UPRS Sodba I U 1098/2023-12a

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti Republike Slovenije, območja držav članic Evropske Unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga s teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pri podaji prošnje je povedal, da je iz izvorne države odšel zaradi tega, ker tam ni dela, zdravstva in izobraževanja. Njegova mama je pokojna, oče pa je zelo bolan. V Maroku so voditelji tatovi in o tem bi lahko veliko povedal.

3V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4Tožena stranka ugotavlja, da tožnik s svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično s slabimi pogoji za življenje. Navedel je, da v Maroku težko najdeš zaposlitev in da tam ne dobi dela. Prav tako je tam prisotno veliko kriminala in v takšnem okolju ne bi rad živel. Tožena stranka ugotavlja, da je bilo treba prošnjo šteti za očitno neutemeljeno, saj tožnik očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Po preučitvi tožnikovih izjav tožena stranka ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Svojo prošnjo utemeljuje z ekonomskimi težavami ter nezmožnostjo življenja v Maroku, kar pa po njegovih besedah izvira iz nezmožnosti najti dobro plačane zaposlitve. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Iz njegovih navedb ne gre razumeti, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe, itd.), kar bi lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Nikoli ni zatrjeval, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanja osnovnih pravic, prav tako ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. V Maroku je delal kot kupec in prodajalec sadja in zelenjave, vendar po svoji lastni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. V Maroku se mu nič konkretnega ni zgodilo, ampak ga je iz države gnala želja po boljšem življenju. Njegovih navedb po ekonomski stiski in slabem življenju ter nezmožnosti najti zaposlitev ne gre povezati s preganjanjem. Predstavljene težave niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. V zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je navedel tudi, da je v Maroku močna korupcija v državnem aparatu in da je v ulici, kjer je živel, prisotno ogromno kriminala. Tožena stranka ugotavlja, da se mu zaradi korupcije oziroma kriminala ni zgodilo nič takega, kar bi kazalo na preganjanje. Glede hipotetične izjave, da bi lahko veliko kriminala vplivalo nanj in da bi lahko pristal v zaporu, pa tožena stranka pojasnjuje, da so življenjske odločitve oziroma delovanje v družbi osebna stvar vsakega posameznika. Tožena stranka se ne strinja za navedbami, da ga policija v izvorni državi ne bi mogla zaščititi, ker ima korist od kriminala. Sam je povedal, da je v njegovi ulici zaradi kriminala velikokrat prisotna policija, kar kaže na to, da le ta ukrepa proti nezakonitim dejanjem. Glede na to, da kot glavni razlog za odhod iz države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito izpostavlja ekonomsko stisko, pri čemer ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, je nemogoče skleniti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Mednarodna zaščita ni namenjena osebam, ki imajo ekonomske, družinske, oziroma socialne težave. Iz izjav tožnika jasno izhaja, da je njegova slaba ekonomska situacija posledica splošno slabih ekonomskih razmer v državi in ne gre za namerno ekonomsko onemogočanje. Glede na navedeno je v skladu s 1. alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) tožena stranka tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno.

5Tožnik v tožbi meni, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja. Zmotno je ugotovila, da niso podani pogoji za podelitev statusa subsidiarne zaščite. Niso točne trditve, da tožnik ni nikoli zatrjeval, da bi njegovo slabo ekonomsko situacijo povzročili tretji akterji. Na osebnem razgovoru je povedal, da je dostop do socialnih in zdravstvenih storitev slab in otežen in da bi se bil prisiljen podvreči kriminalu zaradi sistemske korupcije, kar pa ni želel. Tožena stranka je pomanjkljivo ugotovila, da zoper tožnika niso bili usmerjeni škodljivi gospodarski ukrepi, ki bi imeli zanj škodljive posledice. Napačna je ugotovitev tožene stranke, da je bil tožniku omogočen dostop do trga dela, ker je kupoval in prodajal zelenjavo. Tožnik je smiselno navajal, da mu je bil v Maroku onemogočen dostop do dela, saj je smiselno navajal, da država ne omogoča pogojev za preživetje. Napačna je presoja tožene stranke, da tožnikovih navedb ne gre povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje oziroma naj tožniku prizna mednarodno zaščito.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik glede razloga, zakaj je zapustil izvorno državo, navajal razloge ekonomske narave. Povedal je, da v izvorni državi ni imel nobenih težav, nič konkretnega se mu ni zgodilo, ampak ga je gnala želja po boljšem življenju ter večjem zaslužku. V postopku tožnik ni navedel nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bil v izvorni državi preganjan, oziroma da bi ob vrnitvi utrpel resno škodo. Navajal ni nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče ovrednotiti kot preganjanje na podlagi določb ZMZ-1. Kot glavni razlog za zapustitev izvorne države je navedel slabo ekonomsko situacijo ter posledično slabe pogoje za življenje. To pa niso razlogi za priznanje mednarodne zaščite. Na osebnem razgovoru je tudi navedel, da je delal občasna dela, zato niso utemeljene navedbe v tožbi, da je bil postavljen v slabši položaj, ker mu je bil v Maroku onemogočen dostop do dela. Tožena stranka predlaga, naj sodišče kot neutemeljeno zavrne.

7Sodišče je v navedeni zadevi dne 31. 7. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Tožnika ni zaslišalo, ker se glavne obravnave ni udeležil, pooblaščenka tožene stranke pa je povedala, da je tožnik 29. 7. 2023 zapustil Azilni dom in se od takrat ni več vrnil. Sodišče je dne 1. 8. 2023 prejelo obvestilo tožene stranke, da je bil tožnik med samovoljno zapustitvijo Azilnega doma prijet v Ljubljani s strani policistov Policijske postaje Ljubljana Center.

8Tožba ni utemeljena.

9ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

10Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstaja navedeni razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja tega razloga sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da izjav tožnika ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, saj svojo prošnjo utemeljuje z ekonomskimi težavami ter nezmožnostjo življenja v Maroku, omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Pravilno je bilo ugotovljeno, da predstavljene težave niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic, ter da glede na to, da tožnik kot glavni razlog za odhod iz države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito izpostavlja ekonomsko stisko, pri čemer ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ni mogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Sodišče se strinja z ugotovitvami tožene stranke, da je njegova slaba ekonomska situacija tožnika posledica splošno slabih ekonomskih razmer v državi in ne gre za namerno ekonomsko onemogočanje.

11Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da je tožena stranka zmotno ocenila, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje opravičenosti do mednarodne zaščite in da niso podani pogoji za podelitev subsidiarne zaščite. Tožnik očita toženi stranki, da niso točne njene trditve, češ, da ni zatrjeval, da bi njegova slaba ekonomska situacija izhajala iz slabih zaposlitvenih zmožnostih, ki so jih povzročili tretji akterji. S tem v zvezi v tožbi navaja, da je jasno navedel, da je dostop do socialnih in zdravstvenih storitev slab in otežen in da bi se bil zaradi sistemske korupcije v Maroku prisiljen podvreči kriminalu. Sodišče pojasnjuje, da zgolj navajanje slabega socialnega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot je vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tako stališče je med drugim Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v nedavni sodbi I Up 102/2023 z dne 10. 5. 2023 (točka 9 obrazložitve). Vrhovno sodišče je v več svojih sodnih odločitvah tudi zavzelo stališče, da četudi bi bilo izkazano, da se prosilec v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba (nazadnje je tako stališče zavzelo tudi v nedavni sodbi I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, točka 9 obrazložitve).

12Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka pomanjkljivo ugotovila, da zoper tožnika niso bili usmerjeni škodljivi gospodarski ukrepi, ki bi imeli zanj škodljive posledice. Napačna naj bi bila ugotovitev tožene stranke, da je bil tožniku omogočen dostop do trga dela, ker je kupoval in prodajal zelenjavo. V tožbi ni konkretizirano, zakaj bi bila taka ugotovitev tožene stranke napačna, vendar je v nadaljevanju navedeno, da je tožnik smiselno navajal, da mu država ne omogoča pogojev za preživetje. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da bi bilo onemogočanje pogojev za preživetje relevantno z vidika priznanja mednarodne zaščite v primeru, če bi državni organi tožnika onemogočali zaradi njegovih osebnih okoliščin, kot je rasa, vera, narodnost, politično prepričanje in podobno. V kolikor pa gre za slabe ekonomske razmere zaradi pomanjkanja, ki mu je podvržena večina prebivalstva zaradi slabe gospodarske situacije v izvorni državi, potem, kot je bilo že pojasnjeno, to ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite. Iz navedenega razloga sodišče meni, da je tožena stranka pravilno presodila, da tožnik ni uspel dokazati lastnosti preganjanja v skladu z določbami ZMZ-1. Kot je razvidno iz zapisnika v osebnem razgovoru je tožnik le na splošno zatrjeval, da v Maroku ni zdravstvene oskrbe, ni šolanja, da je draginja, močna korupcija v državnem aparatu, ni pa zatrjeval, da bi bile te razmere namerno povzročene proti njemu osebno zaradi njegovih osebnih okoliščin.

13Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.