UPRS Sodba in sklep I U 86/2024-15

I. Tožbi se ugodi. Sklep Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov številka 2142-8/2024/3 (UOIMI-04) z dne 5. 1. 2024 se odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu preneha izvajati omejitev gibanja po sklepu Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov številka 2142-8/2024/3 (UOIM1-04) z dne 5. 1. 2024.

O izpodbijanem sklepu

1Z izpodbijanim sklepom je toženka tožniku na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi s šesto točko 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) omejila gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka) na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44z, 6230 Postojna, od 3. 1. 2024 od 12.10 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 3. 4. 2024 do 12.10 ure z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2Toženka je po ugotovitvi, da so tožnikova ravnanjih dne 24. 10. 2023, 14. 11. 2023, 8. 12. 2023, 18. 12. 2023, 19. 12. 2023, 24. 12. 2023, 27. 12. 2023, vsa predstavljala kršitve Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba o hišnem redu), da je bila o nekaterih obveščena policija, zaradi zagotovitve varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda, na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, tožniku omejila gibanje na Center za tujce, kot izhaja iz izreka sklepa.

Povzetek relevantnih tožnikovih navedb

3Tožnik v tožbi uveljavlja vse razloge po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno odpravo in ponoven postopek.

4Tožnik očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz sedme točke drugega odstavka 27. člena Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, ker izpodbijanega sklepa po njegovem mnenju ni mogoče preizkusiti. Dokazna ocena toženke je po mnenju tožnika metodološko nepravilna in ni v skladu z zahtevami iz 214. člena ZUP in kot taka ne omogoča presoje nujnosti in potrebnosti izrečenega ukrepa. Tožnik ugovarja tudi zmotno uporabo materialnega prava. Zatrjuje, da ni imel možnosti, da bi se v upravnem postopku izrekel o uradnih zaznamkih varnostne službe, kar je tudi v nasprotju z ZUP. Z očitanimi ravnanji se ne strinja, zato meni, da je toženka dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovila. Tožnik še izpostavlja, da se pridržan na prostore Centra za tujce zelo slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode, ker je čustveno izjemno prizadet.

5Tožnik je na naroku svojo trditveno podlago, glede na nesporno dejstvo, da tožnik na dan izdaje izpodbijanega sklepa ni imel več statusa prosilca, razširil in navedel, da je izpodbijani sklep nezakonit tudi zato, ker tožnik v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bil prosilec ampak tujec.

Navedbe toženke

6Toženka navaja, da vztraja pri izpodbijanem sklepu, prereka vse navedbe tožnika in predlaga zavrnitev tožbe. Izpostavlja, da je ukrep povsem sorazmeren in izpostavlja, da ni nepomembno, da je tožnika obravnavala policija. Z odstranitvijo tožnika iz prostorov azilnega doma sta zagotovljena mir in predvsem varnost zaposlenih in ostalih prosilcev za mednarodno zaščito, nastanjenih v azilnem domu.

7Toženka je sodišče obvestila, da je Ministrstvo za notranje zadeve v postopku priznanja mednarodne zaščite tujcu, tožniku, izdalo sklep št. 2142-1293/2020/43 (1222-13) z 9. 11. 2023, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 30. 12. 2023.

K I. točki izreka

8Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine sodnega spisa, ki so označene kot priloga A1, A2, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane listine spisa toženke št. 2142-8/2024.

Tožba ni utemeljena.

9Toženka je tožniku omejila gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ta določa, da lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, med drugim, ko je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).¹

10Med strankama ni sporno, da tožnik od 30. 12. 2023 (ko je postal sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1293/2020/43 (1222-13) z dne 9. 11. 2023 pravnomočen in izvršljiv) nima statusa prosilca za mednarodno zaščito ampak ima status tujca.

11Sodišče je po ugotoviti, da v času izdaje izpodbijanega sklepa, izdanega na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi s šesto točko 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti, tožnik ni bil prosilec za mednarodno zaščito, kar niti ni sporno med strankama, ampak tujec, tožbi ugodilo. Zakon o mednarodni zaščiti določa namreč temeljna načela in jamstva v postopkih mednarodne zaščite, postopek za priznanje, podaljšanje in odvzem mednarodne zaščite, trajanje in vsebina mednarodne zaščite ter obseg pravic in dolžnosti prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki jim je priznana mednarodna zaščita (1. člen ZMZ-1). Z izpodbijanim sklepom izrečena omejitev gibanja tožniku, izdana na podlagi ZMZ-1, glede na to, da tožnik v času izpodbojnega sklepa ni bil v postopku mednarodne zaščite, zato ni zakonita.

12Sodišče je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo.

K II. točki izreka:

Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

13Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

14Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

15Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da mu izvrševanje tega ukrepa povzroča težko popravljivo škodo. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi je izkazana že zato, ker izrek ukrepa ni zakonit.

16Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitev v tem upravnem sporu začasno zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa.

¹ Sodišče Evropske unije je v zvezi z enako določbo točke e tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta že presodilo, da ni v nasprotju s 6. členom Listine, ki ureja pravico do osebne svobode in ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (zadeva C-601/15, J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie).