VSL Sodba II Cp 1025/2023

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"1. Ugotovi se, da sta pogodba o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo številka 000 z dne 21. 3. 2007 in notarski zapis opr. št. SV 782/07 z dne 4. 4. 2007, nična.

2. Ugotovi se, da je vknjižba hipoteke pod ID pravice: ... pri nepremičnini ID znak: del stavbe 0000-000-44, ID: ..., ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, opr. št. Sv 782/07 z dne 4. 4. 2007 v znesku glavnice CHF 141.237,00 v evrski protivrednosti po tečajnici Banke Sovenije - referenčni tečaji ECB, obresti 12 mesečni LIBOR + 1,75 % letno in zapadlost glavnice 30. 4. 2037, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti citiranega notarskega zapisa, neveljavna in se izbriše.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 10.460,49 EUR stroškov postopka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 2.682,38 EUR stroškov pritožbenega roka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti dne 21. 3. 2007 sklenjene pogodbe o dolgoročnem kreditu z valutno klavzulo (v nadaljevanju Kreditna pogodba) in notarskega zapisa z dne 4. 4. 2007 ter na ugotovitev, da je na podlagi navedene pogodbe in notarskega zapisa v korist tožene stranke vknjižena hipoteka neveljavna in se izbriše. Odločilo je še, da bo o podrednem zahtevku in stroških postopka odločilo s končno odločbo.

2Pritožuje se tožeča stranka (tožnik), uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitev pravic iz 2., 14., 22., 33., in 67. člena Ustave (URS), pritožbenemu sodišču predlaga, naj spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku in odloči o vseh stroških postopka. Pojasnjuje, zakaj meni, da v sodbi zavzeta stališča odstopajo od sodne prakse sodišča Evropske Unije (SEU) glede avtonomnih pravnih pojmov prava EU in tudi od jasnih stališč v odločbi Ustavnega sodišča RS Up-14/21. Zahteva glede dobre vere se nanaša na vprašanje, ali ponudnik posluje lojalno in pravično s potrošnikom in pri tem upošteva njegove zakonite interese, ne pa na naklepno izpostavitev potrošnika neomejenemu tveganju iz škodoželjnih nagibov. Treba je presoditi, ali bi lahko ponudnik razumno pričakoval, da bi potrošnik pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Če ponudnik ne izpolni zahteve po preglednosti pogodbenih pogojev, ni mogoče šteti, da je lahko razumno pričakoval, da bi potrošnik takšne pogoje sprejel. Bistveno je upoštevati znanje in izkušnje poklicnega dajalca kredita glede mogočih tečajnih sprememb, ne pa, ali je banka naklepno izpostavila potrošnika neomejenemu tveganju iz škodoželjnih nagibov. Banka ve, da so pri dolgoročnih kreditnih razmerjih mogoča in tudi verjetna zelo velika tečajna nihanja CHF kot valute varnega zavetja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka (toženka, banka) tožniku zamolčala vrsto ključnih dejstev, za katera je vedela ali bi vsaj morala vedeti, vendar pa tega ni presojalo z vidika vestnosti in poštenja toženke, kar je očiten spodrsljaj. Ker se je toženka zavedala, da so nihanja valutnih tečajev lahko zelo velika in da je to povsem realno, je zmožnost napovedovanja točnega trenutka in obsega spremembe valutnih tečajev brezpredmetna. Nihče, ki je razumen, se ne bi odločil za tovrsten kredit, če bi bil seznanjen z možnostjo zelo velike depreciacije domače valute in vpliva depreciacije na kreditne obveznosti. Sodišče prve stopnje se je izognilo uporabi jasnega zakonskega določila iz 3. alineje 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). Glede na ugotovitve sodišča o izjemno visoki spremembi tečaja in da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, so izpolnjeni zakonski znaki iz 1., 2. in 4. alineje 24. člena ZVPot. Navaja še, da je bil dokazni postopek arbitraren, da je izostala dokazna ocena zaslišanih kreditojemalcev, kar je kršitev metodološkega pravila iz 8. člena ZPP, ki je prešla v kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Te kršitve je sodišče storilo tudi, ker ni ustrezno upoštevalo dokazne vrednosti reklamnega materiala toženke. S takšnim pristopom je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi kršitve ustavnih pravic iz 2,. 14. in 22. člena URS ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Razen tega sodišče prve stopnje ni dalo odgovora na nekatere ključne tožbene trditve.

3Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala, naj jo višje sodišče zavrže oziroma zavrne. Meni, da pritožba v resnici ne graja izpodbijane sodbe, temveč le ponavlja navedbe, ki jih je tožnik podal v postopku na prvi stopnji in se je do njih sodišče prve stopnje pravilno opredelilo. Poudarja, da je bila Kreditna pogodba jasna in razumljiva, princip je isti kot pri kreditih v domači valuti. Zmoten je zaključek prvostopenjskega sodišča, da valutno tveganje, ki ga je tožnik prevzel s sklenitvijo pogodbe, ni bilo dovolj poudarjeno, niti vsebinsko in na razumljiv način predstavljeno. Tožnik je bil namreč opozorjen na valutno in obrestno tveganje, seznanjen z valutno klavzulo, ki jo je tudi razumel, saj je bil seznanjen, da se v primeru rasti CHF proti EUR anuiteta kredita zviša, v primeru padanja pa zniža, prav tako ni prejel zagotovil, da bodo spremembe gibanja tečaja omejene. Brez dvoma je lahko ocenil, kako bi na obroke vplivala zelo velika depreciacija domače valute in povečanje obrestnih mer. Tožnik je lahko z enostavno matematično operacijo preračunal, kako bi na njegove mesečne obveznosti vplivale hipotetične spremembe menjalnega tečaja. Stališče, da bi bila pojasnilna dolžnost izpolnjena le v primeru predstavitve hipotetičnih scenarijev zelo velikih depreciacij domače valute in povečanja obrestnih mer, je neživljenjsko in je tudi Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. Iz sodne prakse SEU in Vrhovnega sodišča ne izhaja tak obseg presoje nepoštenosti, kot navaja pritožba. Neutemeljena je pritožbena graja zaključka sodišča prve stopnje, da je toženka ravnala v dobri veri. Upoštevati je treba trenutek sklenitve Kreditne pogodbe. Tožniku ni zamolčala nobenih pomembnih informacij, ki bi vplivale na kasnejše izvajanje Kreditne pogodbe. Predstavila mu je tako kredite v EUR kot v CHF; mu pojasnila valutno in obrestno tveganje, da se v primeru rasti CHF proti EUR anuiteta kredita zviša, v primeru padanja pa zniža; tožniku niso zagotavljali, da se bo tečaj spreminjal le do določene mere, zagotovila in ocene glede gibanja tečaja v prihodnje so nemogoča; tožnik je bil seznanjen, da se zneski v CHF na dan zapadlosti preračunajo v EUR po referenčnem tečaju ECB ter da se obrestna mera lahko spremeni; niso preferirali nobenih kreditov iz svoje ponudbe; na račun tečajnih razlik niso imeli dobička. Kdaj in v kakšni višini se bo spremenilo tečajno razmerje, banka ni mogla vedeti, ni mogla pričakovati apreciacije CHF v takšnem obsegu ter da se bo tveganje dolgoročno realiziralo v škodo tožnika. Tožniku torej banka informacij ni zlonamerno prikrivala. Zmotno je stališče pritožbe, da je bila banka v slabi veri ali ravnala nepošteno, če kreditojemalcu ni perfektno predstavila vseh informacij. Zgolj zavedanje, da se tečaj lahko znatno spremeni, brez oprijemljivih okoliščin, da bi banka kreditojemalca izpostavila neomejenemu tveganju, ne dopušča zaključka o slabovernosti banke. Zatrjevanja, da je sodišče odstopilo od meril presoje, kot izhajajo iz sodne prakse SEU ter odločb Ustavnega sodišča, so neutemeljena. Ker banka ni ravnala naklepno, ni mogoče govoriti o slabi veri. Toženka je tožnika seznanila z vsemi okoliščinami in informacijami, ki jih je upoštevaje svoje strokovno znanje in izkušnja lahko poznala ob sklenitvi Kreditne pogodbe, kar pomeni, da je ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja, zato sporni pogodbeni pogoj o prevzemu valutnega tveganja ne more biti nepošten. Sklicuje se na stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 201/2017 in II Ips 137/2018 ter odločbah višjih sodišč. Opozarja, da je kreditna pogodba vsebovala možnost tožnika, da kadarkoli predčasno odplača kredit ali predlaga konverzijo v EUR kredit in se s tem izogne nadaljnjemu valutnemu tveganju. To predstavlja možnost omejitve valutnega tveganja. Enostranski ukrep švicarske centralne banke v letu 2015 ni bil predvidljiv, banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne ob sklepanju pogodb v letu 2007. Znatno ne ravnotežje v pravicah in obveznostih ob sklenitvi Kreditne pogodbe ni obstajalo.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ob sklepanju Kreditne pogodbe tožniku ni podala takih informacij, da bi bil zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice kredita v CHF za njegove finančne obveznosti in bi se zavedal, da prevzema tako valutno tveganje, da bo ob zvišanju tečaja CHF težko nosil kreditne obveznosti. Zaključilo je, da je toženka sicer pomanjkljivo opravila svojo pojasnilo dolžnost, da pa Kreditna pogodba kljub temu ni nična, ker tožnik ni dokazal, da bi ga banka iz škodoželjnih nagibov izpostavila neomejenemu tveganju; toženka namreč ob sklenitvi Kreditne pogodbe ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da bo prišlo do bistvenega in dolgotrajnega padca vrednosti EUR v razmerju do CHF. Svoje zaključke je sodišče prve stopnje gradilo na v času izdaje izpodbijane sodbe prevladujoči sodni praksi višjih sodišč in stališčih Vrhovnega sodišča.¹ Vendar pa je VS RS ob upoštevanju sodne prakse SEU in Ustavnega sodišča RS v odločbah II Ips 18/2022, II Ips 8/2022 in II Ips 54/2023 svoja stališča revidiralo.

6V 23. členu je ZVPot določal, da so pogodbeni pogoji, ki so nepošteni do potrošnika, nični. Skladno s prvim odstavkom 24. člena ZVPot se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: 1. v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznosti strank, ali 2. povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali 3. povzročijo, da izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali 4. nasprotujejo načelu poštenja in vesti. To določilo predstavlja implementacijo direktive sveta 93/13/EGS o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva) in ker potrošniku zagotavlja višje varstvo, ga je treba uporabiti pri presoji vprašanja ničnosti v Sloveniji sklenjenih kreditnih pogodb v CHF². Zakonske predpostavke iz 23. člena in štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot je treba upoštevati kot samostojne in neodvisne zakonske pogoje za presojo, pri čemer že obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj enemu od teh pogojev, zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja.³ Za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb v CHF tako zadostuje presoja, da banka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila z ustrezno profesionalno skrbnostjo. Ključno za presojo višjega sodišča je torej, ali je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da toženka pojasnilne dolžnosti ni opravila ustrezno.

7Ugotavlja, da je presoja o nezadostni pojasnilni dolžnosti glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera pravilna. Banka ima profesionalno vedenje in izkušnje, zato se mora zavedati nepredvidljivosti gibanja tečaja ter posledične tveganosti ponujenega bančnega produkta. Poznati mora lastnosti valute, v kateri ponuja kredite, in kot finančnemu strokovnjaku ji mora biti znano dejstvo, da je gospodarska kriza, ki povzroči močnejša nihanja tečajev valut v dolgoročnem obdobju, del običajne dinamike ekonomskega cikla. Zato mora pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti kreditojemalce opozoriti, da je bodoče gibanje tečaja popolna neznanka in so možne tudi velike spremembe tečaja, ki jim lahko bistveno otežijo odplačevanje kredita.⁴ Ni dovolj, da potrošniku omogoči le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu je treba omogočiti tudi, da razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Pojasniti mu je treba vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanja tujih obrestnih mer) na obroke za odplačilo kredita.⁵

8Za presojo višjega sodišča so relevantne navedbe iz odgovora na pritožbo, s katerimi toženka nasprotuje presoji prvostopenjskega sodišča o nezadostni pojasnilni dolžnosti. Da je tožnika poučila o Kreditni pogodbi v zgoraj navedenem obsegu, toženka, na kateri je trditveno in dokazno breme glede ustrezno opravljene informativne dolžnosti, niti ne zatrjuje. Nasprotno; še v odgovoru na pritožbo zatrjuje, da ni vedela, niti ni mogla vedeti, da bo prišlo do velike apreciacije CHF, zato kreditojemalce na to ni bila dolžna opozarjati. Iz odločb Ustavnega sodišča izhaja, da pojasnilo potrošniku o vrstah kredita, ki jih banka odobrava, primerjalna predstavitev drugega kredita v EUR, opozorilo o možnostih bodočega neugodnega nihanja tečaja in tuje obrestne mere, grafična predstavitev preteklih nihanj tečajnega razmerja, opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita v posledici valutnega tveganja, fiksni izračun bodočih obrokov na temelju aktualnega tečaja (da bi naredila izračune v primeru velikega zvišanja tečaja CHF toženka ne zatrjuje), da banka ni "reklamirala" kreditov v CHF, pogodbeno določilo o valutnem tveganju, možnost konverzije kredita v evrskega, ne zadoščajo za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti, ki se zahteva za ponudnika pojasnil v tuji valuti.⁶

9Če pojasnilna dolžnost ni opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, se vzpostavi (oziroma ohrani) dejansko neravnovesje (neenakost) med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot) in povzroči tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot); oboje ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem ničnost kreditne pogodbe (23. člen ZVPot). Stališče izpodbijane sodbe, da pomanjkljivo opravljena pojasnilna dolžnost sama zase še ni razlog za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja in s tem ničnosti Kreditne pogodbe, je torej materialnopravno zmotno. Ker je sodišče prve stopnje glede na ugotovljene okoliščine ob sklepanju Kreditne pogodbe zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku. Na ostale pritožbene navedbe zaradi nerelevantnosti za odločitev višje sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve. Ker je po spremembi v postopku uspel tožnik, mu je toženka skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti vse potrebne (155. člen ZPP) stroške postopka. Te je sodišče odmerilo na podlagi stroškovnikov tožnika in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Kot potrebne stroške prvostopenjskega postopka je priznalo stroške za sestavo tožbe in šest pripravljalnih vlog, zastopanje na opravljenih narokih za glavno obravnavo, vključno z porabljenim časom za pot in urnino ter kilometrino, materialne stroške po 11. členu OT in 22 % DDV na vrednost odvetniških storitev ter prištelo stroške sodne takse za tožbo in pričnin (natančnejša specifikacija je na list. št. 437 spisa). Navedeni stroški skupaj znašajo 10.460,49 EUR. Kot potrebne stroške pritožbenega postopka je priznalo vse v pritožbi priglašene stroške, saj so priglašeni skladno z OT: 825 EUR za sestavo pritožbe, 4,00 EUR poštnine in 182,38 EUR DDV-ja, to je 1.011,38 EUR ter 1.671,00 EUR sodne takse za pritožbo. Skupaj to znese 2.682,38 EUR.

11Dosojene stroške postopka je dolžna toženka tožniku povrniti v roku 15-tih dni od prejema te sodbe (313. člen ZPP), sicer bo prišla v zamudo in bo tožniku dolžna plačati še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

¹ Odločbe VS RS II Ips 201/2017, II Ips 195/2018, II Ips 197/2018, II Ips 141/2017, II Ips 32/2019.
² Točke 22 do 25 sodbe VS RS II Ips 8/2022.
³ Odločba VSRS II Ips 54/2023.
⁴ gl. točke 68-72 sodbe VS RS II Ips 8/2022.
⁵ odločbe URS Up-1181/20, Up-54/19, Up-329/19, VS RS II Ips 54/2023, točki 17 in 18 obrazložitve.
⁶ odločbe VSRS Up-1181/20, točka 16, Up-317/21, točka 13, Up-54/19, točka 20.