UPRS Sodba in sklep I U 610/2024-

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junij 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Hkrati je odločila, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v šestih mesecih od 6. 11. 2023 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo.

2V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen 26. 9. 2023 kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in 6. 11. 2023 prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, kjer je določeno, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25, in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

5Tožena stranka v zvezi z navedbami tožnika, kakšen je bil policijski postopek na Hrvaškem, navaja, da bo tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka mednarodne zaščite, v katerem imajo prosilci zagotovljene določene pravice, in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan. Tožnikove trditve o grdem ravnanju policistov temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti prepričljiv razlog za to, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. V primeru predaje Republiki Hrvaški bodo tožnika sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija. Če bo izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, bo nastanjen v azilni dom. V zvezi s postopkom sprejema tožena stranka izpostavlja, da je tožnik navedel, da je bil v azilnem domu na Hrvaškem le 10 minut. Njegov edini stik z zaposlenimi je bil stik z varnostnikom. Z uradnimi osebami v azilnem domu ni imel nobenega stika. Tožnik ni niti počakal na postopek mednarodne zaščite, saj se je v azilnem domu nahajal zgolj 10 minut. Težav z uradnimi osebami ni navedel.

6Tožena stranka nadalje navaja, da iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 906/2022-15 z dne 8. 7. 2022 izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnikove izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev. Izjave, da se na Hrvaško tožnik ne želi vrniti, ker so v policijskem postopku z njim grdo ravnali, ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Tožnik bo vrnjen na podlagi Dublinske uredbe in ne bo ponovno obravnavan v policijskem postopku. Sprejele ga bodo druge uradne osebe notranjega ministrstva in ne policisti. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo ne more in ne sme biti sporna. Republika Hrvaška je polnopravna članica Evropske unije in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo. Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 zavzelo stališče, da obstoj sistemskih pomanjkljivosti izhaja zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Pristojni evropski organi niso izdali dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen.

7Tožnik v tožbi navaja, da je upravno sodišče že večkrat opozorilo toženo stranko, da se ne more opreti na strogo in popolno ločnico med azilnim in policijskim postopkom. Ločnica med tema dvema postopkoma je do neke meje relevantna, ne more pa biti odločilna za oceno, da velja domneva, da bo Hrvaška v primeru predaje tožnika po Dublinski uredbi upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem, da sistemske pomanjkljivosti izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, pri čemer se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 333/2023-4. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, kjer je sodišče zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Poleg tega se izpodbijanega sklepa ne da preveriti, ker ni obrazloženo oziroma tožena stranka ni preverila, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se tožnika ne bi moglo vračati v Republiko Hrvaško. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

8Hkrati s tožbo vlaga tožeča stranka tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče stanje uredi tako, da se do pravnomočne odločitve v izpodbijanem sklepu tožnika ne preda Republiki Hrvaški. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutna. Izvrševanje ukrepa bo tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Lahko bi nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, to pa bi pomenilo kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je za primere dublinskih predaj bistvenega pomena to, kako bodo prosilci obravnavani v nadaljnjem postopku v zvezi z obravnavo njihove prošnje za mednarodno zaščito in ne, kakšno je bilo ravnanje hrvaških policistov v času, ko še niso vložili prošnje. Vse trditve tožnika pa temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo. Na Hrvaškem tožnik ni imel stika z drugimi uradnimi osebami, kot s policisti. Tožnikovi očitki ne predstavljajo sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. Tožnik se je v Republiki Hrvaški nahajal nekaj ur in od tega samo 10 minut v azilnem domu, zato je nemogoče govoriti o sistemskih pomanjkljivostih, ki bi bile ovire za predajo. Nobenega primera ni bilo, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka in bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo. Dublinske predaje Republiki Hrvaški se še vedno izvajajo. V obravnavanem primeru so materialnopravno relevantne edino tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v azilnem domu in pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev. Da bi se vzpostavila obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju hrvaškega azilnega sistema, morajo s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera, kar izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024. Tožena stranka se je pri odločitvi oprla na aktualne, objektivne, zanesljive ter natančne in celovite vire, iz katerih bi lahko izhajalo, da Republika Hrvaška za tožnika ni varna država. Poleg tega je od pristojnega organa Republike Hrvaške v nekem drugem primeru prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu EKČP in 4. členu Listine EU. Tožena stranka nima nikakršne podlage za dvom v splošno zagotovilo. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10Sodišče je v navedeni zadevi dne 4. 4. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa.

K točki I izreka:

11Tožba ni utemeljena.

12Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali kje na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V petem odstavku 20. člena Dublinske uredbe pa je določeno, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito tudi sprejela. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu ( v nadaljevanju (ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

13Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

14V zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi v azilnem postopku je Vrhovno sodišče RS že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v sodbi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da sta tako sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezne posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske, sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (10. točka obrazložitve citirane sodbe). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe je sodišče navedlo, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve evropskih pristojnih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču RS (11. točka obrazložitve citirane sodbe).

15Obravnavana zadeva je po vsebini primerljiva z zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi I Up 216/2023, zato so tožbene navedbe v obravnavanem primeru, ki se med drugim nanašajo na to, da ni mogoče delati razlikovanja med obravnavo hrvaške policije s tujci in obravnavo oseb, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito, neutemeljene. Tožnik bo imel v primeru vrnitve Republiki Hrvaški povsem drugačen status in se ga bo drugače obravnavalo, ko bo vrnjen na podlagi Dublinske uredbe, kot pa je bil obravnavan, ko je ilegalno prečkal bosansko - hrvaško mejo. Obravnavali ga bodo drugi organi, in sicer pristojni organi za reševanje prošenj za mednarodno zaščito, in ne hrvaška policija. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe in se odločijo za to, da bodo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je na Hrvaškem bil zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito, vendar je bil v azilnem domu nastanjen samo 10 minut, vendar je glede na to, da je bil tam tako kratek čas, četudi v tem časovnem obdobju ni bil zadovoljen ob svojem prvem vtisu in z odnosom varnostnika, to tako kratko časovno obdobje, da zaradi tega še ni mogoče govoriti o sistemskih pomanjkljivostih. V konkretnem primeru po presoji sodišča iz navedenih razlogov ne obstaja nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški.

16Tožeča stranka v tožbi, sklicujoč se na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 613/2016 z dne 28. 9. 2016, izraža stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Sodišče se strinja z navedenim stališčem, vendar pa meni, da v konkretni zadevi ne gre samo za to, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj bo v tem primeru vrnjen na podlagi Dublinske uredbe in bo imel drugačen status, kot ga je imel takoj po tem, ko so ga hrvaški policisti prijeli po večkratnem prečkanju bosansko - hrvaške meje. Tožena stranka je po presoji sodišča dovolj argumentirano pojasnila, da v tem primeru ni bojazni, da bi bile tožniku kršene pravice iz 4. člena Listine EU.

17Tožnik se v tožbi med drugim sklicuje tudi na stališče iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 333/2023-22 z dne 17. 3. 2023, vendar je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 navedeno sodbo Upravnega sodišča RS spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Tudi v tej sodbi je zavzelo stališče, da je iz vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito, tožnik pa v Republiki Hrvaški takega statusa ni imel in je v zvezi z ravnanjem policije opisoval dogodke, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito (14. točka obrazložitve).

18Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker ni obrazloženo oziroma tožena stranka ni preverila, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se tožnika ne bi moglo vračati v Republiko Hrvaško. Sodišče meni, da je sklep v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti. V sklepu je pojasnjeno, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tožnika sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija. Nadalje je pojasnjeno, da je bil tožnik v azilnem domu le 10 minut, da je bil edini njegov stik z zaposlenimi stik z varnostnikom in da z uradnimi osebami v azilnem domu ni imel nobenega stika. Nadalje je navedeno, da tožnikove izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti, saj se postopek mednarodne zaščite zanj praktično niti še ni začel. Nadalje je tudi navedeno, da je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije in da tožnik ni navedel konkretnih dogodkov in posledično razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne more oziroma ga na podlagi Dublinske odredbe ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje tudi na to, da je Republika Hrvaška sprejela v zadnjem obdobju zelo veliko število oseb iz drugih držav članic, pri čemer navaja konkretne številčne podatke. Glede na to, da tožnik v zvezi s samim azilnim postopkom na Hrvaškem ni imel skoraj nobenih izkušenj, oziroma je bil v azilnem domu le 10 minut, ni mogoče zahtevati od tožene stranke, da bi samoiniciativno morala pridobivati dodatna poročila o stanju na Hrvaškem. Vrhovno sodišče RS je v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3 .2024 zavzelo stališče, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom (tč. 6 obrazložitve). O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopku predložil tožnik, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja (tč. 12 obrazložitve). V obravnavanem primeru bi bile lahko materialno pravno relevantne edino tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja bi morala dosegati minimalno stopnjo resnosti. Glede na to, da je bil tožnik v azilnem domu samo 10 minut, pa taka ravnanja v njegovi izjavi v konkretnem primeru niso bila zaobjeta.

19Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

20Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

21Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa je določeno, da lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

22Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da bi mu v primeru izvršitve sklepa nastala nepopravljiva škoda, ker je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna ter da mora imeti tožnik učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt, poleg tega pa še zatrjuje, da če bi uspel s tožbo, sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, kršena bi mu bila pravica do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

23Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru predaje tožnika Republiki Hrvaški je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je, vsebinsko gledano, zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le-teh pa se je sodišče že opredelilo. Poleg tega sodišče tudi meni, da tožniku ne bo mogla biti kršena pravica do sodnega varstva ali pravnega sredstva. Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Republiki Hrvaški, bi ga v tem primeru Republika Hrvaška ponovno vrnila Republiki Sloveniji. V nobenem primeru ne bi mogla biti kršena njegova pravica do učinkovitega sodnega varstva.

24Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.