VSM Sklep II Kp 25826/2017

Pritožbi zagovornika obsojene A. A. se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijanim sklepom pod točko I izreka odločilo, da se predlogu obsojene A. A. za alternativno izvršitev zaporne kazni dveh let, izrečene s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu V K 25826/2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 25826/2017 z dne 23. 11. 2023, ne ugodi; pod točko II izreka pa podrejeni predlog obsojenke za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku zavrglo.

2Zoper sklep se je pritožil obsojenkin zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podredno pa sklep razveljavi in predlogu obsojenke za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist ugodi.

3Pritožba je utemeljena.

4S pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje kljub očitnim razhajanjem med navedbami državnega tožilstva glede obsojenkinega predloga in dejanskim stanjem ni razpisalo naroka, odločitve pa tudi ni ustrezno obrazložilo, zagovornik po vsebini uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kot tudi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena tega zakona. Vendar nima prav. Že sodišče prve stopnje je v točki 6 obrazložitve sklepa pravilno utemeljilo, da izvedba naroka za odločitev o predlogu obsojenke ni obligatorna, temveč sodišče narok razpiše po potrebi, če torej samo oceni, da je to v posameznem primeru smotrno. Ocena sodišča, da je odločitev mogoče sprejeti na podlagi podatkov v spisu, pri čemer je tudi ponovno pridobilo izpisek iz kazenske evidence ter kartoteko o odprtih kazenskih postopkih zoper obdolženko, torej ni v nasprotju s citirano zakonsko določbo, odločitev pa je tudi zadostno utemeljena. Uveljavljani bistveni kršitvi zato nista podani.

5Utemeljeno pa zagovornik graja dejanske ugotovitve in zaključke izpodbijanega sklepa in na tej podlagi sprejeto odločitev, da se predlogu obsojenke za alternativno izvršitev kazni zapora ne ugodi. Navaja, da je odločitev sodišča arbitrarna in temelji na pristranskih navedbah državnega tožilstva, v zvezi s temi pa sodišče samo ni raziskalo vseh dejstev in okoliščin. Poudarja, da je obsojenka ves čas aktivno in tvorno sodelovala v kazenskem postopku in se ni ničemur izogibala, njenega nedvigovanja sodne pošte pa sodišče sploh ni vsebinsko ocenilo, temveč je povsem arbitrarno zaključilo, da obsojenka določenih sodnih pisanj ni dvigovala, čeprav te okoliščine po mnenju zagovornika v materialnem pogledu niti ne predstavljajo prav nobene podlage za izpodbijano odločitev. Opozarja, da so razlogi razlogi izpodbijanega sklepa o času in motivu obdolženke glede spremembe osebnega imena in stalnega bivališča zmotni in v nasprotju s podatki spisa, medtem ko vedenja obsojenke v času odločanja o njenem predlogu sodišče sploh ni presojalo.

6Sodišče prve stopnje je razloge za svojo odločitev pojasnilo v točkah 11 do 13 obrazložitve sklepa in se v bistvenem nanašajo na ravnanja obsojenke med kazenskim postopkom, pri čemer so navedbe o spremembi osebnega imena obsojenke takoj po vložitvi obtožnice, kot tudi spremembi stalnega bivališča po pravnomočnosti sodbe, napačni. Ob sklicevanju na pritožbi priloženo odločbo Upravne enote B. z dne 19. 7. 2018 namreč zagovornik utemeljeno izpostavlja, da je bila že s to odločbo, na podlagi vložene prošnje dne 26. 6. 2018, obsojenki dovoljena sprememba imena in priimka, medtem ko je bila obtožba vložena kasneje, dne 30. 11. 2018. Prav tako zmotna je utemeljitev, da je obdolženka po pravnomočnosti sodbe spremenila stalno bivališče, saj se je na naslovu v C. stalno prijavila od 3. 11. 2023, z dnem 13. 11. 2023 pa navedeno spremembo tudi formalizirala z izdajo osebne izkaznice na UE D., torej vsaj en mesec in pol pred pravnomočnostjo sodbe dne 27. 12. 2023. Sprejemljivo zagovornik ob tem izpostavlja, da je obsojenka po izreku pogojne obsodbe pred sodiščem prve stopnje verjela in izražala prepričanje v pravilnost in zakonitost sodbe in da zato (zgolj) njena odselitev v maloobmejni pas v E. zagotovo ne more biti dejstvo v njeno breme pri odločanju o obravnavanem predlogu.

7Res je sicer, da obsojenka posameznih sodnih pisanj tekom kazenskega postopka ni osebno dvignila, vendar zagovornik utemeljeno poudarja, da ji je vsa vabila in odločbe vročil sam osebno, pri čemer zaradi tega v postopku niso nastali prav nobeni zastoji, saj se je obsojenka razpisanih narokov vedno udeležila. Čeprav torej ni dvoma, da je obsojenka tekom kazenskega postopka spremenila svoje osebno ime, kot tudi stalno bivališče, ter da vseh posredovanih sodnih pisanj ni dvignila osebno, pa je zaključek sodišča prve stopnje, da vse to kaže na osebnost obsojenke in da zato ni podan prvi posebni pogoj za ugoditev njenemu predlogu, to je vedenje v času odločanja (ki ga sicer sodišče sploh ni presojalo in ne ocenilo), zgolj na tej podlagi pomanjkljiv in vsaj preuranjen, če ne celo zmoten.

8Relevantne okoliščine, ki jih sodišče upošteva oziroma mora upoštevati pri odločanju o predlaganem načinu izvršitve zaporne kazni, določa deveti odstavek 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Najprej je to zlasti vedenje obsojenca v času odločanja (odločanja o predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora), nato pa še nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. Prva in četrta okoliščina se izrecno nanašata na sedanjost in prihodnost, po naravi stvari pa je pomemben del presoje druge okoliščine usmerjen tudi v presojo stanja v času odločanja in predvidevanja prihodnosti. Teža kaznivega dejanja v smislu predpisane, pa tudi izrečene kazni, se v fazi odločanja o nadomestni izvršitvi kazni umika v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni, nasprotno pa je ta okoliščina izrecno navedena v splošnih pravilih za odmero kazni (prvi odstavek 49. člena KZ-1).¹

9Odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni mora temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako s storjenim kaznivim dejanjem, kot tudi z osebnostjo storilca.² Slednjih sodišče prve stopnje po utemeljenih pritožbenih navedbah zagovornika sploh ni presojalo, čeprav jih je sicer v točkah 3 do 5 obrazložitve sklepa določno povzelo. Navedbe v predlogu, da je obsojenka vsestransko urejena osebnost, prvič v kazenskem postopku in prvič obsojena, da ni v drugem kazenskem postopku; določna pojasnila o razlogih spremembe osebnega imena in stalnega bivališča; zagotovilo, da jo je ta kazenski postopek in sodba o izreku kazni zapora izučila za celoten preostanek življenja, da izrečeno kazen zapora sprejema, kritično in odgovorno gleda in presoja vse okoliščine svojih ravnanj, jih obžaluje in želi z aktivnim udejstvovanjem in vključevanjem v družbo z neposrednim delom ostati verodostojna članica družbe; pri čemer poudarja, da svojega državljanstva ni spremenila in se ne želi izogibati alternativnemu prestajanju zaporne kazni; da ima ustrezne lastne materialne vire za življenje in zato zagotavlja, da kaznivega dejanja v bodočnosti zagotovo več ne bo ponovila, da bo z delom v splošno korist izkazala in dokazala svoj odnos in spoštovanje do družbenega reda; nenazadnje pa tudi starost obsojenke in dejstvo, da je že upokojena, tako po presoji višjega sodišča nedvomno terjajo vsebinsko presojo in posledično novo odločitev sodišča prve stopnje.

10Po obrazloženem je višje sodišče pritožbi zagovornika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (tretji odstavek 402. člena ZKP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje (ponovno) ocenilo vse relevantne okoliščine, skladno z usmeritvami iz te odločbe, in na tej podlagi o predlogu obsojenke ponovno odločilo.

¹ Prim. sklep VSL I Kp 11063/2016 z dne 4. 10. 2022, tč. 20 obrazložitve.
² Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009.