvič) odločalo samo, prikrajšalo toženko za pravico do pritožbe in s tem do dvostopenjskega sojenja.

22Ker je odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Z navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo del predloga za zavarovanje glede prepovedi razpolaganja s terjatvami, izterjave terjatev v izvršilnem postopku ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev ter določitve denarne kazni; zoper to odločitev ni pritožbe, zato je delna zavrnitev predloga za zavarovanje pravnomočna.
² Ta odločitev je sicer nepotrebna in napačna.
³ V sodni praksi in teoriji dostikrat imenovana tudi Direktiva […] o nepoštenih pogojih […] Tako je ta direktiva imenovana tudi v uradnem slovenskem prevodu sodb SEU C-287/22 in C-520/21.
⁴ Uradni list RS, št. 130/2022, v nadaljevanju ZVPot-1. V času sklepanja spornih poslov je to materijo urejal Zakon o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/2004 in nadaljnji).
⁵ Uradni list RS, št. 3/2007 - UPB-4 in nadaljnji, v nadaljevanju ZIZ.
⁶ Pravo EU se za razliko od neposrednega učinka pri lojalni razlagi ne uporablja neposredno, ampak je pravna podlaga nacionalno pravo, ki so ga državni organi dolžni razlagati v skladu z besedilom in namenom direktive. Obveznost lojalne razlage se nanaša na vse državne organe in na nacionalno pravo kot celoto ter nastopi s potekom roka za implementacijo direktive. Mejo lojalni razlagi postavljajo predvsem splošna pravna načela EU: načelo pravne varnosti, načelo prepovedi retroaktivnosti, načelo zakonitosti v kazenskem pravu itd. Povzeto po: M. Fajdiga, Načelo lojalne razlage: razlaga nacionalnega prava v luči prava EU, magistrsko diplomsko delo, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, dostopno na: < https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=102724&lang=slv >
⁷ Tako tudi 56. točka sodbe SEU v zadevi C-287/22.
⁸ Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
⁹ Glej zadevi Sodišča Evropske unije (SEU) Marleasing SA proti La Comercial Internacional de Alimentación SA (zadeva C-106/89), Costa proti ENEL (zadeva 6/64) in številne druge.
¹⁰ M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42-43/2023.
¹¹ Slovenija tedaj še ni bila članica EU.
¹² Glej odločbe VSL II Cp 1219/2024, II Cp 728/2024, I Cp 764/2024 id.