VSK Sklep PRp 420/2024

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru ustavilo postopek o prekršku zoper storilca zaradi več prekrškov po ZCestn, ker ni bilo dokazano, da jih je storil storilec. Plačilni nalog je bil izdan zoper fizično osebo, lastnik vozila pa je pravna oseba. Iz plačilnega naloga ni razvidno, da bi bil izdan zoper storilca kot odgovorno osebo pravne osebe.

2Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ. Ponavlja, da iz uradnih evidenc izhaja, da je lastnik obeh vozil, s katerimi so bili storjeni prekrški, pravna oseba. Po določbi 43. člena ZCestn zato za prekršek odgovarja njena odgovorna oseba, vendar kot kršitelj, ne pa kot odgovorna oseba pravne osebe.

3Pritožba je utemeljena.

4Po določbi prvega odstavka 43. člena ZCestn se za prekršek kaznuje lastnik ali imetnik vozila, če je prekršek iz tega zakona storjen z vozilom, vendar ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Drugi odstavek ureja odgovornost lastnika, kadar je ta pravna oseba. V takem primeru se kaznuje za prekršek njena odgovorna oseba. Namen citirane določbe ni kaznovati lastnika vozila namesto dejanskega storilca prekrška. Zakon predpostavlja, da je prav lastnik vozila slednje upravljal v času storitve prekrška in je torej storilec prekrška. Izpodbojna domneva storilca prekrška je predvidena tudi v primeru, ko je lastnik vozila pravna oseba, le da se v takem primeru domneva ne more vzpostaviti glede lastnika vozila, saj je jasno, da pravna oseba ne more biti voznik in s tem storilec prekrška. Zakon je moral za tak primer določiti fizično osebo glede katere se bo vzpostavila domneva in to je odgovorna oseba pravne osebe.

5V plačilnem nalogu je zato storilec pravilno naveden kot kršitelj, saj njegova odgovornost ne temelji na določbi 15.a člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), temveč je zakon vzpostavil izpodbojno domnevo, da je on storilec prekrška. Odločitev sodišča glede prekrška po peti alineji petega odstavka 50. člena ZCestn je zato materialnopravno napačna. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do vsebine zahteve za sodno varstvo, s katero je storilec izpodbijal domnevo iz drugega odstavka 43. člena ZCestn.

6Povedano pa še toliko bolj velja za očitani prekršek po določbi 50.b člena ZCestn. Za ta prekršek namreč odgovarja posameznik, ki ne upošteva odredbe pooblaščene uradne osebe o izročitvi računa ali potrdila o plačilu cestnine oziroma drugih listin na vpogled. Iz spisa prekrškovnega organa pa izhaja, da je bil prav storilec pozvan, da predloži dokazila o plačilu cestnine.

7Ker sodbe glede odločilnih dejstev ni mogoče preizkusiti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo pa razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (peti odstavek 163. člena ZP-1). Navodila za odločanje so že vsebovana v gornji obrazložitvi.