VSL Sodba II Cp 184/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana zamudna sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je tožencu (I.) naložilo plačilo 9.000 EUR in (II.) plačilo pravdnih stroškov 1.108,20 EUR, oboje s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2V pravočasni pritožbi toženec predlaga, da se sodba spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, tožnica pa naj mu povrne pritožbene stroške. Priznava, da je bila posojilna pogodba med pravdnima strankama sklenjena, ne strinja pa se s presojo sodišča prve stopnje, ki je verjelo tožnici. Prepričan je, da je po dogovoru s tožnico, s tem, ko je denar izročil njeni hčeri A. A., izpolnil obveznost. Tožnica je priznala, da se je o vračilu denarja pogovarjala s hčerko. Jasno je, da na sodišču ni povedala vsega. Sodišče je premalo upoštevalo, da je A. A. tožničina hči in ne neka tretja oseba. Sodišče sicer ni našlo razloga, da ne bi verjelo tožnici, a vendar ima ta ekonomski interes, da dobi denar od toženca še enkrat. Očitno je, da sta se tožnica in hči sprli, žrtev pa je toženec. V nadaljevanju pritožba gradi svojo dokazno oceno in opozarja, da je sodišče vse stavilo na malenkosti: ali se katera od prič spomni, če je bil denar izročen v začetki jeseni ali jeseni; ali je bilo v kuverti 9.000 EUR ali 10.000 EUR. Priče so potrdile, da si je toženec denar za vračilo izposodil od B. B. in da je denar izročil A. A., ki ga je isti dan odnesla tožnici.

3V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Nesporno med pravdnima strankama je, da je bila med njima sklenjena posojilna pogodba, spor se nanaša le na njeno izpolnitev. Sodišče prve stopnje je pravilno navajalo določbo 280. člena Obligacijskega zakonika¹ (v nadaljevanju: OZ) in opozorilo, da mora načeloma dolžnik svojo obveznost izpolniti upniku, da pa je veljavna izpolnitev tudi tretjemu, če to osebo določi upnik ali jo določi pogodba med pogodbenima strankama, ali tako izpolnitev pozneje upnik odobri oz. izkoristi. Pravilen je tudi zaključek, da je dokazno breme za način prenehanja obveznosti, kot ga zatrjuje toženec (torej, z izpolnitvijo tretji, hčeri tožnice), po 212. členu Zakona o pravdnem postopku² (v nadaljevanju: ZPP) na tožencu, ki pa tega bremena ni zmogel.

6Toženec v pritožbi meni, da je dokazal, da je tožnica privolila, da se namesto njej terjatev izpolni z izročitvijo denarja A. A., vendar pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje drugačni presoji sodišča prve stopnje. Če se je namreč tožnica s hčero (A. A.) pogovarjala o vrnitvi denarja, še ne pomeni, da je bil sklenjen dogovor, da bo izpolnitev od toženca prejela ona, s čimer bi bil toženec razbremenjen svoje obveznosti do tožnice. Dokazna ocena izpovedb prič, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, je temeljita in prepričljiva, sodišče prve stopnje pa je pri tem sledilo tudi metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP.

7V predmetni zadevi razen pisne posojilne pogodbe (in opomina na vračilo posojila) ni drugih dokazov, kot izpovedbe strank in prič. Kadar gre za tako dokazno situacijo ne gre drugače, kot da sodišče presoja prav vse podrobnosti izpovedb in na ta način ugotovi, katera je prepričljivejša. Ker je trditveno breme povezano z dokaznim, mora trditev dokazati tisti, ki jo zatrjuje: posojilodajalec mora dokazati, da je posojilojemalcu izročil posojeni znesek, posojilojemalec pa, da je ta znesek vrnil. Pomembno je, da se zatrjevano dejstvo v pravdi dokaže s stopnjo prepričanja - toženec, ki zatrjuje, da je svojo obveznost izpolnil z izročitvijo denarja tretji osebi, mora tako svojo trditev dokazati tako, da bo sodišče prepričano, da ta trditev drži. Tega toženec v obravnavani zadevi ni uspel.

8Kot sicer opozarja pritožba, so nekatere priče sicer potrjevale njegovo zgodbo, a pri tem niso bile prepričljive, saj so bile v določenih detajlih izpovedbe med seboj v nasprotju. Zlasti je pomembno, da so se razhajale pri opredelitvi, v katerem obdobju leta naj bi bil denar vrnjen. Tako naj bi toženec A. A. denar izročil isti dan, kot si ga ja izposodil pri B. B., isti dan pa naj bi ga A. A. nato odnesla tožnici. V tem delu so bile izpovedbe izrazito neskladne: od tega, da naj bi denar prinesel, ko je bila že skoraj zima (C. C.), preko tega, da je bila jesen (toženec), pa v sezoni, ko se polagajo strešniki (po koncu avgusta), vse do pomladi ali začetka poletja (B. B.). Tudi glede zneska, ki naj bi si ga toženec izposodil od B. B. za vračilo posojila, so izpovedbe neprepričljive - enkrat je govora o 9.000 EUR, drugič o 10.000 EUR, pa da je tožnica posodila tožencu 10.000 EUR, da je bil denar posojen njim (torej tožencu, A. A. in še nekaterim drugim), tudi, da si je denar izposodila A. A., itd. Končno ni nepomembno, da je B. B. izpovedal, da mu je toženec rekel, da denar potrebuje za nakup hiše (in torej ne za vračilo posojila). Po presoji vseh teh izpovedb je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je tožnica privolila, da se namesto njej posojilna pogodba izpolni z izročitvijo denarja A. A.

9Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodb0 v izpodbijanem delu potrdilo (353. člena ZPP).

10Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil zato nepotreben (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.
² Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.