VSL Sodba I Cpg 300/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.023,89 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 24.000,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2018 dalje, znesek 2.186,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2018 dalje, znesek 236,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2018 dalje, znesek 42.295,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2018 dalje, znesek 1.092,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2018 dalje, znesek 182,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2018 dalje, znesek 74,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2019 dalje, znesek 1.112,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2019 dalje in znesek 1.389,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2019 dalje (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka (III. točka izreka).

2Zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje ter nasprotni stranki naloži plačilo stroškov s to pritožbo.

3Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne, potrdi izpodbijano sodbo ter toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka s tožbo v tem postopku zahteva plačilo 3 računov za opravljene storitve gradbenih del na objektu P. 51, Ljubljana, in 6 računov za gradbeni material in opremo.

6Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki dne 16. 2. 2018 sklenili pisno gradbeno pogodbo za izvedbo gradbenih in sanacijskih del na objektu P. 51, Ljubljana. Po izvedbi del iz pisne gradbene pogodbe je tožena stranka tožeči stranki ustno naročala dodatna (nova) gradbena dela po novem projektu preureditve objekta v hotel. Dela je v imenu tožene stranke naročal gospod A. A. Prvotna pisna gradbena pogodba je zajemala zgolj dela, za katera ni bilo potrebno gradbeno dovoljenje, naknadna ustna naročila pa so se nanašala na gradbena dela po pridobitvi gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti objekta in so se opravljala po projektu, ki je bil tudi podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. S 6 ločenimi računi je bilo zaračunano blago (droben material in priročna oprema), ki se lahko uporablja za mavčnokartonska ("knauf") dela, ki jih ni izvedla tožeča stranka, ampak jih je izvedla tožena stranka sama. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila za dodatno naročena dela med strankama sklenjena ustna gradbena pogodba, pri čemer sta stranki razvili poslovno prakso, da so se uporabljale cene iz predhodne pisne gradbene pogodbe, v primeru, da cena še ni bila pogodbeno določena, pa sta stranki ustno določili tudi ceno za ta dela. Pojasnilo je, da pravno podlago za tožbeni zahtevek v zvezi s 6 ločenimi računi za nabavljeno blago predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o prodajni pogodbi. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo izvedenih gradbenih del utemeljen v višini 67.686,16 EUR, tožeča stranka pa utemeljeno zahteva tudi plačilo računov za material v skupni višini 4.884,22 EUR, ker je tožeča stranka dokazala, da je nabavljala material tudi za toženo stranko in se ta ni nanašal na dela, ki jih je izvajala tožeča stranka, ampak je ta material prevzela in porabila tožena stranka, ki je sama opravljala "knauf" dela.

7Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo zahtevka in tožbenih navedb tožeče stranke, ker je štelo, da sta pravdni stranki sklenili novo ustno gradbeno pogodbo, ni utemeljen. Tožeča stranka je namreč v dopolnitvi tožbe navedla, da je tožena stranka po končanju gradbenih in sanacijskih del po gradbeni pogodbi z dne 16. 2. 2018 naročila izvedbo dodatnih gradbenih in sanacijskih del, ki niso obsežena v gradbeni pogodbi z dne 16. 2. 2018, ter da je bila pogodba glede teh dodatnih del sklenjena ustno. Sodišče prve stopnje je v 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo jasne in razumljive razloge za presojo, da ni šlo za spremembe prvotne gradbene pogodbe, ampak za novo ustno gradbeno pogodbo,¹ in sicer je pojasnilo, da je vtoževana dela tožena stranka naročala kasneje, njihova vrednost večkrat presega vrednost del, ki so bila dogovorjena s prvo pisno pogodbo, sporna dela so se opravljala po tem, ko so bila dela po prvotni gradbeni pogodbi že zaključena, prvotna pisna gradbena pogodba je zajemala zgolj dela, za katera ni bilo potrebno gradbeno dovoljenje, naknadna ustna naročila pa so se nanašala na gradbena dela po pridobitvi gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti objekta in so se opravljala po projektu, ki je bil tudi podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato je tudi pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba v tem delu neobrazložena, neutemeljen.

8Pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti tudi, kdo je sklenil ustno gradbeno pogodbo za toženo stranko, in da se ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da A. A. in B. B. v toženi stranki nista imela nobenih pooblastil in nikakršne vloge, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje se je do navedenih vprašanj opredelilo v 9. točki obrazložitve, kjer je navedlo razloge za presojo, da sta za dodatno naročena gradbena dela stranki sklenili novo ustno gradbeno pogodbo. Iz citirane točke obrazložitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje sledilo navedbi tožeče stranke, da je dodatna dela naročal A. A. kot pooblaščenec tožene stranke, ker je ta trditev dokazana s skladnimi izpovedbami zakonitega zastopnika tožeče stranke C. C., zakonitega zastopnika tožene stranke D. D. in priče E. E., ki je bila v relevantnem obdobju direktorica tožene stranke. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izpovedbe navedenih oseb pravilno povzelo in tudi pravilno dokazno ocenilo, zato pritožbena navedba, da A. A. v tistem času ni imel pooblastila tožene stranke za sklenitev nobene pogodbe, ni utemeljena.

9Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bila tožeča stranka prekludirana s svojim ugovorom izvedenčevi ugotovitvi, da je bil material, zaračunan v 6 ločenih računih (računi št. 18-360-000041, 18-360-000042, 18-360-000046, 18-360-000047, 18-360-000048 in 19-360-000002), dvojno zaračunan. Tožeča stranka je pravočasno, že v prvi pripravljalni vlogi (list. št. 56 spisa), navedla, da gre pri navedenih računih za blago, namenjeno toženi stranki, ki ga je prevzela tožena stranka sama, običajno po svojem pooblaščencu gospodu F. ali gospodu G. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožeča stranka s tem podala skromno, a zadostno trditveno podlago, da gre za material za toženo stranko, kar pomeni, da ne gre za material, uporabljen pri delih tožeče stranke. Ker tožena stranka te navedbe ni konkretno prerekala², tožeča stranka v fazi izmenjave pripravljalnih vlog te navedbe ni bila dolžna natančneje konkretizirati. Potreba po dodatni konkretizaciji se je pokazala šele po tem, ko je izvedenec v prvotnem izvedenskem mnenju zaključil, da je bilo blago iz 6 ločenih računov zaračunano dvojno, ker je predpostavil, da bi material in oprema iz 6 ločenih računov lahko bila vgrajena v objekt oziroma uporabljena pri delu tožeče stranke, ker gre za material in priročno opremo, ki se uporablja pri delih, ki so primerljiva z deli, kot so se izvajala po gradbeni pogodbi. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da so navedbe, ki jih je tožeča stranka podala v pripombah na izvedensko mnenje, prepozne. Z njimi je namreč tožeča stranka v odgovor na zgoraj navedeno izvedenčevo mnenje le podrobneje konkretizirala svojo trditveno podlago v zvezi s 6 ločenimi računi, ki jo je podala že v prvi pripravljalni vlogi, tako da je pojasnila, da je tožena stranka material iz 6 ločenih računov uporabila za "knauf" dela, ki jih je opravila v lastni režiji.

10Sodišče prve stopnje je na podlagi tožničinih trditev, ki jih tožena stranka ni konkretno prerekala, dopolnilnega izvedenskega mnenja, izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke D. D. in predloženih dobavnic presodilo, da je tožeča stranka dokazala, da je nabavljala material tudi za toženo stranko in se ta ni nanašal na dela, ki jih je izvajala tožeča stranka, ampak je ta material prevzela in porabila tožena stranka, ki je sama opravljala "knauf" dela. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, jasna in vsebinsko prepričljiva ter ji pritožbeno sodišče v celoti sledi. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je izvedenec sprva predpostavljal, da bi material lahko vgradila in uporabila tožeča stranka pri svojih delih, ki jih je izvajala na objektu, v tem primeru blago ne bi smelo biti ločeno obračunano, saj to predstavlja dvojno zaračunavanje materiala in opreme. Tako je menil, ker je ugotovil, da gre za droben material in priročno opremo, ki se uporablja pri delih, ki so primerljiva z deli, kot so se izvajala po gradbeni pogodbi, iz obračunov (situacij) ni bilo razvidno, da bi bilo to blago ločeno potrebno za izvedbo del tožeče stranke, običajno v praksi in skladno s pravili stroke pa je pri posamezni postavki strošek materiala in opreme že zajet v ceni na enoto. Po tem, ko je tožeča stranka ugovarjala, da je bilo to blago uporabljeno za "knauf" dela, ki jih je opravljala tožena stranka v lastni režiji in jih ni izvedla tožeča stranka, je izvedenec izdelal dopolnitev izvedenskega mnenja, v katerem je pojasnil, da iz spisa ni bilo enolično razvidno, kje, kdo in za katera dela je uporabil ta material, ter potrdil, da se material po vtoževanih 6 računih lahko uporablja tudi pri "knauf" delih, ki jih ni izvajala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je pri svoji dokazni oceni upoštevalo tudi izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke D. D., da je tožena stranka (zanjo gospod G.) večkrat prevzemala material pri dobavitelju X., in dejstvo, da tožena stranka ni podala konkretnih ugovorov, da tožena stranka ne bi prevzela posameznih stvari, vsebovanih v 6 ločenih računih, tožeča stranka pa je zanje predložila tudi dobavnice. Pritožnica zgolj z navedbo, da iz dobavnic ne izhaja, da bi blago prevzela tožena stranka ali kdor koli v njenem imenu, ne more izpodbiti prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na vsebini več izvedenih dokazov, ne zgolj na predložitvi dobavnic. Pritožbena navedba pa je tudi neutemeljena. Iz nekaterih dobavnic namreč izhaja, da sta blago prevzemala gospoda G. in F., za katera je tudi zakoniti zastopnik tožene stranke v svoji izpovedbi potrdil, da sta večkrat prevzemala material pri dobavitelju.

11Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njenih pripomb na izvedensko mnenje in je v tem delu sodba ostala neobrazložena. Sodišče prve stopnje je v 20. točki obrazložitve pojasnilo, da je izvedenec v dopolnitvi z dne 15. 6. 2022 odgovoril na pripombe pravdnih strank in da izvedensko mnenje v celoti sprejema. Do toženkinih pripomb na izvedensko mnenje se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo v 28. in 29. točki obrazložitve, kjer je povzelo tudi izvedenčev odgovor na te pripombe.

12Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker so toženkini pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

13Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožeče stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 1.375 točk³, kar znaša 825,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 14,25 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.023,89 EUR. Pritožbeno sodišče pa tožeči stranki ni priznalo priglašenih 150 točk za pregled spisa in 150 točk za posvet s stranko, ker ne gre za samostojni odvetniški storitvi po tar. št. 43 OT, ampak sta ti storitvi že zajeti v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v roku petnajst dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

¹ Drugi odstavek 649. člena OZ določa, da mora biti gradbena pogodba sklenjena v pisni obliki, vendar kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pisna oblika za gradbeno pogodbo predpisana le v dokazne namene (ad probationem) in ne kot pogoj za veljavnost (ad valorem). Glej npr. N. Plavšak v Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 919; sodba VSRS III Ips 15/2015 z dne 20. 5. 2016; sodba VSL I Cpg 508/2017 z dne 27. 11. 2018.
² Dejstvo, da tožena stranka blaga ni prevzela, sicer res predstavlja negativno dejstvo, kar pa ne pomeni, da ga ni treba zatrjevati oziroma prerekati tožničine navedbe pozitivnega dejstva, da je tožena stranka blago prevzela.
³ Vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku znaša 72.570,38 EUR.