VSL Sklep I Cpg 15/2024

Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožbo tožene stranke z dne 27. 6. 2023 štelo za umaknjeno.

2Zoper navedeni sklep se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožbo tožene stranke štelo za umaknjeno v skladu s 105.a členom ZPP, saj tožena stranka ni plačala sodne takse za pritožbo.

5Tožena stranka je pravna oseba in v pritožbi navaja, da ima edinega aktivnega zaposlenega zakonitega zastopnika, ker je zaradi finančnih težav vsem ostalim prenehala pogodba o zaposlitvi in je bil direktor edini, ki bi lahko plačal sodno takso, vendar pa je že v neprekinjenem bolniškem staležu od začetka leta, zato ni sposoben za delo in ni bil sposoben plačila sodne takse. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati to dejstvo.

6Tožena stranka ne nasprotuje ugotovitvi v izpodbijanem sklepu, da sodna taksa za pritožbeni postopek ni bila plačana, čemur je sledila posledica, da je sodišče štelo pritožbo za umaknjeno. Razlogi, ki jih navaja, pa so nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP), tožena stranka pa niti ni pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde ni navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

7Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče odgovarja, da pritožbene navedbe ne utemeljujejo nepravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Iz podatkov v spisu izhaja, da je imela tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje pooblaščenca, kateremu je bil tudi vročen plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da zaradi bolezni zakonitega zastopnika toženke ni bilo osebe, ki bi lahko plačala sodno takso. Tožena stranka je imela pooblaščenca, s katerim bi lahko te zadeve uredila. Poleg tega pa tudi v primeru, da pooblaščenca ne bi imela, dejstvo, da v družbi obstaja samo en zaposleni, ki je tudi zakoniti zastopnik, in je v bolniškem staležu, ne more opravičevati dejstva, da tožena stranka ni ravnala v skladu s plačilnim nalogom sodišča, niti se nanj in na poziv za predložitev potrdila o plačilu ni odzivala, čeprav so bili vročeni njenemu pooblaščencu (l.št. 67 in 71). Kot rečeno, tožena stranka je pravna oseba, in bolezni njenega zakonitega zastopnika ni mogoče enačiti z boleznijo fizične osebe, saj morajo njen zakoniti zastopnik ali družbeniki poskrbeti, da družba posluje. Zakoniti zastopnik tožene stranke vodi njene posle in jo zastopa (prvi odstavek 515. člena Zakona o gospodarskih družbah). V tem okviru bi moral on sam ali pa toženkini družbeniki poskrbeti za to, da bi bilo omogočeno njeno delovanje tudi v primeru njegove bolezni, kar vsebuje tudi sposobnost za plačilo sodne takse. Zato s pritožbenim očitkom, da slednje ni bilo mogoče, ne more uspeti.¹

8Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje zavrnilo ter ga potrdilo, saj niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradi dolžnosti (2. točka 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena in drugim odstavkom 350. člena ZPP), prav tako pa niso podani navajani pritožbeni razlogi.

9Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

¹ Glej tudi VSL Sklep I Cpg 234/2023.