UPRS Sodba II U 168/2021-16

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za kulturo št. 4110-62/2021/3 z dne 7. 5. 2021 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR z 22% DDV, skupno torej 347, 70 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Potek upravnega postopka

1Tožeči stranki je bila izdana izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka vlogo tožnice kot prijaviteljice na Javni poziv za sofinanciranje nujnih programov na področju kulture za leto 2021 (v nadaljevanju - JP KE 2021 - UL RS 28/21), zavrgla.

2Iz obrazložitve predmetne odločbe izhaja, da je bila vloga zavržena, ker iz pridobljenega zemljiškoknjižnega izpiska Občine Gornja Radgona izhaja, da prijavitelj ni edini lastnik javne kulturne infrastrukture, zaradi česar bi vlaganje v objekt predstavljalo vlaganje v zasebno (so)lastnino in tako ne ustreza določilom splošnega pogoja, navedenega v 4. točki JP KE 2021, torej, da se lahko na razpis prijavijo izključno občine, ki so lastnice javne kulturne infrastrukture.

Tožbene navedbe

3Tožnica vlaga tožbo iz vseh pritožbenih razlogov, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in tudi kršitve postopka, saj meni, da je bila njena vloga podana pravočasno, da je bila popolna, in da je vsebovala tudi vse obvezne priloge, pri čemer pa toženka v izdani odločbi ni pojasnila razlogov oziroma ni niti ugotovila, da so soustanoviteljice in solastnice predmetne nepremičnine občine Radenci, Apače in Sveti Jurij, in sicer 100 % lastnice na nepremičnini ..., na delih stavbe 1, 3 in 4, k.o. ..., kar izhaja iz zemljiškoknjižnih evidenc in registra stavb, kjer se nahaja tudi knjižnica Gornja Radgona in v enem delu A., d.d., vendar je etažna lastnina urejena in ustrezno vpisana v zemljiško knjigo, v skladu z elaboratom etažne lastnine. Prav tako pa tožnica izpostavlja, da je fasada objekta posebni skupni del v odgovarjajočem solastniškem deležu, pri čemer pa je A. na svojem delu skupne stavbe že naredila izolacijsko fasado. Tožnica meni, da so razpisni pogoji tudi diskriminatorni.

4Tožnica v tožbi še dodatno izpostavlja, da so v postopku podane tudi procesne kršitve, saj iz izpodbijane odločbe ne izhajajo konkretni razlogi in okoliščine, kakor tudi ne ocena ali gre za ločitve predvidenih posegov na zasebni lastnini ali na lastnini tožnice in za kakšno ločitev (so)lastnine ter v kakšnem deležu sploh gre, saj predhodno dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, s tem pa je bilo posledično nepravilno uporabljeno materialno pravo. Toženka namreč v izpodbijani odločbi ni navedla na podlagi katerih dejstev in okoliščin je sprejela svojo odločitev, kakor tudi ni konkretizirala svojih navedb, saj za svojo odločitev ni navedla natančnih, konkretnih in določnih razlogov in tudi ne strokovne ocene ali konkretno razmejitve lastnine, v posledici česar je izpodbijana odločba v bistvenem delu neobrazložena in se je tudi ne da preizkusiti, zaradi česar je bila tožnici kršena pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave in 39. člena Ustave.

5Tožnica v pojasnilo tožbenih navedb še dodaja, da je sicer pravna podlaga predmetnega javnega razpisa Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK), pri čemer pa 100. člen navedenega zakona napotuje na uporabo določil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki pa v 214. členu določa, da mora obrazložitev odločbe organa obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, česar pa predmetna izpodbijana odločba nima in je tudi ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo in pojasnili v odgovoru na tožbo, saj morajo biti relevantni razlogi za sprejeto odločitev podani v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki je predmet presoje v upravnem sporu. V posledici navedenega sodišče tudi ne sme razlogov, ki bi jih toženka navajala šele v odgovoru na tožbo, upoštevati pri odločitvi.

6Tožnica predlaga, da sodišče odloči brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti in zato predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov.

Navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo

7Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem je pritrdila, da je Ministrstvo za kulturo na svoji spletni strani objavilo Javni poziv za sofinanciranje nujnih programov na področju kulture za leto 2021, da je tožnica oddala vlogo za III. fazo obnove knjižnice Gornja Radgona, pri čemer je strokovna komisija vlogo pregledala in ugotovila, da je vlogo podal neupravičeni predlagatelj, zaradi česar je predmetno vlogo zavrgla, saj iz javnega poziva izhaja, da se lahko nanj prijavijo izključno občine, ki so lastnice javne kulturne infrastrukture, kar pa tožnica - Občina Gornja Radgona ni, saj ni edina lastnica javne kulturne infrastrukture, glede na to, da je A., d.d. solastnica do 51 % predmetne nepremičnine za katero se vlaga sofinanciranje, občina pa samo 49 % nepremičnine, v posledici česar bi šlo za sofinanciranje v zasebni subjekt, kar posledično pomeni, da predmetne vloge ni podala upravičena oseba, zaradi česar jo je tožena stranka, na podlagi četrtega odstavka 111. člena ZUJIK in prvega odstavka 10. člena Pravilnika, zavrgla.

8Tožena stranka tako predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, saj šteje, da je bil postopek izveden pravilno in zakonito.

Iz pripravljalnih vlog

9Tožnica je pred tukajšnjim sodiščem podala še dve pripravljalni vlogi in izpostavila, da toženka ni prerekala dejstva, da so občine soustanoviteljice in 100 % lastnice nepremičnine ..., na delih stavbe 1, 3 in 4, k.o. ..., kar izhaja tudi iz zemljiškoknjižnih evidenc in registra stavb, in da je v stavbi, v kateri se nahajata JZ knjižnica ... in A., d.d. (A., d.d.), etažna lastnina urejena in ustrezno vpisana v zemljiško knjigo v skladu z elaboratom etažne lastnine. Toženka navedenemu dejstvu ni nasprotovala in tudi ni podala nobenih nasprotnih dejstev in razlogov o teh dejstvih.

10Po stališču tožnice toženka prav tako ni odgovorila na navedbe, da je fasada posebni skupni del objekta v odgovarjajočem solastniškem deležu in glede na dejstvo, da se fasade objekta kot lastnine ne da posebej vpisati, meni, da je šlo pri razpisu za diskriminatorne pogoje. Glede na razpisne pogoje je bila tožnica neupravičeno izločena iz postopka dodelitve nepovratnih sredstev sofinanciranja, pri čemer ponovno izpostavlja, da je A., d. d. na svojem delu skupne stavbe že izvedla izolacijsko fasado.

11V drugi pripravljalni vlogi tožnica dopolnjuje svoje navedbe in izpostavlja, da je, ob upoštevanju kriterijev ter namena javnega razpisa za sofinanciranje občinskih investicij na področju kulture, odločitev toženke tudi v nasprotju z dikcijo samega razpisa ter njegovim namenom, saj je bila knjižnica ustanovljena zato, da pokriva potrebe prebivalcev občine, pri čemer toženka sploh ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in je posledično tudi nepravilno uporabila materialno pravo, zaradi česar je obrazložitev izpodbijane odločbe pavšalna in neustrezno obrazložena. Pri izdaji izpodbijane odločbe so bili tudi napačno tolmačeni razpisni pogoji, v posledici pa izpodbijana odločba ni bila ustrezno obrazložena, prav tako pa razlogi za izpodbijano odločbo niso niti konkretno niti določno navedeni.

12Tožnica izpostavlja, da morajo biti tudi v postopku javnega razpisa vsi prijavitelji v enakem položaju glede dodeljevanja sredstev, saj je treba upoštevati načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, vloga prijavitelja pa mora biti ovrednotena glede na kriterije in namen razpisa. Kljub dejstvu, da se sodišče pri presoji pravilnosti postopka in pravilne uporabe materialnega prava ne spušča v presojo primernosti ocene strokovne komisije, pa mora biti odločba, izdana v postopku javnega razpisa, ustrezno obrazložena v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP, za kar tožnica za podkrepitev svojih navedb navaja sodno prakso (list. št. 3 pripravljalne vloge). Tožnica tako meni, da je treba v postopku najprej ugotoviti pravilno dejansko stanje in nato opraviti točkovanje vloge ter pisno odločbo ustrezno obrazložiti.

K I. točki izreka:

Sodna presoja

13Tožba je utemeljena.

14Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe pritrjuje navedbam tožnice, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz izpodbijane odločbe ne izhaja kdo je solastnik predmetne stavbe, v kakšnem deležu, kakor tudi ne ali je pri stavbi urejena solastnina ali etažna lastnina (niti se ne opredeli do izključne lastnine na nepremičninah občin soustanoviteljic in 100 % lastništva na nepremičnini ..., na delih stavbe 1, 3 in 4, k.o. ...), v posledici česar se ne da preizkusiti ali je bila vloga tožeče stranke upravičeno zavržena.

15Sodišče pri navedenem še pripominja, da iz obrazložitve izpodbijanega akta tudi ni razvidno, zakaj toženka šteje, da tožnica ni lastnica javne kulturne infrastrukture, za katero se je prijavila na razpis, saj iz 4. točke predmetnega razpisa izhaja, da so upravičene osebe izključno občine, ki so lastnice javne kulturne infrastrukture - knjižnice, pri čemer ni nikjer določeno, da morajo biti občine izključne lastnice javne kulturne infrastrukture, ali da navedeno pomeni, da ne smejo biti solastnice. Iz odločbe tudi ne izhaja konkretizirana obrazložitev ločitve lastnine glede na etažno lastnino in glede na dejstvo, kot pravilno navaja tožnica, da je A. svoj del izolacijske fasade že opravila (in tako pri vlaganju ne bi šlo za vlaganje v nepremičnino A., torej za sofinanciaranje zasebnemu subjektu), zaradi česar tožena stranka sploh ni ugotavljala oziroma je napačno ugotovila dejansko stanje, ko je sklepala, da bi se izolacijska fasada izvedla tudi na lastnini družbe A., d.d.

16Toženka navedenemu dejstvu, da je A., d.d. že izvedla izolacijsko fasado na svojem delu objekta, v postopku tudi ni ugovarjala, zaradi česar ga je sodišče štelo za neprerekano.

17Po stališču sodišča si je toženka, ob izdaji izpodbijane odločbe, napačno razlagala določila razpisa, saj je besedna razlaga poziva jasna. Poziv namreč določa, da je razpis namenjen izključno občinam in ne občinam, ki so izključne lastnice nepremičnin. Navedeno pomeni, da bi financiranje projekta bilo mogoče odobriti samo občinam, ne pa tudi drugim subjektom, pri čemer je obseg dodelitve sredstev in vprašanje izvedbe, na katerem delu se bo izvajala fasada, stvar konkretnih ugotovitev organa v nadaljevanju obravnave vloge in ne že v začetku odločanja o upravičenem vlagatelju. Na predmetni razpis se je namreč prijavila Občina Gornja Radgona, ki torej po statusu ustreza upravičenemu vlagatelju, saj je občina, ki je istočasno tudi lastnica kulturne javne infrastrukture, česar toženka pri svoji odločitvi ni upoštevala in navedenega v izpodbijani odločitvi tudi ni obrazložila.

18Sodišče tako pritrjuje tožnici, da mora biti vsaka odločba skladno z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) obrazložena, saj v posledici neobrazloženosti stranka nima možnosti vložiti ustreznega pravnega sredstva, in je s tem kršena njena pravica do izjave in do vložitve ustreznega pravnega sredstva, sodišče pa tudi ne more opraviti preizkusa izpodbijanega akta, saj sodišču niso znani razlogi organa, ki so organ vodili k odločitvi.

19V predmetnem postopku je namreč šlo za javni poziv za sofinanciranje nujnih programov na področju kulture za leto 2021, ki jih bo sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, pri čemer je za presojo strokovnih pogojev pristojna komisija, medtem, ko je organ odločanja tožena stranka kot pristojno ministrstvo, ki pa mora svoje razloge za odločitev konkretizirano navesti v izdanem aktu.

20Odločba ministrstva ima naravo upravne odločbe¹, ki mora biti skladno z določili 214. člena ZUP ustrezno obrazložena, in sicer konkretizirano na točno določen primer, še posebej v delu, v katerem vlogi vlagatelja ni odobreno oziroma kjer so navedeni razlogi, da prijavitelj ne ustreza pogojem razpisa oziroma poziva, torej v delu, za katerega organ šteje, da ne ustreza, saj je le na tak način zagotovljena pravica do poštenega postopka in pravica do izjave stranke. V nasprotnem se namreč stranka v svojih navajanjih ne more ustrezno opredeliti do razlogov organa v času izvedbe postopka in tudi ne ob morebitni vložitvi pravnega sredstva, prav tako pa v navedeni odsotnosti razlogov tega dejstva in razlogov, ki so organ vodili k odločitvi ne more preveriti sodišče.

21Po pregledu razlogov izpodbijane odločbe je pritrditi navedbam tožnice, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, saj sploh nima razlogov o svoji odločitvi, ne v deležu lastništva, ne v razlogih in tudi brez opisa dejanskega stanja na podlagi katerega je organ sprejel predmetno odločitev. Toženka je v postopku samo navedla, da njena odločitev izhaja iz pridobljenega zemljiškoknjižnega izpiska za Občino Gornja Radgona, pri čemer ni niti navedeno za katero nepremičnino, za katero parcelno številko in za katero k.o. je sprejela predmetno odločitev, zaradi česar sodišče tudi tega dela obrazložitve ne more preveriti.

22Sodišče izpostavlja, da mora iz izpodbijane odločbe, tudi če gre za zavrženje, zaradi domnevno neupravičenega predlagatelja, jasno in konkretizirano izhajati, za katero nepremičnino gre, kakšni so deleži, kdo so solastniki in iz katere javne listine ter vložne številke, ki je vpisana v zemljiški knjigi navedena dejstva izhajajo, kakor tudi iz katerega materialnega določila predmetnega poziva oziroma javnega razpisa izhaja, da mora biti občina izključna lastnica nepremičnine, za katero podaja vlogo. Obrazložitev mora torej temeljiti na konkretnih navedbah o izpolnjevanju pogojev prijavitelja na poziv in na konkretnih dejstvih in dokazih, ki jih je mogoče preveriti tako vlagatelju, kakor tudi sodišču ob morebitno vloženem pravnem sredstvu. Ker organ navedenega ni obrazložil, je izpodbijani akt v tem delu neobrazložen in sodišče pritrjuje navedbam tožnice, da morebitne obrazložitve toženka ne more dopolniti z odgovorom na tožbo, kot je vsaj v enem delu tudi storila.

23Sodišče na tem mestu sicer pripominja, da gre v tovrstnih postopkih javnih razpisov za strokovno oceno, do katere pa v predmetnem primeru še ni prišlo, saj je organ, še pred vsebinskim odločanjem o predmetni vlogi, vlogo vlagateljice zavrgel. Strokovna odločitev, v katero sodišče niti ne posega in je v tem delu postopka niti ne presoja, saj ni bila predmet odločitve in tudi ne obrazložitve izpodbijane odločbe, pa ne pomeni, da je dopustno predmetne postopke voditi nezakonito, tudi če gre za poziv na podlagi javnega razpisa. Takšno ravnanje bi namreč bilo neskladno z zakonskimi določili in pravili poštenega postopka. Tako mora biti s strani tožene stranke, kot organa odločanja, najprej pravilno ugotovljeno dejansko stanje in v posledici v odločbi natančno pojasnjeno, zaradi katerih morebitno neizpolnjenih elementov v posameznem sklopu razpisa in prijavljenega vlagatelja/ice le-ta ne ustreza, pri čemer pa bo v predmetnem postopku tožena stranka v nadaljevanju morala pojasniti tolmačenje, da predmetni razpis ne velja za solastništvo, še posebej, če gre za urejeno etažno lastnino in izključno lastnino občin na zgoraj navedeni posameznih nepremičninah.

24Tudi v postopku javnega razpisa, ne glede na njegovo specifiko, mora organ odločanja skrbeti za pošten postopek, saj je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih, kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno lahko poda samo, v kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, tudi če gre za sklep (odločbo) o zavrženju vloge, saj je v nasprotnem primeru kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in pravica do poštenega postopka iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP).

25Sodišče se tako v konkretnem primeru ni ukvarjalo z vsebino zadeve in presojo dejanskega stanja, ki ga bo morala tožena stranka v ponovnem postopku ugotoviti in dovolj razjasniti, saj je ugotovilo, da je bila v postopku podana bistvena kršitev določb postopka zaradi neobrazloženosti akta in torej kršitev pravil postopka, ki jih določa ZUP, ki ureja postopek izdaje upravnega akta (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1), zaradi česar je sodišče ob upoštevanju 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, skladno z določilom četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 in ob upoštevanju tožbenega zahtevka odločilo, da se predmetna odločba odpravi in vrne organu v ponovno odločanje.

26Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi zaradi storjenih kršitev pravil upravnega postopka pred in ob izdaji izpodbijanega akta (drugi odstavek 59. člena ZUS-1), prav tako pa je bil tudi tožnikov predlog, da sodišče odloči brez glavne obravnave, tožena stranka pa ni predlagala nobenega dokaza, ki bi ga bilo treba izvesti na glavni obravnavi.

Glede ponovnega postopka

27V luči nadaljevanja postopka in zaradi načela ekonomičnosti pa sodišče ponovno izpostavlja, da 4. točka predmetnega javnega poziva JP KE 2021 jasno določa, da bo financiranje namenjeno izključno občinam, ne pa tudi da bo financiranje namenjeno samo občinam, ki so izključne lastnice nepremičnin na katerih bi se naj izvedlo sofinanciranje, kar bi bilo zelo nesmiselno glede na dejstvo, da so lahko kulturni objekti v več lastniških stavbah in bi razlaga poziva, kot ga je v obrazložitvi navedla tožena stranka, lahko pomenila diskriminatorno odločanje. Glede na urejeno etažno lastnino² tožnice, ni mogoče pritrditi navedbam toženke, da bi sofinanciranje izolacijske fasade na knjižnici, ki je v lasti občin, urejeni z etažno lastnino, predstavljalo sofinanciranje investicije drugemu etažnemu lastniku, torej A., d.d. Namen etažne lastnine je ravno ločitev lastništva posameznih delov stavb in tudi posledic, ki zadevajo posameznega lastnika nekega dela stavbe. Tako bo tožena stranka v ponovljenem postopku morala najprej pravilno ugotoviti dejansko stanje in šele nato odločiti o vlogi tožnice kot prijaviteljice na Javni poziv.

K II. točki izreka:

28Ker je sodišče tožbi ugodilo je tožnica, glede na tretji odstavek 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom³ o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik - UL RS 24/07 in 107/13), zaradi česar sodišče zavrača zahtevek po plačilu stroškov po odvetniški tarifi, kot izhaja iz tožbe tožnice, saj se v postopku upravenga spora za tožnika ta ne uporablja.

29Sodišče je zadevo rešilo po sodnici posameznici izven naroka, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna - odvetnik, zaradi česar se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) z 22 % DDV, skupno torej 347,70 EUR. Plačila zakonskih zamudnih obresti tožnik ni zahteval.

¹ Kadar gre za procesno odločitev, je pravilno, da se izda sklep o zavrženju vloge.
² 105. člen Stvarnopravnega zakonika 1) Etažna lastnina je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov. 2) Posamezni del zgradbe mora predstavljati samostojno funkcionalno celoto, primerno za samostojno uporabo, kot so zlasti stanovanje, poslovni prostor ali drug samostojen prostor. K posameznemu delu v etažni lastnini lahko spadajo tudi drugi individualno odmejeni prostori, če so del nepremičnine v solastnini etažnih lastnikov. 3) Skupni deli zgradbe so drugi deli, namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov, in zemljišče, na katerem stoji zgradba. Med skupne dele lahko spadajo tudi druge nepremičnine. 4) Solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu. Solastnini na skupnih delih se ni mogoče odpovedati. 5) Nihče od solastnikov ne more zahtevati delitve solastnine na skupnih delih.6) Če je posamezni del zgradbe ali nepremičnina namenjena skupni rabi etažnih lastnikov dveh ali več zgradb v etažni lastnini ali skupni rabi etažnih lastnikov ene ali več zgradb in lastnikov ene ali več nepremičnin, se obravnava kot njihov skupen del, ki je v solastnini etažnih lastnikov teh zgradb oziroma v solastnini etažnih lastnikov in lastnikov nepremičnin. Za tak skupen del se glede nastanka, upravljanja in prenehanja uporabljajo določila V.a dela tega zakona, ki veljajo za pomožno nepremičnino.
³ 1. člen Pravilnika - S tem pravilnikom se določa višina povračila stroškov, ki gredo tožniku v primerih, ki jih določa tretji odstavek 25. člena zakona o upravnem sporu.