UPRS Sodba II U 205/2024-10

I. Tožbi se ugodi. Izpodbijana odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Bpp 136/2024-6 z dne 3. 6. 2024 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Iz izpodbijane odločbe

1Organ za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Organ za BPP) je z odločbo Bpp 136/2024-6 z dne 3. 6. 2024, kot neutemeljeno, zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo tožbe zoper odločbo Ministrstva za zdravje št. 492-69/2022-2711/16 z dne 2. 4. 2024 ter pravnega svetovanja in zastopanja v nadaljnjem postopku upravnega spora, ki se vodi pred Upravnim sodiščem RS, Zunanjim oddelkom v Mariboru, pod opr. št. II U 142/2024.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 11. 4. 2024, kot pravno zadevo, navedla vložitev tožbe za pridobitev pravične denarne odškodnine, zaradi posledic cepljenja, zoper odločbo Ministrstva za zdravje in zastopanje v tem postopku.

3Tožena stranka je s pozivom z dne 14. 4. 2024, v skladu z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), tožnico pozvala, da naj zaradi presoje objektivnega pogoja iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) pojasni, zakaj meni, da je izpodbijana odločba nezakonita oziroma zakaj jo želi izpodbijati v upravnem sporu. Tožnica je v vlogi z dne 26. 4. 2024 navedla, da je organ odločitev o zavrnitvi zahtevka za uveljavljanje pravice do odškodnine za škodo na zdravju zaradi cepljenja proti COVID-19 sprejel na podlagi izvedenskega mnenja, izdanega brez pregleda stranke, sloni pa tudi na nekaj člankih in pregledu zdravstvene dokumentacije. Opozorila je, da ni bila podana dopolnitev izvedenskega mnenja, izrazila pa je tudi dvom v nepristranskost organa oziroma Komisije.

4Organ za BPP v izpodbijani odločbi ugotavlja, da pravna podlaga, v skladu s katero bi bil pri ugotavljanju vzročne zveze, kot pogoja za priznanje pravice do odškodnine, obvezen osebni pregled, ne obstaja. Zakon o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju: ZNB) v zvezi s priznanjem pravice do odškodnine v 53.d členu določa zgolj, da se Komisiji posredujejo podatki in listinska dokumentacija iz 53.č člena ZNB. Pri tem Organ za BPP poudarja, da že iz določila prvega odstavka 53.d člena ZNB in drugega odstavka 72. člena Zakona o dodatnih ukrepih za preprečitev širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju: ZDUOPŠOP) izhaja, da Komisija zgolj ugotavlja vzročno zvezo med cepljenjem in posledicami cepljenja ter poda oceno, ali je domnevna posledica cepljenja "resen neželen učinek" v smislu Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZZdr-2) in Pravilnika, ne postavlja pa morebitnih diagnoz (te so razvidne iz dokumentacije). Tudi glede zahteve za dopolnitev mnenja Komisije je sodišče (prav tako v postopku v zvezi z odškodnino po ZDUOPŠOŠ) že zavzelo stališče, da je treba pri presoji mnenja Komisije upoštevati, da ta temelji na strokovnem mnenju več zdravnikov, ki je podano ob upoštevanju ZZZdr-2 in Pravilnika, zato zahteve za dopolnitev ni mogoče utemeljiti zgolj z laičnim sklepanjem o verjetnem vzroku zdravstvenega stanja. Glede na veljavno pravno podlago in predhodno odločitev sodišča tako Organ za BPP ocenjuje, da tožnica v upravnem sporu ne more uspeti z zgoraj povzetimi navedbami, ki se nanašajo na mnenje Komisije.

5Organ za BPP v izpodbijani odločbi nadalje ugotavlja, da tožnica v pretežnem delu dopolnitve prošnje, sicer obširno, vendar povsem pavšalno, izraža nestrinjanje s cepljenjem z "eksperimentalnim" cepivom ter nezadovoljstvo z delovanjem upravnih organov in zdravstvenih ustanov na področju cepljenja proti COVID-19, popolnoma posplošeno pa navaja tudi poslabšanje zdravja zaradi cepljenja proti COVID-19 pri drugih ljudeh. Organ za BPP v zvezi z navedenim izpostavlja, da je bila izpodbijana odločba sprejeta na podlagi obrazloženega mnenja Komisije, tožnica pa po presoji Organa za BPP s posplošenimi trditvami ni izkazala, da bi bilo mnenje Komisije kakorkoli oporečeno. Organ za BPP zato meni, da tožnica tudi s temi pavšalnimi navedbami ni izkazala, da bi tožba lahko imela izgled za uspeh.

6Glede na relevantno pravno podlago, povzeta stališča sodišča v podobnih primerih in navedbe tožnice Organ za BPP tako ocenjuje, da tožnica ni izkazala obstoja tehtnih okoliščin, ki kažejo na verjetnost, da bo imel upravni spor, v zvezi s katerim je prosila za dodelitev BPP, verjetne izglede za končni uspeh, zato zaključuje, da tožnica ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP.

Tožbene navedbe

7Zoper navedeno odločitev tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri najprej predlaga, da se zadeva delegira na drugo upravno sodišče, saj bi v nasprotnem primeru sodišče odločalo samo o sebi, kar bi lahko vplivalo na izid zadeve. Nadalje navaja, da se je Organ za BPP spuščal v vsebinsko obravnavo tožbe, pri čemer se sprašuje, zakaj so sploh potrebna sodišča, če o temelju zahtevka odloča že Organ za BPP. Meni, da so ji s tako odločitvijo kršene ustavne pravice po 14., 15., 22., 23. in 24. členu Ustave RS, prav tako pa je kršeno načelo materialne resnice. Po njenem mnenju je tožba vsekakor upravičena, saj bo lahko v postopku upravnega spora dokazovala resnično dejansko stanje, pri čemer ocenjuje, da je nemogoče podati celovito mnenje le na podlagi spisovne dokumentacije. Navaja še, da je zahtevala izločitev komisije, o tem pa sploh ni bilo odločeno, tako da so ji tudi v tem delu kršene pravice.

8V posledici navedenega tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje, izvajalcu brezplačne pravne pomoči pa naloži, da ji prizna pravico do brezplačne pravne pomoči v obsegu, za katerega je podala prošnjo, oziroma naj to pravico prizna sodišče samo. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis Bpp 136/2024, odgovora na tožbo pa ni podala.

K I. točki izreka:

10Tožba je utemeljena.

11Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je izpodbijani akt izdal Organ za BPP, ki je organiziran na sedežu Upravnega sodišča RS v Ljubljani. Skladno s petim odstavkom 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) je tožena stranka država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka, razen če v primeru tožbe zoper državo oziroma lokalno skupnost Vlada RS oziroma župan po vložitvi tožbe za zastopnika določi državno ali občinsko odvetništvo ali za zastopanje pooblasti odvetnika oziroma odvetniško družbo. Sodišče je zato tožnico z dopisom z dne 4. 7. 2024 pozvalo, da naj kot toženo stranko opredeli Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Upravno sodišče Republike Slovenije, Organ za BPP (v Ljubljani), torej organ, ki je izdal izpodbijani akt. O predmetni tožbi zoper izpodbijani akt pa odloča Upravno sodišče RS, Zunanji oddelek v Mariboru, ki je pristojno za odločanje glede na prebivališče tožeče stranke (četrti odstavek 9. člena ZUS-1).

12Predmet sodne presoje je v obravnavani zadevi odločba, s katero je Organ za BPP zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker ni izpolnjen pogoj iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, saj tožnica po ugotovitvi organa očitno ni izkazala dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh postopka s predlogom za vložitev tožbe.

13Skladno s prvim odstavkom 1. člena ZBPP, je namen brezplačne pravne pomoči po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati.

14Pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (druga alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP).

15Po obširni in ustaljeni upravno-sodni praksi¹ gre pri pravnem standardu "očitne nerazumnosti" predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka npr. zamuda roka ali nedovoljenega pravnega sredstva. Doseg navedene zakonske določbe organu v določeni meri nalaga tudi vsebinski preizkus zadeve, vendar morajo meje oziroma obseg tega preizkusa predstavljati omenjeni standard "očitnosti", kar pomeni, da mora v primeru, če je razlog za zavrnitev prošnje za BPP neizpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP, iz razlogov izhajati, v čem je zahteva ali pričakovanje prosilca v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in pravno podlago ter zakaj je to nesorazmerje oziroma nasprotje očitno, kar pomeni, da mora biti spoznavno na prvi pogled oziroma brez podrobnejše presoje.

16V predmetni zadevi je Organ za BPP vsebinsko presojal izpodbijano odločbo in ugovore tožnice, s tem, ko je ugotavljal pravno podlago in se opredeljeval do obrazložitve navedene odločbe ter napravil zaključek glede verjetnosti uspeha tožnice glede vložitve tožbe na Upravno sodišče RS. Po mnenju sodišča je Organ za BPP s tem presegel standard očitnosti oziroma svoje pristojnosti pri odločanju v predmetni zadevi, saj gre za vsebinsko presojo zadeve. Obenem pa pravilnosti zaključkov, ki so bili napravljeni v konkretni zadevi, ni mogoče potrditi oziroma so ti zaključki preuranjeni, saj ima tožnica možnost dokazovati drugačno dejansko stanje v že vloženi tožbi na Upravno sodišče RS zoper odločitev ministrstva.

17Ker je brezplačna pravna pomoč namenjena zagotavljanju ustavnih pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva, je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati upoštevajoč načelo sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega posega v pravico do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Pri razlagi omejitev iz 24. člena ZBPP je zato potreben restriktiven pristop. V primeru, ko bi odločitev o zavrnitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči temeljila na dejanski podlagi, ugotovljeni preko z zakonom določenega standarda očitnosti, ko torej končni zaključki niso očitni, bi bila storjena kršitev pravice do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Z ustavnoskladno razlago določbe 24. člena ZBPP do tega ne pride, takšna pa je po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnosti možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Organ za BPP torej s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z brezplačno pravno pomočjo² in s tem prosilca prikrajšati za kasnejšo vsebinsko in pravno presojo utemeljenosti zadeve.³

18Glede na prošnjo tožnice sodišče še pripominja, da je pravno svetovanje oblika brezplačne pravne pomoči iz prve alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, za kar šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev ter postopkov za njihovo zavarovanje (tretji odstavek 26. člena ZBPP). Skladno s petim odstavkom 24. člena ZBPP pa se brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena, torej brez presoje, ali ima prosilec verjetne izglede za uspeh.

19Sodišče tako ocenjuje, da predmetna zadeva, o kateri bo sicer vsebinsko odločeno v postopku pred naslovnim sodiščem pod opravilno številko II U 142/2024, vsekakor ni očitno nerazumna do te mere, da bi bilo o njej mogoče odločiti brez podrobnejše presoje vseh relevantnih okoliščin, s čimer pa se sodišče na tem mestu ne spušča v polje utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

20Ker je tožena stranka pri izdaji izpodbijanega sklepa nepravilno uporabila materialno določbo 24. člena ZBPP, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, odpravilo ter zadevo, v skladu s četrtim odstavkom istega člena ZUS-1, vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo tožena stranka morala upoštevati navedeni vidik uporabe 24. člena ZBPP in ob presoji ostalih zakonskih pogojev, torej tudi finančnega pogoja, ustrezno odločiti o tožničini prošnji za dodelitev BPP (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

21Sodišče še pojasnjuje, da ni sledilo predlogu tožnice, naj odloči v sporu polne jurisdikcije in sámo odloči o stvari tako, da ugodi njeni prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani iz razloga, ker je treba pri odločitvi o prošnji tožnice upoštevati še druge zakonske pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, presoja katerih pa ni predmet odločitve v tej zadevi. Ob tem sodišče izpostavlja tudi načelo delitve oblasti. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti.⁴ Za takšno odločanje ima sicer podlago v citirani določbi 65. člena ZUS-1, vendar le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami, ki v obravnavani zadevi niso izkazani.

22Sodišče je, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1⁵, odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka:

23V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnica, ki jo zastopa odvetnik kot pooblaščenec, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z 22% DDV naložilo v plačilo toženi stranki. Obresti od zneska stroškov je sodišče tožnici prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

24Sodišče še pojasnjuje, da ni odločalo o predlogu za oprostitev plačila sodne takse, ker je tožnica oproščena plačila sodne takse že na podlagi samega zakona, in sicer na podlagi šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), saj gre za postopek dodelitve brezplačne pravne pomoči.

¹ Prim. npr. sodbe Upravnega sodišča RS II U 171/2023 z dne 14. 9. 2023, II U 8/2022 z dne 16. 2. 2022 in II U 516/2017 z dne 22. 11. 2017.
² Sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. II U 1/2020 z dne 6.2.2020.
³ Sodba Vrhovnega sodišče RS, opr. št. X Ips 404/2012 z dne 13. 11. 2013.
⁴ Prim. npr. sodbe Upravnega sodišča RS II U 102/2024 z dne 25. 4. 2024, II U 69/2024 z dne 8. 5. 2024 in I U 1542/2020-20 z dne 13. 9. 2021.
⁵ Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6.