UPRS Sodba I U 140/2022-14

Tožba se zavrne.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo pritožbo, vloženo zoper opomin pred izvršbo. Obrazložila je, da pritožba ni dovoljena, ker opomin pred izvršbo ni upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s pritožbo, ampak gre za dejanje organa z namenom poziva k plačilu dolgovane obveznosti pred pričetkom davčne izvršbe. Iz tega razloga je davčni organ pritožbo zavrgel na podlagi drugega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo. Pritrdilo je odločitvi in razlogom prvostopenjskega davčnega organa. Tožniku je še pojasnilo, da bo lahko ugovore, ki se tičejo postopka izvršbe, ne pa tudi samega izvršilnega naslova, uveljavljal v pritožbi zoper sklep o izvršbi.

3Tožnik je vložil tožbo, v kateri kot pravni temelj navaja določbe 2., 3., 3.a, 8., 14., 15., 16., 22., 23., 24., 25., 26., 27., 29., 33., 35., 36., 125., 127. in 153. člen Ustave, 257., 258. in 288. člen Kazenskega zakonika (KZ-1), Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Zakon o pravdnem postopku (ZZP), 6., 7., 13., in 17. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) s protokoli, Splošno deklaracijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Listino EU o temeljnih pravicah ter sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v primerih: Vaskršić proti RS, Flisar proti RS, Kariž proti RS, Mesesnel proti RS, Milenović proti RS, Mavrič proti RS ter Kastelic proti RS. Zatrjuje, da je davčni organ kršil določbo 5. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP‑2), saj bi moral ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite odločitve. Pred izdajo odločbe mu davčni organ ni omogočil, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah. Zaradi kršitev pravil postopka ni bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje v smislu 8. člena ZUP. V zadevi ni bila izdana nobena sodba, ki je edini pravni naslov za izvršbo na tožnikova denarna sredstva, zato je treba upoštevati tudi 33. člen Ustave, saj gre za poseg v zasebno lastnino. Sodišču smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

4Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Vztraja pri razlogih iz obrazložitev izpodbijanega sklepa in odločbe drugostopenjskega organa.

5Tožba ni utemeljena.

6Tožnikova tožba je skoraj dobeseden prepis pritožbe. Na pritožbene navedbe pa je pravilno in celovito odgovorila že toženka v drugostopenjski odločbi, zato se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na te razloge v celoti sklicuje. Pri tem še pojasnjuje, da predmet presoje v tem sporu nista zakonitost same izvršbe oziroma sklepa o davčni izvršbi niti zakonitost izvršilnega naslova, konkretno sklepa Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo št. 0611-2493/2011-148 z dne 30. 5. 2017.

7Tožnik s tožbo izpodbija sklep davčnega organa o zavrženju pritožbe zoper opomin pred izvršbo, zato so za odločitev sodišča v tem sporu relevantne zgolj trditve, ki se nanašajo na navedeno procesno odločitev. Teh pa tožnik v tožbi sploh ni navedel, ampak se večina njegovih navedb nanaša na izvršili naslov oziroma na postopek davčne izvršbe. Sodišče pri tem dodaja, da opomin pred začetkom davčne izvršbe ni upravni akt v smislu ZUP, niti se z njim ne posega v pravice, pravne koristi ali obveznosti davčnega dolžnika. Opomin pred izvršbo je po svoji vsebini fakultativni poziv k izpolnitvi že zapadle davčne obveznosti. Podane niso niti zatrjevane procesne kršitve, saj davčni organ z izdajo opomina (še) ni začel postopka davčne izvršbe zoper tožnika. Da bi moral pred zavrženjem nedovoljene pritožbe organ v okoliščinah konkretnega primera izvesti posebni ugotovitveni postopek, pa ne določata ne ZDavP-2 ne ZUP.

8Tožbene navedbe o tem, da odločitev davčnega organa ni pravilna, češ da ne temelji na zakoniti pravni podlagi in da krši Ustavo in EKČP, so po presoji sodišča nekonkretizirane, saj ne presegajo prepisa citiranih pravnih norm. Zato se sodišče do njih ne more opredeliti.

9Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijani akt, med strankama niso sporna.