UPRS Sodba II U 227/2023-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka priznala tožeči stranki kot izvajalcu brezplačne pravne pomoči stroške nudenja brezplačne pravne pomoči v znesku 515,49 EUR (prva točka izreka), v drugi točki izreka je odločila, da se tožeči stranki nakažejo samo dodatno priznani stroški v znesku 7,47 EUR, saj so ji stroški v višini 509,37 EUR že bili nakazani dne 22. 4. 2021, s tretjo točko izreka pa je presežek zahtevka zavrnila in s četrto točko odločila, da se sredstva nakažejo iz proračunske postavke 9220 - brezplačna pravna pomoč.

2Iz obrazložitve izhaja, da je bila prosilki A. A. z odločbo tožene stranke št. Bpp 10/2018/2 z dne 31. 1. 2018 odobrena brezplačna pravna pomoč: za pravno svetovanje in vložitev tožbe z zastopanjem pred Delovnim sodiščem na prvi stopnji ter za sklenitev morebitne poravnave v postopku mediacije zoper delodajalca B., d.o.o., za uveljavljanje denarnih zahtevkov ter zahtevka za oprostitev plačila stroškov postopka. Za izvajalca brezplačne pravne pomoči je bila imenovana tožeča stranka.

3V postopku je tožena stranka prejela dopis tožeče stranke z izpolnjeno napotnico dne 18. 2. 2021, dne 2. 3. 2021 pa sodbo Delovnega sodišča v Mariboru. Po prejemu je upoštevajoč vsebino sodbe odločila o vseh zahtevkih odvetnika s sklepom z dne 17. 3. 2021. Tožeča stranka je zoper ta sklep sprožila upravni spor, sodišče je odločilo s sodbo II U 91/2021-13 z dne 15. 6. 2023, s katero je sklep tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka je sledila navodilom v sodbi in izdala nov sklep (izpodbijan v tem upravnem sporu), s katerim je tožeči stranki priznala: 300 točk za sestavo tožbe (1a točka tar. št. 15 OT), 2 x 225 + 125 skupaj 575 točke za sestavo pripravljalne vloge (2. točka tar. št. 15 OT), 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo (3a točka tar. št. 15 OT), 2 x 150 skupaj 300 točk za drugi in tretji narok (3b točka tar. št. 15 OT), 50 točk za dokazni predlog z dne 23. 6. 2020 (smiselna uporaba 4. točke tar. št. 19 OT), 2 x 20 skupaj 40 točk za dopisa sodišču z dne 2. 3. 2020 in 23. 3. 2020 (4. točka tar. št. 39 OT), 50 točk za dopis sodišču za razpis glavne obravnave z dne 5. 11. 2019 (3. točka tar. št. 39 OT), 50 točk za obrazložen dopis z dne 20. 1. 2020 (smiselna uporaba 4. točke tar. št. 19 OT), skupno torej 1.665 točk, od tega še 26,65 točk materialnih stroškov (po tretjem odstavku 11. člena OT). V skladu s takrat veljavnim petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) je bila tožeča stranka upravičena do polovičnega zneska nagrade, torej v višini 859,15 točke v vrednosti 0,60 EUR, kar znaša 515,49 EUR. Ker pa odvetnik v času predložitve e-računa št. 9/2021 z dne 23. 3. 2021 po izpodbijanem in odpravljenem sklepu Bpp 10/2018 z dne 17. 3. 2021 ni bil zavezanec za DDV, mu je tožena stranka priznala stroške brez DDV, torej v višini 509,37 EUR, izplačani pa so bili dne 22. 4. 2021.

4Tožena stranka v izpodbijanem sklepu tožeči stranki ni priznala stroškov:

- 100 točk prve pripravljalne vloge z obrazložitvijo, da to ni v skladu z OT za individualne delovne spore, po kateri se vsaka pripravljalna vloga obračuna v višini 75 % vrednosti spora;

- četrte pripravljalne vloge kot pripravljalne vloge z obrazložitvijo, da gre za ponovitev navedb iz prejšnjih vlog, na novo se sklicuje le na četrti odstavek 5. člena Pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere bi moral variabilni del plače potrditi direktor podjetja s sklepom, tako je priznan strošek dokaznega predloga v višini 50 točk, v višini 150 točk pa je tožena stranka priglašen strošek zavrnila;

- pete in sedme pripravljalne vloge iz razloga, ker dodeljeni odvetnik le ponavlja ter povzema že podane navedbe in dokazne predloge v predhodnih vlogah, tako v vlogah ni navedb, ki bi pripomogle k rešitvi spora;

- v presežku priglašenih stroškov dopisov sodišču z dne 2. 3. 2020 in z dne 23. 3. 2020, saj je odvetnik sodišču sporočil le naslov oziroma drug naslov priče, torej ne gre za obrazloženo vlogo, tako so priznani stroški kratkega dopisa v obsegu 20 točk, v presežku 60 točk (2 x 30 točk) pa se zavrnejo;

- šeste pripravljalne vloge z dne 23. 6. 2020 z obrazložitvijo, da je odvetnik predložil le izjavo priče s pisno zapisanim predlogom za njeno neposredno zaslišanje, drugih navedb ni podal, zato se mu prizna strošek dokaznega predloga, zavrne pa se priglašen strošek v obsegu 150 točk. Posledično so nižji tudi materialni stroški.

5Po sklepu z dne 17. 3. 2021 je bilo tožeči stranki priznanih 848,95 točk oz. 509,37 EUR, ki so ji bili že v celoti izplačani. Po predmetnem sklepu (ponovni odločitvi) je tožeči stranki priznanih 859,15 točk, razlika torej znaša 10,2 točki, kar z upoštevanjem vrednosti točke znaša 6,12 EUR. Na ta znesek pa se obračuna 22 % DDV v višini 1,35 EUR, zato znašajo stroški, ki se doplačajo oz. izplačajo 7,47 EUR.

Tožbene navedbe

6Zoper zgoraj opisano odločitev tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da je bila prosilki A. A. z odločbo Bpp 10/2018 z dne 31. 1. 2018 določena za izvajalca Bpp, da je vložila tožbo v individualnem delovnem sporu dne 14. 9. 2018, napotnico pa je vrnila dne 31. 1. 2018 s stroškovnikom, iz katerega pa tožena stranka ni priznala stroškov četrte pripravljalne vloge z dne 20. 10. 2020 kot pripravljalne vloge, pete pripravljalne vloge z dne 6. 2. 2020 in sedme pripravljalne vloge z dne 29. 12. 2020, vse ker naj bi šlo le za ponavljanje navedb in dokazne predloge. Tožena stranka tudi ni priznala stroškov sestave šeste pripravljalne vloge z dne 23. 6. 2020, ker naj bi vsebovala le izjavo priče s predlogom za njeno zaslišanje.

7Tožeča stranka se s takšnim ovrednotenjem vlog ne strinja in navaja, da je četrta pripravljalna vloga bila potrebna, ker je morala opozoriti na protislovnost trditve tožene stranke glede obveznosti iz naslova stroškov prevoza. Tudi peta pripravljalna vloga je bila vložena zaradi predhodnih navedb v četrti pripravljalni vlogi tožene stranke, v kateri je le-ta skušala prikazati, da tožnica do variabilnega dela plače ni upravičena, ker bi naj bila ocena njene delovne uspešnosti ves čas zaposlitve slaba, kar bi, če bi bilo res, toženo stranko upravičilo, da tožnici ni priznala variabilnega dela plače. Šesto pripravljalno vlogo je tožena stranka neupravičeno opredelila kot dokazni predlog, čeprav gre dejansko za obrazloženo vlogo, saj gre za ključno opravilo sestave izjave predlagane priče A. A., glede katere je sodišče prosilko pozvalo v dopisu. Kot odvetnik se je moral s pričo sestati, pogovoriti in povzeti njeno izjavo v pisni obliki, ki jo je nato posredoval sodišču. Glede na obseg vloženega dela v zvezi s sestavo te vloge, je neupravičeno opredeljena le kot dokazni predlog. Glede sedme pripravljalne vloge tožeča stranka navaja, da se v njej ne ponavljajo navedbe, tako kot to trdi tožena stranka, ampak gre za razčlenjevanje in povzemanje, torej za obrazloženo zavračanje navedb tožene stranke v njeni peti pripravljalni vlogi, poleg pa še za zavzemanje za izvedbo dokazov z zaslišanjem direktorice tožene stranke in obrazložitev zakaj je v postopek potrebno pritegniti izvedenca ekonomske stroke. S temi vlogami upravičenka realizira svojo ustavno pravico do izjave, torej v zvezi z navedbami nasprotne stranke, zato jih tožena stranka ne bi smela obravnavati kot nepotrebne oziroma zgolj kot dokazne predloge.

8Tožeča stranka poudarja, da peti odstavek 17. člena ZOdv ne odreja več zgolj polovičnega plačila po veljavni Odvetniški tarifi za odvetniške storitve, opravljene v okviru zagovora po uradni dolžnosti ter storitev brezplačne pravne pomoči, ampak plačilo v polnem znesku, zato bi po pravilni uporabi materialnega prava morala odmero vseh storitev brezplačne pravne pomoči, ki jo je nudil upravičenki, izvesti v polnem in ne v zgolj polovičnem znesku veljavne Odvetniške tarife. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek, hkrati pa naj tožena stranka plača stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9V dopolnitvi tožbe, prejeti dne 16. 10. 2023, tožeča stranka dodaja, da bi skladno z določili šestega odstavka 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) morala tožena stranka priznati stroške tožniku in jih odmeriti najpozneje v 30 dneh po prejemu izpolnjene napotnice, torej najkasneje do dne 19. 3. 2021, kar pa je storila komaj dne 17. 7. 2023, zato zahteva obresti za čas od 20. 3. 2021 do plačila, ki jih v 2. točki izreka izpodbijane odločbe tožena stranka ni določila, vse v skladu z drugim odstavkom 18. člena Odvetniške tarife.

Odgovor na tožbo

10V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbenim navedbam in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Navaja, da je sledila prvi sodbi Upravnega sodišča in odvetniku priznala pisni predlog za razpis obravnave; da je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena za točno določen individualni delovni spor, to je Pd 228/2018, kjer je sodišče izrecno odločilo o stroških tožeče stranke, za opravljena dejanja izven tega individualnega delovnega spora pa tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov na podlagi odločbe Bpp. Po mnenju tožene stranke tožeča stranka ni upravičena do izplačila obresti, saj že sodba Delovnega sodišča v Mariboru taksativno našteva vloge, ki so bile priznane in tudi navaja razloge, zakaj nekatere niso bile priznane. Prav tako je bila pritožba v celoti zavrnjena v stroškovnem delu s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 222/2021 z dne 16. 6. 2021. Ne gre zanemariti tudi dejstva, da je bil celoten spis dne 12. 5. 2021 posredovan Upravnemu sodišču, ki je sprejel odločitev šele dne 15. 6. 2023. Organ za brezplačno pravno pomoč pa ni v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, ker ta zapade v plačilo šele po prejetju računa.

Odgovor stranke z interesom

11Tožba je bila vročena stranki z interesom (upravičenki do brezplačne pravne pomoči), vendar nanjo ni odgovorila in v postopku ni sodelovala.

Odločitev brez glavne obravnave

12Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno. Sporno je le vprašanje pravilne uporabe odvetniške tarife (OT) in ZOdv, gre torej izključno za pravno vprašanje, za kar Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče daje izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Sodna presoja

13Tožba ni utemeljena.

14V obravnavani zadevi je sporno priznanje in ovrednotenje priglašenih stroškov za vloge z dne 20. 10. 2020, 6. 2. 2020, 23. 6. 2020 in 29. 12. 2020, uporaba petega odstavka 17. člena ZBPP ter ali je tožeča stranka upravičena do izplačila zamudnih obresti. Ni pa sporno, da je tožeča stranka bila z odločbo Bpp 10/2018/2 z dne 31. 1. 2018 imenovana za izvajalko BPP upravičenki A. A., kakor tudi ne obseg pooblastila, vrednost točke ter da je bila napotnica popolna in pravočasno predložena.

15V tožbi tožeča stranka navaja, da je bila četrta pripravljalna vloga potrebna, saj je z njo morala opozoriti na protislovne trditve tožene stranke glede obveznosti iz naslova stroškov prevoza, zato bi se po vsebini vloga moralo šteti kot pripravljalna vlogo in ne zgolj kot dokazni predlog, ter da ni res kar navaja tožena stranka, da se v vlogi zgolj ponavljajo navedbe iz prejšnjih vlog in da je vloga le dokazni predlog.

16Iz sodne prakse izhaja, da mora obrazložena vloga, da se šteje za takšno, doseči določen standard zahtevnosti in obrazloženosti, da se v njej obravnava bolj zapleteno dejansko stanje ali zahtevna pravna vprašanja.¹ V skladu z določbami sedmega poglavja Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) obsegajo vloge zlasti izjave volje in izjave vednosti.²

17Iz upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka dne 20. 1. 2020 vložila četrto pripravljalno vlogo, med stroške jo je priglasila pod tar. št. 15, tč 1a, v zvezi s tar. št. 19, tč 3 OT. Tožena stranka pa je vlogo ocenila na podlagi 4. točke tar. št. 19 s 50 točkami, kot dokazni predlog.

18Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v vlogi navedla, da predlaga izvedenca, ki bo preveril ali je upravičenka prejela pravilni neto znesek minimalne plače, da opisuje vsebino 5. člena Pogodbe o zaposlitvi, da navaja, da so navedbe o negativni oceni dela pavšalne in da manjka pisni sklep o njih ter, da je regres nepravilno izračunan. Sodišče ugotavlja, da je vsebinsko enake navedbe tožeča stranka podala že v tožbi z dne 14. 9. 2018 in drugi pripravljalni vlogi (glede sklepa o uspešnosti dela), tako da je tožena stranka pravilno ocenila vlogo kot dokazni predlog (izvedenca) po 4. točki 19 tar. št. OT s 50 točkami.

19Peto in sedmo vlogo z dne 6. 2. in 29. 12. 2020 tožena stranka ni ocenila kot potrebno vlogo, saj po njenem mnenju tožeča stranka zgolj ponavlja navedbe iz prejšnjih vlog in sodišče se s tem strinja. Tožeča stranka navaja, da sta vlogi bili potrebni, saj je z njima odgovorila na navedbe nasprotne stranke v postopku glede negativne ocene delovne uspešnosti in se zavzemala za izvedbo že predlaganih dokazov. Po vpogledu v upravni spis sodišče ugotavlja, da peta vloga vsebuje navedbe o sklepu o variabilnem delu plače (ki se nanaša na dodatek, za delovno uspešnost), o čemer je tožeča stranka pisala že v drugi pripravljalni vlogi; o višini regresa - te navedbe vsebuje že tožba, enako velja za navedbe o stroških prevoza in o 5. členu Pogodbe o zaposlitvi. Sodišče zaključuje, da je tožena stranka pravilno ocenila peto vlogo kot nepotrebno in ji ni dosodila točk po OT.

20Iz upravnega spisa izhaja, da se vsebina sedme pripravljalne vloge ponovno nanaša na višino minimalne plače in variabilnega dela plače, regresa in stroškov prevoza ter prehrane o čemer ni novih navedb, tožeča stranka pa se v vlogi že sama sklicuje na vsebino četrte pripravljalne vloge. Iz pregledane dokumentacije sodišče zaključuje, da je tožena stranka pravilno ocenila vlogo kot nepotrebno in ji ni dodelila točk po OT.

21Šesto pripravljalno vlogo je tožena stranka zavrnila kot pripravljalno vlogo z utemeljitvijo, da je v njej odvetnik zgolj predložil izjavo priče s predlogom za njeno zaslišanje in jo priznala kot dokazni predlog po 4. točki 19 tar. št. OT ter jo ocenila s 50 točkami. Sodišče se s tem strinja. Tožeča stranka sicer navaja, da je imela dosti dela s pridobitvijo in zapisovanjem izjave, vendar je vsebina vloge predlog novega dokaza, torej dokazni predlog, navedbe tožeče stranke o načinu pridobivanja izjave pa za presojo o naravi vloge odvetnika ne morejo biti pravno relevantne.

22Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka prvič odločila o predmetni zadevi z odločbo z dne 17. 3. 2021, s katero je v prvi točki izreka odločila, da se tožeči stranki priznajo stroški nudenja brezplačne pravne pomoči v višini 509, 37 EUR. Sredstva je tožena stranka izplačala tožeči stranki dne 22. 4. 2021. Tega tožeča stranka ne prereka. Sklep je bil s sodbo II U 91/2021 z dne 15. 6. 2023 Upravnega sodišča RS odpravljen in zadeva vrnjena v ponovno odločanje. Tožena stranka je nov sklep - izpodbijan v tem upravnem sporu, izdala dne 17. 7. 2023, z njim je odločila, da se tožeči stranki dodatno prizna še 7,47 EUR stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči. V presežku pa je zahtevek zavrnila.

23Tožeča stranka s tožbo v upravnem sporu zahteva zamudne obresti za čas od 20. 3. 2021 do izplačila po izdaji izpodbijane odločbe, ker tožena stranka ni odločila v 30 dneh po prejemu izpolnjene napotnice. Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka prvič vložila napotnico dne 18. 2. 2021, tožena stranka pa je o njej odločila s sklepom z dne 17. 3. 2021, torej v predpisanem 30 dnevnem roku (šesti odstavek 40. člena ZBPP). Res je bil ta sklep nato razveljavljen s sodbo Upravnega sodišča RS, vendar to tožeči stranki samo po sebi ne daje pravice do obresti, tudi sicer pa ji je bil znesek priznanih stroškov izplačan že dne 22. 4. 2021. Tega tožeča stranka ne prereka. Za znesek 509,37 EUR tožeča stranka po presoji sodišča ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti. Dodatno priznani stroški v višini 7,47 EUR pa so bili tožeči stranki priznani komaj s sklepom z dne 17. 7. 2023 in je šele takrat nastala obveznost tožene stranke, da znesek izplača. Na podlagi zgoraj opisanega sodišče zaključuje, da tožeča stranka ni upravičena do zahtevanih zamudnih obresti za obdobje od 20. 3. 2021 do izplačila.

24Končno se tožeča stranka zavzema za odločitev, da bi morala tožena stranka v ponovljenem postopku uporabiti novo določbo petega odstavka 17. člena ZOdv³ in tožeči stranki priznati polno število točk po OT.

25Sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka prvič odločila z odločbo z dne 17. 3. 2021, ko je še veljala določba petega odstavka 17. člena Zodv, po kateri so odvetniki za izvajanje brezplačne pravne pomoči bili upravičeni do izplačila polovičnega zneska odvetniških točk in znesek dne 22. 4. 2021 tudi izplačala, drugič pa je o zadevi odločila z izpodbijanim sklepom z dne 17. 7. 2023, ko ta odstavek več ni veljal. Vendar pa načeli zakonitosti in enakosti pred zakonom zahtevata, da se v ponovljenem ali obnovljenem postopku uporabi materialni predpis, ki je veljal v času prvega odločanja.⁴ Tako je po presoji sodišča tožena stranka pravilno odločila in uporabila peti odstavek 17. člena ZOdv, kot je veljal v času prvega odločanja o priglašenih stroških.

26Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

27Kadar sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

¹ Tako VSL Sklep II Ip 254/2020 z dne 24. 2. 2020.
² Tako VDSS Psp 71/2020 z dne 24. 6. 2020.
³ Navedeni odstavek člena je sprva določa, da je odvetnik, ki izvaja brezplačno pravno pomoč upravičena do polovičnega zneska odvetniških točk za opravljeno delo. Aprila 2023 je bil odstavek spremenjen tako, da so odvetniki tudi za izvajanje brezplačne pravne pomoči upravičeni do izplačila polnega števila odvetniških točk za svoje delo.
⁴ Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, 1. knjiga Ljubljana 2020, str. 101 in sodba Upravnega sodišča opr. št. IV U 75/2015 z dne 14. 1. 2016.