VSC Sodba II Kp 2421/2021

I. Sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se

obdolženega A. A.,

sin Stanislave, rojene ..., rojen dne ... v Celju, EMŠO: ..., državljan Republike Slovenije, stanujoč Nemčija, ..., trenutno na naslovu ..., po poklicu strojni tehnik, brez zaposlitve, samski, oče hčerke v starosti 11 let, s končano srednjo šolo, brez mesečnih dohodkov, brez nepremičnega in premičnega premoženja, že obsojen;

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i o b t o ž b e ,

da je zato, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil druge z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in jih s tem zapeljal, da so ti v škodo svojega premoženja kaj storili, s tem, da je:

1. B. B. v elektronskem sporočilu z dne 20. 5. 2020 prikazoval, da ji lahko izdela stekleni nadstrešek za ceno v skupni vrednosti 3.350 EUR, v sporočilu z dne 21. 5. 2020 pa ji je prikazoval, da dobi v primeru plačila 50 % avansa oziroma plačila vsaj 1.200 EUR 10 % popusta, kar mu je B. B. tudi zato, ker ji je podpisal potrdilo o plačilu avansa, verjela in mu je zato dne 22.5.2020 na naslovu ... izročila 1.200 EUR, nato pa A. A., ki mu je šlo le za to, da od nje pridobi denar, naročenega steklenega nadstreška ni izdelal, saj tega namena nikoli ni imel, in ji tudi niti delno ni vrnil denarja in je postal nedosegljiv, s tem pa si je na škodo B. B. pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 1.200 EUR;

2. v juliju 2020 na Proseniškem C. C. prikazoval, da ji bo za hišo na naslovu ... izdelal in dobavil ter montiral notranja drsna vrata, vhodna vrata in žaluziji Krpan, za kar mu je kot avans dne 8. 7. 2020 izročila 500 EUR, v potrditev njegovih navedb pa je nadzorniku Č. Č. tudi poslal predračun družbe D. d.o.o. št. ...-0020 z dne 7. 7. 2020 v znesku 5.803,50 EUR, in ji dne 20. 7. 2020 prikazoval, da mora plačati avans za vsaj polovico naročenega materiala, da ga bo lahko prevzel, kar vse mu je verjela in mu je zato proti potrdilu dne 20.7.2020 izročila še 2.000 EUR, nato pa A. A., ki mu je ves čas šlo le za to, da od nje pridobi denar, naročenega materiala pri družbi D. d.o.o. niti delno ni plačal in ga tudi ni prevzel in C. C. naročenega in že plačanega blaga ni dobavil niti montiral, saj tega namena nikoli ni imel, in ji tudi niti delno ni vrnil denarja in je postal nedosegljiv, s tem pa si je na škodo C. C. pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 2.500 EUR;

s čimer naj bi storil dve kaznivi dejanji goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se oškodovanki C. C. in B. B. s celotnima premoženjskopravnima zahtevkoma napoti na pravdo.

III. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

IV. Na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi, ki so do sedaj znani v višini 154,37 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Celju obdolženega A. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Za vsako kaznivo dejanje mu je določilo kazen tri mesece zapora, nato pa na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 obdolžencu izreklo enotno kazen pet mesecev zapora. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona. V skladu s prvim odstavkom 94. člena ZKP pa je obdolžencu naložilo v plačilo krivdno povzročene stroške, ki so bili do tedaj znani v višini 154,37 EUR. V skladu s prvim odstavkom 105. člena ZKP je odločilo, da je obdolženi dolžan povrniti oškodovanki C. C. premoženjskopravni zahtevek v znesku 2.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka škode dalje, oškodovanki B. B. pa premoženjskopravni zahtevek v znesku 1.200 EUR, medtem ko je s preostalim delom premoženjskopravnega zahtevka obe oškodovanki napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženi po zagovorniku iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP, zaradi odločbe o kazni po prvem odstavku 374. člena ZKP ter kršitve 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije ter zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku po četrtem odstavku 374. člena ZKP. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter obdolženca oprosti očitka po obtožnem predlogu, podredno pa, da izpodbijano sodbo spremeni v delu izrečene kazni ali zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika posameznika.

3Sodbo sodišča prve stopnje je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti, odločanje o pritožbi pa je zato postalo brezpredmetno.

4Obdolžencu očitani kaznivi dejanji goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega premoženja kaj stori ali opusti.

5Lažno prikazovanje dejanskih okoliščin pomeni, da storilec pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo o kakšnih okoliščinah in je posledica storilčevih lažnih trditev o dejanskih okoliščinah (na primer lažne trditve o vračilu dolga, v zagotovilih, da bo opravljeno delo, za katerega je prejel predplačilo in podobno). Prikrivanje dejanskih okoliščin pa pomeni, da storilec drugi osebi ne razkrije določenih okoliščin, čeprav je bil zavezan glede na pravno ali ustvarjeno razmerje med njima, ki takšno pojasnilo predvideva (na primer zamolčanje neplačevitosti, skritih napak pri blagu in podobno). Zakonski znak tega kaznivega dejanja pa je tudi goljufivi namen, ki mora biti podan že ob sklenitvi posla, saj običajna neizpolnitev pogodbe še ne pomeni kaznivo dejanje, če ob sklenitvi ni bilo goljufivega namena. V takem primeru bi šlo zgolj za civilnopravno obveznost.

6Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zatrjuje obtožba in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani sodišču omogoči pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri substancirani. Predmetno presojo mora od primera do primera opraviti sodišče, ki mora presoditi, ali so v opisu dejanja navedene okoliščine in dejstva, ki omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Ker se za izvršitev kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 poleg naklepa zahteva še poseben namen storilca, zadošča za njegovo izvršitev le obarvani naklep (dolus coloratus), ki ga mora imeti storilec že ob sklenitvi posla oziroma pravnega razmerja. Glede na navedeno bi moral opis dejanja v izreku sodbe vsebovati konkretizacijo goljufivega namena obdolženca v trenutku sklenitve dogovora z obema oškodovankama.

7Iz opisa kaznivega dejanja v točki I. izreka izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi obdolženi za to, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil B. B. z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in jo s tem zapeljal, da je v škodo svojega premoženja nekaj storila, kar je storil na ta način, da ji je v elektronskem sporočilu z dne 20. 5. 2020 prikazoval, da ji lahko izdela stekleni nadstrešek za ceno v skupni vrednosti 3.350 EUR, v sporočilu z dne 21. 5. 2020 pa ji je prikazoval, da dobi v primeru plačila 50 % avansa oziroma plačila vsaj 1.200 EUR, 10 % popusta, kar mu je oškodovanka, tudi zato, ker ji je podpisal potrdilo o plačilu avansa, verjela ter mu dne 22. 5. 2020 na naslovu ... izročila 1.200 EUR, nato pa obdolženi, ki mu je šlo le za to, da od nje pridobi denar, naročenega steklenega nadstreška ni izdelal, saj tega namena nikoli ni imel in ji tudi niti delno ni vrnil denarja in je postal nedosegljiv, s tem pa si je na škodo B. B. pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 1.200 EUR.

8Iz opisa kaznivega dejanja v točki 2. izreka pa podobno izhaja, da naj bi obdolženi za to, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil C. C. z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in jo s tem zapeljal, da je ta v škodo svojega premoženja nekaj storila na ta način, da je v juliju 2020 oškodovanki prikazoval, da ji bo za hišo na naslovu ... izdelal, dobavil ter montiral notranja drsna vrata, vhodna vrata in žaluziji Krpan, za kar mu je kot avans dne 8. 7. 2020 izročila 500 EUR, v potrditev njegovih navedb pa je nadzorniku Č. Č. tudi poslal predračun družbe D. d.o.o., številka 20 - 0020 z dne 7. 7. 2020 v znesku 5.803,50 EUR in ji dne 20. 7. 2020 prikazoval, da mora plačati avans za vsaj polovico naročenega materiala, da ga bo lahko prevzel, kar vse mu je verjela in mu je zato proti potrdilu dne 20. 7. 2020 izročila še 2.000 EUR, nato pa obdolženi, ki mu je ves čas šlo le za to, da od nje pridobi denar, naročenega materiala pri družbi D., d.o.o., niti delno ni plačal in ga ni prevzel, oškodovanki pa naročenega in že plačanega blaga ni dobavil niti montiral, saj tega namena ni nikoli imel in ji tudi ni delno vrnil denarja ter je postal nedosegljiv, s tem pa si je na škodo oškodovanke C. C. pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 2.500 EUR.

9Ustavno sodišče je v odločbi Up-911/15 z dne 14. 9. 2017 obravnavalo konkretizacijo storilčevega goljufivega namena. Kot izhaja iz obrazložitve, so zakonski znaki izvršitvenega ravnanja (sklenitev dogovora), spravljanja v zmoto in goljufivi namen v trenutku sklenitve dogovora različni in samostojni elementi kaznivega dejanja goljufije, katerih izpolnitev mora sodišče ugotoviti. Sklenitev dogovora in spravljanje v zmoto sta zakonska znaka, ki sta del opredelitve kaznivega dejanja glede na zakonsko opredelitev kaznivega dejanja iz prvega odstavka 211. člena KZ-1. Goljufivi namen pa pomeni obliko krivde in je samostojni znak kaznivega dejanja. Goljufivega namena zato ni dopustno razlagati tako, da bi se zlil z drugimi (samostojnimi) zakonskimi znaki in bi izpolnitev slednjih samodejno pomenila tudi izpolnitev prvega. S konkretizacijo izvršitvenega ravnanja in s prepisom zakonskega znaka ″spravljanja v zmoto‶ ni mogoče utemeljevati, da je imel obdolženi goljufivi namen.

10Po oceni pritožbenega sodišča iz opisa kaznivih dejanj v izreku izpodbijane sodbe ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, saj ni konkretiziran goljufivi namen obdolženca, temveč je opisana zgolj trditev, da naročenega blaga ni izdelal oziroma ni dobavil niti montiral, saj takšnega namena nikoli ni imel in tudi oškodovankama niti delno ni vrnil denarja, temveč je postal nedosegljiv. V opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe tako ni konkretiziran goljufivi namen obdolženca, saj niso opisane nobene okoliščine, iz katerih bi lahko sklepali, da gre za konkretizacijo goljufivega namena. Pri kaznivem dejanju goljufije mora biti storilcu dokazano, da je ravnal z goljufivim namenom že ob sklenitvi posla. V opisu dejanja morajo biti navedene konkretne okoliščine, iz katerih izhaja, da je imel storilec ob sklenitvi posla goljufivi namen. Teh okoliščin ni mogoče nadomestiti zgolj z navajanjem okoliščin, ki so nastopile kasneje, saj te za presojo obstoja goljufivega namena ob sklenitvi posla niso ključne. Navedbe, kot na primer "že plačanega blaga ni dobavil; niti delno ni vrnil prejetega denarja; je postal nedosegljiv", lahko sicer dodatno utrjujejo goljufivi namen storilca, ne morejo pa te okoliščine nadomestiti okoliščin, ki morajo biti ugotovljene v času sklenitve posla in biti v izreku sodbe v opisu dejanja jasno navedene. Šele v takšnem primeru lahko gre za kaznivo dejanje goljufije in ne zgolj za neizpolnitev civilnopravne zaveze.

11Dejanji, kot sta opisani v izreku izpodbijane sodbe, tako ne vsebujeta vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. To vodi v izrek oprostilne sodbe na podlagi 1. točke 358. člena ZKP (dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje). Pritožbeno sodišče je ob odločanju o pritožbi zagovornika po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena KZ-1.

12Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe glede obeh očitanih kaznivih dejanj iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP. Navedb v vloženi pritožbi tako zaradi brezpredmetnosti ni obravnavalo.

13Odločba o napotitvi oškodovank na pravdo s premoženjskopravnim zahtevkom temelji na določbi tretjega odstavka 105. člena ZKP. Odločba o stroških kazenskega postopka pa temelji na določilu prvega odstavka 96. člena ZKP. Ne glede na to, da je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo kaznivih dejanj po obtožbi, pa je le-ta v skladu s prvim odstavkom 94. člena ZKP dolžan plačati stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi in so bili do odločitve prvostopnega sodišča znani v višini 154,37 EUR.