UPRS Sodba I U 1392/2021-21

I. Tožbi se ugodi, odločba Medobčinskega inšpektorata Kranj, št. 061-119/2021-5-44/02 z dne 6. 5. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Medobčinski inšpektorat Kranj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. 061-119/2021-5-44/02 z dne 6. 5. 2021 tožniku odredil, da mora najkasneje do 30. 6. 2021 iz zemljišč parc. št. ..., ... in ... vse k.o. ... odstraniti vse enostavne objekte in druge predmete, ki po Odloku o izvedbenem prostorskem načrtu Mestne občine Kranj niso dovoljeni na zemljiščih namenske rabe K1 in navedena zemljišča povrniti v prvotno stanje za potrebe kmetijske dejavnosti. Zadevna odločba je bila izdana na podlagi drugega odstavka 8. člena in prvega odstavka 82. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) v povezavi z 18. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, da je na navedenih zemljiščih, katerih lastnik je tožnik, postavljenih več enostavnih objektov in drugih predmetov, različne ograje in druge ograditve zemljišč za ureditev vrtičkov ter ostali predmeti. Od plana leta 1981 ni bilo spremembe namenske rabe zemljišč na tem območju. Zemljišča parc. št. ..., ... in ... vse k.o. ..., so vseskozi ali območja kmetijskih zemljišč z oznako 1 oz. najboljša kmetijska zemljišča K1. Tožnik je na teh zemljiščih dopustil postavitev enostavnih objektov in drugih predmetov, v nasprotju z določili Odloka o izvedbenem prostorskem načrtu Mestne občine Kranj (2014), Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za morfološko celoto urbanistične zasnove mesta Kranja (2004) in Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje Kranj (1988). Predmetna zemljišča se lahko uporabljajo le za potrebe kmetijske dejavnosti, vrtičkarstvo pa ni kmetijska dejavnost. Tožnik je bil v skladu z 29. členom ZIN, z dopisom št. 061-119/2021-3-44/02 z dne 16. 4. 2021 pozvan, da poda pisno izjavo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne v obravnavani zadevi. Tožnik je v njej navedel, da je zadevna zemljišča podedoval od svojega očeta, ki jih je brezplačno oddajal ljudem za obdelovanje dela zemlje oziroma vrta, stanje teh zemljišč pa je nespremenjeno že najmanj 25 let (izjavi je priložil fotografije z Google Street View iz leta 2013), in je zato glede njihove rabe potrebno vzeti v poštev takrat veljavno zakonodajo in ne trenutno veljavne. V izjavi je tožnik še navedel, da so vsi objekti, ki stojijo na zemljiščih, namenjeni pridobivanju pridelkov ter shrambi opreme za obdelovanje pridelkov, kar je v osnovi poljedelstvo, ki je del kmetijske dejavnosti, vrtičkarje pa je na zemljišču obdržal v izogib zaraščanju tega zemljišča, ker ga je sam nezmožen obdelovati. Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi še pojasnil, da ker tožnik v izjavi ni podal podatkov o investitorjih, se v skladu s 1. odstavkom 79. člena GZ inšpekcijski postopek vodi zoper njega kot lastnika zemljišč.

2Zoper odločbo prvostopenjskega organa je tožnik vložil pritožbo, Mestna občina Kranj pa je z odločbo št. 061-119/2021-8-40/62/10 z dne 26. 7. 2021, kot drugostopenjski organ pritožbo zavrnila.

3Tožnik v tožbi navaja, da predmetno tožbo vlaga iz razloga kršitve upravnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjska odločba je neobrazložena, nerazumljiva in neizvršljiva. Prvostopenjski organ se v izpodbijani odločbi sklicuje na Odlok o izvedbenem prostorskem načrtu Mestne občine Kranj, ki naj bi določal, da na najboljših kmetijskih zemljiščih gradnja oziroma postavitev enostavnih objektov nista dovoljeni. Prezre pa, da so predmeti in pomožni objekti, katerih odstranitev se zahteva z izpodbijano odločbo, na spornih zemljiščih že več kot 25 let. Postavitev enostavnih objektov in predmetov, ki so namenjeni opravljanju kmetijske dejavnosti, je bila v času njihove postavitve leta 1996 dovoljena, in so tožnik kot lastnik zemljišč oz. njegovi pravni predniki, pa tudi dejanski investitorji, iz tega naslova pridobili pravico, v katero toženka v skladu s 155. členom Ustave Republike Slovenije ne sme posegati. Obveznosti v izpodbijani odločbi ni mogoče naložiti lastniku zemljišča, temveč bi morala biti naložena investitorju gradnje in lastnikom predmetov. Teh pa prvostopenjski organ sploh ni ugotavljal, niti jih ni vključil v predmetni postopek. V skladu s 4. odstavkom 29. člena ZIN, je dolžan inšpekcijski organ pozivu priložiti tudi zapisnik o ogledu, ki pa tožniku ni bil vročen. Niti mu ni bil dan pouk, da se lahko svoje potencialne obveznosti razbremeni, če sporoči imena investitorjev in lastnikov predmetov. Izpodbijani odločbi ne vsebujeta opisa konkretnih dejanskih okoliščin, ki naj bi bile ugotovljene dne 31. 3. 2021 in zapisane v zapisniku št. 061-119/2021-2-44/02. Tako se ne ve, ali so vsi sporni objekti dejansko na zemljiščih v lasti tožnika, za kakšne vrste objektov gre, iz odločb pa tudi ni mogoče razbrati konkretno kateri predmeti se nahajajo na zemljiščih in zakaj naj tam ne bi smeli biti. Toženka ni vodila posebnega ugotovitvenega postopka, njeno odločanje je bilo arbitrarno. Ne drži, da bi moral tožnik podatke o investitorjih in lastnikih predmetov povedati že sam, brez poziva tožene stranke, saj tožnik kot prava neuka stranka ni bil seznanjen z morebitnimi neugodnimi posledicami opustitve tega ravnanja. Odstranitev objektov bi pomenila poseg lastnika zemljišča v več desetletje trajajočo posest uporabnikov (investitorjev), ne da bi se te osebe sploh lahko izjavile o zadevi in svojih pravnih koristih. Poseganje tožnika v posest in lastninsko pravico obstoječih uporabnikov oziroma lastnikov predmetov bi pomenilo poseg v pridobljene pravice tretjih oseb in izvršitev civilnopravnega delikta. Ni jasno, katere predmete bi tožnik moral odstraniti, in kakšno je tisto prvotno stanje, ki bi ga tožnik moral vzpostaviti, saj toženka prvotnega stanja sploh ni ugotavljala. Izreka odločbe zaradi njegove nejasnosti ni mogoče nedvoumno izvršiti, odločbe pa se tudi ne da preizkusiti. Tožnik sodišču predlaga, da razsodi, da je izpodbijana odločba nezakonita, tožena stranka pa je dolžna tožeči plačati stroške postopka, oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje, tožena stranka pa je dolžna tožeči plačati stroške postopka.

4Toženka je poslala spis in v odgovoru na tožbo navedla, da v celoti nasprotuje tožbenemu zahtevku in v celoti prereka navedbe tožnika iz tožbe. Tožbena navedba, da se toženka ni izjavila oz. opredelila do pritožbenih navedb, da je dejansko stanje na relevantnih parcelah takšno že vsaj 25 let, je nekonkretizirana. Toženka vztraja pri stališču, ki ga je zavzela v drugostopenjski odločbi. Na navedenih zemljiščih je že od nekdaj prepovedano vrtičkarstvo in postavljanje objektov ter predmetov, zato toženka v pravice tretjih ni mogla poseči. Navedbo, da stanje na spornih zemljiščih obstaja že vsaj 25 let, je tožnik prvič navedel v pritožbi, vendar ni navedel razlogov, zakaj te navedbe ni podal v postopku na prvi stopnji, in je posledično neupoštevna. Zakonodaja toženki ne nalaga dolžnosti dajati pravni pouk strankam, zoper katere vodi postopke. Toženka je tožnika pozvala na predložitev podatkov o lastnikih in investitorjih, ker tožnik tega ni upošteval, je toženka postopek pravilno vodila zoper njega kot lastnika. Tožnik je bil seznanjen z datumom inšpekcijskega ogleda na kraju samem, vendar se ogleda ni udeležil. S tem je sprejel negativne posledice, ki izvirajo iz takšne opustitve. Inšpektorica ni bila dolžna poslati zapisnika tožniku v pregled in izjasnitev, saj je imel možnost osebno biti navzoč pri ogledu samem in dajati pripombe na zapisnik. Tožena stranka je vodila posebni ugotovitveni postopek in ugotovitve povzela v prvostopenjski odločbi. Tožnik je tisti, ki je odgovoren za ravnanja na svoji nepremičnini in upoštevaje dejstvo, da toženki ni sporočil investitorjev, velja pravna domneva, da so vsi predmeti in objekti last lastnika nepremičnine. Vrtičkarstvo se na kmetijskih zemljiščih lahko vrši le kot zakup kmetijskih zemljišč, zakupno razmerje pa mora biti vknjiženo v zemljiški knjigi in v zemljiškem katastru. Iz javno dostopnih podatkov ne izhaja, da bi pri relevantnih nepremičinah bilo vknjiženo najemno oziroma zakupno razmerje. Toženka podaja ugovor prekluzije, saj meni, da bi moral tožnik domnevne neizvršljivosti izreka izpodbijane odločbe uveljavljati že v postopku na I. stopnji, pa ga ni.

K I. točki izreka:

5Tožba je utemeljena.

6Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost odločbe, s katero je bil tožniku odrejen inšpekcijski ukrep odstranitve objektov in predmetov iz njegovega zemljišča.

7V prvem odstavku 79. člena GZ določa, da je inšpekcijski zavezanec v postopku inšpekcijskega nadzora investitor, če je investitor neznan, pa se za inšpekcijskega zavezanca šteje zemljiškoknjižni lastnik zemljišča ali objekta, na katerem se izvaja gradnja. Tožnik ugovarja, da organ ni ugotavljal dejanskega stanja v okviru navedene zakonske določbe in je obveznost odstranitve objektov naložil tožniku kot lastniku zemljišč, ne pa investitorjem.

8Iz upravnega spisa izhaja, da tožnik ni prejel vabila na ogled zemljišča dne 31. 3. 2021, na podlagi katerega je bil izdelan zapisnik št. 061-119/2021-2 z dne 16. 4. 2021. V tem zapisniku je bil ugotovljen obstoj enostavnih objektov na zemljišču tožnika, da investitorjev v času ogleda tam ni bilo, in da bo na odstranitev teh objektov pozvan lastnik. Tožniku je bil s tem v zvezi posredovan dopis št. 061-119/2021-3-44/02 z dne 16. 4. 2021, v katerem je (med drugim) v zvezi s sporno določitvijo tožnika za zavezanca zapisano, da se zato, ker v času nadzora na predmetnih zemljiščih ni bilo prisotnih investitorjev, postopek vodi zoper tožnika kot lastnika zemljišča, ki se ga s tem dopisom poziva, da poda izjavo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za obravnavano zadevo. Tožnik je v svoji izjavi z dne 24. 4. 2021 med drugim zapisal, da je njegov oče, od katerega je zemljišče podedoval, oddal ljudem, ki so bili zainteresirani za njegovo obdelovanje, s to prakso pa je nadaljeval tudi tožnik, ki je vrtičkarje obdržal na zemljišču.

9Glede na navedeno sodišče pritrjuje tožniku, da bi moral organ za pravilno uporabo prvega odstavka 79. člena GZ ugotavljati, kdo so investitorji gradenj in lastniki predmetov, teh pa prvostopenjski organ ni ugotavljal, niti iz dokumentov spisa ne izhaja, da bi tožnika pozval, da jih razkrije. Namreč prvi odstavek 79. člena GZ kot inšpekcijskega zavezanca primarno določa investitorja, šele če je ta neznan, pa se za inšpekcijskega zavezanca šteje lastnik zemljišča. Prvostopenjski organ bi lahko v skladu s to določbo kot zavezanca obravnaval tožnika samo v primeru, če investitorjev ne bi mogel ugotoviti. Tožnik pa v nobeni fazi postopka ni bil izrecno pozvan na predložitev podatkov o investitorjih, niti po tem, ko je tožnik v svoji izjavi izrecno navedel, da je zgolj lastnik in ne investitor. Nasprotno trditvam organa pa iz spisa tudi ne izhaja, da je bil tožnik seznanjen z datumom inšpekcijskega ogleda na kraju samem in s tem imel možnost dajati pripombe na zapisnik.

10Po oceni sodišča je v skladu z zgoraj navedenim toženka zmotno uporabila materialno pravo, in sicer prvi odstavek 79. člena GZ, posledično pa je glede vprašanja kdo je inšpekcijski zavezanec tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje zadeve. Kot je že bilo pojasnjeno v 9. točki te obrazložitve, je zavezanec v inšpekcijskih postopkih primarno investitor, šele če je ta neznan pa lastnik zemljišča, na katerem se izvaja gradnja. V konkretnem primeru pa po oceni sodišča aktivnosti prvostopenjskega organa in njegovi razlogi ne zadostujejo za ugotovitev, da je investitor neznan. Toženka bi morala v postopku ugotavljati kdo je investitor posameznega od objektov (npr. z zaslišanjem tožnika, s pisnimi izjavami, s ponovnim ogledom v navzočnosti strank ...), in šele če ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju ne bi mogla ugotoviti investitorjev posameznih objektov določiti tožnika za zavezanca.

11Sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, izpodbijano odločbo na podlagi 4., in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Ker je bilo potrebno tožbi ugoditi že iz razloga po 2. in 4. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, se sodišče ni dodatno še posebej opredeljevalo do preostalih tožbenih navedb, ki pa jih bo morala upoštevati toženka pri ponovnem odločanju v zadevi. Zaradi ekonomije postopka sodišče zgolj navaja, da soglaša z organom, da iz prostorskih aktov ne izhaja, da je bila gradnja objektov na obravnavanih zemljiščih kdaj dovoljena.

12Sodišče glavne obravnave ni opravilo, saj je bilo že na podlagi izpodbijane odločbe, tožbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Izvedbe glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank.

K II. točki izreka:

13Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.