VSRS Sodba in sklep I Up 235/2024

I. Pritožba zoper I. točko izreka se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožba zoper II. točko izreka se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo (I. točka izreka), ki jo je tožnik vložil zoper sklep, s katerim mu je toženka omejila gibanje, ker naj bi bilo to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Gibanje mu je bilo omejeno na prostore Centra za tujce, in sicer od 26. 7. 2024 od 11.00 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 26. 10. 2024 do 11.00 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Z isto odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka), s katerim je tožnik predlagal odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta do izdaje pravnomočne odločbe.

2V obrazložitvi sodbe iz I. točke izreka je pritrdilo toženki, da je bila odreditev izpodbijanega ukrepa nujno potrebna zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Presodilo je, da je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za osebno in premoženjsko varnost, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode. Ob tem je upoštevalo naravo in intenziteto očitanih kršitev, da jih je pritožnik ponavljal vedno pogosteje, da so morali zaradi njih trikrat posredovati policisti ter da je toženka ukrepe stopnjevala - pritožnika je najprej opozarjala, po prvih petih kršitvah pa je z njim opravila razgovor, v katerem ga je seznanila z možnostjo omejitve gibanja na Center za tujce.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper izpodbijano sodbo in sklep vlaga pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ji ugodi in odločbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da upravni akt odpravi. Navaja, da je izpodbijani ukrep nezakonit, ker mu toženka pred tem ni odredila manj prisilnega ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Sodišču prve stopnje očita, da je na neučinkovitost manj prisilnega ukrepa sklepalo pavšalno in dokazno nepodprto ter da ni navedlo vseh razlogov za zavrnitev dokaza z izvedencem. Pritožnik je bil za svoja ravnanja, ki se jih ni zavedal, že večkrat sankcioniran - odpeljali so ga na policijsko postajo, prav tako pa ni dobil žepnine in zdravil. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na tožbeni očitek glede nedorečenega trajanja ukrepa, saj iz izpodbijane sodbe in upravnega akta ne izhaja, kdo, kdaj, v kakšnih rokih ter na kakšen način bo izvajal in ocenjeval, ali razlogi za omejitev gibanja še obstajajo. Predsednik upravnega sodišča neposredni nadzor sicer lahko opravi, ni pa tega dolžan storiti. Pritožnik uveljavlja tudi kršitve Ustave, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in Ženevske konvencije s protokoli ter opozarja, da odvzem prostosti zaradi kršitve javnega reda in miru oziroma hišnega reda ni sorazmeren. Zagovornika ob izreku ukrepa omejitve gibanja ni imel, pa bi ga potreboval.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba zoper I. točko izreka ni utemeljena, pritožba zoper II. točko izreka pa ni dovoljena.

6Po 4. alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) lahko pristojni organ prosilcu, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki pomenijo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

7Na tej podlagi je toženka pritožniku, ki je ob šestih priložnostih kršil Uredbo o hišnem redu Azilnega doma¹ (šlo je zlasti za prepire in pretep s sostanovalci, žaljiv in nasilen odnos do varnostnikov ter motenje nočnega mira in počitka, pogosto pod vplivom alkohola), odredila izpodbijani ukrep. Pritožnik sicer ne nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je očitane kršitve storil in da je bila odreditev ukrepa nujno potrebna zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda, ugovarja pa, da bi mu toženka namesto ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce morala odrediti manj prisilni ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma.

8Vrhovno sodišče v tej zvezi najprej pojasnjuje, da je glede na citirani drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 pogoj za odreditev izpodbijanega ukrepa, da pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Gre za implementacijo člena 8(2) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (v nadaljevanju Direktiva), po katerem lahko države članice prosilca pridržijo, kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Tega pa v nasprotju s pritožnikovim prepričanjem ni mogoče presojati zgolj na način, da pristojni organ najprej dejansko odredi manj prisilni ukrep in nato ex post ugotavlja, ali je zadosten, ampak je presojo učinkovitosti mogoče opraviti tudi ex ante, upoštevaje vse ustrezne okoliščine posameznega primera.

9Sodišče prve stopnje je to presojo opravilo v 23., 24. in 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v okviru ugotavljanja sorazmernosti posega v pritožnikovo pravico do osebne svobode. S sklicevanjem na merila iz sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) z dne 15. 2. 2016 v zadevi C‑601/15 PPU je pritrdilo toženki, da so pritožnikove kršitve Uredbe o hišnem redu Azilnega doma take narave in intenzitete, da predstavljajo dovolj resno nevarnost javnemu redu. Ob tem je upoštevalo tudi nesporne okoliščine, da je pritožnik kršitve ponavljal vedno pogosteje, da so morali zaradi njih trikrat posredovati policisti ter da je toženka ukrepe stopnjevala - pritožnika je najprej opozarjala, po prvih petih kršitvah pa je z njim opravila razgovor, v katerem ga je seznanila z možnostjo omejitve gibanja na prostore Centra za tujce. Na podlagi teh okoliščin je sodišče prve stopnje presodilo, da je nevarnost, ki jo pritožnik pomeni za osebno in premoženjsko varnost vsaj enaka teži posega, ki ga izpodbijana omejitev gibanja pomeni za njegovo pravico do svobode.

10Glede na navedeno pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje in toženka o neučinkovitosti manj prisilnega ukrepa sklepala "pavšalno in dokazno nepodprto", ni na mestu. Pritožnik prav tako ne more uspeti z ugovorom, da odvzem prostosti (zgolj) zaradi kršitve javnega reda in miru oziroma Uredbe o hišnem redu Azilnega doma ni sorazmeren. Pridržanje iz razloga zaščite javnega reda namreč predvideva že člen 8(3)(e) Direktive, tudi preizkus te določbe s strani SEU pa ni razkril nobenega elementa, ki bi lahko vplival na njeno veljavnost z vidika pravice do svobode in varnosti iz člena 6 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.²

11Tožbeno trditev, da naj bilo pritožnikovo ravnanje posledica prenehanja jemanja zdravil, in dokaz, predlagan za dokazovanje tega dejstva (postavitev izvedenca), je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je na podlagi pritožnikove izpovedbe na glavni obravnavi ugotovilo, da je tožnik v času očitanih kršitev ta zdravila še jemal. Glede na to da pritožnik tej dejanski ugotovitvi obrazloženo ne nasprotuje, je jasno, da med kršitvami in kasnejšim prenehanjem jemanja zdravil ne more biti vzročne zveze in da (tudi sicer pavšalno) zatrjevan vpliv prenehanja jemanja zdravil na pritožnika v tem upravnem sporu ni pravno pomembno dejstvo. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za dokazovanje tega dejstva torej utemeljeno zavrnilo. To je v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi obrazložilo.

12Nebistvene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi pritožnika odpeljali na policijsko postajo ter da naj ne bi dobil žepnine in zdravil. Že sodišče prve stopnje je opozorilo, da pritožnik v tožbi ni pojasnil povezave med navedenimi okoliščinami in izpodbijanim ukrepom, Vrhovno sodišče pa lahko tej presoji le pritrdi in pripomni, da očitno ne gre za okoliščine ali sankcije, ki bi izključevale odreditev ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce, če so zanj izpolnjeni zakonski pogoji.

13Na tožbeno navedbo glede trajanja ukrepa je sodišče prve stopnje odgovorilo v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pojasnilo je, da neposredni nadzor nad izvajanjem izpodbijanega ukrepa opravlja predsednik upravnega sodišča, v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1. Ta določa, da se ukrepi iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena odpravijo po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali, predsednik upravnega sodišča lahko odloči, da je treba opraviti neposredni nadzor nad izvajanjem ukrepa iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena in določi sodnika ali sodnike upravnega sodišča, da ga opravijo v rokih, na krajih, ki jih določi, ali glede morebitnih določenih prosilcev ter da mu o tem poročajo; če sodnik upravnega sodišča v okviru opravljenega nadzora ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja za določenega prosilca niso več podani, odredi odpravo ukrepa. Pritožnik je bil s tem očitno seznanjen, saj je skupaj s tožbo in predlogom za izdajo začasne odredbe podal tudi predlog za neposredni nadzor. Glede na to da je bil s šestim odstavkom 84. členom ZMZ-1 implementiran člen 9(5) Direktive, ki določa, da pridržanje v razumnih časovnih presledkih pregleda sodni organ po uradni dolžnosti in/ali na zahtevo zadevnega prosilca, zlasti kadar traja pridržanje dalj časa, se pojavijo relevantne okoliščine ali so dostopne nove informacije, ki lahko vplivajo na zakonitost pridržanja, je po presoji Vrhovnega sodišča tudi šesti odstavek 84. člena ZMZ-1 treba razlagati na način, da je predsednik upravnega sodišča neposredni nadzor dolžan opraviti vselej, kadar se pojavijo relevantne okoliščine, ki lahko vplivajo na zakonitost pridržanja.

14Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršitve Ustave, EKČP in Ženevske konvencije s protokoli so neobrazloženi do te mere, da Vrhovno sodišče nanje ne more odgovoriti. Kršitve pravil postopka izdaje upravnega akta, kamor je usmerjen pritožnikov očitek, da ni imel zagovornika, pa niso neposredni pritožbeni razlog. Stranke jih lahko uveljavljajo le posredno, preko pritožbenega razloga zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta iz 2. točke prvega odstavka 75. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje kršitev pravil z zvezi z zastopanjem ni uveljavljal, Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku tudi ne more preveriti, ali se je sodišče prve stopnje do njih pravilno opredelilo. Lahko le pripomni, da pritožnik tožbe ter predlogov za začasno odredbo in neposredni nadzor ni vložil sam, ampak po pooblaščenki, ki je odvetnica in svetovalka za begunce, kar pomeni, da je strokovno pomoč očitno imel. Psihološke pomoči pa jamstva iz tretjega odstavka 19. člena Ustave³ ne zajemajo.

15Po obrazloženem in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper I. točko izreka kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

16Glede pritožbe zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa (zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe) Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Uradni list RS, št. 173/2021 z dne 5. 11. 2021.
² Sodba z dne 9. 15. 2. 2016 v zadevi C‑601/15 PPU.
³ Ta določa, da mora biti vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V čim krajšem času mu mora biti tudi pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje.