UPRS Sodba II U 323/2021-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju ministrstvo) izdalo odločbo, s katero je Zagotovilo Upravne enote Maribor št. 213-24/2020-21 z dne 10. 3. 2020 odpravilo (1. točka izreka odločbe). Vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki jo je vložil A. A., roj. v kraju ..., Republika Srbija, se ne ugodi (2. točka izreka odločbe). V postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka odločbe).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik pri upravni enoti vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). V postopku na prvi stopnji je upravna enota izdala Zagotovilo, s katerim je odločila, da bo tožnik sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz dosedanjega državljanstva, in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoje 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Zagotovilo, izdano v postopku sprejema v državljanstvo Republike Slovenije, je potrebno v skladu z določbo 27. d v zvezi z določbo 27. b člena ZDRS predložiti v revizijo ministrstvu, pristojnemu za notranje zadeve. V postopku revizije je ministrstvo med drugim ugotovilo, da je bilo ugotovljeno napačno oziroma nepopolno dejansko stanje v zvezi s pogojem 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, in sicer glede dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Eden izmed pogojev, ki jih mora izpolnjevati prosilec, ki želi pridobiti državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena ZDRS, je tudi pogoj dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje. V postopku je bilo ugotovljeno, da je Upravna enota Maribor nepopolno ugotovila, da je Republika Slovenija za stranko središče interesov, da med stranko in Republiko Slovenijo obstajajo trajne in tesne povezave. Tožnik je namreč povedal, da je v Republiko Slovenijo prišel marca 2006 zaradi zaposlitve in boljšega življenja, žena in obe hčerki pa so prišli k njemu leta 2010, vendar se je starejša hčerka B. B. po približno enem letu vrnila v Republiko Srbijo in prišla nazaj k njemu leta 2018, medtem ko mlajša hčerka C. C. od leta 2010 živi z njim in njegovo ženo v Republiki Sloveniji. Tožnik je tudi na zapisnik povedal, da je njegova žena v Republiko Slovenijo prišla leta 2018, pred tem pa ga je od leta 2009 obiskovala z mlajšo hčerko C. C., medtem ko se je starejša hčerka B. B. šolala v Republiki Srbiji. Do leta 2018 sta se obe hčerki v Republiki Srbiji šolali, zanju je skrbela njegova žena. Od leta 2018 živijo žena in obe hčerki s tožnikom v Republiki Sloveniji, v Republiki Srbiji ima tožnik nepremičnino. Tudi žena tožnika je na zapisnik povedala, da so vse tri, ona in hčerki, v Republiki Sloveniji od septembra 2018, pred tem pa so tožnika obiskovale v času šolskih počitnic. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS v povezavi z osmim odstavkom 10. člena ZDRS ne izpolnjuje, predvsem iz izjav tožnika, da je v Republiko Slovenijo prišel zaradi ekonomskega interesa in zaradi zaposlitve in boljšega življenja marca 2006. Žena in njegova družina pa je v Slovenijo prišla živeti septembra 2018.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu in ocenjuje, da je pri vodenju postopka tožena stranka kršila tožnikove pravice in temeljne svoboščine, ki mu jih zagotavlja Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS), poleg tega pa je tožena stranka zagrešila absolutne in relativne kršitve določb postopka, zmotno uporabila materialno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožeča stranka se z ugotovitvami in pravnimi stališči tožene stranke v izpodbijani odločbi, da ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ne more strinjati, saj so napačne in pravno nesprejemljive. Tožnik je namreč tudi za sporno obdobje predložil številna listinska dokazila, do vseh listinskih dokazil pa se tožena stranka niti ni opredelila. Tožena stranka vsa predložena in po uradni dolžnosti pridobljena listinska dokazila spregleduje in zavrnilo odločbo pavšalno utemeljuje na tožnikovi izjavi, skladno s katero naj bi v Slovenijo prišel zaradi zaposlitve in boljšega življenja in okoliščini, da je njegova družina vse do leta 2018 živela v Republiki Srbiji. Pri tem se tožeča stranka sklicuje tudi na primere iz prakse tožene stranke, iz katerih je razvidno, da so ožji družinski člani oseb, ki so sprejete v državljanstvo Republike Slovenije, v predmetnem obdobju bivali v matični državi in pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo nikoli niso stopili na ozemlje Republike Slovenije. Tožeča stranka ocenjuje, da bi ji tožena stranka morala pred izdajo izpodbijane odločbe dati možnost in omogočiti, da se izjavi glede ugotovitev o izpolnjenosti pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, ki se nanaša na vsa predložena listinska dokazila. Tožena stranka se ni prav tako opredelila do vseh navedb in predloženih listinskih dokazov tožeče stranke, ki se nanašajo na obdobje pred preselitvijo tožnikove družine v Republiko Slovenijo. S tem je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za obrazloženo odločbo, kršila določbe postopkovnega predpisa in postavila tožečo stranko v neenakopraven položaj ter posledično ponovno kršila pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožena stranka bi morala na podlagi načela materialne resnice ugotoviti resnično stanje in v ta namen še pred izdajo izpodbijane odločbe dati možnost stranki, da se izjasni o vseh relevantnih okoliščinah, stališčih in ugotovitvah v postopku, na katerih temelji sprejeta zavrnilna odločitev. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in obdrži v veljavi Zagotovilo Upravne enote Maribor št. 213-24/2020-21 z dne 10. 3. 2020 in predlaga povrnitev stroškov. Podrejeno pa tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi in zadevo vrne v novo odločanje toženi stranki in priglaša stroške postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožeče stranke v tožbi pa neutemeljene. Tožena stranka pojasnjuje, da je imela tožeča stranka glede navedb o dolgotrajnem postopku ves čas postopka možnost uporabe četrtega odstavka 222. člena ZUP.¹ Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da je postopek sprejema tožeče stranke v slovensko državljanstvo dopolnjevala zaradi neugotovljenega dejanskega stanja bivanja ter središča interesov, kar je tožena stranka v odločbi tudi ustrezno obrazložila. Tožeča stranka je bila v dopolnjenem postopku pozvana k dopolnitvi vloge, tožena stranka je vse naknadno prejete dopolnitve obravnavala, upoštevala pa je tudi dokazila, ki jih je tožeča stranka predložila že v postopku pred izdajo zagotovila. Tožena stranka posebej poudarja, da navedb tožeče stranke o razlogih prihoda v Republiko Slovenijo ni mogoče spregledati, zlasti pa ne pomena le-teh za ugotovitev obstoja ekonomskega interesa, kot tudi ni mogoče spregledati dejstva kje je v vsem tem času bivala družina tožeče stranke. Tožeča stranka nikoli med postopkom ni navedla in izkazala, da se je za prihod družine v Republiko Slovenijo nasploh trudila. Prav tako je bila tožeča stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ministrstva seznanjena z ugotovljenimi dejstvi in je imela možnost nanje odgovoriti. Zato tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Glede oprave glavne obravnave

5Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo v skladu s 51. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in 22. ter 23. členom Ustave RS, do katere imajo stranke pravico, saj se šele pred sodiščem srečajo v enakopravnem položaju. Izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah.

6Na glavni obravnavi tožeča stranka ne predlaga zaslišanja tožnika, saj meni, da dejansko stanje ni sporno. Gre za procesne kršitve in materialnega prava. Za tožečo stranko je nesporno, da sta hčerki in žena prišli v Slovenijo v septembru 2018, takrat sta začeli hčerki obiskovati osnovno šolo v Sloveniji. Tožnik pa je prišel v Slovenijo leta 2006. Od tega časa živi v Sloveniji in tukaj tudi dela brez prekinitve. Družino je obiskoval, se pravi ženo in hčerki, v Srbiji in tudi slednje so obiskovale tožnika v Sloveniji. se tožena stranka ni opredelila do izjav prič Č. Č. in D. D., ki potrjujeta, da je družina tožeče stranke že od leta 2010 redno prihajala v Slovenijo. Tožena stranka ni obrazložila odstopa od ustaljene sodne prakse, ki je v tem, da ni potrebno, da družina oz. družinski člani tožnika živijo tudi v Sloveniji, za središče življenjskih interesov. Tožnik opozori tudi na upravno prakso, da se prosilcu zagotovi 2-3 leta, da pripravi življenjsko okolje za prihod njegove družine in se šteje tudi kot središče življenjskih interesov.

7V zvezi z zadnjo trditvijo tožeče stranke, da naj bi imela oseba, ki prosi za državljanstvo 2 ali 3 leta časa, da se najprej sama tukaj ustali in pripravi življenjsko okolje tudi za svojo družino, v kolikor jo ima, se tožena stranka s to trditvijo strinja. Vendar pa želi opozoriti, da se v konkretnem primeru 10-letno dejansko življenje ugotavlja najmanj od 21. 1. 2010 dalje saj je tožnik prošnjo za pridobitev državljanstva vložil 21. 1. 2020. Se pravi, če bi sledili trditvi tožnika o 2-3 letnem času, je tožnik imel na voljo nekje že v letu 2013 da bi lahko družino pripeljal v Slovenijo.

8O trditvah strank je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v izpodbijano odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 213-705/2020/23 (133-07) z dne 27. 8. 2021 (A2), v Zagotovilo Upravne enote Maribor št. 213-2472020-21 z dne 10. 3. 2020 (A3), izjave odsotnosti s pregledom od leta 2006 do 2018, ki jih je zapisal tožnik, zapisnik z dne 10. 2. 2021, šolska spričevala za hčerki tožnika B. B. in C. C. za šol. leto 2018/2019 in 2019/2020, zapisnik 27. 2. 2020 in 3. 3. 2020 UE Maribor, zapisnik UE z dne 12. 3. 2020, 30. 11. 2020, 2. 12. 2020, 29. 3. 2021, izjava Č. Č., zapisnik 2. 6. 2021 in vse ostale listine, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu.

K točki I izreka:

9Tožba ni utemeljena.

10V obravnavani zadevi sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe s katero je tožena stranka v postopku obvezne revizije na podlagi 27.c in 27.d člena ZDRS odpravila Zagotovilo z dne 10. 3. 2020, da bo tožnik sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, ker je ugotovila, da je bilo dejansko stanje glede 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, torej pogoja dejanskega in neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji nepopolno ugotovljeno, zato vlogi tožnika za sprejem v državljanstvo ni ugodila.

11ZDRS v 10. členu določa, da pristojni organ lahko osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati določene tam naštete kumulativne pogoje, med drugim, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca (3. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). V osmem odstavku 10. člena ZDRS je določeno, da se šteje, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, če je fizično prisotna na njenem ozemlju in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave.

12Iz navedenega osmega odstavka tako izhajata dva pogoja, (1) fizična prisotnost in (2) središče interesov. Pojem dejanskega življenja se je izoblikoval v upravno sodni praksi, vsebino temu pojmu pa dajejo okoliščine, ki kažejo na to, kje posameznik opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti. Pojem dejansko življenje pomeni, da je oseba fizično prisotna na ozemlju RS in da na tem ozemlju opravlja tudi bistvene življenjske aktivnosti - da je tu središče njenih interesov, ima tu družino, se tu udejstvuje v javnem življenju, je tu povezana z ustanovami javnega in zasebnega prava, si tu zagotavlja socialno varnost, zdravstveno zavarovanje, ipd. Tudi Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah sprejelo stališče, da na dejansko življenje kažejo poleg navzočnosti na določenem ozemlju tudi druge okoliščine, iz katerih izhaja, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti na določenem območju, da ima torej posameznik v RS središče svojih življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave.²

13Med strankama postopka dejansko stanje ni sporno kot to izhaja iz navedb tožnika na glavni obravnavi. Tožnik zatrjuje neobrazloženost izpodbijane odločbe in kršitve 22. člena Ustave RS, ki se nanaša na enako varstvo pravic.³

14Tožnik je na glavni obravnavi navedel, da je v Sloveniji 18 let, brez prekinitve delovnega razmerja, plačo dobi vsak mesec. Žena je prišla na obiske v Slovenijo, prav tako otroci. Želel je, da žena pride prej v Slovenijo, vendar ona ni želela in skoraj je prišlo do ločitve. Ženin oče je umrl in tako se je odločila, da pride v Slovenijo v letu 2018 s hčerama. Tako je tožnik kupil tudi stanovanje v Sloveniji in hčerki sta začeli obiskovati šolo leta 2018. Povedal je, da je v Sloveniji vezan 100 %, v Srbiji ima starše in tudi druge interese ima v Sloveniji, sedaj tudi od leta 2018 z družino.

15Ni sporno, da je torej tožnik prišel v Republiko Slovenijo že leta 2006 in se zaposlil. Tožena stranka je v revizijskem postopku izpostavila neverodostojnost izjav tožnika kot prič v primerjavi z izjavami v postopku za izdajo Zagotovila. Tožnik je revizijskem postopku spremenil izjavo, tako da od leta 2018 v Sloveniji živi tudi z ženo in hčerkama C. C. in B. B. ter ne od leta 2010. Do leta 2018 sta se obe hčerki šolali v Republiki Srbiji, nato sta šolanje nadaljevali v Sloveniji kot izhaja iz šolskih spričeval v Republiki Sloveniji za leto šolsko leto 2018/2019 in 2019/2020, in sicer ml. B. B. 7. in 8. razred in ml. C. C. 5. in 6. razred. Tožnik je imel možnost dokazovati s spričevali v Sloveniji, da sta se hčerki šolali že pred letom 2018 v Sloveniji. Vendar tega ni zatrjeval niti dokazoval, tako je logični zaključek, da ml. hčerki tožnika pred letom 2018 nista bivali v Republiki Sloveniji, ter sta živeli s svojo mamo v Republiki Srbiji, kar med strankami ni sporno. V postopku pred upravnim organom je ugotovljeno, da bančni izpiski, ki jih je tožnik predložil organu v revizijskem postopku za obdobju 2015 do konca 2018 dokazujejo, da je bila večina transakcij, v primerjavi z ostalimi strankami, opravljena samo v tujini, kar tudi izkazuje, da v kolikor bi družinski člani vsaj neko obdobje živeli v Sloveniji v letu pred 2018 bi to dokazovali tudi bančni izpiski v zvezi z nakupi.

16Sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka v izpodbijani odločbi opredelila do navedb tožnika in ustrezno obrazložila zakonsko ureditev, dejansko stanje ter razloge za odločitev, zato se sodišče v skladu s drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, k temu pa še doda:

17Tožena stranka se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe opredelila do izjav prič Č. Č., ki je v nasprotju s tožnikom izjavila, da je družina od leta 2010 živela v Sloveniji. Prav tako se je tožena stranka opredelila tudi do izjave priče D. D., da je družina od leta 2010 redno prihajala v Slovenijo, kar pomeni, da ni živela v Sloveniji ter do drugih listin v spisu (bančni izpiski, spričevala). Tožnik je bil tudi zaslišan v postopku za pridobitev zagotovila kot v revizijskem postopku, kar dokazujejo zapisniki v upravnem spisu. Iz slednjih izhaja, da je tožena stranka dopolnjevala dejansko stanje z zaslišanjem prič in tožnika, ki mu je na tak način tudi omogočila, da se izjasni do vseh relevantnih okoliščin. Tako so neutemeljene tožbene trditve, da je tožniku bila kršena pravica do izjave in enako varstvo pravic v postopku na podlagi 22. člena Ustave RS.

18Sodišče tako ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala ob upoštevanju in navedbi vseh dokazov, ki so organ vodili k sprejeti odločitvi in je določba hkrati dovolj individualizirana in konkretizirana z materialno pravnimi podlagami, da se da preizkusiti. Zato so tožbene trditve glede neobrazloženosti izpodbijane odločbe neutemeljene.

19Prošnjo za državljanstvo je tožnik vložil 21. 1. 2020, zato se 10 letno dejansko življenje ugotavlja od 21. 1. 2010, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje. Tožnik ni izkazal tesnih in trajnih povezav z Republiko Slovenijo v obdobju od 21. 1. 2010 do 10. 3. 2020, ko je bilo izdano Zagotovilo. Družina tožnika, torej ml. hčeri in žena je namreč ves čas živela v Republiki Srbiji, zato tožnik s Slovenijo ni vzpostavil takoj vezi, da bi jih bilo mogoče šteti, da je bila Republika Slovenija dejansko središče njegovega osebnega in družinskega življenja in s tem socialnih vezi. Glede na izveden dokazni postopek, izjavo tožnika in predložene listine, tožnik s svojo družino živi od leta 2018 v Republiki Sloveniji, zato ne izpolnjuje pogoja neprekinjenega dejanskega življenja 5 let pred vložitvijo prošnje iz 3. točke 10. člena ZDRS. Dokler se družina tožnika v letu 2018 ni preselila v Slovenijo, tožnik v Republiki Sloveniji ni vzpostavil takih vezi, da bi bilo mogoče šteti, da je bilo tu središče njegovih življenjskih interesov.⁴

20Sodišče glede na obrazloženo ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje kumulativno vseh z zakonom predpisanih pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, in sicer ne izpolnjuje kriterijev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji po 3. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS, saj ne izpolnjuje socialnih oz. družinskih vezi v Republiki Sloveniji, ker se je njegova družina preselila v Republiko Slovenijo šele leta 2018, torej manj kot dve leti pred vložitvijo prošnje za državljanstvo.

21Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da tožnikova tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

22Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

¹ Če pristojni organ, zoper katerega določbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen, v povezavi s prvim odstavkom tega člena, ki določa, da kadar se začne postopek na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke, pa pred odločitvijo ni potreben poseben ugotovitveni postopek, mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki čim prej, najpozneje pa v enem mesecu od dneva, ko je prejel popolno vlogo za začetek postopka oziroma od dneva, ko je bil začet postopek po uradni dolžnosti.
² Glej Sklep X Ips 13/2019 z dne 26. 11. 2019 (11. točka obrazložitve).
³ Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki določajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih.
⁴ Upravno sodišče RS, sodba, št. IV U 1/2012.