VSC Sodba II Kp 56074/2022

I. Pritožbama obtoženca in zagovornika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti spremeni:

- v odločbi o kazenski sankciji tako, da se v okviru izrečene pogojne obsodbe ob nespremenjeni preizkusni dobi kazen zapora zniža na šest mesecev

- v odločbi o vštetju pripora tako, da se za primer preklica pogojne obsodbe v kazen zapora všteje čas policijskega in sodnega pridržanja ter čas, ki ga je obtoženi prestal v priporu in hišnem priporu od 31. 8. 2022 od 18:50 ure do 25. 8. 2023 do 09:00 ure;

II. V preostalem delu se ti dve pritožbi, v celoti pa pritožbi okrajne državne tožilke in pooblaščenke oškodovanca zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Oškodovanec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen eno leto zapora ter preizkusno dobo treh let. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 je odločilo, da se v primeru preklica pogojne obsodbe v kazen zapora všteje čas policijskega in sodnega pridržanja ter čas, ki ga je obtoženi prestal v priporu in v hišnem priporu od 31. 8. 2023 od 18:50 ure do 25. 8. 2023 do 09:00 ure. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso v višini 280,00 EUR. Nadalje je obtožencu naložilo v povrnitev potrebne izdatke oškodovanca ter potrebne izdatke in nagrado njegovih pooblaščencev iz Odvetniške pisarne B. d.o.o., o čemer bo odločeno s posebnim sklepom, v kolikor bodo stroški priglašeni. V skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati potrebne izdatke in nagrado odvetnice C. C., ki mu je bila dodeljena po uradni dolžnosti. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Pritožbe so pravočasno vložili:

- obtoženi, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in s predlogom, da ga pritožbeno sodišče oprosti, ker njegovo ravnanje ne predstavlja kaznivega dejanja grožnje;

- zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti storitve predmetnega kaznivega dejanja, podredno pa obtožencu v okviru pogojne obsodbe določi, vsem izpostavljenim okoliščinam, primerno kazen zapora in preizkusno dobo;

- okrajna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženega spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 oziroma sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- oškodovanec po pooblaščencih zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe kazenskega prava in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbi okrajne državne tožilke ter oškodovanca je odgovoril zagovornik ter predlagal zavrnitev obeh pritožb.

4Pritožbi obtoženca in zagovornika sta delno utemeljeni, pritožbi okrajne državne tožilke in oškodovanca pa nista utemeljeni.

K pritožbama obtoženca in zagovornika:

Glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka:

5Zagovornik v pritožbi uvodoma navaja, da sicer ne oporeka dovoljenosti spremembe pravne kvalifikacije kaznivega dejanja po obtožbi v milejše kaznivo dejanje in spremembe opisa kaznivega dejanja, katerega storitev se obtožbeno očita obdolžencu na način, da sodišče spremeni abstraktni del opisa kaznivega dejanja, katerega vsebino doda v izrek v primeru, ko na podlagi izvedenega dokaznega postopka oceni, da obtožencu ni dokazana storitev kaznivega dejanja, kot mu je to očitano v obtožbi, temveč storitev drugega milejšega kaznivega dejanja. Vendar pa je po njegovem mnenju nujni pogoj, da so v opisu dejanja v obtožnici zajeti vsi konkretni zakonski znaki tega milejšega kaznivega dejanja, v obravnavanem primeru kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, ki pa v konkretnem primeru ni bil izpolnjen. Iz konkretnega opisa kaznivega dejanja iz izreka izpodbijane sodbe, ne glede na medsebojno povezanost abstraktnega in konkretnega dela opisa, tako ne izhaja opis obtoženčevega ravnanja, ki bi bilo usmerjeno v njegovo namero oškodovanca ustrahovati in vznemirjati, pri čemer iz konkretnega dela opisa tudi ne izhaja, da bi bil oškodovanec zaradi obtoženčevega ravnanja bodisi prestrašen ali osebno ogrožen bodisi vznemirjen. Ker iz konkretnega opisa ne izhaja zgoraj navedeni zakonski znak, tudi ni ustrezno konkretizirana resnost grožnje, zaradi katere bi se moral oškodovanec počutiti ogroženega ali prestrašenega oziroma vznemirjenega, kar iz konkretnega opisa ne izhaja. Nadalje zagovornik izpostavlja, da iz opisa kaznivega dejanja, ki ga je prvostopenjsko sodišče prilagodilo na način dodajanja abstraktnega dela opisa, ne izhaja konkretizacija storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, temveč bi glede na opis lahko šlo kvečjemu za kaznivo dejanje v njegovi temeljni obliki, to je po prvem odstavku 135. člena KZ-1. V opisu namreč ni navedeno, v kateri od izvršitvenih oblik po drugem odstavku 135. člena KZ-1 naj bi obtoženec deloval pri storitvi temeljne oblike kaznivega dejanja. Zgolj navedba v konkretnem delu opisa, da se je obtoženec z nožem v roki približeval oškodovancu, ne zadošča za ustrezno konkretizacijo dejanja po drugem odstavku 135. člena KZ-1, ker bi šlo zgolj za nedopustno sklepanje ali se obtožencu očita storitev temeljnega kaznivega dejanja z grdim ravnanjem ali z orožjem oziroma drugim sredstvom ali na način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, kar bi bile izvršitvene oblike, ki bi lahko prišle v poštev v primeru kvalificirane oblike tega kaznivega dejanja, torej po drugem odstavku 135. člena KZ-1. Glede na obrazloženo zagovornik zatrjuje, da je bila z izpodbijano sodbo prekoračena obtožba, na ta način pa je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6V obravnavani zadevi je državna tožilka vložila obtožbo zoper obtoženega A. A. zaradi poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Opis dejanja v obtožbi, na podlagi katere je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku izreklo sodbo, se je glasil: ″da je obtoženi A. A. Č. Č. poskusil vzeti življenje s tem, da se je 30. 8. 2022, okoli 15:00 ure v neposredni bližini stanovanjske hiše na naslovu ..., z nožem na preklop, ki ga je na dvorišču vzel iz žepa hlač, ga odprl in usmeril v Č. Č., le-temu približal izza hrbta, da bi ga zabodel in mu s tem vzel življenje, ker pa ga je Č. Č., ko je A. A. stekel proti njemu, opazil in preko drv stekel proč ter v svoj bran pograbil odžagan kos lesa, pri čemer mu je A. A., ki je stekel za njim, še zavpil, naj pride bližje, če si upa in mu zagrozil, da ga bo do petka pospravil, naklepno kaznivo dejanje, ki ga je A. A. začel izvrševati, pa je ostalo pri poskusu. Sodišče prve stopnje takšni pravni kvalifikaciji, na podlagi vseh izvedenih dokazov, ni sledilo, temveč je obtoženca spoznalo za krivega milejšega kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Poseg v opis dejanja in razloge, ki so narekovali takšno odločitev, je obrazložilo v točki 32 izpodbijane sodbe. Poudarilo je, da s posegom v opis dejanja, ko je obtoženca spoznalo za krivega milejšega kaznivega dejanja, kot mu ga je očitala obtožba, ni prekoračena objektivna identiteta med obtožbo in sodbo. Obrazložilo je tudi, zakaj je izpustilo del opisa dejanja iz obtožbe, v katerem je opisan poskus kaznivega dejanja uboja, na drugi strani pa je v opisu dejanja v izreku sodbe ohranilo konkreten opis kaznivega dejanja v delu, ki se nanaša na grožnjo po drugem odstavku 135. člena KZ-1.

7Takšnim razlogom v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi I Ips 28185/2015 z dne 21. 6. 2018, na katero se sklicuje tudi prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, zapisalo, da lahko sodišče, če ugotovi, da so v okviru opisa hujšega kaznivega dejanja, ki ni dokazano, podani znaki blažjega kaznivega dejanja, ki so v opisu dejanja tudi konkretizirani in predstavljajo dejansko del historičnega dejanskega stanu hujšega kaznivega dejanja, ki je opisano v obtožbi, obtoženca spozna za krivega, če mu je seveda kaznivo dejanje dokazano, tega blažjega kaznivega dejanja. Če doda abstraktne zakonske znake oziroma abstraktni dejanski stan, zaradi pravne opredelitve blažjega kaznivega dejanja h konkretnemu opisu kaznivega dejanja (kot je to storilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru), v katerem so že konkretizirani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ne krši objektivne identitete med obtožbo in sodbo in zato dejanje ne postane drugo, ampak gre še vedno za isti historični dogodek, ki je v obtožbi opisan in je tako v opisu dejanja opisani konkretni dejanski stan, to je življenjski primer.

8Zagovornikovo stališče v pritožbi, da iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne izhaja opis obdolženčevega ravnanja, ki bi bilo usmerjeno v njegovo namero oškodovanca ustrahovati ali vznemiriti ter, da iz opisa dejanja ne izhaja, da bi bil oškodovanec vznemirjen ali prestrašen, zaradi česar v opisu dejanja niso zajeti vsi konkretni zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, je napačno. Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja grožnje je uporaba resne grožnje z napadom na življenje ali telo ali prostost ali premoženje velike vrednosti z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja. Grožnja je resna samo, če je objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje. Objektivno resnost grožnje je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera, ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je izrečena, odnosa med storilcem in oškodovancem. Takšno presojo je z veliko mero skrbnosti opravilo prvostopno sodišče in jo tudi prepričljivo obrazložilo. V opisu dejanja v izreku sodbe je izvršitveno ravnanje opisano s tem, da je obtoženi zato, da bi oškodovanca Č. Č. ustrahoval in vznemiril, slednjemu resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo s tem, da mu je dne 30. 8. 2022 okoli 15:00 ure v neposredni bližini stanovanjske hiše na naslovu ..., z nožem na preklop, ki ga je na dvorišču vzel iz žepa hlač, ga odprl in usmeril v Č. Č., približal izza hrbta, v nadaljevanju pa je še stekel za njim in zavpil, naj pride bliže, če si upa ter mu zagrozil, da ga bo do petka pospravil. Za izvršitev kaznivega dejanja grožnje, katerega prepovedana posledica je abstraktna ogrozitev osebne varnosti, zadostuje, da storilec nasproti oškodovancu izrazi resno grožnjo z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja, pri čemer ni nujno, da se oškodovanec zaradi tega dejansko počuti ustrahovanega ali vznemirjenega. Subjektivni učinek grožnje na oškodovanca ni zakonski znak kaznivega dejanja grožnje po prvem in drugem odstavku 135. člena KZ-1, zato so zagovornikove trditve, da iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe ne izhaja zakonski znak kaznivega dejanja vznemirjenosti ali prestrašenosti oškodovanca, neutemeljene.

9Prav tako neutemeljena je tudi zagovornikova trditev, da v opisu kaznivega dejanja ni navedeno, v kateri od izvršitvenih oblik po drugem odstavku 135. člena KZ-1 naj bi obtoženi deloval pri storitvi temeljne oblike kaznivega dejanja. V konkretnem opisu dejanja v izreku sodbe je namreč sodišče prve stopnje prav v očitku uporabe noža utemeljeno prepoznalo kvalificirano obliko kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, ko je nož opredelilo kot nevarno sredstvo, razloge za takšno svojo odločitev pa je prepričljivo obrazložilo v točki 32 obrazložitve izpodbijane sodbe.

10Po posegu, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje v opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja, je konkreten del opisa dejanja ostal enak, v njem pa je opisana grožnja, obtoženčevo izvršitveno dejanje in tudi nevarno sredstvo, s katerim je obtoženi oškodovancu grozil, torej nož, poleg tega pa so zapisane tudi verbalne grožnje, ki jih je obtoženi oškodovancu prav tako izrekel. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da sodišče prve stopnje z izrečeno sodbo ni prekoračilo obtožbe, zato s strani zagovornika zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona:

11Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo celovito in prepričljivo dokazno oceno zagovora obtoženca ter vseh izvedenih dokazov. Posebno pozornost je namenilo dokazni oceni izpovedbe oškodovanca, saj je bila le-ta glavni obremenilni dokaz zoper obtoženca tekom celotnega kazenskega postopka. Pri dokazni oceni oškodovančeve izpovedbe je izhajalo iz pomembnega dokaza - posnetka dogodka varnostne kamere, nameščene na oškodovančevi nepremičnini, pri čemer je z veliko mero skrbnosti primerjalo navedbe oškodovanca ob podaji kazenske ovadbe, njegovo izpovedbo v preiskavi in nadalje na glavni obravnavi na eni strani ter jo primerjalo s posnetkom video-nadzornega sistema. Skrbna dokazna ocena izpovedbe oškodovanca ter analiza posnetka dogajanja je velikega pomena pri presoji dejanskega stanja, še zlasti zato, ker nobena od zaslišanih prič ni dogajanja neposredno zaznala, temveč so njihove izpovedbe bolj pripomogle k predstavitvi širše slike in okoliščin obravnavanega dogodka, ne pa tudi neposrednega dogajanja med obtoženim in oškodovancem v kritičnem trenutku. Sodišče prve stopnje je v točkah od 19 do 30 obrazložitve izpodbijane sodbe z veliko mero skrbnosti podalo dokazno oceno izpovedbe oškodovanca, je dokazno ocenilo tudi v povezavi z vsemi izvedenimi dokazi (videoposnetkom, izpovedbami prič in listinskimi dokazi), ob tem pa je opozorilo na določena neskladja v oškodovančevi izpovedbi ter prepričljivo obrazložilo, v katerih delih njegove izpovedbe oškodovancu prav zaradi ugotovljenih neskladij, ni docela verjelo.

12Pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti sprejema in se prepričljivim razlogom izpodbijane sodbe v točkah 19 do 30 obrazložitve pridružuje ter v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Pritožnikovemu zatrjevanju, da obdolžencu ni dokazano, da je imel namen oškodovanca prestrašiti in vznemiriti, ni mogoče pritrditi. Obtoženčev ustrahovalni namen se je objektiviziral v opisanem izvršitvenem ravnanju, ko je obtoženi oškodovancu zagrozil z nožem na preklop, ki ga je na dvorišču vzel iz žepa hlač, ga odprl in usmeril v oškodovanca, kateremu se je približal izza hrbta ter nato stekel proti njemu, v nadaljevanju pa mu še zagrozil, da ga bo do petka pospravil. Po presoji pritožbenega sodišča je obtoženi s takšnim ravnanjem nedvomno dosegel prag intenzivnosti za zahtevano objektivno zmožnost povzročiti ogroženost drugega kot objektivnega znaka kaznivega dejanja grožnje. Nenazadnje, zagovornik povsem spregleda, da je prav obtoženi večkrat v svojem zagovoru povedal, da je bil njegov namen oškodovanca prestrašiti.

13Kljub številnim neskladjem v izpovedbi oškodovanca glede samega poteka dogajanja, katere je ugotovilo že sodišče prve stopnje, nanje pa je opozoril še dodatno zagovornik v pritožbi, je sodišče prve stopnje v točki 32 obrazložitve sodbe prepričljivo obrazložilo razloge, na podlagi katerih je v obtoženčevem ravnanju prepoznalo zakonske znake milejšega kaznivega dejanja, kot ga je obtožencu očitala obtožba, in sicer kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Slednje še zdaleč ne pomeni, da je celotna izpovedba oškodovanca neverodostojna. Prav nasprotno, sodišče prve stopnje je svoje zaključke glede dokazanosti navedenega kaznivega dejanja utemeljilo na podlagi ocene verodostojnosti videoposnetka varnostne kamere ter nenazadnje zagovora obtoženca, ki je tekom postopka svoje ravnanje opisal povsem skladno z navedenim posnetkom ter ob tem tudi večkrat zatrdil, da njegov namen nikoli ni bil oškodovancu karkoli narediti, temveč ga je hotel zgolj prestrašiti. Ne glede na zatrjevana neskladja v oškodovančevi izpovedbi kot takšni ter v primerjavi z ostalimi dokazi, ki jih je izpostavil zagovornik v pritožbi na straneh od štiri do štirinajst, je tudi po oceni pritožbenega sodišča z gotovostjo dokazano, da je obtoženčevo ravnanje, povzeto v izrek sodbe, objektivno pri oškodovancu lahko povzročilo občutke ogroženosti in vznemirjenosti, kar je bil tudi obtoženčev namen. Zato tudi ni nobenega razloga, da sodišče ne bi verjelo tistemu delu oškodovančeve izpovedbe, ko je povedal, da ga je bilo zaradi obtoženčevega ravnanja strah. Oškodovanec je takoj po dogodku poklical policijo in povedal, da ga je obtoženi napadel z nožem. Da je bil oškodovanec vidno razburjen, vznemirjen in prestrašen, sta povedali tudi priči E. E. in E. E., ki sta bili neposredno po dogodku v stiku z njim, oškodovančeva žena F. F. pa je izpovedala, da je bil njen mož še naslednje jutro, ko ji je pripovedoval o dogodku, vidno pretresen.

14Glede na navedeno so pritožbene navedbe zagovornika glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe kazenskega zakona, ki se nanašajo na vprašanje, ali je dejanje, katerega je bil obtoženec z izpodbijano sodbo spoznan za krivega, sploh kaznivo dejanje ter ali je obtožencu dokazan naklep kot oblika krivde za očitano kaznivo dejanje, neutemeljene.

Glede odločbe o kazenski sankciji:

15Prvi odstavek 49. člena KZ-1 zavezuje sodišče, da odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje, obenem pa upošteva tudi težo kaznivega dejanja in storilčevo krivdo. Drugi odstavek citiranega člena pa nalaga sodišču, da pri odmeri kazni upošteva še olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih zakon primeroma našteva: stopnjo storilčeve krivde, nagibe, iz katerih je storil dejanje, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne dobrine, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, zlasti ali je poravnal škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, ter druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost ter pričakovani učinek kazni za prihodnje življenje storilca v družbenem okolju.

16Sodišče prve stopnje je obtožencu za kaznivo dejanje grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen eno leto zapora ter preizkusno dobo treh let. V točki 34 obrazložitve sodbe je navedlo, da je kot olajševalne okoliščine štelo, da obtoženi še ni bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj in prekrškov, da je dejanje obžaloval, spregledati pa tudi ni moglo prispevka oškodovanca, ko je iz izvedenega dokaznega postopka jasno razvidno, da je dejanje storil potem, ko je oškodovanec v zadnjih 14 dneh večkrat prestavil oziroma odstranil električnega pastirja, ki ga je postavil na mejo med parcelama njegove matere in občino Vojnik, čeprav je ta meja ugotovljena oziroma določena s pravnomočno sodbo sodišča. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da je bil obtoženi zaradi ravnanja oškodovanca upravičeno razburjen, vznemirjen ter da je očitno doživljal stisko, v takšnih okoliščinah pa je storil očitano kaznivo dejanje. Na drugi strani je kot obteževalne okoliščine navedlo, da je obtoženi prišel na zasebno zemljišče oškodovanca ter da se mu je v nadaljevanju približal izza hrbta, ko je le-ta žagal drva, kar je še posebej zavržno in zahrbtno. Kot obteževalno okoliščino je nadalje izpostavilo težo samih groženj, zaradi katerih se je sodišče odločilo, da obtožencu določi kazen zapora na zgornji predpisani meji.

17Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obtožencu izbralo primerno sankcijo opominjevalne narave - pogojno obsodbo, upoštevaje vse naštete okoliščine, ki jih je ugotovilo v konkretnem primeru. Vendar pa zagovornik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje obtožencu v okviru izrečene pogojne obsodbe določilo maksimalno kazen, ki je za predmetno kaznivo dejanje predvideva drugi odstavek 135. člena KZ-1 (saj je za to kaznivo dejanje predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta). Kljub temu, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo številne olajševalne okoliščine, le-teh ni ustrezno ovrednotilo pri določitvi višine zaporne kazni. Po drugi strani je namenilo prevelik poudarek obteževalnim okoliščinam, določena zaporna kazen, pa tudi, kot pravilno opozarja zagovornik, znatno odstopa od kazni zapora, določenih v primerljivih zadevah po sodni praksi.

18Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi zagovornika in obtoženca ter odločbo o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu v okviru pogojne obsodbe določeno zaporno kazen znižalo na šest mesecev ob nespremenjeni preizkusni dobi.

19Ob tem pa je po uradni dolžnosti tudi odpravilo napako, ki se je pripetila prvostopnemu sodišču glede vštevanja časa odvzema prostosti, in sicer tako, da je v skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 odločilo, da se obtožencu za primer preklica pogojne obsodbe v kazen zapora všteje čas policijskega in sodnega pridržanja ter čas, ki ga je prestal v priporu in v hišnem priporu od 31. 8. 2022 od 18:50 ure do 25. 8. 2023 do 09:00 ure.

K pritožbama okrajne državne tožilke in oškodovanca:

20Okrajna državna tožilka v pritožbi nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje glede pravne opredelitve kaznivega dejanja, ko je obtoženca spoznalo za krivega milejšega kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 in ne kaznivega dejanja poskusa uboja, kot mu ga je očitalo tožilstvo v obtožnici. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da obtožencu ni dokazan naklep oškodovancu vzeti življenje ter izpostavlja, da čeprav do poškodovanja zavarovane dobrine v danem primeru še ni prišlo, je bil objekt varstva realno ogrožen in je zgolj oškodovančevi pravočasni reakciji, ko je stekel čez drva, mogoče pripisati preprečitev nastanka prepovedane posledice, medtem ko se je obtoženi, odločen dokončati kaznivo dejanje, pognal za njim. Iz navedenega državna tožilka zatrjuje navzven zaznaven naklep obtoženca izvršiti kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Smiselno povsem enako zatrjuje tudi oškodovanec v pritožbi, vloženi po pooblaščencih in ob tem izpostavlja pomen videoposnetka, iz katerega, po njegovem zatrjevanju, izhaja jasen namen obtoženca ubiti oškodovanca, saj je z nožem tekel nanj, nato je tekel še za njim čez drva in poskušal dokončati začeto, vendar je zgolj zaradi ravnanja oškodovanca, ki je za svojo zaščito pograbil poleno, od svoje namere na koncu odstopil.

21Takšno stališče državne tožilke in oškodovanca je po oceni pritožbenega sodišča napačno. Vsak poskus je sestavljen iz dveh delov: iz začetega izvršitvenega dejanja in iz naklepa do prepovedane posledice. Naklep v razmerju do prepovedane posledice je conditio sine qua non za opredelitev poskusa glede na to, da pri samih začetih izvršitvenih dejanjih sploh še ni mogoče nedvomno ločiti kaznivih dejanj od nekaznivih in tudi ne razločevati različnih kaznivih dejanj med seboj. Za prepoznavo, katero kaznivo dejanje je bilo sploh poskušeno, ne zadošča zgolj ugotovitev, da je storilec naklepno izvršil nekaj, kar se lahko šteje za začetek izvršitvenega dejanja, temveč mora biti še ugotovljeno, da je to storil zaradi povzročitve prepovedane posledice, ki je skupaj z izvršitvenim dejanjem zajeta v opisu kaznivega dejanja.

22Sodišče prve stopnje je v točki 32 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo in celovito navedlo razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da državnemu tožilstvu ni uspelo dokazati, da je obtoženi storil kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Na podlagi celovite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov je zaključilo, da obtožencu naklep oškodovancu vzeti življenje ni dokazan, pri čemer je pojasnilo, da ta odločitev ne temelji zgolj na njegovem zatrjevanju, da takšnega namena ni imel, pač pa na podlagi analize dogajanja tistega dne, o katerem je poleg obtoženega izpovedal tudi oškodovanec, povsem nazorno pa ga prikazuje tudi posnetek varnostne kamere. Pri poskusu kaznivega dejanja uboja je praviloma že v opisu kaznivega dejanja opisana tudi posledica, ki se kaže v posegu in poškodbi telesne integritete drugega, to pa je lahko huda ali posebno huda telesna poškodba. Kaznivo dejanje poskusa uboja je lahko izvršeno z nevarnim sredstvom, torej s sredstvom, ki je sposobno poškodovati telesno integriteto drugega in povzročiti telesno poškodbo, oziroma s sredstvom, s katerim je mogoče drugemu vzeti življenje. Opis kaznivega dejanja poskusa uboja lahko tako že po naravi stvari obsega opis kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1, to je poškodbe, prizadejane z nevarnim sredstvom oziroma sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. V konkretni zadevi pa temu ni tako, vsaj do posega v telesno celovitost oškodovanca sploh ni prišlo in mu ni bila prizadejana nobena telesna poškodba. Iz posnetka varnostnih kamer, ki jih ima oškodovanec nameščene na svoji nepremičnini, se jasno vidi potek celotnega dogajanja med njim in obdolženim kritičnega dne. Vsebino predvajanega posnetka je sodišče prve stopnje korektno povzelo na strani 19 točka 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. Posnetek v celoti potrjuje zagovor obtoženca, ko je opisal svoje srečanje z oškodovancem, hkrati pa, kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje, ne tudi v celoti izpovedbe oškodovanca (točka od 21 do 23 obrazložitve sodbe). Takšnim argumentom prvostopnega sodišča se v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da ne obstoji prav noben dokaz, ki bi potrdil tezo tožilstva, da je obtoženi z ravnanjem, opisanim v obtožnici, imel namen oškodovancu vzeti življenje. Pritožbena navedba, da nobena od okoliščin ne kaže na to, da bi se obtoženi ustavil, še posebej, ker je bil v času, ko ga je oškodovanec zagledal, od njega oddaljen zgolj približno dva metra in je od dejanja odstopil šele, ko je oškodovanec pograbil poleno, je v nasprotju z dogajanjem, razvidnim iz posnetka. Iz posnetka je namreč razvidno, da je obtoženi sicer res stekel za oškodovancem z nožem v roki, vendar se je nato ustavil in čeprav na posnetku oškodovanca ni več videti, je razvidno, da je z nožem v desni roki očitno nekaj govoril oškodovancu, pri tem pa krilil z levo roko, ki jo je v nekem trenutku oprl tudi v bok. Kmalu zatem je odšel po zelenici preko ceste, ob tem pa se je posnetek tudi končal. Državna tožilka in oškodovanec sicer v pritožbi zatrjujeta, da je obtoženi odstopil od svoje namere vzeti oškodovancu življenje šele takrat, ko je oškodovanec pograbil poleno (kar sicer iz posnetka ni razvidno, je pa o tem izpovedal oškodovanec), vendar pritožbeno sodišče temu ne sledi. Že sam očitek v opisu dejanja, da je obtoženi oškodovancu zavpil ″naj pride bližje, če si upa″, je v nasprotju s strani tožilstva zatrjevanim namenom obtoženca oškodovancu vzeti življenje. Nekdo, ki se v sebi odloči, da bo drugemu vzel življenje, ne poziva žrtve, naj pride bliže, če si upa, temveč bo storil vse, da bo svoj namen uresničil. Obtoženčevo ravnanje, kot je razvidno iz posnetka, pa potrjuje njegov zagovor, da nikakor ni bil njegov namen oškodovancu karkoli storiti, temveč ga le prestrašiti.

23V nasprotju z državno tožilko, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje v njegovi obrazložitvi, tako glede ocene zagovora obtoženca, kakor tudi izpovedbe oškodovanca. Državna tožilka v pritožbi sama ugotavlja, da oškodovanec na številna in večkrat zastavljena vprašanja ni znal prepričljivo pojasniti, zakaj je v zapisniku o sprejemu ustne kazenske ovadbe navedeno, da je obtoženega videl sestopiti iz traktorja, če je nato zatrjeval, da temu ni tako, pri čemer je takšna razhajanja v izpovedbi oškodovanca pripisala stresnemu stanju, v katerem se je nahajal, ko je podal kazensko ovadbo na policiji. Vendar pa ob tem državna tožilka povsem spregleda, da je oškodovanec različno izpovedoval tudi kasneje, tekom postopka v svojih izpovedbah v preiskavi in na glavni obravnavi, še zlasti pa, da posnetek kot objektivni dokaz o dogajanju, v celoti oškodovančeve izpovedbe ne potrjuje. Dokazno oceno izpovedbe oškodovanca je prvostopno sodišče celovito in prepričljivo pojasnilo ter obrazložilo, pri čemer ni naredilo zgolj temeljite ocene njegove izpovedbe tekom različnih faz postopka, temveč tudi v odnosu s številnimi, v dokaznem postopku izvedenimi dokazi. Razloge, zaradi katerih v celoti ni sledilo oškodovančevi izpovedbi, je prepričljivo pojasnilo v točkah od 19 do 30 obrazložitve izpodbijane sodbe in tem razlogom se v celoti pridružuje pritožbeno sodišče. Glede na navedeno ocenjuje vse pritožbene navedbe državne tožilke kot neutemeljene.

24Enako velja tudi glede pritožbenih navedb oškodovanca, ki prvostopnemu sodišču neutemeljeno očita, da je pretirano težo namenilo nekonsistentnosti izpovedbe oškodovanca ter, da je relativiziralo posnetek varnostne kamere. Prav nasprotno, sodišče prve stopnje je vsebino posnetka korektno povzelo, na podlagi tega objektivnega dokaza pa je opravilo celovito analizo potega dogajanja in glede na tako obrazložene razloge pravilno zaključilo, da naklep glede očitka vzeti oškodovancu življenje, obtožencu ni dokazan. Glede na to, da se je dogodek odvil le med obtoženim in oškodovancem, brez neposrednih očividcev, je sodišče prve stopnje izpovedbo oškodovanca, kot pomembne in edine neposredno obremenilne priče, moralo posebej skrbno analizirati ter dokazno oceniti. To je tudi storilo in ob tem glede številnih podrobnosti ugotovilo netočnosti v njegovem zatrjevanju. Očitki pooblaščencev oškodovanca sodišču prve stopnje so zato v celoti neutemeljeni.

25Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama obtoženca in zagovornika delno ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji, po uradni dolžnosti pa tudi glede vštevanja pripora za primer preklica pogojne obsodbe. V preostalem je neutemeljeni pritožbi na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo kot neutemeljeni pritožbi okrajne državne tožilke in pooblaščencev oškodovanca ter v vseh nespremenjenih delih potrdilo izpodbijano sodbo. Kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP pri tem ni ugotovilo. Ker je bilo deloma odločeno v obtoženčevo korist, sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka zanj ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP). Ker oškodovanec s pritožbo ni uspel, pa je sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje, dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka.