UPRS Sklep I U 562/2022-13

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) tožniku za leto 2019 odmerila dohodnino v znesku 5.154,22 EUR ter mu v postavljenem roku v plačilo naložila razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine, ki znaša 66,39 EUR.

2Ministrstvo za finance je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo in potrdilo odločitev davčnega organa.

3Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo. Meni, da pokojninsko zavarovanje OZN ni obveznost, temveč dodatno pokojninsko zavarovanje. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži vračilo 5.087,83 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila dohodnine za davčno leto 2019 do vračila, podredno pa predlaga, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri obrazložitvi izpodbijanih odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5Tožba ni dovoljena.

6Na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače. Na podlagi tretjega odstavka 189. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se v primeru dokler teče pravda o istem zahtevku ne more začeti nova pravda med istimi subjekti. Če se taka pravda začne, sodišče tožbo zavrže. Na podlagi četrtega odstavka 189. člena ZPP mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku.

7V okviru predhodnega preizkusa obravnavane tožbe je sodišče ugotovilo, da je tožnik po istem pooblaščencu 9. 3. 2022 že vložil enako izpodbojno tožbo zoper isto izpodbijano odločbo in zoper isto toženko, kakor v tej zadevi. Omenjeni prvi upravni spor se vodi pod opr. št. I U 304/2022, iz podatkov tistega spisa pa je razvidno, da je bil tista tožba toženki vročena 28. 3. 2022, tožba v tem upravnem sporu pa šele 13. 6. 2022. Ob vročitvi prve tožbe je torej nastopila visečnost postopka oziroma litispendenca (prvi odstavek 189. člena ZPP), ki je negativna procesna predpostavka, od katere je odvisna dopustnost tožbe v tem upravnem sporu. Posledica tega je, da se med istima strankama ne sme začeti nov upravni spor o isti zadevi. Zato je treba kasnejšo tožbo ob uporabi 189. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavreči, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Pri tem ni relevantno, ali je poprej vložena tožba zaradi pomanjkanja kakšne procesne predpostavke morebiti nedopustna, zato mora sodišče kasneje vročeno tožbo zavreči, ne da bi pri tem presojalo, ali je prej vročena tožba dopustna.¹

8Odločitev o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Povzeto po dr. Lojze Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 220.