UPRS Sodba III U 200/2023-15

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

1Z odločbo, št. Bpp 776/2023 z dne 10. 10. 2023 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 29. 8. 2023 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem III. stopnje (za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 79403/2022 z dne 6. 7. 2023 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 79403/2022 z dne 18. 4. 2023, za odgovor na vlogo Vrhovnega državnega tožilstva in posvete).

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka uvodoma citira določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), ki urejajo t.i. objektivni pogoj za dodelitev BPP. Pojasni, da je pri odločanju upoštevala navedbe tožnika v prošnji za dodelitev BPP, dopolnitev prošnje, kateri je bil priložen osnutek zahteve za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: ZVZ) ter pridobljeno sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 79403/2022 z dne 6. 7. 2023 (v nadaljevanju: sodba Višjega sodišča). Razloge, iz katerih se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti ZVZ, določa Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) v 420. členu, ki ga toženka citira, in poudari, da ZVZ ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). V skladu z določbo petega odstavka 420. člena ZKP pa se sme vložnik sklicevati na kršitve iz prvega odstavka tega člena samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

3Tožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 79403/2022 z dne 18. 4. 2023 (v nadaljevanju: sodba Okrožnega sodišča) spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Izrečena mu je bila kazen 2 let in 5 mesecev zapora, stranski kazni (denarna kazen in izgon tujca iz države) ter varnostni ukrep odvzema mobilnega telefona. Tožnik se je zoper sodbo Okrožnega sodišča pritožil, njegova pritožba pa je bila s sodbo Višjega sodišča zavrnjena kot neutemeljena.

4V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe se toženka opredeli do razlogov, zaradi katerih želi tožnik vložiti ZVZ. Ugotavlja, da je (enake) razloge glede napačne pravne kvalifikacije dejanja po 308. členu KZ-1, glede nepravilnega tolmačenja, glede izrečenih kazenskih sankcij in glede neustavnosti novele KZ-1G glede 308. člena KZ-1, tožnik uveljavljal že v pritožbi in jih je Višje sodišče zavrnilo z utemeljitvami, ki jih toženka povzema in jim v celoti sledi, tudi v delu, da je bila v konkretnem primeru sodba Okrožnega sodišča izdana na podlagi tožnikovega priznanja krivde, zato uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno (drugi odstavek 370. člena ZKP). Glede ugovora v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov, ki ga želi tožnik uveljavljati v ZVZ, pa toženka ugotavlja, da ga v pritožbi ni uveljavljal, zato je nedovoljen.

5Na podlagi navedenega toženka zaključuje, da tožnik z razlogi, kot jih navaja v prošnji in njeni dopolnitvi, z ZVZ nima verjetnih izgledov za uspeh, saj ni niti s stopnjo verjetnosti izkazal, da bi z njimi lahko uspel. Pri navedbi razlogov za vložitev ZVZ namreč tožnik zgolj posplošeno ponavlja pritožbene navedbe, ki jih je upoštevalo in obrazloženo zavrnilo že Višje sodišče. V prošnji za dodelitev BPP (oziroma njeni dopolnitvi) je tožnik navedel, da bo treba v zadevi tudi odgovoriti na vlogo Vrhovnega državnega tožilstva (v nadaljevanju: VDT) in izvesti posvete. Toženka v zvezi s slednjim ugotavlja, da tožnik prošnji ni priložil vloge VDT, na katero naj bi bilo treba odgovoriti, in tako ni izkazal, da je bila takšna vloga VDT sploh vložena oziroma da jo je prejel v odgovor, prav tako v zadevi ni razvidno, ali je še odprt rok za odgovor, tožnik ni navedel argumentov, ki bi jih uveljavljal v odgovoru, prav tako ni pojasnil razlogov, zakaj je treba podati odgovor na to vlogo oziroma kako bi bile s tem zavarovane njegove pravice in pravni interesi. Po vsem povedanem toženka zaključi, da je tožnikova prošnja za dodelitev BPP očitno nerazumna in v celoti neutemeljena, saj tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh. Zato je prošnjo zavrnila na podlagi določb 24. člena ZBPP, ne da bi v nadaljevanju presojala, ali tožnik izpolnjuje finančni kriterij za dodelitev BPP, saj morata biti za dodelitev izpolnjena oba pogoja kumulativno.

6V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe toženka še dodaja, da zgolj zakonska možnost do vložitve ZVZ (ter možnost podati odgovor na vlogo nasprotne stranke) še ne pomeni, da je prosilec samodejno upravičen do dodelitve BPP, saj pri vložitvi pravnega sredstva (še zlasti izrednega) ne gre za ustavno pravico kot to velja za prvostopenjski postopek. Ob sklicevanju na stališča Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) toženka ugotavlja, da v postopku s pravnimi sredstvi zagotovitev poštenega sojenja nima za posledico skoraj absolutne dodelitve BPP, ki je vezana na težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, kot to velja za postopek na prvi stopnji, pač je v postopku s pravnimi sredstvi, ob ustreznem upoštevanju značilnosti tega postopka, dopustno pri dodelitvi BPP upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh v tem postopku.

7Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da izpodbijano odločbo izpodbija iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Primarno sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter odloči tako, da se njegovi prošnji za dodelitev BPP v celoti ugodi; podrejeno pa, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek. V vsakem primeru zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8V tožbi navaja, da je toženki poslal ZVZ, ki je bila vložena, zato je izpolnjen vsebinski pogoj za dodelitev BPP. Sklicuje se na določbo 1. člena ZBPP, ki opredeljuje namen BPP. V nadaljevanju tožbe se tožnik sklicuje na posamezne zakonske določbe, ki jih mora toženka upoštevati pri ugotavljanju dohodkovnega in premoženjskega stanja prosilcev za BPP. Odločitev toženke še dodatno poglablja njegovo socialno stisko, kar je v nasprotju z ZBPP, tožnik pa je diskriminiran v razmerju do tistih, ki jim je BPP dodeljena. V nadaljevanju izpodbijani odločbi očita še, da ni ustrezno obrazložena. Iz njene obrazložitve namreč ni razvidno zakaj konkretno je toženka njegovo prošnjo zavrnila, čeprav izpolnjuje tako vsebinski kot materialni pogoj za dodelitev BPP. V dokaz svojim navedbam je tožnik v tožbi sodišču predlagal, da vpogleda v izpodbijano odločbo in vloženo ZVZ ter zasliši tožnika.

9Tožba, skupaj s prilogami, je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, je pa sodišču poslala spis, ki se nanaša na zadevo.

10Sodišče je za dan 1. 7. 2024 v zadevi razpisalo narok za glavno obravnavo. Po prejemu vabila se je toženka glavni obravnavi pisno odpovedala, tožnik pa se naroka ni udeležil in izostanka tudi ni opravičil, čeprav je bil nanj pravilno in pravočasno vabljen. Sodišče je zato na podlagi določbe tretjega odstavka 58. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na podlagi pisnega gradiva strank in dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijane odločbe.

K I. točki izreka:

11Tožba ni utemeljena.

12V obravnavanem upravnem sporu je predmet presoje zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem III. stopnje v kazenskem postopku (za vložitev ZVZ, za odgovor na vlogo VDT in posvete).

13Toženka je svojo odločitev oprla na določbe 24. člena ZPBB, saj je ocenila, da je tožnikova prošnja za dodelitev BPP očitno nerazumna in v celoti neutemeljena, saj tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh.¹ Sodišče ugotavlja, da se je toženka vsebinsko opredelila do vseh razlogov, zaradi katerih namerava tožnik vložiti ZVZ, in za vsak razlog posebej v smislu 24. člena ZBPP utemeljila, zakaj meni, da dodelitev BPP ni razumna. V tem smislu se je toženka vsebinsko opredelila tudi v delih, v katerih je tožnik BPP zaprosil za odgovor na vlogo VDT in posvete. Izpodbijano odločbo je toženka v celoti utemeljila z razumnimi in jasnimi razlogi, tako v dejanskem kot tudi v pravnem smislu, svojo odločitev pa je postavila (še) v okvir stališč Ustavnega sodišča in ESČP, kar sodišču v celoti omogoča presojo njene zakonitosti. Neutemeljen je zato (sicer posplošeni) tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena.

14Tožnik pa po drugi strani v tožbi, kot to izhaja iz povzetka tožbe (8. točka te obrazložitve), ni navedel nobenih konkretnih navedb, s katerimi nasprotuje izpodbijani odločbi (dejanskim ugotovitvam toženke in njeni pravni presoji). Sodišče je v zadevi razpisalo narok za glavno obravnavo, na kateri bi tožnik (oziroma njegov pooblaščenec) lahko konkretiziral in pojasnil tožbene ugovore, pa se naroka ni udeležil in izostanka tudi ni opravičil, čeprav je bil nanj pravilno in pravočasno vabljen. Do nekonkretiziranih tožbenih ugovorov pa se sodišče ne more opredeliti. Ob tem dodaja, da zgolj dejstvo, da je tožnik ZVZ (dejansko) vložil, še ne pomeni, da je s tem samodejno upravičen do BPP zanjo, saj se BPP po določbah ZBPP prosilcu dodeli, če izpolnjuje vse s tem zakonom določene pogoje, vključno s t.i. objektivnim pogojem, ki ga ureja 24. člen ZBPP, kar je pravilno tožniku pojasnila že toženka. Glede na to, da tožnik za dodelitev BPP ne izpolnjuje navedenega pogoja, so brezpredmetne tožbene navedbe, ki se nanašajo na materialne pogoje za dodelitev BPP. Tudi v tem delu je toženka tožniku pravilno pojasnila, da v zadevi (niti) ni ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje finančni kriterij za dodelitev BPP, saj morata biti za dodelitev izpolnjena oba pogoja kumulativno (t.i. objektivni in t.i. subjektivni oziroma materialni pogoj).

15Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, pri čemer se v celoti sklicuje na razloge, ki jih je toženka navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

16Tožnik je ob vložitvi tožbe podal tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse zanjo. O tem predlogu sodišče ni posebej odločalo, saj je tožnik plačila sodne takse za tožbo oproščen že na podlagi samega zakona, to je določbe šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po kateri se v postopkih odločanja o dodelitvi BPP sodna taksa ne plača.

K II. točki izreka:

17Odločitev o stroških tega postopka, ki jih uveljavlja tožnik, temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ V skladu z določbami 24. člena ZBPP se namreč pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se da udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati ter da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.