VDSS Sodba Pdp 192/2024

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka delno spremeni tako, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti 20,57 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo prikrajšanja pri plači tožniku za mesece: junij, september, oktober in december 2017, februar, maj, junij, julij in september 2018, januar 2019, avgust, september, oktober november in december 2020 ter januar in februar 2021, in sicer neto zneske od bruto osnov, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/a izreka). Višji tožbeni zahtevek prikrajšanja pri plačah za mesece september 2017, marec, maj, september in oktober 2018, februar, marec, maj, junij, julij in september 2019, oktober in december 2020, ter marec, april, maj, junij, julij, september in oktober 2021 ter februar 2022, kot izhajajo iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (točka I/b izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v višini 43,14 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je celoten sklop terenskih vaj in usposabljanj določilo kot izjemo od uporabe določb Direktive 2003/88/ES. Za kuharski oddelek, katerega član je bil tožnik, je štelo kot da se je usposabljal z drugimi enotami na vojaških vajah, dejansko pa je bil le podpora in je izvajal podporne naloge. Sodišče SEU razlikuje različne kategorije vojaških oseb. Iz področja uporabe Direktive se tako lahko izključijo vse vojaške dejavnosti prav zaradi narave vojaških vaj in usposabljanj, ne glede na to, kaj se tam počne. Tožnikova dejavnost je bila zelo podobna dejavnosti civilnih oseb in tudi toženka ni trdila, da se je v scenariju vaje predvidela simulacija napada, kot je izpovedala priča A. A. Kuhanje v terenskih pogojih ni posebna dejavnost oboroženih sil in se ne razlikuje bistveno od drugih civilnih podobnih dejavnosti. Priča B. B. je izpovedala, da je mogoče zamenjati 10 % kadra, da bi bil zagotovljen uspeh bataljonske bojne skupine, kar pomeni, da je skupno delovanje vseh in medsebojna soodvisnost sodelujočih relativno in ne absolutno, zato bi tudi tožnika lahko nadomestil drug delavec. Sodišče je odločilo v nasprotju s prakso VDSS v podobnih pogojih, npr. v zadevi Pdp 340/2023 in v zadevi Pdp 400/2023, saj ni razlikovalo med različnimi nalogami, za katere je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost in jih ni presojalo posebej. Neutemeljeno je prezrlo, da je začetno usposabljanje vojaške osebe nujno izjema od siceršnjega usposabljanja, vendar pa jo je potrebno razlagati ozko. Štelo je, da spada dejavnost vojaških vaj in usposabljanj v okvir operativnih urjenj tožnika. Po pritožbenem stališču toženka ni dokazala, da je izjema od uporabe Direktive zanjo nujno potrebna in tudi ne, da potrebe po varstvu interesov ne bi bilo možno doseči tako, da bi se za tožnika uporabljala pravila direktiv. Tudi ni dokazala, da so bila urjenja, usposabljanja in vaje opravljena v okviru izrednih oziroma izjemnih okoliščin. Tako je šlo dejansko za redno delo tožnika. Tožnik meni, da bi mu pripadalo plačilo v višini 100 % urne postavke tudi v primeru, če bi se njegova celotna dejavnost v vtoževanem obdobju upoštevala kot izjema od uporabe Direktive. Pri tem se sklicuje na obrazložitev v sodbi Pdp 445/2023 v zvezi s plačilom za stalno pripravljenost v primeru varovanja državne meje in na odločitve SEU, ki so navedene v sklepu U-I-165/19-11. Tudi iz določb ZDR-1 (142. člen) ne izhaja, da pripravljenost na določenem kraju ne predstavlja delovnega časa. Efektivni delovni čas je vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, kar je skladno z Direktivo 2003/88/ES. Pritožuje pa se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče tožniku neupravičeno ni priznalo stroškov za pregled prepisa zvočnega zapisa, kljub temu, da gre za posebno storitev, ki ni vključena v strošek zastopanja. Prav tako ni priznalo povračila potnih stroškov tožnikovi pooblaščenki, priznalo pa je potne stroške pooblaščenki toženke za prihod na obravnavo s Ptuja. Če se tožniku odteguje plačilo potnih stroškov odvetnika, tudi toženki ne pripada plačilo potnih stroškov za zastopanje drugega oddelka Državnega odvetništva. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa se tožniku prizna povračilo vseh stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se zaradi vseh pritožbenih razlogov z obsežno pritožbo pritožuje toženka. Ne strinja se z zaključkom, da narava dejavnosti varovanja državne meje in vojaške straže ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je z zmotno porazdelitvijo dokaznega bremena odločalo v škodo toženke, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, odločitev pa predstavlja sodbo presenečenja. Toženka je bila dolžna dokazati le, da je dejavnost izključena s področja uporabe direktive, ne pa tudi, kakšno delo je v zvezi s to dejavnostjo opravljal tožnik. Čeprav je uveljavljala izjemo po vseh štirih alinejah, kot izhajajo iz izreka sodbe Sodišča EU C-742/19, se sodišče prve stopnje do njenih navedb ni opredelilo. Toženka je v postopku zatrjevala, da je straža taka posebna dejavnost, da sistem rotacije zaposlenih ni primeren, še posebej ne v primeru varovanja na objektu C. Sodišče prve stopnje je navedbe toženke zavrnilo zgolj s sklicevanjem na sodbo VSRS VIII Ips 196/2018, ki po pritožbenem stališču ne predstavlja sodne prakse, ni pa se opredelilo do večine njenih navedb. Stražo je napačno štelo za običajno službo, saj pri presoji ni upoštevalo, da gre za aktivnost, ki jo opravlja oborožena enota izurjenih pripadnikov Slovenske vojske, ki varuje objekte izrednega pomena za varnost države na način, da pri tem ni primerna rotacija zaposlenih. Pri vojaških objektih vedno obstaja možnost izrednih dogodkov, zato njihovega varovanja ni mogoče zagotoviti brez odrejene pripravljenosti. Pri presoji se je napačno in pomanjkljivo opredelilo do listinskih dokazov. Tudi v tem delu je sodba brez razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo tudi dejansko stanje v zvezi z varovanjem državne meje. Ni opravilo dokazne ocene o tem ali naloga varovanja državne meje predstavlja vojaško operacijo in zaključilo, da je varovanje državne meje po zakonu v pristojnosti policije, pripadniki SV pa so tem zgolj v podporni vlogi. Svojo odločitev, da ne gre za izjemo od uporabe Direktive zmotno opredeljuje z ugotovitvijo, da dejavnosti, ki traja že več let, ni mogoče označiti za izredno situacijo. Ni upoštevalo, da so se aktivnosti na meji začele s sklepom Vlade in se je operacija Odboj izvajala na podlagi direktive o sodelovanju SV in Policije. Dokazno tudi ni ocenilo izpovedi strokovne priče D. D. Čeprav sta elemente vojaške operacije v času, ko je varovanje državne meje opravljal tožnik, dokazali izpovedi prič B. B. in pisna izjava D. D., je sodišče napačno zaključilo, da operacija Odboj ni odziv na izredno situacijo in ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Ker ni celovito ocenilo vseh izvedenih dokazov, niti obrazložilo svoje odločitve, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z odločitvijo je poseglo v pravico države, da neko vojaško dejavnost opredeli kot vojaško operacijo. Ni pojasnilo, v čem je varovanje meje podobno dejavnosti straže. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 196/2018, ki ne more imeti učinkov v obravnavanem sporu, in ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Ker je dejavnosti straže in varovanja državne meje umestilo v področje uporabe Direktive 2003/88/ES, je napačno uporabilo materialno pravo. Napačna je tudi presoja sodišča prve stopnje glede nalog na terenu, in sicer za vojaško tekmovanje pri E. v mesecu septembru 2017, kjer je sodeloval tudi tožnik. V tem tekmovanju so se preverjale vojaške veščine udeležencev, hkrati pa so se urili tudi pripadniki podpornih skupin in zaradi tega je potrebno te naloge upoštevati kot dopustno izjemo od uporabe Direktive. O tem je tako izpovedala tudi priča A. A., da je šlo za pripravo hrane na terenu, ki zahteva drugačne veščine kot priprava hrane v vojašnici. Napačna je tudi zavrnitev argumenta toženke v zvezi z neprimernostjo vsakodnevnih rotacij pripadnikov v času epidemije COVID-19, ko je bilo sprejetih večje število ukrepov za preprečevanj širjenja okužbe SARS-CoV-2, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in pritožbenemu sodišču predlagali, naj jo kot neutemeljeno zavrne in nasprotni stranki naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

5Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbah uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev razen delno o potrebnih stroških postopka toženke.

7Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik pri toženki v vtoževanem obdobju delo opravljal v logistični brigadi, četi za storitve, na formacijski dolžnosti vojak mesar. Za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila odrejena v okviru vojaških vaj ter usposabljanj na terenu, varovanja meje in straže ter za čas udeležbe na tekmovanju oddelkov, je zahteval plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se nanaša na varovanje državne meje, stražo in tekmovanja oddelkov, zahtevek pa je zavrnilo v delu, ki se nanaša na plačilo prikrajšanja pri plači za čas vojaških vaj in usposabljanj.

K pritožbi tožnika

8Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači v zvezi s pripravljenostjo v času vojaških vaj in usposabljanj ustrezno presojalo na podlagi določb Zakona o obrambi (ZObr) in Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS). Pravilno je presodilo, da posebne značilnosti vojaških vaj in usposabljanj izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Ta se po napotilu iz člena 1(3) Direktive 2003/88/ES v zvezi s členom 2(2) Direktive 89/391/EGS ne uporabi, kadar bi to neizogibno nasprotovalo posebnim značilnostim posamezne dejavnosti oboroženih sil. Skladno s stališčem Sodišča EU v sodbi C-742/19 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so s področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključene dejavnosti, ki spadajo bodisi v začetno usposabljanje vojaških oseb bodisi v operativno urjenje, ki se nato redno zahteva od pripadnikov oboroženih sil. Tako se narava operativnega urjenja razlikuje od narave straže in varovanja državne meje.

9Čeprav se operativno urjenje redno zahteva od pripadnikov oboroženih sil, se tožnik v pritožbi neutemeljeno zavzema za pojmovanje te dejavnosti kot dela običajnih nalog, ki bi se z ustreznim načrtovanjem lahko izvajala ob upoštevanju pravil Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pisne izjave B. B., izpovedi A. A. in tožnika pravilno zaključilo, da izvajanje vojaških vaj zahteva vzpostavitev takšnih pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah. V zvezi s kuharskim oddelkom, v katerem je delo opravljal tožnik, je A. A. izpovedal, da gre za usposabljanje v zagotavljanju hrane v času usposabljanja enot. Tudi v delu tožnika je obstajal element nepričakovanosti, saj bi bil lahko v okviru scenarija vaje predviden tudi napad na taborni prostor. V takem bi moral ta oddelek sprejeti in izvesti določene ukrepe za zapustitev tabora ter organiziranje ustrezne prehrane enotam na usposabljanju na drugi lokaciji. Tako se preveri odziv in nivo usposobljenosti tega oddelka po izvedenem alarmu in premiku na drugo lokacijo. Namen vojaških vaj in usposabljanj je namreč kolektivna izurjenost pripadnikov oboroženih sil, ki se lahko doseže le z natančnim posnemanjem poteka pravih vojaških operacij, tudi ekstremnih. Namena vojaških vaj in usposabljanj vojaških oseb tudi članov kuharskega oddelka pa ne bi bilo mogoče doseči, če bi se med operativnimi urjenji morala spoštovati pravila o organizaciji delovnega časa. Tako se tožnik neutemeljeno sklicuje na sodbi Pdp 340/2023 in Pdp 400/2023, saj je v obravnavani zadevi šlo za naloge, ki bi jih tožnik moral opravljati tudi v primeru vojnega napada ali druge nevarnosti, tako da s svojim delom ni pomagal le pri izvedbi vojaških vaj, ampak se je, kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, tudi sam uril.

10Operativno urjenje je izjema po prvi alineji prvega odstavka izreka sodbe C-742/19, zato ni odločilnega pomena, da je hkrati podana tudi izjema iz druge alineje prvega odstavka izreka navedene sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje sicer smiselno argumentiralo z neprimernostjo sistema rotacije. Ker za odločitev zadostuje ugotovitev ene izmed alternativno določenih izjem, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb glede manjkajočega elementa izrednih razmer, ki negirajo izjemo po tretji alineji prvega odstavka izreka sodbe C-742/19.

11Ob ugotovitvi, da narava vojaških vaj in terenskih usposabljanj izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno uporabilo nacionalno zakonodajo. Po drugem odstavku 97.e člena ZObr se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, tožniku pa za pripravljenost v času izvajanja vojaških vaj in usposabljanj na podlagi drugega odstavka 46. člena KPJS pripada le dodatek v višini 50 % urne postavke osnovne plače, zato je tožbeni zahtevek za plačilo razlike do 100 % osnovne plače v tem delu utemeljeno zavrnilo.

12Pregled prepisa zvočnega zapisa ni posebna storitev po Odvetniški tarifi. Tožnik teh stroškov sploh ni priglasil. Sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku ni priznalo potnih stroškov odvetnika, ki si ga je tožnik izbral izven območja razpravljajočega sodišča, saj tožnik v stroškovniku ni pojasnil utemeljenih razlogov za takšno izbiro odvetnika (155. člen ZPP).

13Pritožba pa utemeljeno navaja, da tožniku ni mogoče naložiti plačila stroškov, ki so nastali zato, ker je toženka odstopila ta spor v reševanje Zunanjemu oddelku Državnega odvetništva na Ptuju. Po tretjem odstavku 41. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv; Ur. l. RS, št. 23/2017 in nadaljnji) se zunanji oddelki štejejo za zunanje organizacijske enote državnega odvetništva, ki delujejo v okviru svoje stvarne in krajevne pristojnosti. V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (Ur. l. RS, št. 64/2017) Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanji oddelek na Ptuju, pred Delovnim sodiščem v Mariboru (kjer je potekal ta spor) pa zastopa Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Zato stroški, nastali zaradi toženkinega odstopa spora v reševanje drugemu zunanjemu oddelku, ki za reševanje skladno s Pravilnikom ni krajevno pristojen, niso potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP. Toženki tako ne pripada povračilo stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo za čas potovanja na prvi narok (2 x 40 točk) v višini 58,75 EUR ter kilometrina za prihod na vsakega od narokov na relaciji Ptuj-Maribor-Ptuj v skupnem znesku 53,84 EUR. Ob upoštevanju ostalih s prvostopenjsko sodbo priznanih strokov toženke, je ta upravičena do povračila 966,30 EUR in glede na uspeh v postopku v višini 56,5 % do 545,96 EUR. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje znašajo potrebni stroški tožnika glede na uspeh v postopku 566,43 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškov je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 20,57 EUR, zato je pritožbeno sodišče II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku dosodilo ta znesek (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

K pritožbi toženke

14Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz izreka sodbe C-742/19, ki bi utemeljevala izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Neutemeljena je pritožbena navedba o nepravilni razporeditvi dokaznega bremena. Ker je v postopku toženka zatrjevala, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje posebne narave izključene s področja uporabe, je v zvezi s temi trditvami sama nosila dokazno breme. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati nobene izjeme, ki bi naloge v zvezi z varovanjem državne meje ter straže izključila s področja uporabe te direktive, zato ni podana kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

15Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe C-742/19 in pri odločanju smiselno upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018. Napačno je pritožbeno stališče, da je državam članicam omogočeno izvzetje celotne kategorije vojaških dejavnosti iz področja uporabe direktive. Sodišče prve stopnje je na podlagi ustrezno podane trditvene podlage v zvezi z delom, ki ga je opravljal na straži in na državni meji, ki je bila tudi časovno opredeljena v dokaznem postopku ugotavljalo sporna dejstva. Na podlagi tega je pravilno štelo, da pripravljenost v zvezi s stražo predstavlja običajno službo, ki je po značilnostih in naravi podobna pripravljenosti v zvezi z varovanjem meje, zato obe dejavnosti spadata v področje uporabe Direktive 2003/88/ES. Kot pravno podlago za presojo tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na stražo in varovanje državne meje je pravilno neposredno uporabilo Direktivo, kar izključuje uporabo določb 97.č in 97.e člena ZObr, ki sta z Direktivo v nasprotju.

16Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v vtoževanem obdobju stražo opravljal kot običajno delovno nalogo, ki se je opravljala redno in kontinuirano na številnih vojaških objektih v državi, ne glede na njegovo formacijsko dolžnost. Tožnik je opravljal stražo na dveh vojaških objektih in sicer skladišču F. in vojašnici G., medtem ko je na objektu C. bila njegova naloga kuhanje, pripravljanje, delitev in postrežba obrokov, pospravljanje po obrokih, skrb za živila, sredstva za pripravo živil in vzdrževanje higiene, bil pa je tudi rezerva za primer aktivacije zaradi alarma, vendar do tega ni prišlo. Stražo je v skladišču F. in vojašnici G. opravljal v rotacijah običajno po 6 ur, kot sta se izmenjevali straža in pripravljenost. Delo je opravljal v mirnem času in ne kot odziv na izredne razmere ali neposredno grožnjo za nacionalno varnost, toženka pa ni navedla, kakšne konkretne nevarnosti bi objektom lahko grozile.

17Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne dokazne ocene ugotovilo, da bi bilo že v vtoževanem času možno izvesti ustrezen sistem rotacij na 12 ur, kot so jih uvedli na lokacijah v F. in G. v letu 2022, na lokaciji na objektu C., pa je sistem prehrane urejen drugače, saj tam ni več pripadnikov zadolženih za prehrano.

18Pravilna je tudi ugotovitev, da sodišče prve stopnje v zvezi s časom epidemije COVID-19 na podlagi preskopih navedb toženke (delo v mehurčku) ni moglo šteti to za posebno obdobje, v katerem se rotacija ne bi mogla izvajati in bi ta situacija zahtevala organizacijo dela s pripravljenostjo. Delo v mehurčku bi toženka lahko dosegla na način, da bi na stražo v dnevnih rotacijah pošiljala vojaške enote, v katerih bi bili zmeraj isti pripadniki. Zaradi tega je neutemeljena pritožbena navedba, da se sodišče do navedb toženke o nezmožnosti rotacij ni opredelilo.

19Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je vojska začela delovati na področju varovanja državne meje zaradi množičnih migracij leta 2015, nakar se je ta dejavnost oboroženih sil leta 2020 preoblikovala v operacijo Odboj. Pritožbeno sodišče pritrjuje argumentom iz 30. točke obrazložitve sodbe, da bi pojav množičnih migracij kvečjemu v začetni fazi lahko imel značaj izrednega dogodka, ne pa tudi ves čas vtoževanega obdobja, saj tako dolgo trajajoče dejavnosti ni mogoče šteti za izredno. Poleg tega je pravilna tudi ugotovitev, da tudi opisani pogoji te operacije ne ustrezajo pojmu izredne situacije iz obrazložitve sodbe SEU. Ta je namreč definirana kot izredna okoliščina (naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče, ki zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, njihova izvedba pa bi bila ogrožena, če bi bilo treba spoštovati vsa z Direktivo določena pravila. Da ne gre za izredne razmere pa izhaja tudi iz sodb VSRS opr. št. VIII Ips 11/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024 in VIII Ips 17/2024 vse z dne 14. 5. 2024). Tako sodišče pravilno ni sledilo pisni izjavi D. D.

20Sodišče tudi ni napačno ocenilo izpovedi priče B. B., saj je opravilo celovito dokazno oceno in jo tudi ustrezno obrazložilo, zato je očitek o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

21Pravilna je tudi odločitev, da je bila tožnikova udeležba na tekmovanju oddelkov v mesecu septembru 2017 na E. stanje pripravljenosti. Ker toženka ni podala konkretnih navedb o okoliščinah tekmovanja oddelkov, ki bi zahtevale uporabo Direktive, je na podlagi izpovedi priče A. A. ugotovilo, da tekmovanje oddelkov ne predstavlja usposabljanja, ampak gre za vojaško tekmovanje, ki se organizira s strani Slovenske vojske ali v okviru civilno-vojaškega sodelovanja.

22Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na pripravljenost v zvezi z varovanjem meje in straže ter na tekmovanje oddelkov, presojalo na podlagi Direktive 2003/88/ES, je ustrezno uporabilo materialno pravo in čas pripravljenosti v okviru teh dejavnosti utemeljeno vštelo v delovni čas. Za tak primer pa niti ZObr niti KPJS na določata posebne višine plačila, zato je sodišče pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu. Presoja sodišča, da tožniku za ta čas pripada plačilo 100 % urne postavke oziroma razlika med že plačanim 50 % zneskom osnovne plače in 100 % zneskom te plače, je zato pravilna.

23Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so za odločitev odločilnega pomena.

24Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbama nista uspeli. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek.