VSRS Sklep X DoR 172/2023-6

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je kršen 22. člen Ustave Republike Slovenije, ker je bil tožeči stranki sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora vročen šele po tem, ko se je ta postopek že zaključil?

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sodbo zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-653/2019-13, z dne 27. 6. 2019, s katero je davčni organ odločil, da je tožnica dolžna plačati trošarino za alkohol in obresti v skupni višini 4.380,00 EUR, v tridesetih dneh po vročitvi odločbe, sicer bodo po poteku tega roka zaračunane zamudne obresti in začetek postopek davčne izvršbe (1. točka izreka odločbe). Odločeno je bilo tudi o stroških postopka ter nesuspenzivnosti pritožbe. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT- 498-3-78/2019-4 z dne 12. 11. 2020 tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2Iz obrazložitve izpodbijane sodbe Upravnega sodišča izhaja, da je tožnica v tožbi med drugim zatrjevala tudi, da je postopek davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) - na ugotovitvah katerega temelji izpodbijana odmerna odločba davčnega organa - obremenjen s kršitvami, ki so se odrazile v dejstvu, da tožnici ni bila v popolnosti zagotovljena pravica do izjave in s tem do pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

3Tožnica je zatrjevano utemeljevala z navedbami, da je davčni organ pri njej opravljal davčni nadzor področja plačevanja trošarine za alkohol od orehovca in grenčice (trošarinska izdelka) po določbah 130. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ko je bil ta postopek že končan, pa je davčni organ s sklepom o uvedbi DIN z dne 14. 5. 2019 področje nadzora razširil na plačevanje trošarine za alkohol in alkoholne pijače ter preverjanje izpolnjevanja pogojev dovoljenja za trošarinsko skladišče. Zapisnik o DIN, iz katerega je izhajalo, da se je DIN izvajal od 26. 3. 2019 do 14. 5. 2019, je bil tožnici vročen 17. 5. 2019. Po prepričanju tožnice navedeno torej ne kaže le na to, da davčni organ ni upošteval določbe drugega odstavka 135. člena ZDavP-2, po kateri lahko inšpektor začne DIN opravljati šele po poteku osmih dni od vročitve sklepa o DIN, pač pa predvsem, da je davčni organ DIN vodil še preden je bil stranki vročen sklep o njegovem začetku z dne 14. 5. 2019.

4Upravno sodišče je ugotovilo, da ima tožnica sicer prav, vendar pa presodilo, da to ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odmerne odločbe; po presoji sodišča namreč ni mogoče spregledati posebnosti obravnavane procesne situacije, tj. predvsem dejstva, da je davčni organ pri tožnici pred izdajo sklepa o DIN že opravljal davčni nadzor - to pomeni, da je tožnica vedela, na kaj se bo nanašal nadzor davčnega organa, v postopku pa sta tudi sodelovala tako njen zakoniti zastopnik, A. A., kot tudi B. B.

5Tožnica (v nadaljevanju predlagateljica) je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da revizijo dopusti zaradi več pravnih vprašanj.

6Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

7Vrhovno sodišče je presodilo, da so glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 (tretji odstavek 367.c člena ZPP), zato je predlogu predlagateljice za dopustitev revizije ugodilo (tretji odstavek 367c. člena ZPP).

8Po oceni Vrhovnega sodišča gre v zvezi z dopuščenim vprašanjem v obravnavani procesni situaciji - ko je glede na ugotovljeno procesno dejansko stanje očitno, da je davčni organ sklep o DIN izdal po tem, ko je davčni nadzor že končal in prvotno napovedano področje nadzora plačevanja trošarine za grenčico in orehovec razširil na druga področja trošarinskega poslovanja predlagateljice - v bistvenem za pomembno pravno vprašanje, ki se nanaša procesni položaj davčnih zavezancev v razmerju do davčnega organa v različnih postopkih davčnega nadzora, tj. davčnega nadzora posameznega področja poslovanja (130. člen ZDavP-2) in v DIN. Revizijska presoja se bo nanašala predvsem na vprašanje zagotavljanja pravice davčnega zavezanca do možnosti opredelitve glede ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa v postopkih davčnega nadzora (ki ga zagotavlja načelo zaslišanja stranke kot odraz 22. člena Ustave). Ob ustrezno argumentiranih revizijskih navedbah pa se bi Vrhovno sodišče lahko opredelilo tudi do morebitnega vpliva navedene presoje na zakonitost postopka pred Upravnim sodiščem, predvsem z vidika zakonite zavrnitve izvedbe predlaganih dokazov kot prepoznih (52. člen ZUS-1).

9Ker se torej v obravnavani zadevi odpira pomembno pravno vprašanje, odgovor na katerega se nedvomno nanaša na širok krog davčnih zavezancev in s tem tudi na bodočo davčno upravno in sodno prakso v velikem številu primerov, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP dopustilo. Glede ostalih vprašanj Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.