VSL Sodba in sklep II Cp 1811/2023

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba:

- v I./1 točki izreka spremeni tako, da se ugotovi, da sta hipotekarna devizna kreditna pogodba številka ... z dne 13. 7. 2007 in notarski zapis opr. št. SV-1352/07 z dne 13. 7. 2007, nična;

- v I./2, I./3, I./4 in II. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za: 1. ugotovitev ničnosti hipotekarne devizne kreditne pogodbe in notarskega zapisa SV-1352/07, 2. plačilo 9.377,13 EUR in 3. ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke ter njen izbris. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih mora tožnik povrniti toženkama.

2Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP¹ in zaradi kršitve ustavnih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

V pritožbi obsežno predstavlja in interpretira odločbe Ustavnega sodišča RS (Up-14/21) in SEU (C-405/21, C-609/19 in druge). Trdi, da ugotovljena dejstva omogočajo presojo, da je dala banka tožniku zgolj splošna opozorila. Sodišče ni dokazno ocenilo bistvenega dela izpovedi bančnega referenta, ki je neposredno komuniciral s tožnikom. Navedba, da so imeli zaposleni navodilo, da odobrijo kredit v CHF izključno z namenom zadržanja stranke, izraža zavedanje vodstva banke, da je s tem kreditom nekaj zelo narobe. Presoja, da banka sicer ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, ni pa ji mogoče očitati ravnanja v slabi veri, je v nasprotju s sodno prakso SEU in stališči Ustavnega sodišča RS. Sodišče ni opravilo presoje po 3. alineji 24. člena ZVPot.² Razlogi sodbe o vsebini poročil Banke Slovenije so v nasprotju z dejansko vsebino teh listin. Primerjava prevzetih tveganj (neomejeno valutno in kreditno tveganje na strani tožnika in s hipoteko zavarovano kreditno tveganje na strani banke) izkazuje znatno pogodbeno neravnotežje.

3Prva toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pretežni del odgovora na pritožbo je namenjen razlagi njenega razumevanja odločb SEU (nobene ni mogoče razumeti kot napotek k ugotovitvi ničnosti pogodbe, če banka ni perfektno opravila svoje pojasnilne dolžnosti) in Ustavnega sodišča RS (Up-14/21). Meni, da so pritožbene navedbe glede pojasnilne dolžnosti nejasne, saj iz izpodbijane sodbe izhaja, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena (s čimer prva toženka sicer ne soglaša). Kreditna pogodba ne v času sklepanja ne kasneje ni ustvarjala znatnega neravnovesja med strankama. Pogoji za nepoštenost iz 1. odstavka 24. člena ZVPot so navedeni kumulativno. Ocena nepoštenosti pogodbenega pogoja ne more biti odvisna od zunanjih dogodkov, nastalih po sklenitvi pogodbe.

4Pritožba je utemeljena.

Dejanski okvir spora

5Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo:

- da sta tožnik kot kreditojemalec in druga toženka kot zastaviteljica s toženo banko 13. 7. 2007 sklenila hipotekarno kreditno pogodbo za kredit v tuji valuti v višini 315.000 CHF, z rokom vračila v 300 mesečnih anuitetah, od katerih je prva v plačilo zapadla 18. 8. 2007, zadnja pa bo zapadla 18. 7. 2032,

- da je v kreditni pogodbi določeno, da je pogodbena obrestna mera 3 - mesečni LIBOR + 2,15 % letno, efektivna obrestna mera pa je na dan odobritve kredita 6. 7. 2007 znašala 5,06 % letno,

- da je višina mesečne anuitete na dan sklenitve pogodbe znašala 1.815,10 CHF,

- da je bila za zavarovanje terjatve ustanovljena in vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti,

- da je kreditna pogodba napisana v slovnično jasnem in razumljivem jeziku,

- da je bančni svetovalec tožniku predstavil kredit v EUR in CHF ter mu ob tem pojasnil, da bi glede na želeni znesek kredita in njegove dohodke prišel v poštev kredit v CHF,

- da se je tožnik odločil za kredit v CHF, ker je želel dobiti določen znesek kredita, ki ga je potreboval za adaptacijo stanovanjske nepremičnine,

- da tožena banka kreditov v CHF ni preferirala (ni jim dajala prednosti pred drugimi krediti iz svoje ponudbe), nasprotno, ni jim bila naklonjena in ni jih oglaševala (sklepanje pogodb za kredit v CHF je bilo posledica zahteve stranke oziroma zadnja možnost za zadržanje stranke v banki),

- da je bil kredit v CHF tožniku sicer predstavljen kot ugoden in varen (obrestna mera CHF LIBOR je bila v času sklenitve pogodbe na nizki ravni, zato je bila pri isti vrednosti odobrenega kredita anuiteta kredita v CHF nižja kot za kredit v EUR)³, vendar banka oziroma njen svetovalec nista prikrivala tveganj kredita v tuji valuti, niti zmanjševala pomena tveganj valutnih sprememb,

- da je tožena banka tožniku pojasnila, da se zaradi spremembe tečajnega razmerja CHF/EUR lahko spremeni znesek v EUR, ki ga bo moral poravnati kot anuiteto, in da je tožnik razumel valutno tveganje, oziroma se ga zavedal v tem smislu, da lahko prihaja do majhnih sprememb v anuiteti,

- da tožnik ni prejemal dohodka v CHF, niti ni razpolagal s sredstvi v CHF (z EUR je moral kupiti ustrezen znesek mesečne anuitete v CHF),

- da tožena banka oziroma njen svetovalec tožnika nista informirala o tem, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija domače valute, prav tako mu nista predstavila možnosti, da kredit glede na ročnost kreditne pogodbe (25 let) zanj morda ne bo ugoden,

- da se je med izvrševanjem kreditne pogodbe zaradi spremembe deviznega tečaja (povečanja vrednosti CHF v razmerju do EUR) tožnikova kreditna obveznost povečala.

Materialno pravna izhodišča

6V času sklenitve kreditne pogodbe veljaven ZPotK⁴ je določal splošno obveznost banke, da mora pred sklenitvijo pogodbe seznaniti potrošnika z vsemi pogoji kreditne pogodbe (1. odstavek 6. člena ZPotK), ki morajo biti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku (1. odstavek 7. člena ZPotK), ter vsebino kreditne pogodbe v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo (9. točka 1. odstavka 7. člena ZPotK⁵). Tudi po 1. odstavku 372. člena OZ⁶ je mogoč pogodbeni dogovor, da se višina dolžnikove denarne obveznosti določi glede na gibanje tečaja tuje valute (valutna klavzula). Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz 1. odstavka 22. člena ZVPot, ki morajo biti jasni in razumljivi (4. odstavek 22. člena ZVPot). Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali (4) nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (1. odstavek 24. člena ZVPot). Povzete določbe predstavljajo implementacijo Direktive⁷ (4. točka 1.a člena ZVPot), ki v 1. odstavku 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po 2. odstavku 4. člena Direktive ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. Že na podlagi jezikovne razlage je očitno, da nacionalna ureditev ni enaka ureditvi po Direktivi (obe citirani določbi Direktive nista bili neposredno preneseni v nacionalni pravni red). ZVPot zahteva, da je pogodbeni pogoj jasen in pošten. Za primer nejasnosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja določa različni sankciji. ZVPot testa nepoštenosti ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje, niti nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem obeh predpostavk (dobre vere in znatnega neravnotežja). Predpostavke iz 1. odstavka 24. člena ZVPot so določene alternativno. Takšna ureditev je skladna z Direktivo, saj sledi cilju, ki ga Direktiva zasleduje, poleg tega potrošnikom zagotavlja višjo raven varstva kot Direktiva.⁸

7Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do potrošnika v veliki informacijski premoči.⁹ Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke (dobra vera v postopkovnem smislu). Pri ugotavljanju, ali je imel tožnik na voljo vse informacije, na podlagi katerih je lahko sprejel poučeno in preudarno odločitev, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na kriterije, ki jih je glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti bank začrtalo SEU,¹⁰ v svojih odločbah pa povzelo Vrhovno sodišče RS.¹¹ Pod vplivom prakse SEU in odločb Ustavnega sodišča RS¹² se je sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, predvsem z odločbami II Ips 8/2022, ter kasnejšima II Ips 54/2023 in II Ips 56/2023, še nadgradila. Zavzeta so bila dodatna, nova materialnopravna stališča (strnjeno povzeta v nadaljevanju), ki po presoji pritožbenega sodišča odločilno vplivajo na presojo utemeljenosti pritožbe.

8Banka je dolžna potrošniku razkriti vse okoliščine, ki bi jih, upoštevaje svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje. Točen način informiranja potrošnikov ni določen, pomembno je, da je stopnja informiranja določene intenzivnosti. Banka je dolžna potrošniku posredovati informacijo, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in zvišanje tuje obrestne mere.¹³ Zgolj na podlagi takšne informacije (informacije o možnosti uresničitve "črnega scenarija") lahko potrošnik pridobi ustrezno stopnjo zavedanja glede dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Dejavniki, ki vplivajo na spremembe valutnega razmerja CHF/EUR, so izven sfere banke (dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR ni mogoče predvidevati ali napovedovati).¹⁴ Vendar opozorilo na tveganje ne pomeni obveznosti predvidevanja oziroma napovedovanja dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR, temveč obveznost opozarjanja na realno možnost, da se to v obdobju odplačevanja kredita lahko zgodi. Kot finančnemu strokovnjaku bi moralo biti banki znano dejstvo, da je gospodarska kriza, ki povzroči močnejša nihanja CHF v dolgoročnem obdobju, del običajne dinamike ekonomskega cikla.¹⁵

9Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu - neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah 1. odstavka 24. člena ZVPot. Informacijski razkorak med ponudnikom in potrošnikom zaradi nepopolno izpolnjene pojasnilne dolžnosti pa vzpostavi ne le znatno neravnotežje (1. alineja 1. odstavka 24. člena ZVPot), temveč lahko povzroči tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval (3. alineja 1. odstavka 24. člena ZVPot). V kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je merilo dobre vere objektivno. Ni potrebno, da banka v fazi predpogodbenih pogajanj v razmerju do potencialnih kreditojemalcev deluje zavajujoče (npr. z zagotovili o stabilnosti valutnega razmerja CHF/EUR). Zadostuje ugotovitev, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, konkretno velikih valutnih nihanj in s tem seznanila potrošnika, tudi, če se jih v resnici ni zavedala, niti jih (potrošniku) ni želela.

Presoja konkretnega primera

10Glede na izpostavljena materialnopravna izhodišča, oblikovana v praksi domačih sodišč in SEU, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da banka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti (prva toženka v odgovoru na pritožbo tej presoji sicer nasprotuje, vendar se z dejstvi, na katerih ta presoja sloni, konkretizirano ne sooči). Dejstva na strani prve toženke (da ni dajala prednosti nobenemu kreditu, da ni prikrivala tveganj valutne klavzule in obrestne mere ter da ni zavajala in zmanjševala pomena tveganj valutnih sprememb) in tožnika (da se je sam odločil za kredit v CHF zaradi nižjega mesečnega obroka in da je razumel mehanizem uporabe tuje valute ter se na abstraktni ravni zavedal valutnega in obrestnega tveganja), ne utemeljujejo zaključka, da je tožnik razpolagal z zadostnimi informacijami za sprejem poučene in preudarne odločitve. Valutno tveganje mu ni bilo predstavljeno na način, da bi razumel dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v 25 - letnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute.

11Zmoten, v nasprotju s stališči novejše sodne prakse, pa je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da neustrezno oziroma pomanjkljivo opravljena pojasnilna dolžnost banke ne pomeni, da je sporni pogodbeni pogoj nepošten.¹⁶ Iz ugotovljenih dejstev izhaja vtoževana posledica - ničnost kreditne pogodbe. Ker prva toženka pojasnilne dolžnosti ni opravila kot dobra strokovnjakinja (pri vključitvi pogodbenega pogoja ni ravnala v skladu s profesionalno skrbnostjo), je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja 1. odstavka 24. člena ZVPot), kar pomeni, da je sporni pogodbeni pogoj nepošten. Ker je standard pojasnilne dolžnosti objektiven (nepomemben je subjektiven odnos banke do informacij, ki jih ni posredovala potrošniku), so brezpredmetne ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da prva toženka ni vedela oziroma mogla vedeti, da bo v času izvrševanja pogodbe prišlo do bistvenega padca vrednosti EUR v razmerju do CHF. Brez spornega pogodbenega pogoja nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč,¹⁷ kar vodi k materialnopravnemu zaključku, da je zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja kreditna pogodba v celoti nična (prim. 1. odstavek 88. člena OZ).

12Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe ugodilo (358. člen ZPP). V preostalem delu, to je o zahtevku za plačilo 9.377,13 EUR in o zahtevku za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in njen izbris, je moralo na podlagi 1. odstavka 355. člena ZPP sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi napačne odločitve o tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti se namreč sodišče prve stopnje z nadaljnjima zahtevkoma doslej sploh še ni ukvarjalo. Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek; ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje,¹⁸ prav do tega pa bi prišlo, če bi sodišče druge stopnje prvič vsebinsko obravnavalo zahtevka za plačilo in ugotovitev neveljavnosti ter izbris vknjižbe. Ponovitev postopka pred sodiščem prve stopnje tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Toženki sta enotni sospornici, kar narekuje enako odločitev v razmerju do obeh.

13Ostale navedbe, podane v pritožbenem postopku, glede na obrazloženo niso pravno odločilne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (1. odstavek 360. člena ZPP).

14Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
² Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami.
³ Tožnikov bančni svetovalec je imel najet kredit v CHF.
⁴ Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 70/2000, s spremembami in dopolnitvami.
⁵ Pisna pogodba mora v enostavnem in razumljivem jeziku določati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil.
⁶ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.
⁷ Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.
⁸ Glej 8. člen Direktive, sodbo SEU C-405/21 (v njej je bilo predmet odločanja vprašanje, ali ob spoštovanju prava EU obstoj znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank v škodo potrošnika zadostuje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja - in ni treba preučiti, ali je banka ravnala dobroverno) ter odločbe II Ips 8/2022, II Ips 54/2023 in II Ips 56/2023.
⁹ Sistem varstva, ki je vzpostavljen z Direktivo, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, zaradi česar pristopi k pogojem, ki jih je predhodno določil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Glej sodbo SEU C-618/10 (39. točka obrazložitve).
¹⁰ (1) Zahteva, da mora biti pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, pomeni, da sta v pogodbi tudi pregledno pojasnjena konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj. (2) Ni dovolj, da je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren povprečni potrošnik seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, zmožen mora biti oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. (3) Posojilojemalec mora biti jasno obveščen o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil, banka pa bi morala navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, predvsem če potrošnik, ki je posojilojemalec, svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Glej npr. sodbe SEU C-186/16 (45., 50. in 51. točka obrazložitve), C-51/17 (77. in 78. točka), C-609/19 (50., 51., 52. in 57. točka obrazložitve).
¹¹ Odločbe II Ips 197/2018, II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019.
¹² Odločbe Up-317/21, Up-14/21, Up-54/19 in Up-1181/20.
¹³ Zahteva po informaciji takšne intenzivnosti ima podlago v praksi SEU: glej sodbe C-186/16 (49. točka obrazložitve), C-51/17 (74. točka obrazložitve) in C-609/19 (48. točka obrazložitve). Glej tudi odločbo Up-14/21-30 (32. in 33. točko obrazložitve).
¹⁴ Največji vpliv na vrednost CHF so imeli gospodarska kriza (2009) ter enostranska ukrepa švicarske centralne banke v letih 2011 in 2015 (leta 2011 je fiksirala tečaj med CHF in EUR (1 EUR=1,2 CHF), leta 2015 pa je ta tečaj razveljavila) - dogodki so bili za laično in strokovno javnost nepredvidljivi.
¹⁵ Kot izhaja iz odločbe II Ips 54/2023, je kreditiranje s tujo valuto po eni strani neomejeno razširljivo - potencialni obseg obveznosti je neomejen, po drugi strani pa je nemogoče napovedati konkretne dogodke, ki vplivajo (tudi) na valutna razmerja. Zato je še toliko bolj pomembno, da profesionalni finančni deležniki opozarjajo potrošnike na dejansko stopnjo tveganosti (negotovosti).
¹⁶ Sodišče prve stopnje v tem delu argumentacije sledi v času sojenja na prvi stopnji prevladujoči sodni praksi, da gre za nejasen pogodbeni pogoj, ki je podvržen testu (ne)poštenosti.
¹⁷ Tudi po Direktivi (glej njen 6. člen) pogodbeni pogoji, ki veljajo za nedovoljene, za potrošnike niso zavezujoči, preostali del pogodbe pa ostane veljaven, če je to pravno mogoče.
¹⁸ Prim. Galič, A. Zakon o pravdnem postopku z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona, Uradni list Slovenije, Ljubljana, 2017, stran 93.